Žal mi je da sem rodila hčerko in zdaj se je moram znebiti
sovražim njo in partnerja, 21.02.2021 ob 14:09
Že od nekdaj sem vedela, da nisem rojena za materinstvo, otroci so mi šli na živce in prepričana sem bila, da nikoli ne bom imela otrok. Nato se je zgodilo, da sem nenačrtovano zanosila in partner me je nekako prepričal, da otroka obdržim (češ, do svojega boš čutila drugače, vzljubila ga boš v trenutku, ko ga boš zagledala). Sama nosečnost je bila grozno naporna (kljub temu da je potekala brez težav, niti kakšne slabosti nisem imela) in na nek način ponižujoča. Sovražila sem trebuh, nosečniška oblačila, kar pa je bilo najhuje je to, da se nihče več z mano ni pogovarjal o drugi temi kot o nosečnosti, porodu, otrocih. Celo nosečnost sem prenašala grozno nadležna in utrujajoča vprašanja in pripombe. Nato je prišel porod, ki je prav tako potekal brez kakšnih posebnosti, ampak… ko sem ležala z razkrečenimi nogami, predihavala popadke in potiskala, sem vedela, da mi bo ta ponižujoč in primitiven dogodek ostal v večnem spominu kot nekaj najhujšega kar lahko žensko doleti. Ampak sem se motila. Najhujša nočna mora se je začela ko sem rodila. Ko so mi jo položili na prsi, se mi je zdela milo rečeno odvratna, nobenih čustev nisem čutila, želela sem si samo, da bi jo odpeljali in me pustili počivati. Ko zdaj gledam nazaj bi jo morda drugače sprejela, če bi imela carski rez in bi jo videla, ko bi jo umili in oblekli in ne v najbolj primitivnem stanju. Ko sva prišli domov pa se je prava mora šele začela. Dojenje se mi je zdelo skoraj tako ponižujoče kot sam porod, hčerka pa kot parazit, ki se hrani iz mojega telesa. Nagnusno in grozno. Takrat bi dala vse da bi ustavila tisto mleko. Že misel na mleko, ki teče iz mojega telesa se mi zdi grozljiva. Da ne govorim o previjanju. Enostavno nimam želodca za to. Uporabila sem masko, da bi čim manj vonjala, ampak pogledu na polno plenico se nisem mogla izogniti. In potem še tisti nadležen jok ves čas. In ostali izločki, ki so mi povzročali obračanje želodca. Skratka… zdaj sem se izkašljala in končno povedala kako je v resnici.
Zadeva pa je sledeča… Želim nazaj svoje staro življenje. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, ne bi bila nikoli noseča oz. bi naredila splav ali pa jo pustila v porodnišnici. Ampak ker tega več ne morem, sem se odselila stran od hčere in partnerja in zdaj me zanima kako je v primeru, da partnerju prepustim skrbništvo v celoti (že zdaj skrbi zanjo sam)? Bom vseeno morala plačevati preživnino? Sem namreč redno zaposlena s kar dobro plačo. In kako je v primeru, da bi ga prepričala, da malo odda v rejništvo ali posvojitev? V tem primeru bi ona imela oba starša, meni pa ne bi bilo potrebno plačevati zanjo, če se ne motim? Naj povem, da ne gre za poporodno depresijo, že med nosečnostjo sem slutila kaj bo. Ne želim več videti ne otroka, ne partnerja, ker ga krivim za vse skupaj. Želim živeti sama in imeti življenje kot prej. Kar bo verjetno malo težje, glede na to da me bodo ljudje spraševali kje imam otroka. Razmišljala sem, da bi vsem rekla, da je hčerka žal umrla (vem, grozno, ampak druge rešitve žal ne vidim).
Hudo mi je ko berem tole… eni bi vse dali za otrocicka😒
Bravo, da upaš napisat po resnici in iskreno, vidim, da eni pa kar peno na usta dobivajo in te hočejo prepričat, da je laž, si izmišljuješ in da narobe čutiš, ampak občutki pač so, kakršni so. Pač, tudi to je reala, kot matere, ki imajo željo po tem, so tudi takšne, ki nimajo. Upam, da si rešila situacijo, tako da ti je znosno, tudi če so ti pravne dolžnosti ostale, jih pač izpolnjuj, za staršesvstvo pa naj poskrbi bivši partner, ki te je v to prepričeval, on pač naj uživa v tem ali pa naj otrok gre v rejo, če ga oče tudi noče. Do otroka, če bodo kdaj stiki, pa predlagam tudi iskrenost, seveda omiljeno, dokler je še mlad, pretvarjanje ne bo šlo.
Pač naj bo lekcija – NISO VSI ZA VSE in je tudi neodgovorno, da se večina ljudi pretvarja in druge prepričuje v to. Zaupajte najbolj sebi in svojim občutkom, ne se pustit naflancat.
In gnusni ste vsi, ki jo napadate. Napadate tiste, ki gredo splavit, češ da saj ni treba potem za otroka skrbet, gre v posvojitev in tako naprej. Ona ga je rodila, mu dala življenje, pa evo, spet ni dovolj, zdaj pa jeza, pa je dvignila rodnost in dala življenje. Da prst, hočete roko in zraven zmerjate? Zdaj morda priznate, da ko rodiš, imaš 18 al 27 let posledic, drugače popenite? Le ni to tako mala malca. Vsaj ne za vse. Nekateri so za to, nekateri pač niso.
Prav je, da se o tem govori, da ne blejajo ovce in slepci v prazno, kako je vsako materinstvo srečno in super. O teh stvareh se je treba pogovarjat in tudi rešit te stvari na pravi način. Jaz mislim, da mora tak otrok bit pri rejnikih ali posvojiteljih in bo tam bolj srečen kot če se mama boji o tem spregovorit in uklanjja pritisku okolice ter prisilno sprejme otroka, potem pa nanj prenaša svojo slabo voljo. O teh stvareh se je treba pogovarjat, da jih znamo razumet in rešit kot družba. Ne pa si ušes in oči zatiskat, zmerjat itd., ker to dejansko tudi škodi ne samo taki materi, ampak tudi otroku take matere, ko preživlja otroštvo pod vplivom tega, če se glede tega ne razmisli in ukrene česar, česa večina ljudi noče videt in razumet.
In ja, vsem vam, ki pišete, da naj se stran spravi in podobno – ste 3 stopničke pod njo. Primitivci do daske. Ona razmišlja, kako uredit, da bo pravno ok. Ne o ubijanju. Vi si želite njeno smrt, ker vam moti idealistično predstavo o svetu.
Nekateri ji celo pišete v isti sapi, naj gre k psihiatru in naj se spravi stran. A če je duševno bolna, je to prava stvar za napisat takšnemu človeku?
A res nič ne pomislite?
Če bi jaz imela tako mamo, sicer kot otroku bi mi bilo hudo, ampak kot odrasla bi jo pa razumela. Bi ji bila hvaležna, da me je vsaj rodila. Tudi to je nekaj. Razvajene osebe bi pa kar videle, da se nepopolni ljudje kar odstranijo z obličja zemlje, če ni vse idealno in super, potem bolje, da te ne vidimo in da ne obstajaš…
Pozdravljeni!
Kot mama dveh čudovitih otrok enostavno ne razumem kako ne moreš imeti rad svojih otrok. AMPAK ljudje smo si različni, ne bi vas mogla zaradi tega prezirati. Pogumna ste da ste to napisala. Sovražim je zelo težka beseda. Raje recite da ju trenutno ne želite videti, da se želite odmakniti da bosta bivši partner in hči lahko zaživela. Res niste prva ne edina in podpiram vas da ste se odmaknila. Bolje to kot da bi ji škodili!
Srečno in lepo življenje!
Samo tole bom rekla, 21.02.2021 ob 16:20
Brez veze ugibati, če gre za provokacijo ali če je resnica in v resnici obstaja tako grozna in psihično bolna oseba…
Če se otroku URADNO ODPOVEŠ, lahko v korist očeta ali v korist države (da mu CSD uredi posvojitev), ne boš plačevala nobene preživnine. Uradno se dogovori, lahko tudi preko odvetnika in se otroku odpovej tudi uradno.
Noge si pa lohk tiščala narazen… Taki ljudje kot si ti nebi smeli hoditi po tem planetu. Na bruhanje mi greš, da dihaš isti zrak kot jaz in ostali… Take izmečke kot si, ti bi blo treba izbrisat. Kaj je deklica kriva, kaj… Zato k si ti preveč prizadeta v glavo, da uničiš življenje otroku. Mrš… Učasih je bil pregovor: Daj bog da crkla… Res, na bruhanje mi gre ta tvoja objava. Sebe posprau, pa bo na svetu en problem manj….
Ničesar ti ni vzela ona!!! Popolnoma prav ničesar!!! Sama si odgovorna za to, sama si sprejela to odločitev. Prelivanje odgovornosti na nedolžno bitje, ki je komaj prišlo na svet, svašta. To ni obtožba. To je dejstvo. Kaznovati in obsojati komaj rojeno bitje za svoje neodgovorno početje ne vodi v “svobodo” ampak v zelo bolečo iluzijo za absolutno vse udeležene brez izjeme.
Mocno priporocam takojsnjo terapijo. Vi trpite za mocno in hudo obliko narcisoidne motnje, najbrz bi bas celo kdo opredelip kot narcisoidno psihopatko, kar ne pomeni da boste koga ubilo, imate nicno stopnjo empatije. Z vami je nekaj hudo narobe. Preden se sprasujete o placevanju za vaso nic hudega sluteco hcerko, pojdite do svojega zdravnika in prosite za pomoc pri dobremu paihologu.