Ženska, ki ve kaj hoče, je pravi magnet za moške?
to je ena taka floskula, saj večina začne razmišljat, kaj ta trenutek hoče, pa če je to burek ali hot dog.
Magnet za druge ljudi, pa naj bodo moški ali ženske, so ljudje, ki znajo živeti svoje življenje skladno s svojim notranjim kazalcem. Čeprav se jim v življenju zgodi vse sorte.
Seveda pa motenci takih ljudi ne zanimajo in na koncu pristanejo s svojo zrcalno sliko motnje.
Ostanimo na bistvu: to sta “skrivnost” in “presenečenje”. Obje nista tvorna elementa dolgoročne partnerske zveze, temveč izrazoslovje romantičnega leporečja (tudi Dr. Romanov).
Študije parov, ki so že desetletja ostali skupaj, kažejo ravno obratne stvari: toleranca, sprejemanje.. zato tudi na CAT/MRI skenih kažejo identično sliko, kot sveže zaljubljeni (in odvisniki od kokaina).
Ohranijo zanimanje za drug drugega, vendar ne na osnovi nekih mitičnih “skrivnosti” in “presenečenj”.
[/quote]
Aha, a potem je samo terminologija napačna.
OK, se opravičujem, da nisem dovolj natančna.
Obratno. Izponjuje nas tisto, kar pocnemo z ljubeznijo. Ce nas nekaj ne izpolnjuje, je to znak odsotnosti ljubezni. Tveganje lastne zrtve smo v stanju osmisliti (upraviciti) zgolj preko vere, da bi drugi v odnosu do nas v podobni situaciji ravnal podobno. Testosteron ubija.
A bog tudi gleda?
Katerih treh?
Vse retorična vprašanja, ki ne potrebujejo odgovora.
Vrnimo se na osnovnega: V čem se vaš zapis razlikuje od stoletja starega trubadurskega?
Kar vas pravzaprav tudi Levinja39 opozarja, z drugimi besedami.
[/quote]
Odgovoril sem (v prispodobi). Omenjeni govori o vsecnosti, jaz o ljubezni. Vsecno nam je, kar ustreza vsaj enemu kriteriju od “Sokratovega trojnega cedila”: resnicno (torej varno), lepo ali koristno. Trubadurska lirika temelji na vsecnosti. Moj zapis govori o ljubezni, torej o osredotocenosti na zivljenje (v smislu glagola). Torej ne gre za “razlikovanje”, temvec za popravek.
Aha, a potem je samo terminologija napačna.
OK, se opravičujem, da nisem dovolj natančna.
[/quote]
Lahko sicer dojemamo besede različno, vendar v navezavi z ostalim zapisanim.. predvidevam, da bi znali bolje argumentirati, kaj želite ostalim sporočiti.
Zanimanje za drug drugega, ne more izvirati iz neke presenečene skrivnosti, ker se ljudje povezujemo na osnovi znanega in doživetega.. in ne na osnovi nečesa, česar sploh ni (ni znano, ni odkrito, ni sporočeno..).
Kot rečeno zgolj navezava histeričarka – nevrotik lahko deluje na tem nivoju.
Odlična knjiga, ki obravnava obratne – zelo zdrave pare je ona od Robin Skynnerja in John Cleesa – Življenje in kako ga preživeti
Gre za longitudinalno študijo Oxfordskih študentov. Večina nas seveda ne izhaja iz zelo zdravih družin, a iz študije se lahko potolažimo, nekje do 50ih let jih uspemo dohiteti.
Dohitimo jih pa zato, ker se za partnerja iskreno zanimamo in smo do njega odkriti. Prevzemamo odgovornost (za svoja dejanja), se o stvareh vedno pogovorimo (ni tabu tem ali odmikanja od “kreganja”), se poslušamo, cenimo, sprejemamo različnost (že omenjena tolerantnost).. in posledično lahko tudi sami postanemo točno to kar smo (ne igramo neke presenečenih vlog skrivnosti).. se znamo pošaliti na svoj račun – osebni… kot para (a ne na pasivno agresivn način, da se vidi, da je “drugi kriv”).. itd.
Razmerja so kot morski psi – ves čas morajo biti v pognu. Razmerja se tudi ves čas spreminjamo, ker se njuna sestavna dela – oba partnerja spreminjata.. in če je ves čas odprta komunikacija.. ne bo presenečenja – da sta zrasla naenkrat daleč vsak sebi in je posledično skupnost nadaljnje nesmiselna.
Tako tudi zgolj fraza “skrivnosti ohranjajo razmerje” popolnoma zgrešena.. je pa navidezno tako na začetku, ko je vse novo, ko se partnerja odkrivata.. vendar to niso “skrivnosti”..
Ali kot je že Dr. Alojz Ihan, “skrivnostnost” je ena izmed taktik inicialnega zapeljevanja.. kjer si kot moški tiho in pustiš ženski, da nate projecira vse svoje želje in najstiško željo po odkrivanju tega “skrivnostneža”.. ter še ono drugo žensko nebulozo: Kako bodo potem tega skrivnostneža spremenile v “boljšega” človeka.. ga “ozdravile” (če so medicinske sestre) itd.
Presenečenje!
Nič od teh najstniških pogledov ne zdrži. Zato jih morajo ves čas ponavljati v ženskih revijah.. po starem nemškem pregovoru: “Trikrat ponovljena laž, postane resnica.”
Ampak nič hudega.. kot rečeno, pridemo do tja.. če si iskreno želimo.. ter predvsem na tem ves čas trdno delamo..
Obratno. Izponjuje nas tisto, kar pocnemo z ljubeznijo. Ce nas nekaj ne izpolnjuje, je to znak odsotnosti ljubezni. Tveganje lastne zrtve smo v stanju osmisliti (upraviciti) zgolj preko vere, da bi drugi v odnosu do nas v podobni situaciji ravnal podobno. Testosteron ubija.
[/quote]
Rutina, sploh na zelo dolgi rok, ponavadi ni bila še nikoli ljubezen zvedavega človeka.
Če bi bila, bi živeli še vedno v jamah.
Tako da, rutina ne izpoljnjuje ravno ne vem kako zelo, ker jo večina iskreno ne ljubi preveč.
Žrtvovanje pa nikoli ni bila pretirano zdrava iztočnica za iskreno, izpoljnjujočo se ljubezen.
Sicer lahko verjameš, da druga stran tudi verjame, a brez vere vase, ljubezni do sebe, je podobno, kot da gradiš odnos od dimnika navzdol. Temeljev ni, ali pa so izredno imaginarni.
Lahko sicer dojemamo besede različno, vendar v navezavi z ostalim zapisanim.. predvidevam, da bi znali bolje argumentirati, kaj želite ostalim sporočiti.
Zanimanje za drug drugega, ne more izvirati iz neke presenečene skrivnosti, ker se ljudje povezujemo na osnovi znanega in doživetega.. in ne na osnovi nečesa, česar sploh ni (ni znano, ni odkrito, ni sporočeno..).
Kot rečeno zgolj navezava histeričarka – nevrotik lahko deluje na tem nivoju.
Odlična knjiga, ki obravnava obratne – zelo zdrave pare je ona od Robin Skynnerja in John Cleesa – Življenje in kako ga preživeti
Gre za longitudinalno študijo Oxfordskih študentov. Večina nas seveda ne izhaja iz zelo zdravih družin, a iz študije se lahko potolažimo, nekje do 50ih let jih uspemo dohiteti.
Dohitimo jih pa zato, ker se za partnerja iskreno zanimamo in smo do njega odkriti. Prevzemamo odgovornost (za svoja dejanja), se o stvareh vedno pogovorimo (ni tabu tem ali odmikanja od “kreganja”), se poslušamo, cenimo, sprejemamo različnost (že omenjena tolerantnost).. in posledično lahko tudi sami postanemo točno to kar smo (ne igramo neke presenečenih vlog skrivnosti).. se znamo pošaliti na svoj račun – osebni… kot para (a ne na pasivno agresivn način, da se vidi, da je “drugi kriv”).. itd.
Razmerja so kot morski psi – ves čas morajo biti v pognu. Razmerja se tudi ves čas spreminjamo, ker se njuna sestavna dela – oba partnerja spreminjata.. in če je ves čas odprta komunikacija.. ne bo presenečenja – da sta zrasla naenkrat daleč vsak sebi in je posledično skupnost nadaljnje nesmiselna.
Tako tudi zgolj fraza “skrivnosti ohranjajo razmerje” popolnoma zgrešena.. je pa navidezno tako na začetku, ko je vse novo, ko se partnerja odkrivata.. vendar to niso “skrivnosti”..
Ali kot je že Dr. Alojz Ihan, “skrivnostnost” je ena izmed taktik inicialnega zapeljevanja.. kjer si kot moški tiho in pustiš ženski, da nate projecira vse svoje želje in najstiško željo po odkrivanju tega “skrivnostneža”.. ter še ono drugo žensko nebulozo: Kako bodo potem tega skrivnostneža spremenile v “boljšega” človeka.. ga “ozdravile” (če so medicinske sestre) itd.
Presenečenje!
Nič od teh najstniških pogledov ne zdrži. Zato jih morajo ves čas ponavljati v ženskih revijah.. po starem nemškem pregovoru: “Trikrat ponovljena laž, postane resnica.”
Ampak nič hudega.. kot rečeno, pridemo do tja.. če si iskreno želimo.. ter predvsem na tem ves čas trdno delamo..
[/quote]
Prav.
Bom povedala mojemu, da sva očitno tik pred razidom.
Gotovo bo presenečen.
Odgovoril sem (v prispodobi). Omenjeni govori o vsecnosti, jaz o ljubezni. Vsecno nam je, kar ustreza vsaj enemu kriteriju od “Sokratovega trojnega cedila”: resnicno (torej varno), lepo ali koristno. Trubadurska lirika temelji na vsecnosti. Moj zapis govori o ljubezni, torej o osredotocenosti na zivljenje (v smislu glagola). Torej ne gre za “razlikovanje”, temvec za popravek.
[/quote]
Povedano vam je všeč. Nagovarja vaše lastne želje, ki se slučajno zelo ujemajo s tradicionalnim vzorcem moškega “providerja”. Torej trubadurite samemu sebi?
Da bi lahko videli celoto, bi bilo lepo slišati tudi glas princeske na oknu.. ali ji res ustreza ostajati doma z otroci, skrbeti za dom (to najbolj zlorabljeno besedo in pojem).
V obdobju, ko so otroci majhni, predšolski.. pa nekje do konca osnovne šole.. ne dvomim. Večini ljudi bi ustrezalo, da bi se lahko posvečali otrokom.. da jih čim bolj pripravljene odpremimo v svet (kar je svojevrsten paradoks – bolje, ko jih “streniramo”, prej od doma odletijo).
Življenje pa ima različne faze.. in v trenutku, ko nas otroci ne potrebujejo več tako.. ker smo jih, kot rečeno za to dobro pripravili – jih naredile samostojne… potem se tudi vloga “vzdrževalca doma” spremeni.
Pridejo torej na vrsti hobiji.. služba, interes.. zato tudi pravijo, da je najboljša tista služba, ki je vaš hobi – ne boš opazil, da “delaš”.
Nenehne spremembe, ki jih že življenjska obdobja narekujejo, ne bodo potekala prav kvalitetno, če izhajamo iz nekega togega tradicionalnega vzorca.. ali na osnovi romantičnih fantazij presenečenj in skrivnosti.. ker oboje vnaprej zahteva neko vlogo.
Ljudje pa nismo srečni v vlogi, temveč v lastni koži.. ki se tako kot prstni odtisi vedno razlikujejo med seboj in ni moč obleči ene same vloge, za vse.
Plus, morda bo zvenelo malce žaljivo.. ampak ni tako mišjeno, je bolj usmerjeno v razmislek o resnitčnosti veselja ljudeh v svojih vlogah… takole gre:
Kako zanimiva je oseba, ki je dejansko srečna zgolj v vlogi skrbnika doma (čisti, kuha, pripravlja, pospravlja, skrbi za druge..)?
Kaj to pove o tebi, da si zadovoljen z zgolj takšno družbo?
To je neka verzija “trofejne žene”.. samo trofejnost se izkazuje v drugačni preobleki “srečnega domačega ognjišča”.
Bistvo je tisto, kar ves čas sprašuje Levinja39: “Ali je oseba dejansko svobodna, da je karkoli si želi in si dejansko vsak dan znova (do sedaj) izbira to vlogo?” (Ne pomeni pa, da jo bo izbrala tudi pojutrišnjem ali naslednje leto).
Prav.
Bom povedala mojemu, da sva očitno tik pred razidom.
Gotovo bo presenečen.
[/quote]
Zakoni bazirajo na marsičem. Tudi Daj-Dam, ekonomski odnosi, so izredno stabilni. Zgolj zakon, ne dokazuje ničesar.
Vsak se povezuje znotraj svojih meja sposobnosti. V idealnem primeru jih počasi presegamo.. v negativnem smo skupek največjih minimumov obeh.
“Presenečenja in skrivnostnosti” pa nakazujejo ali mladost odnosa ali pa pretvarjanja, da smo še vedno mladi in na začetku. Sveži.
Zato je tudi bilo toliko Gospodinj, ki je kupovalo 50 odtenkov skrivnosti in presenečenj.
To je res samo, če te tudi osebno te stvari izpoljnjujejo.
Na dolgi rok “ne zdržimo”.
Ker če bi zdržali, bi bili pravzaprav vsi kompatibilni.
Npr.ona rada smuča, on nikakor, iz ljubezni do nje bo smučal vsako leto, desetletja.
Njo bo sicer ljubil, ljubezen do nje ga bo sicer gnala, da tudi smučanje ne bo taka muka, a v osnovi na dolgi rok, ga smučanje kot tako ne bo osrečevalo.
Zdaj lahko to preneseš na gospodinjska opravila, in vse ostalo kar si naštel prej, in to je ponavadi vse na DNEVNI BAZI, leta, desetletja.
Če žensko to notranje ne izpoljnjuje, jo nobena ljubezen ne bo pričarala notranje izpolnitve in zadovoljstva v teh opravilih.
Ženska si tega mora sama želet.
Potem pa ja, jo ljubezen lahko tako zmotivira, da poleti. Tudi na dolgi rok.
[/quote]
Bil sem na tej “dnevni bazi” in ostalih pritiklinah pretiranega bolj ali manj enostranskega prilaganja. Moram pritrditi, da te to na dolgi rok začne težiti… ampak ne le tebe, ki se prilagajaš! Oseba, kateri se prilagajaš, te začne dojemati kot samoumevno. V bistvu gre za manjko moralnih vrednot te osebe, ki ne razume, da se ji ne prilagajaš zato, ker se ji moraš, ampak to dojema kot tvojo šibkost, zato do tebe izgubi vso spoštovanje.
Torej, za polet na krilih motivacije je zelo pomembno tudi realno dojemanje stanja, česar pa ni brez dobre osnove v moralnih vrednotah. Nekateri se tega ne zavedo nikoli, drugim je to položeno že v zibelko… mislim na vzajemnost, ki ti včasih vzame prevej energije, a ti jo na dolgi rok tudi veliko prihrani in prinese zadovoljstvo v medosebnih odnosih. Tega se je mogoče tudi naučiti, a je za to potreben trud in dojemanje sebe, ne kot nekoga, ki je superiornejši, ampak kot nekoga, ki je drugim enak.
Evo iz prve roke, ker sem pol življenja mama, zena, gospodinja. Ravno obratno je, ni naporno ko otroci odrastejo, naporno je ko so otroci majhni, jaz nisem imela nobenega časa pa čeprav sem bila doma, ker je bilo vse na meni,isto kot da sem samohranilka, velikokrat sem si rekla- a mi Je res treba? In si vedno po razmisleku odgovorila -seveda je treba, nisi samo ti, so tudi otroci.
Zdaj pa delam kar hočem. Če mi zapase lahko sred tedna spakirali in grem kamor hočem (moj mož si kaj takega recimo ne more kar tako privoščiti) Vse ima pluse in minuse.
Zakoni bazirajo na marsičem. Tudi Daj-Dam, ekonomski odnosi, so izredno stabilni. Zgolj zakon, ne dokazuje ničesar.
Vsak se povezuje znotraj svojih meja sposobnosti. V idealnem primeru jih počasi presegamo.. v negativnem smo skupek največjih minimumov obeh.
“Presenečenja in skrivnostnosti” pa nakazujejo ali mladost odnosa ali pa pretvarjanja, da smo še vedno mladi in na začetku. Sveži.
Zato je tudi bilo toliko Gospodinj, ki je kupovalo 50 odtenkov skrivnosti in presenečenj.
[/quote]
60 odtenkov je temeljilo na starem dobrem in dodobra preizkušenem receptu “ubogi miljonar in njegova rešiteljica” kakršnih je na trgu toliko, da imajo v knjigarnah posebno polico samo za to.
In ne, moj zakon ne dokazuje ničesar, niti nima tega interesa.
Povedano vam je všeč. Nagovarja vaše lastne želje, ki se slučajno zelo ujemajo s tradicionalnim vzorcem moškega “providerja”. Torej trubadurite samemu sebi?
Da bi lahko videli celoto, bi bilo lepo slišati tudi glas princeske na oknu.. ali ji res ustreza ostajati doma z otroci, skrbeti za dom (to najbolj zlorabljeno besedo in pojem).
V obdobju, ko so otroci majhni, predšolski.. pa nekje do konca osnovne šole.. ne dvomim. Večini ljudi bi ustrezalo, da bi se lahko posvečali otrokom.. da jih čim bolj pripravljene odpremimo v svet (kar je svojevrsten paradoks – bolje, ko jih “streniramo”, prej od doma odletijo).
Življenje pa ima različne faze.. in v trenutku, ko nas otroci ne potrebujejo več tako.. ker smo jih, kot rečeno za to dobro pripravili – jih naredile samostojne… potem se tudi vloga “vzdrževalca doma” spremeni.
Pridejo torej na vrsti hobiji.. služba, interes.. zato tudi pravijo, da je najboljša tista služba, ki je vaš hobi – ne boš opazil, da “delaš”.
Nenehne spremembe, ki jih že življenjska obdobja narekujejo, ne bodo potekala prav kvalitetno, če izhajamo iz nekega togega tradicionalnega vzorca.. ali na osnovi romantičnih fantazij presenečenj in skrivnosti.. ker oboje vnaprej zahteva neko vlogo.
Ljudje pa nismo srečni v vlogi, temveč v lastni koži.. ki se tako kot prstni odtisi vedno razlikujejo med seboj in ni moč obleči ene same vloge, za vse.
Plus, morda bo zvenelo malce žaljivo.. ampak ni tako mišjeno, je bolj usmerjeno v razmislek o resnitčnosti veselja ljudeh v svojih vlogah… takole gre:
Kako zanimiva je oseba, ki je dejansko srečna zgolj v vlogi skrbnika doma (čisti, kuha, pripravlja, pospravlja, skrbi za druge..)?
Kaj to pove o tebi, da si zadovoljen z zgolj takšno družbo?
To je neka verzija “trofejne žene”.. samo trofejnost se izkazuje v drugačni preobleki “srečnega domačega ognjišča”.
Bistvo je tisto, kar ves čas sprašuje Levinja39: “Ali je oseba dejansko svobodna, da je karkoli si želi in si dejansko vsak dan znova (do sedaj) izbira to vlogo?” (Ne pomeni pa, da jo bo izbrala tudi pojutrišnjem ali naslednje leto).
[/quote]
Vprasanja svobode so irelevantna. Pravo vprasanje je, ali je ptica svobodna letati, ali je sposobna letati? Ge torej za udejanjanje svojih sposobnosti v sluzbi zivljenja. Nekajkrat sem ze ilustrativno zapisal: edina valuta, ki kaj steje v tem univerzuumu je podvajanje vijacnic DNK.
Starsevstvo samo po sebi je danes po mojem mnenju zastavljeno perverzno. Podobno tudi partnerstvo. Stari grki so v osnovi govorili o treh aspektih ljubezni: filiji, erotiki in agape, ki ustrezajo trojcu, ki ga je moc zaslediti vsepovsod (vkljucno z nasimi mozgani). Sam najraje uporabim prispodobo vrtnarjenja: vrtnar skrbi za svoje rastlinje (filija), je ustvarjalen pri optimiranju pridelka (erotika) in skrbi za ohranjanje najboljsih semen v imenu kontinuitete zivljenja (visjega cilja; agape).
Lahko filozofiramo v nedogled in navajamo razlicne vire. Brez smisla. Zenska, ki ve kaj hoce, je magnet za moskega, ker mu more biti komplementarna.
Bil sem na tej “dnevni bazi” in ostalih pritiklinah pretiranega bolj ali manj enostranskega prilaganja. Moram pritrditi, da te to na dolgi rok začne težiti… ampak ne le tebe, ki se prilagajaš! Oseba, kateri se prilagajaš, te začne dojemati kot samoumevno. V bistvu gre za manjko moralnih vrednot te osebe, ki ne razume, da se ji ne prilagajaš zato, ker se ji moraš, ampak to dojema kot tvojo šibkost, zato do tebe izgubi vso spoštovanje.
Torej, za polet na krilih motivacije je zelo pomembno tudi realno dojemanje stanja, česar pa ni brez dobre osnove v moralnih vrednotah. Nekateri se tega ne zavedo nikoli, drugim je to položeno že v zibelko… mislim na vzajemnost, ki ti včasih vzame prevej energije, a ti jo na dolgi rok tudi veliko prihrani in prinese zadovoljstvo v medosebnih odnosih. Tega se je mogoče tudi naučiti, a je za to potreben trud in dojemanje sebe, ne kot nekoga, ki je superiornejši, ampak kot nekoga, ki je drugim enak.
[/quote]
Ne gre toliko za manjko moralnih vrednot druge osebe (to je spet delitev vlog na “pravičniško žrtev” in “podlega zlorabitelja”).. ampak bolj na neki togosti vlog.
Kako lahko pride ena stran do dognanja, če se druga ves čas prvemu prilagaja?
Če bi nenadoma postal Cesar in bi se ti vsi klanjali in tvoje misli ter namene razglašali za pravilna in naravnost svetniška.. mar ne bi tudi sami nekako počasi zdrseli v “moralno korupcijo”.
Za tango potrebuješ dva, pravijo Angleži. Odnos je simbioza, ki so jo drug drugemu človeka dopuščata.
Problem pa je, da smo iz osnovnih celic družbe – družin, kot same širše okolice, kot tudi religije naučeni, da so nekateri deli naših želja in težen sprejemljivi – celo zaželeni, drugi pa ne.
Posledično ljudje pogosto igrajo zgolj tisto, kar mislijo, da je sprejemljivo (beri: Se dobesedno žrtvujejo).
Čim so vloge obrnjene, so travne hitro tu.
Je recimo ženska bolje plačana in mož ostane doma z otroci.
Če so bile forme vlog nekoč železno-betonsko trdne (in toge – da so jim lahko ubežali zgolj premožni), so se danes razlile po celotnem prebivalstvu zahodnega sveta. Ni več “ženskega” in “moškega” opravila, ker so težka fizična dela pretežno izginila (z jostickom pa lahko upravlja tudi ženska), pralni stroj pa zna gumbe pritisniti tudi moški.
Kuhati tudi ni več spolno deterministična vloga.. in posledično oba spola skrbita za dom.
Vprašanje je zgolj, kaj komu bolj leži (bo raje to opravljal), kot tisto kar mu ne.
Če oba določena stvar ne gre ali gre.. si jo pač enakovredno delita. Stvari do katerih si indiferenten, drugi pa navdušen.. pa pač prepustiš.. in obratno.
Problem pa postane “IGRA MOČI”, ki lahko poteka tiho na različnih nivojih.. kot tihe zamere, ki se ne skomunicirajo. Seveda je potem PRESENEČENJE, ko se ugotovi, da je eden izmed partnerjev v tej igri prevlade šel tako daleč, da je po vir moči šel izkati izven partnerstva. Naj si bo novačenjem staršev in sorodnikov za vršenje pritiska (kaj naj bi kdo počel).. ali pa tista zadnja instanca: seksualnim skokom čez plot.
Neenakost znotraj razmerja, ki se sprva ni videla, niti razumela.. ni bila skomunicirana (o, kako lepa “skrivnost”), je usekala na plano. Želja enega je postala dominantna, drugi ni pomemben (saj se itak vsemu prilagodi vsemu: “Eat this!”).
Uveljavljanje svoje volje, kot razplamtela bitka za moč znotraj partnerstva.. ki je še pred minuto bilo zgledno, ker je eden pač sprejemal neenak položaj do tega trenutka, do te meje.
Bil sem na tej “dnevni bazi” in ostalih pritiklinah pretiranega bolj ali manj enostranskega prilaganja. Moram pritrditi, da te to na dolgi rok začne težiti… ampak ne le tebe, ki se prilagajaš! Oseba, kateri se prilagajaš, te začne dojemati kot samoumevno. V bistvu gre za manjko moralnih vrednot te osebe, ki ne razume, da se ji ne prilagajaš zato, ker se ji moraš, ampak to dojema kot tvojo šibkost, zato do tebe izgubi vso spoštovanje.
Torej, za polet na krilih motivacije je zelo pomembno tudi realno dojemanje stanja, česar pa ni brez dobre osnove v moralnih vrednotah. Nekateri se tega ne zavedo nikoli, drugim je to položeno že v zibelko… mislim na vzajemnost, ki ti včasih vzame prevej energije, a ti jo na dolgi rok tudi veliko prihrani in prinese zadovoljstvo v medosebnih odnosih. Tega se je mogoče tudi naučiti, a je za to potreben trud in dojemanje sebe, ne kot nekoga, ki je superiornejši, ampak kot nekoga, ki je drugim enak.
[/quote]
Tudi če te celo iskrena ljubezen motivira pri prilagajanju, torej se ne prilagajaš, “ker moraš” ali zgolj zaradi drugega, te lahko pač nažalost doleti, da postanejo tvoja prilagajanja za drugega samoumevna.
“Šibkost” pa drugi dojema zaradi lastnega manjka ljubezni tako do sebe, kot tudi tebe.
Tvoja dejanja, prilagajanja pravzaprav niso šibkost, drugi svojo lastno šibkost, slabost (manjko lasnih vrednot, nesposobnost dati od sebe niti pol toliko kot ti) prezrcali v tvojo.
In se zopet vrnemo na začetek, že pisano Desiju, človek mora imeti sebe rad, da lahko daje in ljubi druge. Potem se lahko prilagaja, sprejema kompromise, spoštuje različnosti..
60 odtenkov je temeljilo na starem dobrem in dodobra preizkušenem receptu “ubogi miljonar in njegova rešiteljica” kakršnih je na trgu toliko, da imajo v knjigarnah posebno polico samo za to.
In ne, moj zakon ne dokazuje ničesar, niti nima tega interesa.
[/quote]
“Skrivnostni” milijonar, s “skrivnostno” preteklostjo.. ki ga bo nedolžno in naivno dekle, s svojo naivnostjo “ozdravila”.
O, kakšno presenečenje in veselje vseh gospodinj, da je končno spet eden oživil najsntiško literaturo in še malce nametal prepovedanih igric, da ni zadovoljna zgolj duša, temveč še metuljčki v trebuhu in malce nižje.
“Skrivnostni” milijonar, s “skrivnostno” preteklostjo.. ki ga bo nedolžno in naivno dekle, s svojo naivnostjo “ozdravila”.
O, kakšno presenečenje in veselje vseh gospodinj, da je končno spet eden oživil najsntiško literaturo in še malce nametal prepovedanih igric, da ni zadovoljna zgolj duša, temveč še metuljčki v trebuhu in malce nižje.
[/quote]
Ja, to je ta recept. Na knjižnem trgu že desetletja krasno deluje – ravno ta mesec so mi pripeljali sosedje zbirko knjig, ki mi jih je volila prejšnji mesec umrla soseda. In med raznimi “zbranimi deli” in prav v redu knjigami, sem zdaj ponosna lastnica celotne zbirke “Angelike”, ki je tudi bila moje čtivo v najstniških letih ;))
Tudi če te celo iskrena ljubezen motivira pri prilagajanju, torej se ne prilagajaš, “ker moraš” ali zgolj zaradi drugega, te lahko pač nažalost doleti, da postanejo tvoja prilagajanja za drugega samoumevna.
“Šibkost” pa drugi dojema zaradi lastnega manjka ljubezni tako do sebe, kot tudi tebe.
Tvoja dejanja, prilagajanja pravzaprav niso šibkost, drugi svojo lastno šibkost, slabost (manjko lasnih vrednot, nesposobnost dati od sebe niti pol toliko kot ti) prezrcali v tvojo.
In se zopet vrnemo na začetek, že pisano Desiju, človek mora imeti sebe rad, da lahko daje in ljubi druge. Potem se lahko prilagaja, sprejema kompromise, spoštuje različnosti..
[/quote]
Vsa ta debata je zacinjena z mitom neodvisnosti. V nasih zviljenji ravnamo po treh (spet!) vzorcih: prilagajanje okoliscinam, obvladovanje okoliscin in manipuliranje okoliscin. Razmerju izrazenosti teh treh vzorcev pri posamezniku recemo znacaj. Kombinatorika nam v grobem da 12 + 1 kombinacij. To je simbolika Jezusa in 12 apostolov, … vse do 12 astroloskih znamenj in 13. kacjenosca. Itd.
Imeti samega sebe rad v resnici naj ne bi pomenilo nicesar drugega, kakor sprejeti samega sebe in posledicno ozavestiti pomen (vrednost) drugega kot meni komplementarnega. Udejanjati moje sposobnosti morem skozi razlicne vloge, vse dokler te kolikor toliko ustrezajo mojemu znacaju (torej tistemu, kar me notranje motivira). In dokler sem notranje motiviran, ne cutim potrebe, da bi si zelel biti (postati) drugi, saj udejanjam tisto, kar sem (יהוה).
Kadar pa vstopamo v odnose zgolj na podlagi vsecnosti pa je skorajda neizbezno to, kar opisujes, saj smo motivirani od zunaj (s tistim, kar nam je na drugem vsecno), kar pomeni tudi vsaj omejen rok trajanja.
Vprasanja svobode so irelevantna. Pravo vprasanje je, ali je ptica svobodna letati, ali je sposobna letati? Ge torej za udejanjanje svojih sposobnosti v sluzbi zivljenja. Nekajkrat sem ze ilustrativno zapisal: edina valuta, ki kaj steje v tem univerzuumu je podvajanje vijacnic DNK.
Starsevstvo samo po sebi je danes po mojem mnenju zastavljeno perverzno. Podobno tudi partnerstvo. Stari grki so v osnovi govorili o treh aspektih ljubezni: filiji, erotiki in agape, ki ustrezajo trojcu, ki ga je moc zaslediti vsepovsod (vkljucno z nasimi mozgani). Sam najraje uporabim prispodobo vrtnarjenja: vrtnar skrbi za svoje rastlinje (filija), je ustvarjalen pri optimiranju pridelka (erotika) in skrbi za ohranjanje najboljsih semen v imenu kontinuitete zivljenja (visjega cilja; agape).
Lahko filozofiramo v nedogled in navajamo razlicne vire. Brez smisla. Zenska, ki ve kaj hoce, je magnet za moskega, ker mu more biti komplementarna.
[/quote]
Podvajanja DNK so zmožna vsa bitja.. pa nekako z njimi ne komunicramo preko tega foruma.
Homo sapiens pa odkriva tudi čisto druge smisle tega življenja (baje je razmišljanje itak ena anomalija 🙂
Človeškost tako dojemamo ravno kot različnost od drugih živali (čeprav se zna kmalu zgoditi, da uspemo razvozljati, da tudi živali razmišljajo – hej, še psi sanjajo! In torej v tem nismo čisto sami).
Zreducirati človeka na čisto osnovo funkcijo preživetje ”Sebičnega gena” (Richard Dawkins), potem razblini vso tisto trubadursko prevzetost ljubezni kot najvišjega motiva in cilja.
Plato je sicer res iznašel 3 vrste ljubezni: Storge, Eros in Ludus.. Stari grki so zato pojem nadgradili na 4 tipe ljubezni: FIlija, Agape, Eros in Storge… mi smo prišli že na 7 ali več: https://www.psychologytoday.com/us/blog/hide-and-seek/201606/these-are-the-7-types-love
Če je smisel zgolj razmnoževanje: zakaj kar 3,4 oz. 7 ljubezni, kjer bi Eros poskrbel za vse?
Ali preprosteje: živalska sla.
(Tudi tisti najbolj stereotipni ženski očitek, da so moški sposobni zgolj le tega.)
Vrnitev na začetek, torej ne obrazloži ničesar.. lahko bi se zgolj delili kot nespolono razmnužujoča se bitja.. ali pa invazivno-zajedalsko posredovali “DNK” kot virusi.
Vendar, ker smo veliko bolj kompleksna bitja, bo tudi “preprosto razmnoževanje” imelo kompleksnejši smisel.
Ostala bitja so odvisna od slučaja, da jih ponese, kamor jih. Ljudje, če bi se malce bolj osredotočili na osvjanje vesoljla, bi dejansko to lahko naredili pod “svojo voljo”.
Vsaj na papirju ima tako lastna volja, zavedanje, razmišljanje prednost. Lahko pridemo, kamor si zaželimo – odkrijemo, da je možno iti.
Lahko smo pa doma, za ognjiščem v jami v vlogi lovca in nabiralke. Kjer eden skrbi za “meso”, drugi za vzdrževanja ognja, otrok in nabere “spotoma” še kaj užitnih rastlin.
Tradicionalistom zelo mikavna razdelitev vlog in nostalgiha po “starih dobrih časih”.
Levinja39 ne govori o “všečnosti”, kot se zaman tolažite, temveč SVOBODI IZBIRE. Je človek v vlogo prisiljen ali jo zgolj igra?
In če jo igra.. kako to, da je partner s tem zadovoljen?
[img]https://pics.onsizzle.com/beware-of-the-man-who-is-content-when-his-needs-21543849.png[/img]
Ja, to je ta recept. Na knjižnem trgu že desetletja krasno deluje – ravno ta mesec so mi pripeljali sosedje zbirko knjig, ki mi jih je volila prejšnji mesec umrla soseda. In med raznimi “zbranimi deli” in prav v redu knjigami, sem zdaj ponosna lastnica celotne zbirke “Angelike”, ki je tudi bila moje čtivo v najstniških letih ;))
[/quote]
Torej kot rečeno: “presnečenja” in “skrivnosti” delujejo v najstniški romantiki in šund romanih. S čemer ste začeli, kot “utemeljeni resnici” na prvi strani te teme.
Torej kot rečeno: “presnečenja” in “skrivnosti” delujejo v najstniški romantiki in šund romanih. S čemer ste začeli, kot “utemeljeni resnici” na prvi strani te teme.
[/quote]
Ne. Delujejo tudi v reali, drugače ta “romantika ” ne bi bila tako zelo brana. Še najstnik prepozna v tem nek ideal, torej deluje. Če je ta ideal dosegliv, oziroma v kolikšni meri, je seveda čisto druga pesem, ni ga pa mogoče čisto zavreči.
Na kupe takih idealov nam predstavlčja literatura – v končni fazi lahko začnemo z monogamijo – ki pravzaprav tudi niso zacementirane v večnost.
Govoriti o svobodi izbire bi bil oksimoron. Lahko, da je tebi dano tako razumeti, jaz ne.
Kakor je moc razbrati, jo privzame. Menda k temu znatno pripomore serotonin.