Zakaj so otroci bistveno bolj navezani na mati kot pa na očeta?
Kaj pa ima otrok ko se rodi, če nima ljubezni?
Dokler je v maternici ni v odnosu z mamo?
Kako sploh pojmuješ ljubezen, da veš, da je otrok nima?
In kako veš, da ima tvoj partner ljubezen do tebe? Ker se “igra” s tabo?
Sej, če ti je težko ne rabiš odgovorit. 😉
[/quote]
1. Ima potrebe – je lačen/žejen, utrujen, zebe ga, vroče mu je, je sam (ni v rokah) itd itd. To ni nasprotni pojem od ljubezni, da ne bo pomote. Ljubezen je odsotna, ne pomeni pa to, da je prisotno njeno diametralno nasprotje (kar bi bilo verjetno sovraštvo). Jaz vas nimam rada. To ne pomeni, da vas sovražim, samo rada vas nimam.
2. Seveda je v odnosu z mamo. Tudi jaz sem v odnosu s svojim možem, svojimi otroci, svojimi starši, svojimi prijatelji, pa tudi s svojimi učenci, svojimi sodelavci, svojo zobozdravnico, svojim zavarovalniškim agentom, svojim psom… Vse to so odnosi, a so različnih vrst. Nekateri temeljijo na ljubezni, drugi ne. To da je otrok z matero pred rojstvom v nekem odnosu ni dokaz za to, da jo ima rad. Tudi mi2 sva žal trenutno v nekem odnosu, ki pa niti slučajno ne temelji na ljubezni, se strinjate?
3. Moja definicija: ljubezen je čustvo posebne naklonjenosti do nečesa ali nekoga, zaradi katerega se bomo za to bitje ali stvar tako ali drugače posebej potrudili in celo postavili njeno dobrobit pred svojo; obstaja v spektru – ne bomo stopili pred metek za vsako osebo, ki jo imamo radi, ampak nekaj smo pripravljeni storiti prek sebe za vsako. Ta nekaj se stopnjuje s stopnjevanjem čustva.
4.Igranje ste provlekli na plano vi, kot pokazatelj moževe ljubezni do mene in vse od takrat vehementno trdim da to ni in ne more biti pokazatelj ljubezni. Ne dovolim, da se pretvarjate, da je ta primerjava zrasla na mojem zeljniku. Vem, da me ima mož rad, ker dela v moje dobro tudi, ko b bilo njemu ljubše ali lažje ravnati drugače. Kaj to konkretno pomeni v najinem primeru ne bom razglabljal, ker se vas ne tiče.
Sami ste v predhodni objavi napisali (dobesedno), da se ljubezen do matere RAZVIJE PO ROJSTVU KO ONA SKRBI ZANJ. Če se razvije, ne more že obstajati pred tem. Naučite se izražati svoja stališča, ali pa jih nehajte izražati, sicer sami sebi oporekate.
[/quote]
Točka 1 in 3 sta si v nasprotju.
Ljubezen je čustvo posebne naklonjenosti do nečesa ali nekoga, zaradi katerega se bomo za to bitje ali stvar tako ali drugače posebej potrudili in celo postavili njeno dobrobit pred svojo; obstaja v spektru
Opis pogojne ljubezni-ljubezen do partnerja, do otroka bi morala bit brezpogojna. Ker (še nerojen) otrok česar ne naredi zate te ne more imeti rad, je zgolj v odnosu s tabo, niti v najmanjšem spektru te ne more imeti rad?
Če je merilo partnerska ljubezen potem otrok nima najmanjših možnosti, da bi lahko imel rad svojo mamo že pred rojstvom.
Tudi njegove umske kapacitete ne zmorejo tako zahtevne funkcije kot je tvoje čustvovanje v ljubezni, kar je dokaz, da mame ne more imeti rad?
Če se zadeva razvije iz nečesa mora za to obstajat neko “seme”. Otroški možgani imajo funkcijo pomnenja, nimajo pa še funkcije priklicati spomin v zavest, zato se ne spomnimo zgodnjega otroštva, a na določene situacije v življenju nevede specifično odreagiramo ravno zaradi izkušenj iz zgodnjega otroštva. Potem lahko sklepamo, da ima otrok do mame nek drug odnos, da ne rečem ljubezen, že ko se rodi, kot ga ima do drugih ljudi.
Če človek nečesa ne pozna ali ne more izmerit, to še ne pomeni, da zadeva ne obstaja. 😉
Nisem vedel, da ti je žal, da sva v nekem odnosu, sem si domišljal, da ti je vsaj malo v veselje, ko tako pridno odpisuješ, četudi ne iz ljubezni 😛
Ne se več mučit, razen če si mal mazohista 🙂
1. Ima potrebe – je lačen/žejen, utrujen, zebe ga, vroče mu je, je sam (ni v rokah) itd itd. To ni nasprotni pojem od ljubezni, da ne bo pomote. Ljubezen je odsotna, ne pomeni pa to, da je prisotno njeno diametralno nasprotje (kar bi bilo verjetno sovraštvo). Jaz vas nimam rada. To ne pomeni, da vas sovražim, samo rada vas nimam.
2. Seveda je v odnosu z mamo. Tudi jaz sem v odnosu s svojim možem, svojimi otroci, svojimi starši, svojimi prijatelji, pa tudi s svojimi učenci, svojimi sodelavci, svojo zobozdravnico, svojim zavarovalniškim agentom, svojim psom… Vse to so odnosi, a so različnih vrst. Nekateri temeljijo na ljubezni, drugi ne. To da je otrok z matero pred rojstvom v nekem odnosu ni dokaz za to, da jo ima rad. Tudi mi2 sva žal trenutno v nekem odnosu, ki pa niti slučajno ne temelji na ljubezni, se strinjate?
3. Moja definicija: ljubezen je čustvo posebne naklonjenosti do nečesa ali nekoga, zaradi katerega se bomo za to bitje ali stvar tako ali drugače posebej potrudili in celo postavili njeno dobrobit pred svojo; obstaja v spektru – ne bomo stopili pred metek za vsako osebo, ki jo imamo radi, ampak nekaj smo pripravljeni storiti prek sebe za vsako. Ta nekaj se stopnjuje s stopnjevanjem čustva.
4.Igranje ste provlekli na plano vi, kot pokazatelj moževe ljubezni do mene in vse od takrat vehementno trdim da to ni in ne more biti pokazatelj ljubezni. Ne dovolim, da se pretvarjate, da je ta primerjava zrasla na mojem zeljniku. Vem, da me ima mož rad, ker dela v moje dobro tudi, ko b bilo njemu ljubše ali lažje ravnati drugače. Kaj to konkretno pomeni v najinem primeru ne bom razglabljal, ker se vas ne tiče.
Sami ste v predhodni objavi napisali (dobesedno), da se ljubezen do matere RAZVIJE PO ROJSTVU KO ONA SKRBI ZANJ. Če se razvije, ne more že obstajati pred tem. Naučite se izražati svoja stališča, ali pa jih nehajte izražati, sicer sami sebi oporekate.
[/quote]
Točka 1 in 3 sta si v nasprotju.
Ljubezen je čustvo posebne naklonjenosti do nečesa ali nekoga, zaradi katerega se bomo za to bitje ali stvar tako ali drugače posebej potrudili in celo postavili njeno dobrobit pred svojo; obstaja v spektru
Opis pogojne ljubezni-ljubezen do partnerja, do otroka bi morala bit brezpogojna. Ker (še nerojen) otrok česar ne naredi zate te ne more imeti rad, je zgolj v odnosu s tabo, niti v najmanjšem spektru te ne more imeti rad?
Če je merilo partnerska ljubezen potem otrok nima najmanjših možnosti, da bi lahko imel rad svojo mamo že pred rojstvom.
Tudi njegove umske kapacitete ne zmorejo tako zahtevne funkcije kot je tvoje čustvovanje v ljubezni, kar je dokaz, da mame ne more imeti rad?
Če se zadeva razvije iz nečesa mora za to obstajat neko “seme”. Otroški možgani imajo funkcijo pomnenja, nimajo pa še funkcije priklicati spomin v zavest, zato se ne spomnimo zgodnjega otroštva, a na določene situacije v življenju nevede specifično odreagiramo ravno zaradi izkušenj iz zgodnjega otroštva. Potem lahko sklepamo, da ima otrok do mame nek drug odnos, da ne rečem ljubezen, že ko se rodi, kot ga ima do drugih ljudi.
Če človek nečesa ne pozna ali ne more izmerit, to še ne pomeni, da zadeva ne obstaja. 😉
Nisem vedel, da ti je žal, da sva v nekem odnosu, sem si domišljal, da ti je vsaj malo v veselje, ko tako pridno odpisuješ, četudi ne iz ljubezni 😛
Ne se več mučit, razen če si mal mazohista 🙂
[/quote]
Sem več kot samo malo mazohista, sem učiteljica. Če ne bi bila mazohist ne bi bila. Zato vam tudi odpisujem, čeprav sem že prav obupana vsakič ko vidim tisto enko gor na jezičku – ker enostavno ne morem spustit, preden nekomu razložim stvari tako, da jih bo razumel.
Ampak zdj se mi pa res ne da več, ker je nesmiselno. Moj namen namreč ni (in ni nikoli bil) prepričati vas v moj prav (ker se mi zdi čisto OK, da mislite drugače kot jaz), ampak samo nekako razložiti, kako mislim jaz. Kot rečeno mi očitno ne uspe, ker skozi ponavljam eno in isto na milijon različnih načinov, pa nekako zleti mimo. Ker se mi ne da več bodo ti odgovori malo bolj… odrezani.
Ne vidim, kako si 1. in 3. nasprotujeta.
Ljubezen do otroka JE (praviloma) brezpogojna, nikoli nisem govorila o tem, da mati ni sposobna ljubezni do novorojenca; samo da novorojenec ni sposoben ljubezni do matere.
Moj najmlajši ima 2 meseca; ne more mi skuhati kave. Ampak to, da me gleda v oči, ko bi lahko mižal, da se mi nasmehne, ko pritisnem na njegov nosek – to so že stvari, ki jih naredi zame, ker vidi, da je odziv pozitiven. So izjemno majhne, skladno z njegovimi kapacitetami, ampak so. Pri novorojencu jih ni. Noben ne pričakuje, da bodo take kot pri odraslem človeku.
Točka 1 in 3 sta si v nasprotju.
Ljubezen je čustvo posebne naklonjenosti do nečesa ali nekoga, zaradi katerega se bomo za to bitje ali stvar tako ali drugače posebej potrudili in celo postavili njeno dobrobit pred svojo; obstaja v spektru
Opis pogojne ljubezni-ljubezen do partnerja, do otroka bi morala bit brezpogojna. Ker (še nerojen) otrok česar ne naredi zate te ne more imeti rad, je zgolj v odnosu s tabo, niti v najmanjšem spektru te ne more imeti rad?
Če je merilo partnerska ljubezen potem otrok nima najmanjših možnosti, da bi lahko imel rad svojo mamo že pred rojstvom.
Tudi njegove umske kapacitete ne zmorejo tako zahtevne funkcije kot je tvoje čustvovanje v ljubezni, kar je dokaz, da mame ne more imeti rad?
Če se zadeva razvije iz nečesa mora za to obstajat neko “seme”. Otroški možgani imajo funkcijo pomnenja, nimajo pa še funkcije priklicati spomin v zavest, zato se ne spomnimo zgodnjega otroštva, a na določene situacije v življenju nevede specifično odreagiramo ravno zaradi izkušenj iz zgodnjega otroštva. Potem lahko sklepamo, da ima otrok do mame nek drug odnos, da ne rečem ljubezen, že ko se rodi, kot ga ima do drugih ljudi.
Če človek nečesa ne pozna ali ne more izmerit, to še ne pomeni, da zadeva ne obstaja. 😉
Nisem vedel, da ti je žal, da sva v nekem odnosu, sem si domišljal, da ti je vsaj malo v veselje, ko tako pridno odpisuješ, četudi ne iz ljubezni 😛
Ne se več mučit, razen če si mal mazohista 🙂
[/quote]
Sem več kot samo malo mazohista, sem učiteljica. Če ne bi bila mazohist ne bi bila. Zato vam tudi odpisujem, čeprav sem že prav obupana vsakič ko vidim tisto enko gor na jezičku – ker enostavno ne morem spustit, preden nekomu razložim stvari tako, da jih bo razumel.
Ampak zdj se mi pa res ne da več, ker je nesmiselno. Moj namen namreč ni (in ni nikoli bil) prepričati vas v moj prav (ker se mi zdi čisto OK, da mislite drugače kot jaz), ampak samo nekako razložiti, kako mislim jaz. Kot rečeno mi očitno ne uspe, ker skozi ponavljam eno in isto na milijon različnih načinov, pa nekako zleti mimo. Ker se mi ne da več bodo ti odgovori malo bolj… odrezani.
Ne vidim, kako si 1. in 3. nasprotujeta.
Ljubezen do otroka JE (praviloma) brezpogojna, nikoli nisem govorila o tem, da mati ni sposobna ljubezni do novorojenca; samo da novorojenec ni sposoben ljubezni do matere.
Moj najmlajši ima 2 meseca; ne more mi skuhati kave. Ampak to, da me gleda v oči, ko bi lahko mižal, da se mi nasmehne, ko pritisnem na njegov nosek – to so že stvari, ki jih naredi zame, ker vidi, da je odziv pozitiven. So izjemno majhne, skladno z njegovimi kapacitetami, ampak so. Pri novorojencu jih ni. Noben ne pričakuje, da bodo take kot pri odraslem človeku.
[/quote]
Ahaaaa…. se mi je kar zdelo… učiteljica, poklicna deformacija, ko ona pridiga svoje in ji ne sme nihče oporekat, če pa že se izdatno potrudi da ga potolče, ker samo njeno je edino pravilno…
Ampak sedaj nismo v razredu 😉
V točki 3 je opis kaj je ljubezen, po tvoje, kako nekdo naredi nekaj za drugega iz ljubezni, v točki 1 so opisane potrebe, ki jih nekdo pričakuje, ampak so zgolj potrebe, nič ljubezni ni v izpolnjevanju teh potreb? Če se (po tvoje) ljubezen definira skozi zadovoljevanje potreb zakaj tisto pod 1 ni ljubezen pa gre za tvojega otroka, ki je del tebe (partner ni del tebe, je zgolj partner)?
In kaj se bo zgodilo s partnerjem, če ne bo več mogel zadovoljevat tvojih potreb=ni ljubezni (nesreča, poškodba, bolezen…), ga ne boš imela več rada?
Ne vem kako veš, da novorojenec ni sposoben ljubezni do matere? Ker je tvoje (materialistično) pojmovanje ljubezni takšno kot je ali ker mu lahko gledaš v možgane? 😛
Ne si domišljat, da ne razumem kaj mi pišeš, tako bedast spet nisem, da ne bi dojel (že pri prvi repliki), samo tvoja trditev se mi zdi tako…. vzvišena, absolutno dokončna, ne pušča nobenega dvoma, čeprav se pogovarjamo o tako abstraktni zadevi kot je ljubezen. Tvoji zaključki so bolj natančni kot so vhodni podatki, ki so polni neznank in spremenljivk, kar je čisti nesmisel in kaže zgolj na to kako zelo omejeno razmišljanje ima taka oseba.
Sem več kot samo malo mazohista, sem učiteljica. Če ne bi bila mazohist ne bi bila. Zato vam tudi odpisujem, čeprav sem že prav obupana vsakič ko vidim tisto enko gor na jezičku – ker enostavno ne morem spustit, preden nekomu razložim stvari tako, da jih bo razumel.
Ampak zdj se mi pa res ne da več, ker je nesmiselno. Moj namen namreč ni (in ni nikoli bil) prepričati vas v moj prav (ker se mi zdi čisto OK, da mislite drugače kot jaz), ampak samo nekako razložiti, kako mislim jaz. Kot rečeno mi očitno ne uspe, ker skozi ponavljam eno in isto na milijon različnih načinov, pa nekako zleti mimo. Ker se mi ne da več bodo ti odgovori malo bolj… odrezani.
Ne vidim, kako si 1. in 3. nasprotujeta.
Ljubezen do otroka JE (praviloma) brezpogojna, nikoli nisem govorila o tem, da mati ni sposobna ljubezni do novorojenca; samo da novorojenec ni sposoben ljubezni do matere.
Moj najmlajši ima 2 meseca; ne more mi skuhati kave. Ampak to, da me gleda v oči, ko bi lahko mižal, da se mi nasmehne, ko pritisnem na njegov nosek – to so že stvari, ki jih naredi zame, ker vidi, da je odziv pozitiven. So izjemno majhne, skladno z njegovimi kapacitetami, ampak so. Pri novorojencu jih ni. Noben ne pričakuje, da bodo take kot pri odraslem človeku.
[/quote]
Ahaaaa…. se mi je kar zdelo… učiteljica, poklicna deformacija, ko ona pridiga svoje in ji ne sme nihče oporekat, če pa že se izdatno potrudi da ga potolče, ker samo njeno je edino pravilno…
Ampak sedaj nismo v razredu 😉
V točki 3 je opis kaj je ljubezen, po tvoje, kako nekdo naredi nekaj za drugega iz ljubezni, v točki 1 so opisane potrebe, ki jih nekdo pričakuje, ampak so zgolj potrebe, nič ljubezni ni v izpolnjevanju teh potreb? Če se (po tvoje) ljubezen definira skozi zadovoljevanje potreb zakaj tisto pod 1 ni ljubezen pa gre za tvojega otroka, ki je del tebe (partner ni del tebe, je zgolj partner)?
In kaj se bo zgodilo s partnerjem, če ne bo več mogel zadovoljevat tvojih potreb=ni ljubezni (nesreča, poškodba, bolezen…), ga ne boš imela več rada?
Ne vem kako veš, da novorojenec ni sposoben ljubezni do matere? Ker je tvoje (materialistično) pojmovanje ljubezni takšno kot je ali ker mu lahko gledaš v možgane? 😛
Ne si domišljat, da ne razumem kaj mi pišeš, tako bedast spet nisem, da ne bi dojel (že pri prvi repliki), samo tvoja trditev se mi zdi tako…. vzvišena, absolutno dokončna, ne pušča nobenega dvoma, čeprav se pogovarjamo o tako abstraktni zadevi kot je ljubezen. Tvoji zaključki so bolj natančni kot so vhodni podatki, ki so polni neznank in spremenljivk, kar je čisti nesmisel in kaže zgolj na to kako zelo omejeno razmišljanje ima taka oseba.
[/quote]
Edini, ki omejeno razmišlja tu, je tisti s fetišem na joške. V svoji omejenosti ni zmožen ločiti med erotiko in dojenjem. Bolnik v bistvu.
Ahaaaa…. se mi je kar zdelo… učiteljica, poklicna deformacija, ko ona pridiga svoje in ji ne sme nihče oporekat, če pa že se izdatno potrudi da ga potolče, ker samo njeno je edino pravilno…
Ampak sedaj nismo v razredu 😉
V točki 3 je opis kaj je ljubezen, po tvoje, kako nekdo naredi nekaj za drugega iz ljubezni, v točki 1 so opisane potrebe, ki jih nekdo pričakuje, ampak so zgolj potrebe, nič ljubezni ni v izpolnjevanju teh potreb? Če se (po tvoje) ljubezen definira skozi zadovoljevanje potreb zakaj tisto pod 1 ni ljubezen pa gre za tvojega otroka, ki je del tebe (partner ni del tebe, je zgolj partner)?
In kaj se bo zgodilo s partnerjem, če ne bo več mogel zadovoljevat tvojih potreb=ni ljubezni (nesreča, poškodba, bolezen…), ga ne boš imela več rada?
Ne vem kako veš, da novorojenec ni sposoben ljubezni do matere? Ker je tvoje (materialistično) pojmovanje ljubezni takšno kot je ali ker mu lahko gledaš v možgane? 😛
Ne si domišljat, da ne razumem kaj mi pišeš, tako bedast spet nisem, da ne bi dojel (že pri prvi repliki), samo tvoja trditev se mi zdi tako…. vzvišena, absolutno dokončna, ne pušča nobenega dvoma, čeprav se pogovarjamo o tako abstraktni zadevi kot je ljubezen. Tvoji zaključki so bolj natančni kot so vhodni podatki, ki so polni neznank in spremenljivk, kar je čisti nesmisel in kaže zgolj na to kako zelo omejeno razmišljanje ima taka oseba.
[/quote]
Edini, ki omejeno razmišlja tu, je tisti s fetišem na joške. V svoji omejenosti ni zmožen ločiti med erotiko in dojenjem. Bolnik v bistvu.
[/quote]
Hvala za diagnozo, doktore. 😀
Sem več kot samo malo mazohista, sem učiteljica. Če ne bi bila mazohist ne bi bila. Zato vam tudi odpisujem, čeprav sem že prav obupana vsakič ko vidim tisto enko gor na jezičku – ker enostavno ne morem spustit, preden nekomu razložim stvari tako, da jih bo razumel.
Ampak zdj se mi pa res ne da več, ker je nesmiselno. Moj namen namreč ni (in ni nikoli bil) prepričati vas v moj prav (ker se mi zdi čisto OK, da mislite drugače kot jaz), ampak samo nekako razložiti, kako mislim jaz. Kot rečeno mi očitno ne uspe, ker skozi ponavljam eno in isto na milijon različnih načinov, pa nekako zleti mimo. Ker se mi ne da več bodo ti odgovori malo bolj… odrezani.
Ne vidim, kako si 1. in 3. nasprotujeta.
Ljubezen do otroka JE (praviloma) brezpogojna, nikoli nisem govorila o tem, da mati ni sposobna ljubezni do novorojenca; samo da novorojenec ni sposoben ljubezni do matere.
Moj najmlajši ima 2 meseca; ne more mi skuhati kave. Ampak to, da me gleda v oči, ko bi lahko mižal, da se mi nasmehne, ko pritisnem na njegov nosek – to so že stvari, ki jih naredi zame, ker vidi, da je odziv pozitiven. So izjemno majhne, skladno z njegovimi kapacitetami, ampak so. Pri novorojencu jih ni. Noben ne pričakuje, da bodo take kot pri odraslem človeku.
[/quote]
Ahaaaa…. se mi je kar zdelo… učiteljica, poklicna deformacija, ko ona pridiga svoje in ji ne sme nihče oporekat, če pa že se izdatno potrudi da ga potolče, ker samo njeno je edino pravilno…
Ampak sedaj nismo v razredu 😉
V točki 3 je opis kaj je ljubezen, po tvoje, kako nekdo naredi nekaj za drugega iz ljubezni, v točki 1 so opisane potrebe, ki jih nekdo pričakuje, ampak so zgolj potrebe, nič ljubezni ni v izpolnjevanju teh potreb? Če se (po tvoje) ljubezen definira skozi zadovoljevanje potreb zakaj tisto pod 1 ni ljubezen pa gre za tvojega otroka, ki je del tebe (partner ni del tebe, je zgolj partner)?
In kaj se bo zgodilo s partnerjem, če ne bo več mogel zadovoljevat tvojih potreb=ni ljubezni (nesreča, poškodba, bolezen…), ga ne boš imela več rada?
Ne vem kako veš, da novorojenec ni sposoben ljubezni do matere? Ker je tvoje (materialistično) pojmovanje ljubezni takšno kot je ali ker mu lahko gledaš v možgane? 😛
Ne si domišljat, da ne razumem kaj mi pišeš, tako bedast spet nisem, da ne bi dojel (že pri prvi repliki), samo tvoja trditev se mi zdi tako…. vzvišena, absolutno dokončna, ne pušča nobenega dvoma, čeprav se pogovarjamo o tako abstraktni zadevi kot je ljubezen. Tvoji zaključki so bolj natančni kot so vhodni podatki, ki so polni neznank in spremenljivk, kar je čisti nesmisel in kaže zgolj na to kako zelo omejeno razmišljanje ima taka oseba.
[/quote]
Spet neutemeljeno padate v osebne napade, namesto da bi sodili o stališčih. Če se to ponovi tretjič sem z debato zaključila. Kot rečeno vas ne želim prepričati v svoj prav, temveč RAZLOŽITI svoje stališče, da boste razumeli kakšno je. Ne da ga boste prevzeli tudi vi. Isto kot delam v razredu, ne učim namreč predmeta pri katerem imam lahko “prav” – pri tujem jeziku ima prav vsak učenec (vsako stališče je pravo in sprejeto), le izrazi se lahko narobe in ukvarjam se s tem. Isto kot z vami. Ne tangira me, da mislite drugače od mene, tangira pa me, da ne znate brati in očitno tudi ne napisati, kar bi radi sporočili.
Primer: 1. in 3. si ne nasprotujeta, ker v 1. govorim o novorojenčevih potrebah; te mati (ali skrbnik) zadovoljuje, ker ga ima rad. Enostranska ljubezen, smer skrbnik -> novorojenec. V 3. točki opišem, kaj PO MOJEM MNENJU ljubezen je (definicij, tudi strokovnih je namreč več) in to se lepo poklapa s točko 1 – starš zadovoljuje otrokove potrebe, ker ga ima rad; novorojenec ljubezni še ni sposoben, starševih potreb ne zadovoljuje. Če rdite, da si 1. in 3. nasprotujeta, potem mešate smeri. SEVEDA JE LJUBEZEN V IZPOLNJEVANJU POTREB, saj nihče ne pravi, da mati ne čuti ljubezni do svojega novorojenčka. V tem, da potrebe novorojenček ima, pa ni ljubezni, ne. Je lakota. Ali mraz. Ali osamljenost. Ali katerakoli potreba že. Ljubezen zna sprejemati, dajati se jo bo pa moral še naučiti. Torej spet mešate stvari, ki so bile napisane kristalno jasno. Nikjer ne trdim, da ste bedasti. To ni bedastost, to je nizka raven sposobnosti bralnega razumevanja in/ali pisnega sporočanja.
Primer 2: Ljubezen je čustvo posebne naklonjenosti do nečesa ali nekoga, zaradi katerega se bomo za to bitje ali stvar tako ali drugače posebej potrudili in celo postavili njeno dobrobit pred svojo; obstaja v spektru
Moj citat. Kje ste v zgornjem razbrali, da ljubezen pomeni sposobnost zadovoljevanja potreb drugega človeka? Piše namreč, da ljubezen vodi v željo po zadovoljevanju potreb, če že moramo vmešati potrebe (potrebe namreč v definiciji niso omenjene; lahko se za nekoga potrudimo tudi tako, da naredimo nekaj lepega, kar pa ni njegova potreba; jaz npr. nimam potrebe dobit največjo jagodo z vrta, pa jo vseeno od moje mame dobim) Kje ste predvsem razbrali, da je ljubezni sposoben le zdrav človek? Se moj partner ne more posebej potruditi zame, če je boln/na vozičku? Ne more, ko bi rad gledal film A, tudi z zlomljeno roko ponuditi, da gledava film B, ker je meni tako ljubše? Zdaj imam že materialistično pojmovanje ljubezni, po vašem mnenju LOL. Po čem pa to sklepate? Ker iz napisanega do zdaj ne morete. Še pri novorojenčevih potrebah sem poleg fizioloških naštela tudi potrebo po bližini in dotiku. Ampak vi seveda SKLEPATE… problem je, da sklepate brez podlage in ponovno izkažete svoje pomanjkljive bralne zmožnosti.
Počasi bi po mojem morali razumeti, da se tema v mojih odgovorih ponavlja. Vaše stališče je super, vi ga kar imejte, čeprav me zanima za koliko novorojencev ste izključno skrbeli. Ampak vaši poskusi rušenja mojega stališča pa propadejo, ker me obtožujete napačnih stvari na podlagi narobe prebranega.
Ahaaaa…. se mi je kar zdelo… učiteljica, poklicna deformacija, ko ona pridiga svoje in ji ne sme nihče oporekat, če pa že se izdatno potrudi da ga potolče, ker samo njeno je edino pravilno…
Ampak sedaj nismo v razredu 😉
V točki 3 je opis kaj je ljubezen, po tvoje, kako nekdo naredi nekaj za drugega iz ljubezni, v točki 1 so opisane potrebe, ki jih nekdo pričakuje, ampak so zgolj potrebe, nič ljubezni ni v izpolnjevanju teh potreb? Če se (po tvoje) ljubezen definira skozi zadovoljevanje potreb zakaj tisto pod 1 ni ljubezen pa gre za tvojega otroka, ki je del tebe (partner ni del tebe, je zgolj partner)?
In kaj se bo zgodilo s partnerjem, če ne bo več mogel zadovoljevat tvojih potreb=ni ljubezni (nesreča, poškodba, bolezen…), ga ne boš imela več rada?
Ne vem kako veš, da novorojenec ni sposoben ljubezni do matere? Ker je tvoje (materialistično) pojmovanje ljubezni takšno kot je ali ker mu lahko gledaš v možgane? 😛
Ne si domišljat, da ne razumem kaj mi pišeš, tako bedast spet nisem, da ne bi dojel (že pri prvi repliki), samo tvoja trditev se mi zdi tako…. vzvišena, absolutno dokončna, ne pušča nobenega dvoma, čeprav se pogovarjamo o tako abstraktni zadevi kot je ljubezen. Tvoji zaključki so bolj natančni kot so vhodni podatki, ki so polni neznank in spremenljivk, kar je čisti nesmisel in kaže zgolj na to kako zelo omejeno razmišljanje ima taka oseba.
[/quote]
Spet neutemeljeno padate v osebne napade, namesto da bi sodili o stališčih. Če se to ponovi tretjič sem z debato zaključila. Kot rečeno vas ne želim prepričati v svoj prav, temveč RAZLOŽITI svoje stališče, da boste razumeli kakšno je. Ne da ga boste prevzeli tudi vi. Isto kot delam v razredu, ne učim namreč predmeta pri katerem imam lahko “prav” – pri tujem jeziku ima prav vsak učenec (vsako stališče je pravo in sprejeto), le izrazi se lahko narobe in ukvarjam se s tem. Isto kot z vami. Ne tangira me, da mislite drugače od mene, tangira pa me, da ne znate brati in očitno tudi ne napisati, kar bi radi sporočili.
Primer: 1. in 3. si ne nasprotujeta, ker v 1. govorim o novorojenčevih potrebah; te mati (ali skrbnik) zadovoljuje, ker ga ima rad. Enostranska ljubezen, smer skrbnik -> novorojenec. V 3. točki opišem, kaj PO MOJEM MNENJU ljubezen je (definicij, tudi strokovnih je namreč več) in to se lepo poklapa s točko 1 – starš zadovoljuje otrokove potrebe, ker ga ima rad; novorojenec ljubezni še ni sposoben, starševih potreb ne zadovoljuje. Če rdite, da si 1. in 3. nasprotujeta, potem mešate smeri. SEVEDA JE LJUBEZEN V IZPOLNJEVANJU POTREB, saj nihče ne pravi, da mati ne čuti ljubezni do svojega novorojenčka. V tem, da potrebe novorojenček ima, pa ni ljubezni, ne. Je lakota. Ali mraz. Ali osamljenost. Ali katerakoli potreba že. Ljubezen zna sprejemati, dajati se jo bo pa moral še naučiti. Torej spet mešate stvari, ki so bile napisane kristalno jasno. Nikjer ne trdim, da ste bedasti. To ni bedastost, to je nizka raven sposobnosti bralnega razumevanja in/ali pisnega sporočanja.
Primer 2: Ljubezen je čustvo posebne naklonjenosti do nečesa ali nekoga, zaradi katerega se bomo za to bitje ali stvar tako ali drugače posebej potrudili in celo postavili njeno dobrobit pred svojo; obstaja v spektru
Moj citat. Kje ste v zgornjem razbrali, da ljubezen pomeni sposobnost zadovoljevanja potreb drugega človeka? Piše namreč, da ljubezen vodi v željo po zadovoljevanju potreb, če že moramo vmešati potrebe (potrebe namreč v definiciji niso omenjene; lahko se za nekoga potrudimo tudi tako, da naredimo nekaj lepega, kar pa ni njegova potreba; jaz npr. nimam potrebe dobit največjo jagodo z vrta, pa jo vseeno od moje mame dobim) Kje ste predvsem razbrali, da je ljubezni sposoben le zdrav človek? Se moj partner ne more posebej potruditi zame, če je boln/na vozičku? Ne more, ko bi rad gledal film A, tudi z zlomljeno roko ponuditi, da gledava film B, ker je meni tako ljubše? Zdaj imam že materialistično pojmovanje ljubezni, po vašem mnenju LOL. Po čem pa to sklepate? Ker iz napisanega do zdaj ne morete. Še pri novorojenčevih potrebah sem poleg fizioloških naštela tudi potrebo po bližini in dotiku. Ampak vi seveda SKLEPATE… problem je, da sklepate brez podlage in ponovno izkažete svoje pomanjkljive bralne zmožnosti.
Počasi bi po mojem morali razumeti, da se tema v mojih odgovorih ponavlja. Vaše stališče je super, vi ga kar imejte, čeprav me zanima za koliko novorojencev ste izključno skrbeli. Ampak vaši poskusi rušenja mojega stališča pa propadejo, ker me obtožujete napačnih stvari na podlagi narobe prebranega.
[/quote]
Interpretacija interpretacije in jaz tega nisem sposoben v isti sapi pa ti razlagaš kaj sem jaz mislil z napisanim 🙂
Ne želim rušit tvojega stališča, s provokativnimi vprašanji sem želel le pokazat kako nesmiselno je postavljat absolutne trditve o tako abstraktnem pojmu kot je ljubezen.
Očitno sem nesposoben…. 😉
On_ in Njanja
zakaj se prepirata o tem, kdaj se pri otroku razvije občutek ljubezni ?
Mislim da je interpretacija ljubezni pri vsakem posamezniku drugačna. In posledično, je lahko za vsakega pravilna.
Ne bom se spuščala v to, kar pravi stroka, ampak mislim da po nekih ugotovitvah, ki so spet plod nekih okvirjev, ki so jih določili, recimo da temu lahko tako rečemo, strokovnjaki, se ljubezen res razvije šele po rojstvu otroka, torej jo novorojenček še ne more čutiti.
Pa spet, kot v vsem, se tudi tu najdejo strokovnjaki, ki temu kontirajo, in pravijo, da se ljubezen začne razvijat že v maternici pri plodu. Mogoče še res ni tako močna, kot je pri mladostniku, recimo, ampak ali lahko kar rečemo potem, da jo ni? Vsaj če je verjeti temu mediju, ki se v današnjem času najbolj pogosto uporablja.
Jaz se sprašujem, kako pravilno je eno ali drugo zagovarjanje. Če pomislimo, da so tudi starejši otroci, celo več, nekateri odrasli, ki težko izražajo svoja čustva navzven, torej ki odklanjajo dotikanje, objeme, poljube… bi rekli, da tak “posameznik” ne mara svojih (staršev). Pa to ni res. Ti “posamezniki” še kako marajo svoje, recimo starše, vendar zaradi svojih posebnosti ne prenesejo dotikanja, ljubkovanja, ali pa je to zelo redko. Govorim o avtistih.
Torej, kako lahko mi pri novorojenčku sklepamo, da gre za še nerazvito ljubezen. Kaj v resnici se razvija. Občutek oz čustvo, ali način, kako to izražamo, pokažemo, damo vedet… Prvo, ali drugo, ali oboje hkrati… Ja, najbrž je odgovor v tem, kako si nekdo interpretira ljubezen.
Ali pač ne?…
Spet neutemeljeno padate v osebne napade, namesto da bi sodili o stališčih. Če se to ponovi tretjič sem z debato zaključila. Kot rečeno vas ne želim prepričati v svoj prav, temveč RAZLOŽITI svoje stališče, da boste razumeli kakšno je. Ne da ga boste prevzeli tudi vi. Isto kot delam v razredu, ne učim namreč predmeta pri katerem imam lahko “prav” – pri tujem jeziku ima prav vsak učenec (vsako stališče je pravo in sprejeto), le izrazi se lahko narobe in ukvarjam se s tem. Isto kot z vami. Ne tangira me, da mislite drugače od mene, tangira pa me, da ne znate brati in očitno tudi ne napisati, kar bi radi sporočili.
Primer: 1. in 3. si ne nasprotujeta, ker v 1. govorim o novorojenčevih potrebah; te mati (ali skrbnik) zadovoljuje, ker ga ima rad. Enostranska ljubezen, smer skrbnik -> novorojenec. V 3. točki opišem, kaj PO MOJEM MNENJU ljubezen je (definicij, tudi strokovnih je namreč več) in to se lepo poklapa s točko 1 – starš zadovoljuje otrokove potrebe, ker ga ima rad; novorojenec ljubezni še ni sposoben, starševih potreb ne zadovoljuje. Če rdite, da si 1. in 3. nasprotujeta, potem mešate smeri. SEVEDA JE LJUBEZEN V IZPOLNJEVANJU POTREB, saj nihče ne pravi, da mati ne čuti ljubezni do svojega novorojenčka. V tem, da potrebe novorojenček ima, pa ni ljubezni, ne. Je lakota. Ali mraz. Ali osamljenost. Ali katerakoli potreba že. Ljubezen zna sprejemati, dajati se jo bo pa moral še naučiti. Torej spet mešate stvari, ki so bile napisane kristalno jasno. Nikjer ne trdim, da ste bedasti. To ni bedastost, to je nizka raven sposobnosti bralnega razumevanja in/ali pisnega sporočanja.
Primer 2: Ljubezen je čustvo posebne naklonjenosti do nečesa ali nekoga, zaradi katerega se bomo za to bitje ali stvar tako ali drugače posebej potrudili in celo postavili njeno dobrobit pred svojo; obstaja v spektru
Moj citat. Kje ste v zgornjem razbrali, da ljubezen pomeni sposobnost zadovoljevanja potreb drugega človeka? Piše namreč, da ljubezen vodi v željo po zadovoljevanju potreb, če že moramo vmešati potrebe (potrebe namreč v definiciji niso omenjene; lahko se za nekoga potrudimo tudi tako, da naredimo nekaj lepega, kar pa ni njegova potreba; jaz npr. nimam potrebe dobit največjo jagodo z vrta, pa jo vseeno od moje mame dobim) Kje ste predvsem razbrali, da je ljubezni sposoben le zdrav človek? Se moj partner ne more posebej potruditi zame, če je boln/na vozičku? Ne more, ko bi rad gledal film A, tudi z zlomljeno roko ponuditi, da gledava film B, ker je meni tako ljubše? Zdaj imam že materialistično pojmovanje ljubezni, po vašem mnenju LOL. Po čem pa to sklepate? Ker iz napisanega do zdaj ne morete. Še pri novorojenčevih potrebah sem poleg fizioloških naštela tudi potrebo po bližini in dotiku. Ampak vi seveda SKLEPATE… problem je, da sklepate brez podlage in ponovno izkažete svoje pomanjkljive bralne zmožnosti.
Počasi bi po mojem morali razumeti, da se tema v mojih odgovorih ponavlja. Vaše stališče je super, vi ga kar imejte, čeprav me zanima za koliko novorojencev ste izključno skrbeli. Ampak vaši poskusi rušenja mojega stališča pa propadejo, ker me obtožujete napačnih stvari na podlagi narobe prebranega.
[/quote]
Interpretacija interpretacije in jaz tega nisem sposoben v isti sapi pa ti razlagaš kaj sem jaz mislil z napisanim 🙂
Ne želim rušit tvojega stališča, s provokativnimi vprašanji sem želel le pokazat kako nesmiselno je postavljat absolutne trditve o tako abstraktnem pojmu kot je ljubezen.
Očitno sem nesposoben.… 😉
[/quote]
Končno si vsaj to uvidel! Še je upanje zate. 🙂
Kakšna neumna trditev. Otroci so navezani na tistega, ki se z njimi ukvarja. To pomeni, da mu zaupajo, pri njemu občutijo varnost in dom. Kje pa je dom? Tam kjer je oseba, ki te sprejme in ki te posluša. Zakaj za vraga obstaja stereotip, da mora to vedno biti mama? Mar otroci ne morejo biti navezani na očeta?
Če pa je to konkretno ( in ne hipotetično vprašanje ) pa konkreten odgovor: ukvarjaj se z njimi in bodo navezani nate! Sem oče samohranilec in moji otroci so se odločili, da bodo ostali pri meni in popolnoma jasno mi je zakaj!
Ukvarjaj se kot oče od prvega dne z otrokom, kot se mama, pa bo otrok navezan nate.Daj mu vso ljubezen, hrano, pogovarjaj se z njim in mu posveti ure in ure svojega življenja.Previjaj ga, vozi ga k zdravniku in ponoči vstajaj zanj.Zdaj razumeš?
[/quote]
Napačna razlaga.
Lahko je oče petkrat več z otrokom. Previja, pripravlja vse obroke. Se igra, daje spat, itditditd… Otrok bo v trenutku ko je bodisi zelo utrujen, bodisi bolan, zahteval izključno in samo mami. Lahko rečem tu, vsem. Otroku starša nista enaka. Očka je zabaven, mamica je nežna.
Ta teorija avtorja ne drži. Jaz sem vedno imela boljši odnos do očeta. Mama je vedno bila neka resna,ata šaljivec. Spomnim se,ko je brat bil mali in je enkrat zbolel,kako je delala kot,da se bo svet podrl ,pa potem ni bilo nič resnega. Jaz pa sem enkrat zbolela, z visoko vročino in mi je moja mama dejala,kaj se delam. Če ne bi bilo babice, ki je pritisnila na njo, me sploh k zdravniku ne bi odpeljala. Pa kot sem bila nasmejana ,mi je rekla vedno kaj se smejim kot,da sem vsekana in podobne fore. Jaz se z svojo mamo nisem razumela. Sem bila bolj navezana vedno na babico.
Če je vse ok v družini gre tako. Mama prve mesece in dve tri leta samo mama, nato med štirimi in šesti samo ata. Vmes je lahko tudi sovraštvo do enega od starsev. Normalni potek. Od omega leta ni več takšne razlike. Ko starši so koliko ta čustva ljubezni, jeze,žalosti tudi malo sovraštva bo otrok zrel za svet.