Zakaj nekateri nimate otrok in ali vam je zato žal
Jaz si otrok nikoli nisem želela, prav na živce so mi šli in tudi marala jih nisem. Sama sem odraščala v družini alkoholikov in sem kot otrok zelo, zelo trpela. Odraščala sem kot zafrustrirana, komplicirana in nesamozavestna deklica. Potem sem bila skoz sama in sem srečevala tudi popolnoma neprimerne moške. Neresne, zabluzene, z nobenim čutom za sočloveka in tko naprej.
Potem pa se je lani zgodila čudovita pravljica. Poskočila je iskra – ognjemet med mano in dolgoletnim prijateljem in znašla sem se čudoviti vezi, polni pogovorov, varnosti in zaupanja.
In v meni je vzklila želja po otročku. Še danes jo čutim in je ne tlačim. Partner je star 48 let, ločen, z dvema čudovitima odraslima hčerama. Hkrati pa ima opravljeno vazektomijo in prav proti je še po enem otroku. Življenja brez njega si nikakor ne predstavljam. Tudi popolnoma ga razumem. Sama imam 34 let in 6 mesecev želje po naraščaju. Kaj bo, ne vem. Mogoče jih sama ne bom nikoli imela… mogoče bom imela otroka z drugim moškim.
Zakaj zdaj želja, pojma nimam.. se mi zdi, da jih mogla imeti, da jih imajo vsi (tudi popolnoma nesposobni); da mi tiktaka biološka ura.. pa komu bom svoje imetje zapustila, kaj bo z mano na stara leta… in podobno. Če so razlogi pravi, ne vem.. bo pa enkrat vse kristalno jasno..
Življenje da, kar ima za dati. Oz. nas vedno nekaj uči..
@Sem mama: Sama nimam otrok, ker sem na zavodu že več let in brez službe. Ker sem samska, tudi ne morem živeti otroka s socialno podporo, še sama komaj pridem skozi mesec. Tudi če bi imela službo, dvomim da bi imela otroke. Glede na to, kaj se dogaja v svetu, teroristični napadi in tako dalje. V tak svet nočem pošiljati otroke. V svojem življenju bi rada imela imela kariero in veliko potovala, z otroki to bolj težko kombiniraš. 😉
@Sem mama: Sama nimam otrok, ker sem na zavodu že več let in brez službe. Ker sem samska, tudi ne morem živeti otroka s socialno podporo, še sama komaj pridem skozi mesec. Tudi če bi imela službo, dvomim da bi imela otroke. Glede na to, kaj se dogaja v svetu, teroristični napadi in tako dalje. V tak svet nočem pošiljati otroke. V svojem življenju bi rada imela imela kariero in veliko potovala, z otroki to bolj težko kombiniraš. 😉 Pa sem 30 let stara in mi res ni do otrok. Večina mojih vrstnic že ima družine, ali jo hočejo imeti. Pritisk družbe in okolice je prisoten, vendar se požvižgam nanj. Jaz bom tako živela, da bo meni ustrezalo, ne da se bom drugim podrejala in imela otroke samo zato, da bom za okolico “normalna”. 🙂
takih kot si ti res ne razumem. Bi potovala, delala kariero, ampak namesto tega gnijes na zavodu in socialni. Pojdi, v svet, znajdi se, nic te ne zadrzuje tukaj! Če nič drugega imaš polno prostovoljnih programov po svetu, kjer lahko združiš potovanje z delom in stane minimalno ali nič. Jaz bi takoj šla, če bi bila samska in brez službe.
Hehe, dober scenarij za strašno zamotano telenovelo limonadnih src. 🙂
Ženska, ki toliko racionalizira, se z vsakim stavkom le še bolj pogreza v žitko blato sprenevedanja, da si podzavestno še kako želi otroka. Medtem ko tista, ki enostavno res noče, ne želi otroka, bo napisala kvečjemu en ali dva stavka.
Ajde, sprijazni se že. Mamica ni bila pretirano dosledna, pa si lahko sračkala kamor pade. In to se ti pozna še danes. Lahko ti nekdo na štiritisočsedemstodvainosemdesetih straneh napiše korak za korakom alinejo za alinejo, kako se oralno zadovolji moškega, ampak rezultat bo torta. Najverjetneje čokoladna, ker ne zahteva preveč truda. In pojedla jo boš sama, se razume. In na koncu boš prišla spet nekam jamrat o tem, da so kamasutro v knjižnici nekam založili, ne da bi povedala, da si že pet opominov založila v škatlico za pisma, da pač ni prazna, knjigo pa da si ponucala za poden za torto, ker si pač nekaj rabila in trde platnice so bile kot nalašč. Ampak pri milem bogu… zdaj bi bil pa že čas, da dojameš, da ni ravno primerno sračkat povsod in kadar se ti zljubi. Saj nisi kura na dvorišču.
Hehe, dober scenarij za strašno zamotano telenovelo limonadnih src. 🙂
Ženska, ki toliko racionalizira, se z vsakim stavkom le še bolj pogreza v žitko blato sprenevedanja, da si podzavestno še kako želi otroka. Medtem ko tista, ki enostavno res noče, ne želi otroka, bo napisala kvečjemu en ali dva stavka.[/quote]
?? Jaz sem si ga zelela in ga imam. Napisala sem komentar tistim, ki pravijo, da je simpl, ce noces nimas, ce hoces pa poisces partnerja in imas. Ampak vmes 101 varianta.
Imam 2, oba zelo želena, načrtovana. Po pravici pa povem, da na polno uživam v materinstvu šele zdaj, ko sta že najstnika. Dojenčki in mali otroci mi niso glih pisani na kožo. Pa jih imam zelo rada, samo enostavno ne vem kaj bi z njimi počela. Tudi z drugimi je ista pesem. Na srečo se mi jih ni treba prav izogibati – vsi po vrsti se me bojijo :)) Me pa zato najstniki obožujejo. Z njimi pa takoj najdem stik, se ful razumemo.
vsaka stvar pride v paketu s prednostmi in slabostmi. z otrokom pridejo skrbi, a tudi veselje, pridejo obveznosti, a tudi delo, pridejo izzivi, a tudi osebna rast, vse se spremeni, a hkrati te prisili, da živiš…….. in takšnih parametrov je veliko.
kakorkoli primerjam, je tam tam nekje oziroma neprimerljvo, oboje je enako dobro in slabo hkrati. ni mi žal ampak izbral ne bi. itak nas je homo sapiensov na tem planetu v ekscesu in ni prav, da se pričakuje od nas, nek pressure, da imamo otroke oz. da jih načrtujemo…. da je to nek družbeni normativ. vendar, če pa se že zgodi, pa naj bo, že mora tako biti. 😉
“Nimam jih”]Jaz si otrok nikoli nisem želela, prav na živce so mi šli in tudi marala jih nisem. Sama sem odraščala v družini alkoholikov in sem kot otrok zelo, zelo trpela. Odraščala sem kot zafrustrirana, komplicirana in nesamozavestna deklica. Potem sem bila skoz sama in sem srečevala tudi popolnoma neprimerne moške. Neresne, zabluzene, z nobenim čutom za sočloveka in tko napr
Poslusaj, stara sem 41, dozivela kot ti, nikoli nasla pravega, tudi jaz sem pri 35 letih mislila tako kot ti , da bom uspela, ker sem imela nekaj moznosti in moznih moskih, toda nisem uspela in zdaj je prepozno!
Zato ti na srce polagam, da na vsak nacin najdi darovalca, seme, ze zdaj, cimprej, da rodis do 36., 37. leta, morda drugega ze 15 mesecev od prvega, ene tako delajo in prezivijo, daj naredi to, ce si nekaj zelis, torej potrudi se, takoj poisci vse moznosti za to in zmagaj! IN PRIDI NAM POVEDAT, ne ostani brez otrok!!!
Na nekem predavanju pred leti, o odnosih, komunikaciji in partnerstvu, je neka slušateljica rekla, da si želi končno malo miru in KDAJ bo to dosegla: ves čas stres (služba), skrbi (otroci), prilagajanje, toleriranje (partner) itn.
Predavateljica ji je odgovorila in narisala na tablo ravno vodoravno črto in pod njo črto “utrip srca” in jo vprašala, če ve kaj sta ti dve črti?
Vodoravna črta je smrt, črta gor in dol, kot utrip srca, pa je življenje.
Dokler si živ ni miru.
So vzponi in padci, žalost in veselje, jok in smeh, skrb in brezskrbnost, uspeh in neuspeh.
Vse to JE Življenje.
Tukaj smo, za zelo kratek čas, na tem svetu, da živimo in ne da životarimo, da se vsega bojimo, in smo ves čas v strahu pred spremembami in neznanim.
Se učimo, raziskujemo in s tem spoznavamo sebe in druge ter vse okoli nas.
Paradoks “biti ves čas v skrbeh”, “ves čas skrbeti, se bati”, te pravzaprav ubija in dela vedno bolj mrtvega. Nisi več Živ, si zgolj osebek, ki egzistira, obstaja, životari.
Ampak ne živi.
Primaren nagon živih bitij je preživeti (hrana, voda) in ohraniti vrsto (reprodukcija).
Mogoče to drugo imamo ženske malce bolj biološko izraženo, kot materinski nagon, imeti otroka.
Seveda, ne vse enako.
Spoštujem ISKRENE (ne tiste odločitve, ki so zgolj kot izgovor za ujčkanje lastnih xy strahov) odločitve vseh žensk, ki so se odločile ne imeti otroka, kot tiste, ki so se odločile imeti otroka/e.
Čeprav priznam, da to težko razumem, zakaj ne, v primeru, da so zdrave, z nekim normalnim otroštvom in vzgojo, in da ljubijo življenje, izzive, so radovedne, so obdržale v sebi ljubezen do igre, otroške norčavosti, humorja.
In se želijo učiti.
Kajti otrok te lahko nauči ogromno in tudi prisili oklesiti lasten ego na manjšega, bolj prijaznega. Omogoči ti tudi spoznati, kako ogromno stvari v življenju je bedasto in smešno nepomembnih, za katere si se, ko si bil brez, blazno sekiral.
Zato pravim, iskrene odločitve žensk, ki so se zavestno odločile zatreti to izkušnjo in radovednost, ne imeti otroka, spoštujem.
A teh je žal izredno malo.
Glede na osebne izkušnje in poznanstva je veliko več takšnih, ki se tega pravzaprav niso odločile, ampak so jih v to “prisilili” osebni strahovi takšni in drugačni.
Zanj mi je žal, ker zamujajo veliko, zares veliko.
Nasprotno, pa se mi zdi zelo zelo žalostno, ko berem poste v tukajšnji temi žensk, ki imajo otroka/e, vendar so tako zelo razočarane nad njimi, da če bi lahko zavrtele čas nazaj, jih ne bi imele.
To je preprosto hudo žalostno!
Žalostno do teh odraslih otrok in pravtako do teh žensk.
Tem otrokom želim, da tega ne bi vedeli oz.če bi se dalo da tega ne bi čutili. Da so v bistvu na nek način v očeh teh mater “napaka”, ali nekaj, kar bi bilo bolje da sploh ne bi nikoli bilo.
In tem otrokom samo želim, da bodo v življenju premogli toliko znanja o sebi, da bodo spoznali lastno vfednost, da so vredni veliko več, kot zgolj ena navadna skrb, za katero bi bilo bolje da je sploh ne bi bilo.
Pa ne glede na to, kako se bodo odločili glede otrok; imeti jih ali ne.
Kajti konec koncev, boljši človek si v vseh pogledih, ko presežeš lastne strahove, razširiš obzorja, se objameš, spoznaš, da si ok, se začneš imeti rad. Šele takrat lahko uvidiš tudi lepe stvari tudi v drugih ljudeh, otrocih, ne zgolj težave, probleme in skrbi. Šele takrat lahko tudi kaj pozitivnega daješ od sebe tudi drugim. In šele takrat lahko sprejemaš in dobiš nekaj lepega tudi od drugih.
Mogoče celo tudi od lastnih otrok!
@lea39 res lepo napisano in se strinjam z vsem.
Kakor vzameš, ker vprašanje je bilo zakaj. In med mnogimi razlogi je eden lahko tudi ta, pa če ti je všeč, da sem ga omenila ali ne.[/quote]
To ni res, da je neplodnosti vse več, oz. o tem se (še) ne more govoriti, saj postopki ugotavljanja in zdravljenja obstajajo še premalo časa. Je pa statistično dejstvo, da danes rodi mnogo višji {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} žensk kot v preteklosti (tudi naa račun zdravljenja+ še drugi razlogi, včasih se vsaka ni smela poročiti, izvenzak. otroci so bili “greh” ipd.)
So pa včasih ženske rodile tudi 10 otrok in več (tiste ki so jih imele), danes večina nima več kot 2, zato je bila precej višja nataliteta.
Skratka včasih je bila večja stigma imeti nezakonskega otroka kot ga ne imeti, danes pa je večja stigma ne imeti otroka (seveda ne več kot 3, 4 ker to ja potem spet stigma) Seveda se vsak odloča sam zase, ne smemo pa zanemariti vplivov okolice, prijateljev, sorodnikov ipd. Ker smo družbena bitja vse to seveda vpliva na nas, pa če to priznamo ali ne.[/quote]
Tudi v petnajstem,šestnajstem,… stoletju in vse do danes je bilo po župnjiskih zapisih, kjer se hranijo podatki o rojstvih, tudi nekaj žensk, ki so imele enega ali dva otroka in nič več. Sploh jih ni bilo malo, tako, da veliko otrok je bila bolj izjema kot pravilo (v mislih imam čez številko 4 pa do 10 in več).
No, jaz pa imam ravno obratne izkusnje. Vsi v sluzbi, ki gredo preko trupel, imajo otroke.[/quote]
a res- spet so za karakter in obnašanje staršev , krivi otroci in dejstvo, da obstajajo. Mislim resno – kakšne neumne povezave vse boste še iznašli in česa vsega ti bodi otroci ne bodo krivi, samo zato, ker so na tem svetu.
neki hudi psihologi ste to… kaj pa osebna odgovornost posameznika, njegove vrednote, raven empatije misliš,da nimajo veze s tem, da je sposobna it oseba preko trupel, ampak po tvoje so za to krivi otroci njegovi in dejstvo, da jih ima – da obstajajo. Krasno res :S[/quote]
Veš kaj je hotela povedat, da taki, ki v službi grejo preko trupel in imajo otroke, bi bilo verjetno bolje, da jih ne bi imeli in jim malo več egoizma s te strani ne bi škodovalo. Včasih kot nekateri označujete ljudi, ki nimajo otrok z egoisti itd. Čeprav mislim, da se motite, ampak ok. Egoist je tisti, ki gleda izključno samo nase. Kar pa nima veze ali ima otroke ali ne. Lahko skrbi za bolne, pomoči potrebne, za partnerja, za starše, za živali,… Pa nima otrok. Ali pa ima otroke in skrbi samo zase, za otroke pa skrbi drugi partner ali pa starši od osebe, ki ima otroke.