Kar nekaj ljudi je šlo v penziji stran iz LJ, ampak odvisno kam so šli, če greš v ene rovte stran od zdravnika, trgovin, je spet sranje. Primer znancev, on je sedaj star 70 let, otrokom je pustil stanovanje v LJ, odselil se je v okolico Višnje Gore, na Polževo. Problem je, da je tam res lep razgled, ampak kako sneži tam, tam je snega dosti več ker je že visoko. Ima parcelo v taki ježi, da se mora privezati, da ne pade. Po drugi strani je bolan, amputirali so mu nogo, otroci mu pomagajo kositi. Skratka, to ni bila pametna odločitev. Bolje bi bilo, da bi kupil v IV. Gorici, če si želi naravo, ker je tam zdravnik, trgovine..Ali pa v Grosuplju, samo tam je že zelo drago .

6. nadstropje brez dvigala ne obstaja. In za stare ljudi je bolj funkcionalno živeti v mestu.

Tvojemu “lepemu” življenju ti praviš sreča???
[/quote]

Jah seveda; do 35-tega z tipom nista mile jere skupaj spravila, potem pa “sreča”, da babica ni predolgo živela, da sta do stanovanja prišla! To je zanjo sreča; drugi delajo za moj stanovanjski problem, jaz pa potujem, meditiram, študiram duhovne vaje in nakladam o svoji dodani vrednosti in doprinosu.

V tujini so ljudje zelo elastični , večkrat v življenju zamenjajo prebivališče, ko grejo v pokoj, spet prodajo in si kupijo manjše. Pri nas pa omg, poročite se s temi grdimi velikimi bajtami in si jih odnesite v grob.Mi smo čisti fenomen v Evropi, nikjer niso ljudje toliko navezani na nepremičnine, kot pri nas. Imamo lepo novejšo hišo, ki ni v 3 štuke ampak je odprta, svetla,a je prevelika za dva starejša, zato razmišljamo, da bi jo prodali v pokoju , pa si nekje v mestu kupimo vrstno hišo ali pa nekaj manjšega. Ker sedaj živimo v zelo lepem kraju, a smo 4 km stran od mesta , torej smo stran od zdravnika, šole, trgovin in ko si starejši, je to zelo velika ovira. Vidim pri tašči in tastu, živita drugje, precej stran od nas, živita 2 km stran od prve trgovine, 5 km od zdravnika, sedaj je tast izgubil izpit za avto, ker je star 88 let in je celo sranje. Pelje ga taxi k zdravniku, 1 x tedensko gremo z njima v trgovino, ker drugače bi tu kjer sta, umrla od lakote. Sedaj bosta šla v dom, ker nas nočeta obremenjevati, življenje tu kjer sta, je pa vedno težje. Pa govorim o lokaciji, ki je 5 km zračne razdalje od LJ, ne o nekih pičkovcih. Zato pravim, da dokler imaš avto, je vse dokaj enostavno.

6. nadstropje brez dvigala ne obstaja. In za stare ljudi je bolj funkcionalno živeti v mestu.
[/quote]

Za 6 nadstropje nevem in nebom nič rekel.
Obstaja pa bloki s 5.nadsropji, s tem, da je še pritličje za pol štuka dvignjeno. Pa nimajo dvigala, torej 5,5 nadstropje brez dvigal obstaja ! 🙂

6. nadstropje brez dvigala ne obstaja. In za stare ljudi je bolj funkcionalno živeti v mestu.
[/quote]
Seveda obstaja, v večini mest, kjer so stara meščanska stanovanja. Ajde, ne vem točno koliko štukov je na Rimski ali pa na Prešernovi v Ljubljani je pa recimo ogromno stopnic, vsaj 5 štukov. Pa s prodajo neke xy hiše tam lahko sam sanjaš stanovanje.
Podobni problemi so v Celju, Mariboru itd.

mislim pa, da ljudje na hišo gledajo v osnovi drugače kot na stanovanje. Hiša ima ponavadi še neko posest ali pa vsaj neko širšo parcelo. Če na to gledaš s tega vidika, kot recimo na podeželju na kmetije, je to neke vrste del družinske dediščine, zgodovina. Nekaj, kar ne prodaš kar tako, ker imaš tam svoje korenine. Pogosto je odgovornim dedičem v interesu to ohranit in vzdrževat. gre za sentimentalno vrednost. To je drugačna logika. Saj tisti, ki živijo v kakšnem velikem meščanskem stanovanju, v katerem je živelo več rodov, tudi ne bodo kar tako prodali stanovanja. Ampak tega ne razumejo vsi. Eni se kot cigani selijo gor pa dol in nikjer ne poženejo korenin.

Seveda obstaja, v večini mest, kjer so stara meščanska stanovanja. Ajde, ne vem točno koliko štukov je na Rimski ali pa na Prešernovi v Ljubljani je pa recimo ogromno stopnic, vsaj 5 štukov. Pa s prodajo neke xy hiše tam lahko sam sanjaš stanovanje.
Podobni problemi so v Celju, Mariboru itd.

mislim pa, da ljudje na hišo gledajo v osnovi drugače kot na stanovanje. Hiša ima ponavadi še neko posest ali pa vsaj neko širšo parcelo. Če na to gledaš s tega vidika, kot recimo na podeželju na kmetije, je to neke vrste del družinske dediščine, zgodovina. Nekaj, kar ne prodaš kar tako, ker imaš tam svoje korenine. Pogosto je odgovornim dedičem v interesu to ohranit in vzdrževat. gre za sentimentalno vrednost. To je drugačna logika. Saj tisti, ki živijo v kakšnem velikem meščanskem stanovanju, v katerem je živelo več rodov, tudi ne bodo kar tako prodali stanovanja. Ampak tega ne razumejo vsi. Eni se kot cigani selijo gor pa dol in nikjer ne poženejo korenin.
[/quote]

Poganjanje korenin je preživeto. V razvitem svetu se ljudje selijo vsaj enkrat v življenju in tudi 1000 km stran, ne 100.

pri teh letih njima tudi v domu ne bo z rdečimi vrtnicami postlano.
pravzaprav še s spominčicami ne prav dolgo…

Vse to je res, samo na živce mi gre to poudarjanje z lastnimi žulji. Nihče pa ne pove kako se je gradilo. Se spomnim otroštva, ko so gradili. Enkrat pri enem sosedu, drugič pri drugem sosedu. Nekakovostni materiali, pesek zemlja, krive plate itd. Poveličujejo pa, ko ne vem kaj. Danes, da se lotiš take gradnje ti visi za vratom sosed, inšpekcija, pa še hiša ne bo nič vredna, ker bo zgrajena zanič.
[/quote]

Deklica, prvo naredi kaj z lastnimi žulji, potem pa komentiraj!
Ne zanašaj se na debate iz piknikov o medsosedski pomoči in zajebancje pri ulivanju plate.
Prvo boš morala v življenju sploh cigl od blizu videt, kajšele pozidat, da boš lahko govorila o kvaliteti materjalov in kvaliteti vgradnje.

Seveda je pogoj obojestransko spoštovanje. Problem je v tem, da stari nočejo sprejeti, da je nekaj, kar so težko ustvarili potrebno obnove, ker so si v glavi zadali, da bo hiša večna.
V resnici pa so elektrika, vodovod, okna, izolacija… stvari, ki jih je treba negovati, obnavljati ali zamenjati. Tu pa po večini razumevanja s strani starejših ni, ker ne razumejo, da je to kar so gradili staro preko 50 let (več, manj nima veze) in je potrebno obnovitve.
Videno v naši vasi. Zadnja leta se hiše na veliko obnavljajo, vendar le tam, kjer so generacije, ki so gradile pomrle. Pri ostalih hiše propadajo, ker je vse še dobro oziroma najboljše. V resnici pa jim skozi okna piha, ker ne tesnijo več, elektrika komajda dela ogrevanje pa je omejeno na samo par prostorov.
[/quote]

Jaz sem tudi temeljito obnovila tisto staro hišo po očetovi smrti, takrat sem štela 40 let. Prej smo pa malo potrpeli.
Zdaj sem že presegla starost, pri kateri je oče umrl. In ga razumem. Pri 40 ga nisem. Preveč utrujen je bil od življenja, da bi se šel še kakšne adaptacije.

Iz pogovorov z vrstniki opažam, da smo se tudi mi spremenili. Druge stvari so nam pomembne. Predvsem dobri odnosi z bližnjimi, tudi razumevanje mlajših za naše starostne težave. Enako se od nas starejših pričakuje – kar je prav – da bomo skrbeli za svoje zdravje, da ne bomo preveč “picajzlasti”, ko gre za pokošeno travo in druge malenkosti – ker mladi imajo dosti svojih obveznosti. Sicer pa lepa beseda lepo mesto najde – ko je res potrebno, se tudi starejši lotimo kakšne adaptacije. Ali pa mladi priskočijo na pomoč, ko je res nujno.

Vidim pa tudi sama veliko nestrpnosti na relaciji mladi – stari. Ne samo na MON – tu so take debate stalnica – tudi v vsakdanjem življenju. Tu gotovo velja pregovor: “kar seješ, to žanješ”. Naši otroci so bili priča, kakšen odnos smo mi, ki smo danes stari, imeli do svojih staršev.

Mene pa zanima kje vi, ki se potikate v lastnike hiše in starejše ljudi, živite in ali ste sami vse to premoženje, ki ga imate sami ustvarili?

Tisti, ki je srečen stistim, kar iam, se v druge ne vtika. Tisti, ki je pa nesrečen s svojim življenjem in nezadovoljen s tistim kar ima, se pa vtika v druge.

Ne glede kaj imaš in kje živiš, ima vse v svojem obdobju svoje prednosti in slabosti. Nič ni idealno. Vsak sam odloči kaj mu je proriteta in čemu se ne bi odpovedal.
Nekdo se pač ne počuti dobro v mestu, je raje na podeželju. Eni mislijo, če živijo v mestu, da os vreni nekaj več, eni so raje v hišah, eni svojega stanovanja v bloku ne bi nikoli zamenjalo.
Eni se odlično počutijo v fužinah, drugi v šiški, tretji v vukojebini…. hvalabogu, da je tako, saj ne moremo vsi živet na isti lokaciji v istem bloku ali hiši :))))

Poganjanje korenin je preživeto. V razvitem svetu se ljudje selijo vsaj enkrat v življenju in tudi 1000 km stran, ne 100.
[/quote]

Kaj pa potem ti delaš v nerazvitem svetu, če si tako razvit in brihtn?

ha-ha on “vatikanska ječa” se seli največ iz mansarde dol v pritličje k svojim tastarim ….

kolikor vidim pri nas, se pravzaprav ne oklepajo kaj veliko. Kar nekaj tipičnih dvostanovanjskih hiš je bilo prodanih, ko je eden od staršev umrl in je za drugega to postalo preveliko breme.
Je pa res, da pri nas kar imajo cene.

Deklica, prvo naredi kaj z lastnimi žulji, potem pa komentiraj!
Ne zanašaj se na debate iz piknikov o medsosedski pomoči in zajebancje pri ulivanju plate.
Prvo boš morala v življenju sploh cigl od blizu videt, kajšele pozidat, da boš lahko govorila o kvaliteti materjalov in kvaliteti vgradnje.
[/quote]
No, to pametovanje je tisto o čemer govorim. Ja, govorim resnico, pojdi malo v vaške lokale in poslušaj kako se je gradilo. In tudi živim na vasi, že od rojstva in vem kako življenje tukaj poteka. Sosedi so si pomagali. En je bil malar, en zidar, drugi so pomagali kakorkoli so lahko. Obvezno pa gajba piva in litri šnopsa.
In ne pametuj, kupila sem hišo staro 50 let in jo adaptiram, zato vidim sistem gradnje. Hiše nisem podirala, za kar mi je danes žal, vložila pa vanjo ajoj koliko, ker katerekoli stvari si se dotaknil je odpadlo ali bilo zanič. Že pol leta po službi vsak dan ali štemam ali pucam ali vozim na deponijo. Ok, sedaj sem na novih estrihih in oknih in je malo počitka. Ne pametujte kako in kaj, narejeno je zanič. Omet je bil namešan z malo betona, ostalo pesek, plate so krive, stene so krive, vodovod zanič, elektrika tudi. In zmetala bom vanjo cca sto jurjev. Toliko o super gradnjah. In vi stari ste očitno edini, ki ste kaj z rokami naredili, no vsaj obnašate se tako!

Poganjanje korenin je preživeto. V razvitem svetu se ljudje selijo vsaj enkrat v življenju in tudi 1000 km stran, ne 100.
[/quote]

Ne dojemaš. Ti greš lahko živet v New York, Peking, v Avstralijo, še vedno pa od nekje izhajaš. Zakaj misliš, da ljudje po vsem svetu iščejo svoje prednike in biznis z dnk analizami cveti? Pa raziskovanje družinskih dreves? Ne gre nujno za to, da ti živiš v neki 200 let stari hiši, bolj za to, da jo ohraniš “v familiji”.
Seveda pa ne razmišljajo vsi ljudje tako. Veliko ljudi se je v Slovenijo naselilo v času Jugoslavije z nekih balkanskih rovt, kjer niso imeli ničesar ali pa še tisto, kar so imeli, prodali, tukaj pa zasedli delavska stanovanja, ki so jih po Jazbinšku uspeli dobiti celo v svojo last. Tukaj ni kaj dosti korenin, tudi iskati jih je težko po Balkanu, vseeno pa tudi potomci takšnih priseljencev množično obiskujejo razna sela po Bosni in Srbiji, kjer žal ni več njihove družinske hiše, a jim že to, da so tam veliko pomeni.
Pri 20 ne, ko so starejši, pa.

Deklica, prvo naredi kaj z lastnimi žulji, potem pa komentiraj!
Ne zanašaj se na debate iz piknikov o medsosedski pomoči in zajebancje pri ulivanju plate.
Prvo boš morala v življenju sploh cigl od blizu videt, kajšele pozidat, da boš lahko govorila o kvaliteti materjalov in kvaliteti vgradnje.
[/quote]

Bi rad medaljo?

Včasih se materialov niti ni dalo dobiti. Cele noči so stali pred gradbeno trgovino, da so prišli na vrsto za zidake itd. Pa to je 40 let nazaj. Gradili so pri nas res sami, pomagali so domači, mojster je bil poleg, da niso delali neumnosti. Gradili so več let in večinoma so še danes vajeni, da je vedno nekaj za narediti. Ampak! Če pogledam gradnjo, ki je danes stara 30 let – ja za zamenjat so svinčene cevi, okna so stara 30 let… ostalo je ok. Vidi se kje je vlaga… gledam pa gradnjo tu blizu – vlaga je udarila ven na polno, dviguje se jim parket, ki je bil slabo položen in slabe kvalitete… delalo se je na hitro v dobre pol leta od gradbene jame do stanovanj. Danes lažje prideš do materiala ampak moraš imeti zelo dobre nadzor, da ti delajo vsaj približno ok.

Jaz (midva) za enkrat so otroci še z nama pa rabimo tako veliko hišoi 350 M2 je res čudovita na lepi lokaciji veliko zemlje okrog .
Z ženo imava v okolici mesta vsak svoje ogromno stanovanje v večstanovanjski hiši.
Oba ga oddajava in s tem nekaj zasluživa.
Upam da podedujem tisto kar mi pripada da dam vsakemu otroku po en štuk v tej hiši.
Zaradi mene če me takoj odpeljejo na britof iz hiši mi je popolnoma vse eno.
Nikoli in pod razno ne bi maral biti v mestu ali nekje v domu hvala lepa ,smo si kar nekaj ustvarili tako da me nobeden na stara leta ne bo v nekaj silil kar mi ne ustreza.
Če imate pa drugi take probleme z preveč kvadrature je pa to vaš problem ne pa problem nas ki razmišljamo drugače
Očitno ste vi ostali zelo pametni in v prvi vrsti se brigajte za sebe in za tisto kar si lahko privoščite.

Jaz opažam, da veliko starejših, ko se upokoji prodaja nefunkcionalan stanovanja v mestih ne pa hiše in se preseli nekam na podeželje ali obrobje mesta. Jih poznam kar nekaj, ki so prodali stanovanje in kupili bivalni vikend z nekaj zemlje in zdaj tam v miru živijo.
Te domnevne prednosti mesta so larifari. Jaz recimo do zdravstvenega doma ne morem peš. Imam srečo, da sem sploh uspel še dobiti prosto osebno zdravnico, potem ko se je prejšnja upokojila. Je malo manjkalo, pa bi se moral vozit skoraj 20 km stran k zdravniku. Če me morajo hospitalizirat, pa je čisto vseeno ali me 40 minut vozijo po gužvi v mestu ali izven mesta z rešilcem. Za posebne priložnosti se lahko tudi starejši ljudje pripeljejo v mesta ali si uredijo prevoz. Nakupujejo in kofetkajo pa sigurno bistveno manj od mladih. Jaz res ne vem za kakega vraga bi si kdo na stara leta želel živeti v mestu, če je vse, kar rabi, samo čim več miru. Tudi stopnice so včasih problem v mestu. Veliko večstanovanjskih hiš nima dvigala in za srčne bolnike je lahko tudi 1. ali 2. nadstropje problem. Najem oskrbovanega stanovanja si pa tudi vsak starostnik ne more privoščiti, poleg tega pa je to v resnici življenje v domu, česar pa marsikdo noče, tudi če ima denar za tak luksuz.

Mogoče si pozabila še dodat, da drugi so se matrali z gradnjo svoje hiše za t.i. samostojno prihodnost z rešenim stanovanjskih problemom, vi ste pa lepo kupili napol šenkano stanovanje po jazbinšku, brez znoja potu. Večkrat dokazano v Sloveniji; luftarji in lenuhi pridejo najbolje skoz.
[/quote]

Računanje ti pa ne gre najbolje. Jazbinškov zakon je stopil v veljavo 1991 leta, moji starši pa so novo stanovanje kupili v 70 letih. Do leta 1991 sem tudi jaz že kupila svoje stanovanje. Kupljeno je bilo brez kredita, z delom v tujini v precej neugodnih klimatskih razmerah. Sva pa kmalu po 1991 z možem dodatno kupila še eno stanovanje kot naložbo, tega res pod ugodnimi Jazbinškovimi pogoji. Sama v tem ne vidim nič slabega, da sva že takrat poskrbela za otrokovo prihodnost, vrednost naložbe pa je le rasla.

No, to pametovanje je tisto o čemer govorim. Ja, govorim resnico, pojdi malo v vaške lokale in poslušaj kako se je gradilo. In tudi živim na vasi, že od rojstva in vem kako življenje tukaj poteka. Sosedi so si pomagali. En je bil malar, en zidar, drugi so pomagali kakorkoli so lahko. Obvezno pa gajba piva in litri šnopsa.
In ne pametuj, kupila sem hišo staro 50 let in jo adaptiram, zato vidim sistem gradnje. Hiše nisem podirala, za kar mi je danes žal, vložila pa vanjo ajoj koliko, ker katerekoli stvari si se dotaknil je odpadlo ali bilo zanič. Že pol leta po službi vsak dan ali štemam ali pucam ali vozim na deponijo. Ok, sedaj sem na novih estrihih in oknih in je malo počitka. Ne pametujte kako in kaj, narejeno je zanič. Omet je bil namešan z malo betona, ostalo pesek, plate so krive, stene so krive, vodovod zanič, elektrika tudi. In zmetala bom vanjo cca sto jurjev. Toliko o super gradnjah. In vi stari ste očitno edini, ki ste kaj z rokami naredili, no vsaj obnašate se tako!
[/quote]

Ne zameri, ampak glede na tvoj opis – si slabo kupila.
Ne moreš zdaj kar posploševati.

Kot mlajši so si zgradili dom, v katerem so še danes. Zdaj, ko so starejši, ga ne nameravajo zapustiti in seliti v nekaj novejšega. Selitve tudi zmožni niso.
V novem okolju se ne bi počutili dobro.
Avtor, si želiš veliko hišo? Kupi jo ali pa naredi novo. Me zanima, kdaj jo boš prodal in se preselil v stanovanje, v katerem ti je že sedaj pretesno.

Imamo v familiji še hujši primer. Penzioner ima nas, pol familije, na kupu v predmestju v ogromni bajti, ki je napol prazna, druga polovica familije je v mestu, pa se je spomnil pri 65 zidat še eno bajto v čisti vukojebini. Najprej je fehtaril, da mu pomagamo zidat (saj smo mu, kolikor je čas dopuščal), zdaj nas pa skoz fehtari, naj mu hodimo pomagat drva sekat in podobno. Pa če smo prej imeli že premalo časa zanj, ga imamo pa zdaj še manj, ko se je treba 30 km do njega peljat v eno smer. Seveda si je tudi tam sezidal 200 m2 grad, uporablja pa 40 m2. Zdaj je blizu 80, je še v dobri formi, ampak vsega, kar si nalaga, pač ne zmore, tudi naša pomoč ne zadošča. Čakamo, kdaj mu bo kliknilo v glavi.

Ne zameri, ampak glede na tvoj opis – si slabo kupila.
Ne moreš zdaj kar posploševati.
[/quote]
Živim na vasi in toliko kot se obnavlja zadne tri leta se ni nikoli. Zakaj? Ker so generacije pomrle, mladi pa sedaj te bajture vzdržujejo in obnavljajo. Kar veliko hiš zgrajenih v šestdesetih in sedemdesetih se je podrlo. Pa kaj ti misliš, da bo elektrika napeljana petdeset let nazaj še funkcionirala super, da ne govorim o vodovodu? Praviš, da petdeset let stara okna tesnijo? Misliš, da si včasih najemali gradbenike in arhitekte, da je bilo narejeno v vago? Petdeset let stara streha je kot nova? Pa dajte no, koga slepite… Čez petdeset let ne bodo dobre niti hiše, ki se sedaj gradijo. Sploh, če se ne bodo vzdrževale. Enkrat govorite, da ni bilo materiala, presenetljivo zgrajeno je pa vse top šit.