Žal mi je da sem rodila hčerko in zdaj se je moram znebiti
Ti ne bi smela nikoli imeti otroka. Ne obsojam te, da tako čutiš, obsojam pa te, da si storila ta korak. Jaz sem vedno tako čutila, samo nisem dopustila, da bi spravila na svet nedolžno bitje, ki bi trpelo zaradi mojega egoizma. To je grdo. Stoj za svojimi dejanji in poskrbi, da otroku ne bo nič manjkalo. Če že ne čustveno, potem vsaj materialno. Ni ona kriva, da je prišla na svet, ampak ti.
Draga avtorica,
Najprej, glede tvojih občutkov glede otrok – nisi sama. Obstajamo ženske, ki si res ne želimo otrok in ob otrocih nič ne čutimo. Sama spadam med te ženske in sem partnerju že dolgo nazaj dala vedeti, da si otrok v prihodnosti res ne želim. Materinski nagon včasih zataji in živimo v družbi (razvidno iz vseh teh komentarjev), ki tega ne odobrava. Od vsake ženske se (na žalost) pričakuje, da bo enkrat mama in da ima to materinsko ljubezen. V kolikor ženska tega nima, je takoj nekaj narobe z njo. Vsi tisti, ki ste v komentarjih podali takšno mnenje in sitnarite s provokacijo – nezreli ste. Če niste sposobni dojeti, da niso vsi za starše in se vam takšni ljudje zdijo psihopati, je z vami nekaj narobe. Ne silite človeka v materinstvo in ljubezen do otrok, če tega nočejo/niso sposobni. In ne, takšne ženske niso zlobne, ker nič ne čutijo do otrok. Preprosto jim razmnoževanje ni pomembno in s tem ni čisto nič narobe. Čas je, da družba začne sprejemati raznolikost, sploh pa slovenska družba.
Zdaj pa glede tvojih občutkov do lastnega otroka. Nič čutiti do otrok in si jih ne želeti je drugo kot sovraštvo do lastnega otroka. Tvoj otrok ni kriv, da sta ga s partnerjem naredila in da se je zdrav rodil. Kriva sta sama. Obstajajo različne vrste zaščite in če sta bila tako neumna, je treba sprejeti posledice. Razumem, da ti ni do otroka in da nočeš z njim imeti nič in je tvoje distanciranje najboljše za otroka in te tukaj podpiram in ne obsojam. Me pa zmoti tvoje sovraštvo do hčerke. Mislim, da globoko v sebi veš, da si sama kriva za nastalo situacijo, kar tudi si, ne zatiskaj si oči. Jezna si sama nase (in na partnerja) ampak je to jezo lažje projekcirati na nekoga drugega kot pa se soočiti z njo. Dobronamerno ti predlagam psihoterapijo, da se soocis s to jezo – ne toliko zaradi hčerke kot zaradi sebe. Sčasoma boš sprejela to jezo samo nase in si odpustila in takrat tudi do hčerke ne boš več čutila jeze ampak preprosto ne boš čutila nič – šele takrat se boš lahko posvečala svojemu življenju.
Tako da, za situacijo si sama kriva in otrok res ni nič kriv. Se pa ne obsojaj glede tvoje (ne) želje po otrocih, ker s tabo ni nič narobe, samo živimo v družbi, ki vidi samo eno vlogo ženske – roditeljice.
Se ena stvar – res me je zmotilo to, da na noben način nočeš plačevati preživnine in si pripravljena storiti vse, da ti je ni treba plačati. To je narobe. Otroka si po svoji neodgovornosti pripeljala na svet in zdaj moraš sprejeti posledice in ji (od daleč) omogočiti normalno življenje, če si ji že kvaliteto življenja zmanjšala. Tvoja moralna dolžnost je, da ji vsaj nekaj namenis vsak mesec. Si odrasla in moraš začeti nositi posledice svojih dejanj. Se enkrat poudarjam – otrok ni nič kriv. Kriva si sama.
[/quote]
Ni res! Ti si nezrela. Zrelost pomeni ravno to, da si dovolj zrel za otroka. Ampak seveda fine dame se nočejo zrediti in spustiti na nivo maternistva, ki prinaša kar nekaj odrekanja.
Veliko je takšnih žensk oz. mater! So takšne, ki svojih otrok sploh ne marajo, a jih imajo pri sebi, ker “kaj pa bodo drugi rekli”. Avtorica tega besedila pa je vsaj iskrena. Prav ste se odločili, da otroka pač prepustite partnerju. Upam, da bo dobro poskrbel zanj. Preživnina pa bo strošek, s katerim se boste pač morali sprijazniti.
Otrok je tvoj, rojen iz tvojega telesa, zato je tvoja odgovornost. Če ne želiš skrbeti zanj, lahko polno skrbništvo prepustiš možu. Kot mama imaš še vedno roditeljske pravice in odgovornosti. Izvajati boš morala stike z otrokom, ker je to del tvojih pravic, in plačevati preživnino, ker je to del tvojih odgovornosti. Roditeljskim pravicam se lahko tudi odpoveš po sodni poti, če se tvoj mož s tem strinja – s tem odpadejo tvoje pravice in dolžnosti, tvoj otrok pa uradno nima mame. Morebitna nova partnerka tvojega moža lahko brez težav otroka posvoji, če si to vsi udeleženi želijo.
Ne razumem, zakaj bi drugim lagala o tem, kje je tvoj otrok. Če si že ne upaš povedati popolne resnice o tem, da si ga zapustila, povej resnico vsaj delno (da je otrok v varstvu svojega očeta). Vsaj tukaj stoj za svojimi dejanji in za svoja dejanja sprejmi odgovornost.
Razen prvotnega prispevka avtorice nisem bral odzivov, ne dvomim pa, da se je po njej vsul plaz raznih očitkov in žaljivk. Zanimivo, kako je v današnji družbi sprejemljivo in celo normalno, da otroka zavrne oče, in hkrati smrtni greh, če to stori mama.
Ni res! Ti si nezrela. Zrelost pomeni ravno to, da si dovolj zrel za otroka. Ampak seveda fine dame se nočejo zrediti in spustiti na nivo maternistva, ki prinaša kar nekaj odrekanja.
[/quote]
Če je kdo tukaj nezrel, je to tisti, ki misli, da je naloga in dolžnost ženske materinstvo. Ženska se ima pravico sama odločiti, kaj hoče od svojega življenja in je nima nihče, NIHČE, pravice obsojati dokler ne škoduje drugim. Ne imeti otrok pa res ne ogroža nikogar in ne vpliva na druge.
Če nekdo noče imeti otrok nikakor ne pomeni nezrelost. Nezrelost je prej obsojanje drugih samo zato, ker je v nasprotju z ustaljenimi družbenimi vlogami – ženska kot mama in skrbnica doma, moški kot delavci in vir dohodkov. Meni je čisto jasno kdo je tu nezrel.
Kar se pa tiče finih dam, ki se nočejo zrediti in odrekati – to (vsaj pri meni) nima veze z mojo odločitvijo. Sama vem, da sem se sposobna odreči marsičemu (in sem se že velikokrat) in da me sprememba telesa ne bi motila nasploh. Imam partnerja, ki me ljubi točno tako kot sem – eni boste seveda rekli, da to ni mogoče in da si zatiskam oči in vam lahko rečem samo, da bo čas vse pokazal.
Preprosto nimam te želje po otrocih, rajši bi se postarala s svojim možem in čas preživela z njim in nimam potrebe po otrocih. Imela bi ljubljenčke, seveda, ampak meni je moj partner popolnoma dovolj in zame ljubezen ni nujno ustvarjanje družine ampak spoštovanje in dedikacija drug drugemu.
Res žalostno, da v modernih časih določeni ženske ne morete spoštovati, če se odloči za življenje brez otrok, češ da je “nezrela” in manjvredna. Malo se zresnite ljudje.
Vsak zrel človek ve, da če sexa lahko pride do posledic, edini način, da otrok ni je vzdržnost in pa kirurški posegi, ki preprečujejo zanositev in pa seveda abortivni poseg.
Torej v 21. stoletju neželjenih otrok ne bi smelo biti, pa so, veliko jih je, kaj nam torej to pove? Po moji oceni, da je ni kontracepcije in posega, ki bi človeku dal pamet.
Če veš že prej da nisi za to da bi bila mama pol nwm zakaj ne uporabiš zaščite da ne zanosiš.
Smili se mi deklica ,ki ni nič kriva . Smili se mi da ne dobi ljubezni svoje mame ker jo potrebuje ,sem pa vesela da ima vsaj očeta dobriga !
Da bi se tebi starši odpovedali ,kako bi se počutila. Če tvoji starši želijo imet stike z vnukinjo jih naj imajo ne vzami deklici vstran ljubezni vsaj ostalih članov družine če si ji že odvzela svojo ljubezen .
Pomisli na mama ,ki si želijo imeti otroka pa ga ne morajo iz določenih razlogov ti pa se hčerki kar tako odpoveš . Nwm zakaj si potem pristala na to da boš mama če si sedaj podobna pošasti .
Sama imam 2 otroka imela sem manekensko postavo ni mi žal za nobeno strijo ,povešene joške ,otrujen obraz ,neprespane noči ker imeti otroka je zame najlepše darilo življenja .
Zate pa lahko rečem da si ne zaslužiš naziva MAMA ,ker to vsekakor nisi . Lahko te je sram da si takšna do svoje hčerke .
Tako je, kot si napisala- Haložanka , kontracepcija, …ampak nagon je očitno močnejši, ne vem kako pridejo, do sexa brez zaščite….pijani, kaj jih zaslepi…v teh časih, ko je že vse razloženo in povedano kako otroci nastanejo, izobrazba je tudi visoka…res ni potrebe po neželjenih otrocih…pa tisto- bom pazil fore…odgovornost za oba spola, da če eden blefira za brez zaščite – običajno desci- bi morala ženska ustavljat in rečt brez ne bova, če jo še toliko nagon suče !
ta me spominja, na mojo bixšo…. vsako jutro se ji začne nova nočna mora… skratka, po vsem kar je zapisano, je več kot jasno, da otrok ni problem, da problem imaš sama s sabo, in to tako hud, da mu noben terapevt ne bo pomagal… v svetlega človeka, noben dogodek ne prinese toliko teme in takih misli… in ja, neskončno sprevženo, da si se sploh odločla za otroka, če živiš v taki temi in trpljenu, in ne prenašš niti sama sebe
Kaj je vzrok, da nekdo tako čuti, ne vem. Vem pa, da se verjetno to lahko zgodi ženski ali moškemu… Ne bom obsojala, ampak če ne želiš skrbeti za hčerko, potem naj skrbijo tisti, ki želijo. Če imaš kot praviš dobro plačo, potem tudi plačevanje preživnine menda ne bo problem dokler se šola, a ne? Prepričana sem, da je otrok čutil tvoje zavračanje in da se bo v življenju moral soočiti z zavrnjenostjo, ki se mu bo v življenju dogajala. Meni se res zdi škoda, da takšne kot ti otroke ne dajo v posvojitev, ker si nekateri res zelo želijo otroka, pa ga ne morejo imeti.
Nekdo tu je po enem letu odprl to temo … če niste slučajno opazili.
Mislim, da naj ne bi toliko sodili vsi, saj je avtorica opisovala tako neznosen boj s samo sabo, ki se je moral izločiti v to sovraštvo, ki ga izraža. Ne vemo, kaj za boga je v njenih miselnih vzorcih tako strašno popačilo običajno sliko materinstva in vsega biološkega, ki je s tem povezano. Avtorica deluje kot težka žrtev nekih travmatičnih okoliščin, ki jih ne moremo niti slutiti. Dejstvo je, da je zaradi družbenih norm, ki določajo posameznikov status v družbi, popustila in se izneveril sama sebi, ko je pristala na otroka.
Okey, se zgodi, da smo nedosledni in zaradi družbenih norm in s tem povezanega lagodja izneveril sami sebe in pristanemo v nekaj, kar nas lahko, vred z vsemi vključenimi, vodi v propad. Ampak propad ni potreben. Saj ni naredila avtorica še nobene nepopravljive napake – s tem, da je ugotovila, da NI SPOSOBNA biti mati. Zame to še ni nepopravljiva napaka, če najprej misliš, da si nečesa zmožen, pa ugotoviš, da vendarle nisi. Pravi odziv na situacijo je potem posipamo se s pepelom in priznati, da si bil lahkomiselno. Vendar pa moraš sprejeti odgovornost za svoje dejanje.
Avtorica bi morala v krogu družine iskreno povedati, da ji je zelo žal, vendar da ona ni pripravljena biti mama temu otroku in da ne želi stikov z njo. Družino bi lahko prosila za podporo in njim prepustila odločitev, kako bodo ravnali s hčerko. Ona sama bi morala plačevati za hčerko v vsakem primeru, to bi bilo pošteno, pa tudi njo bi plačevanje svoje drugačnosti izučilo in ozdravilo.
Človeka, ki je tako drugačen od ostalih tega ne sme skrivati ali se tega sramovati! S tem, da bi avtorica obelodanili svoj odpor proti otroku, bi lahko pomagala drugim ženskam, ki so se znašle v tem položaju. Ampak tukaj bi morala biti dosledna.
Seveda bi s tem opozorila na zelo trpko tabu temo, ki res ni tako redka, kot želimo verjeti.
Nekateri starši res prezirajo svoje otroke. Seveda so tudi njihovi starši prezirali njih. Če pa ne starši – nekdo jih je zagotovo zlorabljal tako ali drugače v otroštvu. Nekomu že ena sama travma zaznamuje celo življenje nepopravljivo.
Ne sodi, kajti sojeno ti bo. Vendar ljudje moramo izražati tudi mnenja sodbe, saj tako izražamo svoje vrednote. Zato bi to reklo spremenila v: če ne boš dopustil nobene drugačnosti in jo zadušil v kali, tudi tvoje drugačnosti ne bo razumel nihče in bo zatrta v kali. Saj smo vendar vsi malce drugačni, kot bi po družbenih normativih naj bili, ali ne?