Pri nas podobno. Nekaj pomagamo, za vsako malenkost pa jima ne odnašamo riti ob njunih neumnih odločitvah, večkrat tudi odklonimo. Če je njima tako ok, je tudi nam.
[/quote]

Hvala ti za tale odgovor, ker imam včasih slabo vest, ko jima rečem, da me recimo naslednji vikend ne bo ali ko jima rečemo, da naj plačata nekoga za čiščenje.

odg. je zelo preprost. ker so morali dosti let garat za hišo in so dali vanjo, praktično vse svoje zivljenje. to je edini cilj, ki so ga v zivljenju dosegli. pričakuješ, da bodo dali to stran na izi?? bi ti?? kolkrat si se selila? jaz ene 7x. pri 80 in več se ne mislim več selit. edino v jamo. ni šanse. se navajt na nove štekarje, pozicijo vrat, vsega? pa ni šanse no. ni šanse.

Tudi pri nas podobno. Razlika je v tem, da se jima ne da dopovedat niti tega, da bi ju dali na čakalno listo za dom, da dobita prostor, ko bo treba. Pomagamo jima minimalno, pač nimamo veliko časa, denarja imata dovolj, da bi si plačevala kakršno koli pomoč. Ne moreš pač postat suženj trmastih in njhovih kapric.