Zakaj nekateri nimate otrok in ali vam je zato žal
No, jaz pa imam ravno obratne izkusnje. Vsi v sluzbi, ki gredo preko trupel, imajo otroke.[/quote]
a res- spet so za karakter in obnašanje staršev , krivi otroci in dejstvo, da obstajajo. Mislim resno – kakšne neumne povezave vse boste še iznašli in česa vsega ti bodi otroci ne bodo krivi, samo zato, ker so na tem svetu.
neki hudi psihologi ste to… kaj pa osebna odgovornost posameznika, njegove vrednote, raven empatije misliš,da nimajo veze s tem, da je sposobna it oseba preko trupel, ampak po tvoje so za to krivi otroci njegovi in dejstvo, da jih ima – da obstajajo. Krasno res :S
Vsem tem starejšim, ki jih ti poznaš, je zelo zelo žal, da nimajo kupa prijaznih, skrbnih in dobro preskrbljenih otrok in četice lepo vzgojenih, brihtnih in zlatih vnučkov. Nikogar še nisem srečala, ki bi mu bilo žal, da nima sina pijanca, hčerke na igli, otroka, ki bi ga pretepal in mu kradel in grozil, kaj bo, če česa ne prepiše nanj …. in kdo joka za neobstoječim vnukom z downovim sindromom, za vnuki, ki jih njihovi starši tako ali drugače zlorabljajo in samo trpijo …? Tudi to je marsikje realnost.
Hočem reči, da tile stari ljudje, ki zelo zelo obžalujejo, niso nek argument za to, da bi nekomu nabijali slabo vest, ker nima otrok. Kaj pa vsi tisti, ki otroke imajo, pa so prav tako osamljeni? Jaz bi rekla, da je njim še huje.
Sama si sicer mislim, da če bi še enkrat živela in bi vedela, kar vem zdaj, bi imela spet otroke. Mogoče z malo manj romantičnih pričakovanj, ampak vseeno. Sploh, ker zdaj vem, da otroci zrastejo in življenje gre naprej. Ampak vsak zase ve.
Se strinjam. Vsak živi in odloča zase.
Sama sem tudi že 50+, otrok nimam. Nikoli nisem obžalovala svoje odločitve. Nisem neka sovražnica otrok, ampak odkrito povedano, prav nič mi ni do njih. Niso mi luštni, ne fascinirajo me, skratka, ne zanimajo me.
Če neke mone take ženske zmerjajo z nenormalnimi, se ne sekiram. Sama naredim dovolj dobrega na drugih področjih, ki me veselijo.[/quote]
tudi pri meni je bilo tako, nobenega filinga za otroke, so mi bili tečni, glasni, dojenčkov nisem hotela prijet, z večjimi se nisem znala igrat.. in tudi ko sem zanosila, se nisem odločila v smislu..zdaj pa si strašno želim otrok, moj materinski čut se je prebudil itd..hočem otroka, hočem potomce..niso mi otroci naenkrat zadišali..pač partner je bil, pogoji so bili..pa dajmo…ampak…ko se tvoj otrok rodi..ko ga prvič vidiš, primeš, slišiš..pa ne vem..če je kakšna ženska (ok, verjetno so redke izjeme)..da se ji ne bo nekaj premaknilo..in bo od takrat za tega otroka naredila vse..in ga ima rada..in tudi na druge otroke začne gledat z drugimi očmi…
Se strinjam. Vsak živi in odloča zase.
Sama sem tudi že 50+, otrok nimam. Nikoli nisem obžalovala svoje odločitve. Nisem neka sovražnica otrok, ampak odkrito povedano, prav nič mi ni do njih. Niso mi luštni, ne fascinirajo me, skratka, ne zanimajo me.
Če neke mone take ženske zmerjajo z nenormalnimi, se ne sekiram. Sama naredim dovolj dobrega na drugih področjih, ki me veselijo.[/quote]
tudi pri meni je bilo tako, nobenega filinga za otroke, so mi bili tečni, glasni, dojenčkov nisem hotela prijet, z večjimi se nisem znala igrat.. in tudi ko sem zanosila, se nisem odločila v smislu..zdaj pa si strašno želim otrok, moj materinski čut se je prebudil itd..hočem otroka, hočem potomce..niso mi otroci naenkrat zadišali..pač partner je bil, pogoji so bili..pa dajmo…ampak…ko se tvoj otrok rodi..ko ga prvič vidiš, primeš, slišiš..pa ne vem..če je kakšna ženska (ok, verjetno so redke izjeme)..da se ji ne bo nekaj premaknilo..in bo od takrat za tega otroka naredila vse..in ga ima rada..in tudi na druge otroke začne gledat z drugimi očmi…[/quote]
To je povsem drugače. Ti si se odločila za zanositi. Meni osebno je bil že sum na morebitno nosečnost strašna zadeva.
Ponavadi je bilo veze pri meni konec, ko je on začel sanjat o otrocih. Ali pa se sploh ni začela, ker sva že prej razjasnila, da on želi otroke, jaz pa ne.
Nikoli si nisem želela otrok, prav zelo zelo ne. Potem sem spoznala “njega”. Očitno je bil pravi, ker takoj, praktično takoj se mi je porodila želja imeti otroke z njim. Pa sem takrat živela z nekom drugim. Sem odšla. Vstopila v novo zvezo. Danes imam 3 otroke. Ne vem, mogoče je pa to razlog.
Sicer pa, lepo in polno bi znala živet tudi brez otrok. Končno, tudi to je treba znat, ker če vzgajaš prav, enkrat otroci odidejo.
Jaz poznam eno, ki je 12 let živela skupaj s moškim, pa si otrok niti slučajno ni želela. Vedno je govorila, da nima materinskega čuta in niti majhne želje po otrocih.
Ko se je zaljubila v drugega, sta imela otroka v roku dveh let, torej kar hitro. Se je izkazalo, da si pač prvega ni mogla predstavljat kot očeta svojih otrok.
Pri meni podobno.
Vedno sem mislila, da bom delala kariero in uspela na svojem področju. V svojem življenju nisem videla ne moža, še manj otrok.
Ko sem spoznala svojega moža mi je povedal, da on pa želi imeti otroke. Pustil mi je dovolj časa, da sem se misli privadila tudi jaz, da sem mu zaupala in videla, da nama gre. Zdaj imava otroke.
PS ne vem s kakšnimi ljudmi se družite, meni ni še nikoli prišlo na misel, da bi zasliševala oz zahtevala odgovore od neke samske ali poročene ženske, ki je brez otrok. Če drugega ne vedno pomislim na možnost, da imata težave z zanositvijo in, da bi koga lahko res prizadela s takimi izjavami. Predvsem pa živimo v svobodni državi in ne vem zakaj bi mene brigalo ali kdo ima ali nima otrok …
Nimava otrok. Saj ne, da si jih ne želiva, tudi zdrava sva, vse štima, ampak enostavno jih nimava. Malce je kriv tudi sistem, mene je strah, kaj bo prinesla prihodnost. Da spravim na svet eno tako bitjece, potem pa bog ne daj zgubim službo..Pa ne mi zdej, da paničarim.. Bolje spriječit nego lečit. Midva sva čisto zadovoljna. Imava psa in to je najin nadomestek. Z njim se ukvarjava ko prideva domov. Kokeršpanjelčka imava in je zelo scrkljan. Zakaj ne otrok? Ker je prenaporno se še s tem ukvarjat..že tako sem cel dan v službi(do petih) in nimava babi servisa, ker živijo čisto na drugem koncu Slovenije. Njegovi so pa v tujini.Kar se pa tiče mladih staršev..mejte jih, te pamže, jaz vam nisem nič fovš, lepo je če jih imate in ste srečni. Ampak ne men vsiljevat te miselnosti.Je ne rabim. Najbolj mi gre na živce, ko ljudje naenkrat utihnejo, ko jim rečeš, da nimaš frocov. Ja, kdaj bosta pa jih imela? Ne ne, midva jih ne bova imela..Ah, rečejjo: “Vidva sta še mlada”. Ja, sam otrok ne bo in pika. Da nekdo, ki je en velik otrok, skrbi za enega čisto pravega majhnega, ni izi. Pa hvala za razumevanje
No za tole sem pa prepričana,da je ena oseba večkrat napisala odgovor v smislu proti otrokom.bolno!!!
Sicer imam prijatelja,ki ne bosta imela otrok,ker je on preveč sebičen in se mora ona z njim ukvarjat 24 ur dan
Se mi smili,ker ona si želi otroka,pa ga zaradi njega ne bo mogla nikoli imeti..sedaj je stara že 42 let in res se mi smili,ker bi bila precudovita mamica.
Veš kako je, če si ne želiš otrok si jih pač ne želiš. Pa to še zdaleč ne pomeni, da si sebičen. Če si on ne želi, je prav, da jih nima in da se ga ne sili v to. On je čisto ok.
Če si pa ona želi otroke, je tudi čisto ok in tudi čisto normalno. Ampak, potem mora najti partnerja, ki si tudi želi otroke. Ne more silit v to nekoga, ki noče otrok. Če ona res želi pač naj išče moškega, ki tudi želi otroke.
Najhuje je, ko nekdo hoče od partnerja, ki noče imet otrok, vseeno izsilit otroke.
Za otroka morata biti obvezno oba za. Drugače bodo problemi.
Super je , če se najdeta sva, ki imata usklajene želje in pričakovanja in jih tudi uresničita. Ampak dogaja se vse mogoče: si želita otrok, pa ne moreta zanosit. Si želita, ampak ne gre, on je strogo proti IVF in sploh noče na pregled. Si ne želita otrok in živita svoje življenje, potem se pa njej pri 38-ih zbudi materinski nagon in hoče otroka, on je proti. Ga bo pustila in pri skoraj 40-ih besno iskala oplojevalca? Bo potlačila svojo željo? Nimata otrok, on je strogo proti, ona se pusti prepričat, da je tako čisto fajn. Potem pri 40-ih si on najde mlajšo in ji naštepa par otrok, ona ostane sama in ugotovi, da si je v bistvu želela otroke. Si želi otroke, ampak ne najde pravega partnerja.
Pa še najbolj pogosta štorija: si ne želita otrok (še), pa se zgodi nesreča, otrok se rodi, en ali drugi ali oba nista dozorela, ne znata biti starša, ločitev, take in drugačne travme.
In še druga zelo pogosta: naredita otroka, ker ga imajo drugi, ker pač vsi sprašujejo kdaj bo, ker jima je že malo dolgčas. Potem ugotovita, da je to malo bolj naporno kot sta si predstavljala, otrok odrašča pri babicah.
Sem še kaj pozabila?
si očitno v negativo usmerjena oseba – ker obstaja tudi možnost, da imata dva otroka iz ljubezni in z ljubeznijo skrbita zanj. Na to ti očitno ne pomisliš, ker vidiš samo negativo.[/quote]
Ti pa očitno ne znaš brat – preberi še 1x prvi stavek.[/quote]
ja res ja se opravičujem sem spregledala. je pa res,da bi bilo lepo napisati zraven, da ga tudi z ljubeznijo vzgajata in skrbita zanj… če že pri drugih kritiziraš in negativiziraš to skrb.
Meni je bolj logično vprašanje: zakaj imaš otroke?
IMeti moraš razloge, da jih imaš, ne da jih nimaš.
Sem spraševala malo moške zakaj hočejo imet otroke. Moški stari 40+ in brez otrok, iščejo žensko, da bi imeli otroke. Pa so rekli, da hočejo nekaj za sabo pustiti, da hočejo, da gre priimek naprej (torej se mora otrok obvezno po njem pisat, ne po mami, če ima slučajno ta drug priimek), da hočejo, da gredo geni naprej. Zanimivi razlogi.
Domnevam, da so to razlogi tudi zato, da so pri 40+ samski.
Saj veš: pravi moški mora v življenju narediti 3 stvari: posadit drevo, zaplodit sina, napisati knjigo. No, tole tretje ne vem, če jim lih uspeva. Drugače pa jaz opažam še nekaj: poznam dve družini, v eni 3, v v drugi 4 otroci. Pri obeh so očetje veliki zagovorniki velike družine, veliko otrok, blazno so ponosni na svoj zarod, ampak naredijo pa nič, vse je na mami. Najbolj jim je všeč, ko se zleknejo na kavč s pivom, otroci pa divjajo okoli. In potem filozofirajo, kako z njimi ni nič dela, ker se sami zamotijo. Mame pa na robu živčnega, kuhajo, perejo, pospravljajo, vzdihujejo….