Žal mi je da sem rodila hčerko in zdaj se je moram znebiti
sovražim njo in partnerja, 21.02.2021 ob 14:09
Že od nekdaj sem vedela, da nisem rojena za materinstvo, otroci so mi šli na živce in prepričana sem bila, da nikoli ne bom imela otrok. Nato se je zgodilo, da sem nenačrtovano zanosila in partner me je nekako prepričal, da otroka obdržim (češ, do svojega boš čutila drugače, vzljubila ga boš v trenutku, ko ga boš zagledala). Sama nosečnost je bila grozno naporna (kljub temu da je potekala brez težav, niti kakšne slabosti nisem imela) in na nek način ponižujoča. Sovražila sem trebuh, nosečniška oblačila, kar pa je bilo najhuje je to, da se nihče več z mano ni pogovarjal o drugi temi kot o nosečnosti, porodu, otrocih. Celo nosečnost sem prenašala grozno nadležna in utrujajoča vprašanja in pripombe. Nato je prišel porod, ki je prav tako potekal brez kakšnih posebnosti, ampak… ko sem ležala z razkrečenimi nogami, predihavala popadke in potiskala, sem vedela, da mi bo ta ponižujoč in primitiven dogodek ostal v večnem spominu kot nekaj najhujšega kar lahko žensko doleti. Ampak sem se motila. Najhujša nočna mora se je začela ko sem rodila. Ko so mi jo položili na prsi, se mi je zdela milo rečeno odvratna, nobenih čustev nisem čutila, želela sem si samo, da bi jo odpeljali in me pustili počivati. Ko zdaj gledam nazaj bi jo morda drugače sprejela, če bi imela carski rez in bi jo videla, ko bi jo umili in oblekli in ne v najbolj primitivnem stanju. Ko sva prišli domov pa se je prava mora šele začela. Dojenje se mi je zdelo skoraj tako ponižujoče kot sam porod, hčerka pa kot parazit, ki se hrani iz mojega telesa. Nagnusno in grozno. Takrat bi dala vse da bi ustavila tisto mleko. Že misel na mleko, ki teče iz mojega telesa se mi zdi grozljiva. Da ne govorim o previjanju. Enostavno nimam želodca za to. Uporabila sem masko, da bi čim manj vonjala, ampak pogledu na polno plenico se nisem mogla izogniti. In potem še tisti nadležen jok ves čas. In ostali izločki, ki so mi povzročali obračanje želodca. Skratka… zdaj sem se izkašljala in končno povedala kako je v resnici.
Zadeva pa je sledeča… Želim nazaj svoje staro življenje. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, ne bi bila nikoli noseča oz. bi naredila splav ali pa jo pustila v porodnišnici. Ampak ker tega več ne morem, sem se odselila stran od hčere in partnerja in zdaj me zanima kako je v primeru, da partnerju prepustim skrbništvo v celoti (že zdaj skrbi zanjo sam)? Bom vseeno morala plačevati preživnino? Sem namreč redno zaposlena s kar dobro plačo. In kako je v primeru, da bi ga prepričala, da malo odda v rejništvo ali posvojitev? V tem primeru bi ona imela oba starša, meni pa ne bi bilo potrebno plačevati zanjo, če se ne motim? Naj povem, da ne gre za poporodno depresijo, že med nosečnostjo sem slutila kaj bo. Ne želim več videti ne otroka, ne partnerja, ker ga krivim za vse skupaj. Želim živeti sama in imeti življenje kot prej. Kar bo verjetno malo težje, glede na to da me bodo ljudje spraševali kje imam otroka. Razmišljala sem, da bi vsem rekla, da je hčerka žal umrla (vem, grozno, ampak druge rešitve žal ne vidim).
- Ti ženska nisi normslna,si samo za pred zid in konec🤮🤮🤮🤮🤮🤮
Zivjo,
Joj mi je zelo zal da tako cutite. Ampak to, da zenska rodi otroka se ne pomeni, da je mama. Za to je potrebno mnogo vec. Raje dajte otroka nekomu, kjer bo vsak dan jokal od hvalznosti kot pa da ga imate sami in trpi ob vas in z vami. Vas ne obsojam ampak raje naredite prav kot se sposobi za zensko, ljubece bitje. Vse dobro vam zelim.
V tem sta oba.in ne more biti kriv ne tvoj partner še manj pa tvoja hčerka ki ni nič kriva. Žalostno da razmišljaš o lažeh da je tvoj otrok mrtev . Lahko si domišljava da je vse ok vendar bo to nekega dne prišlo za tabo in dolgove boš hočeš nočeš morala poravnati v svoji glavi. Predvsem do tvojega partnerja in hčere vse boš plačala tako ali drugače.Nic ti ne uide.Zato pamet v roke preden bo prepozno.Pa sej tako ali tako starega življenja nikoli več ne boš imela.In če se tako zelo hvalis kakšno plačo imaš potem ti del svojega zaslužka za hčer ne bo težko dati .če pa samo govoriš potem si ……
tako hladen človek, kot si ti, popolnoma brez čustev…. taki so ponavadi psihopati, za v norišnico. Glede na vse kar si napisala, čimprej poišči strokovno pomoč, ker si zmožna storiti komu drugemu marsičesa hudega. Si egoistična in te briga le zase. V sebi imaš le eno čustvo in to je sovražtvo do drugih. Neki ne špila v tvoji glavi. Očitno imaš neko travmo iz otroštva mogoče?
Najbolje za hčerkico bo to, da se ji popolnoma odpoveš, prekineš vse stike, odideš daleč stran od nje. Če se otroku odpoveš, ni več tvoja in te nič več ne veže nanjo, tudi preživnina ne. Tvoj partner in hči ne rabita takšne osebe v življenju. Čimprej pejt stran! Partner si lahko najde novo žensko in ta lahko posvoji hči in ji je mama. Ne morem verjeti, da ženska ki je rodila otroka, da ga sovraži?! Zdrava oseba ne more sovražiti svojega otroka. Torej nisi zdrava, duševno v glavi nisi zdrava.
ZAKYJ SI JO POTEM RODILA IN KLJUB PREPRIČEVANJU PARTNERJA BI NAREDILA SPLAV. VES KAKO PRAVI PREGOVOR
” POSLE JEBANJA NEMA KAJANJA!!!”
TO SI KLJUB VSEMU VEDELA,DA BOS PRIKRAJŠANA ZA SVOJE ŽELJE ITD…
ZAKYJ NE ŽELIŠ DA FVOJI STARŠI IN BRAT IMAJO STIKE Z NJO???
ONI SI SIGUR I ŽELIJO VNUKINJO VLEDATI KAKO ODRAŠČA IN SPREMLJATI NJENO ŽIVJENJE IN JI POMAGATI….
ČE PA ŽELIŠ SE KAJ PA ME KONTAKTIRI NA E MAIL
Nimam besed.
Sprašujem pa se, če je res kje kakršenkoli Bog, zakaj takšnim ljudem dovoli živet?
In kako pravijo: vse se vrača, vse se plača.
Misliš, zakaj dovoli živet takim, ki od njega pričakujete, da bi pobil ljudi, ki jih ne marate?
Zato njej pusti živet, da lahko da nekomu drugemu življenje, če ga že vzgajat noče. Eto, ni problema, saj je posvojiteljev dovolj, kaj ste histerični. Če bi šla splavit, pa spet ne bi bilo ok.
Vsi smo različni. Škoda, ker tudi ti si na svet prišla na ta način in te je en moral odhranit. Ampak, deluj razumno in partnerju in otroku ne povzročaj dodatnih skrbi. Povej pogoje, da se želiš odpovedati vsemu in da zahtevaš določene zadeve. Bolje tako kot pa da otrok gleda tvoj prezir. Upam, da se vse ok izteče.
Lahko je vse res. Meni se smiliš, ampak krivda je tvoja, ker nisi bila dovolj odlocna in se zase postavila. Verjetno si pa doživela hude zlorabe. Tudi jaz sem jih in nimam otrok. Ampak otroci so me naučili brezpogojne ljubezni in zelo jih imam rada. Pa so mi šli grozno na živce. Ne vem zakaj. Vsekakor, če bi se mi ponesrečilo kot tebi, bi moj otrok bil ljubljen, spoštovan in meni na prvem mestu. Dala bi mu vse to, kar jaz nisem imela, pa ne v materialnem smislu. In verjemi, ko do tega prideš in dobiš potem iskreno nazaj vso ljubezen, je to nekaj najlepšega.