Zaradi mame ne bom imela otrok
Pa tako lep dan je, 23.02.2022 ob 13:03
Wtf je zapisal/a:
Zivljenje je veliko vec kot kovcek zamer, sovrastva in crnoglede prihodnosti.
Pa je res? Kakor za koga. Te moram res opomniti, da smo si zelo različni od spočetja pa tja do smrti. Ti si se očitno rodila z zlato žlico v ustih v družino kjer so na debelo lupili krompir – to pomeni v premožno, vsaj tako sklepam po tvojem zapisu, ki meni zvenijo naivno in iz njega veje pomanjkanje izkušenj. Kot razberem, ti ni šlo in ti ne gre slabo. Seveda se lahko vse spremeni v trenutku. Morda imaš tudi ti slabe izkušnje, recimo hudo bolezen in si zaenkrat v fazi tako imenovane osebnostne rasti (karkoli že pomeni ta idiotski pojem) in pohlepno srkaš vse mogoče in nemogoče življenjske modrosti, ki to niso, se pa dobro prodajajo. Tako, da ne modruj in čeprav dobrohotno, ne opletaj s prežvečenimi slogani, ki nekoga nad katerim se je življenje zneslo kot orkan spravljajo na rob obupa.
Sem bila na tem. Ne bi modrovala, ce se sama ne bi izkopala iz tezke situacije. Treba si je pomagat, tako je. Ali pa celo zivljenje trpet zaradi preteklosti, lastne druzine, ki te dusi, ker ne predelas in zakljucis tako kot je treba. Sicer se nisem dolzna nikomur zagovarjat. Vzami moj nasvet kot dobronameren in iz izkusenj. Ali pa pac ne.
Ce so za vas ljubeci, nebogljeni, se ne pomeni, da so za vse. Za njo so pac pijavke. Bila je primorana biti mama, ko je se sama bila otrok. Od otrostva ni imela nic. Otrok nikoli ne bi smel skrbeti za mlajse sorojence, ker starsi nimajo casa ali pa ker jih je veliko. Naj skrbi za njih tisti, ki jih je naredil. Opisujete kot da je njeno mnenje napacno in da to kar vidite v drugi druzini z 10 otroki pa je vse super, kjer starejse punce skrbijo za mlajse. Pa ste prepricani, da delajo to z veseljem? Vsako njeno trditev ste dali v nic. Kaksen clovek ste, da tako v nic dajete drugega cloveka?
Obsojana, 22.02.2022 ob 23:42
V službi tarča napada šefice in sodelavke, ker sem povedala, da ne prenesem otrok, sploh majhnih, ki so kot pijavke. Nekako sem se že navadila, da me družba zaradi mojega mnenje o otrocih in zavestne odločitve, da otrok ne bom imela, obsoja. Zaradi tega sem večkrat tarča grdih komentarjev, a dejansko mi redko kdo da priliko, da razložim zakaj tako mislim in zakaj tako čutim in tako je bilo tudi danes.
Odraščala sem v veliki družini, imam 6 mlajših bratov in sester, katerim sem bila kot mama. Pazila sem jih, vozila v vrtec in šolo, z njimi delal naloge, skratka bili so moji, saj mama za njih ni imela časa, če je želela postoriti vse kar je bilo treba postoriti pri tako veliki družini, veliko smo tudi otroci pomagali, bistveno več kot bi lahko rekla, da je normalno za otroka. Oče je prišel domov enkrat na leto, saj je delal kot mornar in vsakič ko je odšel je bila mama noseča. Enkrat sem ji to rekla pa me je pretepla kot norca, takrat sem bila že toliko stara, da sem lahko »ušla« od doma. Nikoli se nisem vrnila in tudi z sorojenci nimam kaj dosti stikov, ker me še vedno dušijo, zamerim jim ne. Mamo, ki je bila vedno mučenica, pokličem samo za rojstni dan, očeta pa samo pozdravim preko nje. Vsak spomin na njih mi je kot boksa v trebuh in enako bi bilo, če bi se odločila za svojo družino. Plačala sem prevelik davek. Si predstavljate najstnico, ki bi se rada družila s prijatelji in sošolci, pa sabo pripelje še šest bratov in sester? Nikjer nismo bili zaželeni, na rojstne dneve me niso več vabili, saj so moji bratje in sestre vedno spraznili mizo z dobrotami v trenutku, saj doma kupljenih sladkarij in coca cole nikoli nismo imeli. Spomnim sem svojega prvega zmenka, ko sem morala spet celo četico vzeti s sabo. V šoli sem bila dobra a nalog večkrat nisem imela narejenih, ker nisem imela časa narediti ali pa so mi ta mali porisali zvezke, zato moj uspeh ni bil tako blesteč kot bi sicer lahko bil. Ko sem bila dovolj stara sem videla, da je bila tudi naša osebna higiena precej vprašljiva. Bratom in sestram resnično nič ne zamerim, tako je bilo, a mama in ata sta druga zgodba. O njima morda kdaj drugič. Toliko o mojem življenju. Me ima kdo pravico obtoževati, zaničevati in žaliti zaradi mojega mnenja o otrocih in moje življenjske odločitve, da otrok ne bom imela? Včasih se mi zdi, da bi bilo morda celo lažje imeti otroka kot vsakič znova odgovarjati na neumna in žaljiva vprašanja, čemu tako dokončne odločitev.
Ne razlagaj teh stvari nikomur in tudi ne pričakuj odobravanja. Če si se odločila, da si otrok ne želiš, je to tvoja osebna odločitev in nisi dolžna nikomur tega pojasnevat zakaj. Enostavno povej, da kar bo, pač bo. To je najboljši odgovor, ti pa v sebi veš kako bo.
Sem pisala dolg komentar, pa sem izbrisala. Napisala bom samo tole ….
Obstajala sta brata dvojčka. Odraščala sta v družini, kjer sta bila oba starša alkoholika. Kmalu je umrl eden, drugi ju je zanemarjal in pretepal.
Konec zgodbe: Oba sta odraščala v istem okolju, isti starši. Bila deležna alkohola, nasilja, pomanjkanja. Dvojčka sta odrasla. Eden je postal alkoholik in zapadel v vse mogoče dolgove. Drugi je postal uspešen na svojem področju.
Kaj te to uči? Vse je v tvoji glavi…. in sprejemanju/dojemanju. Nikogar ne rabi brigat tvoja žalostna, obsojajoča zgodba, zakaj nočeš otrok. Ker to sigurno ni pravi razlog. Morda strah, da boš nesposobna mama. Ampak to je tvoja stvar. Ne obsojaj ljudi, ki te obsojajo. Tudi ti ne poznaš njihove zgodbe.
1) Če te v službi kdo napada, ker nimaš otrok in/ali ker ne želiš otrok, je to mobing (bullying, šikaniranje, nadlegovanje) in je po Zakonu o delovnih razmerjih prepovedano. Prijavi takšno ravnanje in to čimprej.
2) Vsakdo ima po ustavi pravico, da se samostojno odloča o rojstvu otrok in nihče ga v to ne more prisiliti.
3) Zamenjaj družbo in če je možno, tudi službo (ampak prej daj izredno odpoved po vseh pravilih, da inšpekcija vidi, kaj se dogaja).
Vso srečo ti želim.
Fejk tema, 25.02.2022 ob 07:41
Provokacija.
zgodba kot toliko drugih sovražnih do otrok, je plod domišljije ene same avtorice. Ta pa ima dva problema, ostala je brez otrok, ker je noben moški še s palco ne bi taknil. Živi od socialne podpore in ne more zbrati treh jurjev za umetno oploditev v tujini.
Ja draga moja, ti si pa čisto bistvo zgrešila. Saj ne govori o tem, da bi ji bilo kaj pretežko. Ampak vsako najstnico ali vsakega najstnika mi e veselje do otrok, če mora doma pretirano prevzeti vlogo enega od staršev, ker sta starša preveč zasedena. Skrb za mlajše člane družine mora pridet naravno. Spontano. Za otroke se pa odločaš zavestno.
Ne pozabi, da je bila tudi avtorica še otrok, ki bi verjetno potreboval starše. Oba starša, za nasvet, tolažbo, pomoč.
Kr ena194, 25.02.2022 ob 09:06
Ja draga moja, ti si pa čisto bistvo zgrešila. Saj ne govori o tem, da bi ji bilo kaj pretežko. Ampak vsako najstnico ali vsakega najstnika mi e veselje do otrok, če mora doma pretirano prevzeti vlogo enega od staršev, ker sta starša preveč zasedena. Skrb za mlajše člane družine mora pridet naravno. Spontano. Za otroke se pa odločaš zavestno.
Ne pozabi, da je bila tudi avtorica še otrok, ki bi verjetno potreboval starše. Oba starša, za nasvet, tolažbo, pomoč.
to pa drži, pri njih doma, karkoli je že bilo, je bilo hudo hudo narobe. Najbrž že kakšna tradicija osebnostnih motenj in psihičnih bolezni. Zato pa ni tako fino, da zdravniki spodbujajo, da si otroke umislijo ženske s hudimi diagnozami. Želet si majhno štručko je eno, biti sposoben poskrbeti za otroka pa čisto nekaj drugega.
Podpiram odločitev. Razumem tudi zakaj jih ne želiš imet, ker si jih praktično imela že dovolj. Tudi te mame, ki pravijo kako so otroci nebogljeni – ja so ja, ampak tam pri 16 + si jih že želijo čimprej iz hiše. Če pa si jih ne, si pa to želijo otroci.
Tudi jaz ne želim otrok. A ne zato, ker bi mi bilo hudo v otroštvu, ampak, ker ne želim na tak svet spraviti nebogljeno bitje. Nimam potrebe po tem, da širim svoje gene, da dokazujem ljubezen s partnerjem z otrokom in da me otrok kliče mama. Malo hecno, ampak v mojem krogu prijateljev dejansko pri 31. še nihče nima otroka, niti ga ne želi imeti. V luči COVIDa in Ruskih nemirov sem pa sploh srečna, da sem brez otrok. Ko si bom želela skrbeti za otroka, bom vstopila v rejniški sistem ali posvojitev in omogočila dostojno življenje nekomu, čigar mama ni razmišljala o tem, ko je zanosila.
Vidim da še nisi dojela, večina ne obsoja tvoje odločitve, da ne boš imela otrok. Obsojajo tvoj zaničevalen odnos do otrok. Pijavke? Ti si točno takšna kot so tisti nad katerimi se pritožuješ tu gor.
Moj nasvet – najprej pometi pred svojim pragom in razčisti zakaj obsojaš otroke vse povprek. Ko se bo spremenil tvoj odnos do otrok, se bo spremenil tudi odnos ljudi do tebe. Drugi ti le postavljajo ogledalo.
Pa da ne bo pomote, s tem ne mislim, da moraš imet otroke. To je tvoja odločitev. Problem je tvoj odnos do otrok.
Kakšna izmišljena zgodba. Če si bila povabljena na rd, zakaj bi pa vsi sorojenci šli s tabo? Saj je obstajal brat/sestra, ki bi tisto urico čuval ostale otroke. Praviš sama, da so pomagali vsi, da ste se vsi sami rihtali.
Moj oče je bil iz take družine, takih družin je bilo pred 60 ali 70 leti malo morje, sicer je bil drugi najmlajši. Noben ni bil okoli družine travmiran, vsi so se poročili, imeli otroke. Tamale so pač počuvali, big deal. Vsi so hodili v šolo, vsak od sorojencev je imel svoje prijatelje. Vsak je šel od doma v Ljubljano takrat, v službo.
Ti pa kriviš vse svoje sorojence za slabe ocene, da te nihče ni nikamor vabil, da te nihče ni vabil na zmenek, da niste bili umiti ipd ipd. Me zanima, kaj si mislijo o tem sorojenci. Ki so bili verjetno vsi vabljeni, imeli ocene kakršne so pač dobili, imajo verjetno partnerje in otroke.
Včasih se rodimo asocialni, čudni, in morda otroštvo še potencira to. Tako da za svoje občutke si sama kriva. Tvoji sorojenci niso bili nobene pijavke in otroci niti pod razno niso pijavke. Tudi ti si bila otrok. Očitno pijavka?
Sprejmi, da si taka kot si. Nihče ni kriv za to. V službi pač svojih asocialnih psihopatskih razmišljanj ne razlagaj. Ti imaš edini problem, da ne veš, kaj je prav in kaj ne. Kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne in kar butneš nekaj, kar ljudi prestraši in užali. Noben nasvet tukaj ti ne bo pomagal, niti terapevt. Čudna si se rodila in taka boš ostala.
totalka353, 27.02.2022 ob 12:43
Kakšna izmišljena zgodba. Če si bila povabljena na rd, zakaj bi pa vsi sorojenci šli s tabo? Saj je obstajal brat/sestra, ki bi tisto urico čuval ostale otroke. Praviš sama, da so pomagali vsi, da ste se vsi sami rihtali.
Moj oče je bil iz take družine, takih družin je bilo pred 60 ali 70 leti malo morje, sicer je bil drugi najmlajši. Noben ni bil okoli družine travmiran, vsi so se poročili, imeli otroke. Tamale so pač počuvali, big deal. Vsi so hodili v šolo, vsak od sorojencev je imel svoje prijatelje. Vsak je šel od doma v Ljubljano takrat, v službo.
Ti pa kriviš vse svoje sorojence za slabe ocene, da te nihče ni nikamor vabil, da te nihče ni vabil na zmenek, da niste bili umiti ipd ipd. Me zanima, kaj si mislijo o tem sorojenci. Ki so bili verjetno vsi vabljeni, imeli ocene kakršne so pač dobili, imajo verjetno partnerje in otroke.
Včasih se rodimo asocialni, čudni, in morda otroštvo še potencira to. Tako da za svoje občutke si sama kriva. Tvoji sorojenci niso bili nobene pijavke in otroci niti pod razno niso pijavke. Tudi ti si bila otrok. Očitno pijavka?
Sprejmi, da si taka kot si. Nihče ni kriv za to. V službi pač svojih asocialnih psihopatskih razmišljanj ne razlagaj. Ti imaš edini problem, da ne veš, kaj je prav in kaj ne. Kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne in kar butneš nekaj, kar ljudi prestraši in užali. Noben nasvet tukaj ti ne bo pomagal, niti terapevt. Čudna si se rodila in taka boš ostala.
Do pike je res!