Otrok NE vpraša, kaj ti – kot mama, oče ali kdorkoli – misliš, da si on želi: otrok ti naravnost pove, kaj si želi. Otroci premorejo to neposrednost, dobro je, če vsaj del te “sposobnosti” ohranimo tudi v odrasli dobi.

V bistvu so – kot se pogosto izkaže – bolj brihtni od “odraslih” in ne pričakujejo od drugih, da jim “berejo misli”.

Hočeš nočeš se vse začne z energijo osebe.

Oči in nasmeh. Če pogledaš na sestankih, kjer smo vsi več ali manj zapeti do vratu.

Na službenih party dogodkih hitro opazijo dobre čevlje, visoke pete in dobre noge. Ne morejo skriti: pogled gre od spodaj gor in sledi glasen kompliment ženski, če jo seveda pozna.

Če pa sediš v lokalu in opazuješ moške kaj gledajo na ženskah: ma vseeeee:):):) Odvisno kako je oblečena: prsi, obraz, noge…nekako v tem vrstnem redu. Traja pa sekundo šestindvajset tak pogled, če so v družbi soproge in kakih 5-8 sekund, če so v družbi prijateljev.

Hočeš nočeš se vse začne z energijo osebe.

Oči in nasmeh. Če pogledaš na sestankih, kjer smo vsi več ali manj zapeti do vratu.

Na službenih party dogodkih hitro opazijo dobre čevlje, visoke pete in dobre noge. Ne morejo skriti: pogled gre od spodaj gor in sledi glasen kompliment ženski, če jo seveda pozna.

Če pa sediš v lokalu in opazuješ moške kaj gledajo na ženskah: ma vseeeee:):):) Odvisno kako je oblečena: prsi, obraz, noge…nekako v tem vrstnem redu. Traja pa sekundo šestindvajset tak pogled, če so v družbi soproge in kakih 5-8 sekund, če so v družbi prijateljev.
[/quote]

Sem pozabila: kaj ima taka ženska, da jo moški pogleda? Za začetek je dovolj, da je ženska. Tako preprosto. Da se mu pa pogled vrne k njej, in to večkrat, pa vse prej našteto:)

:-)))

S soprogo sva bila pred tem izzivom. Predstavljaj si situacijo: jaz vzgojen v aristokratskem duhu (moji so bili neki kmecki plemici iz AO in prve juge), ona tipicna Slovenka (v smislu tega, kar sem izpostavil). Jaz introvert, ona ekstrovertirana, cencava. Ampak… ko pa je prislo do zapletov pri meni – kakrsnihkoli ze, je nastala tisina. Ignoranca. Pa sva imela “psihoterapijo”, kakor hitro sem skuzil vzorec. In ob izdatni pomoci in podpori z moje strani ji je uspelo skozi leta opustiti ga.

Hec je v tem, da to (ker sem pac vendar cefur) zlahka opazim kot nek modus operandi Slovenk. Pri nas ni nic narobe, ce se strasti sprostijo, ce pade kaka psovka… Slovenci ste pa zaprisezeni k tisini. Za slovenca je najboljsi sosed tisti, za katerega ne ve da obstaja. In otroci morajo bit pridni. Jaz kot otrok sem se moral pokazati vrednega in bil zato pohvaljen, slovenski otrok pa mora biti priden in je zato pohvaljen.

In kaj pomeni biti priden? Nic dugega, kakor da mora poceti to, kar mu je naroceno na nacin, da se drugemu ni treba z njim ukvarjati. Tak otrok ne postane “vreden”, kot so spodbijali mene, pac pa razvije oz. ponotranji misle “bolje bi bilo, da me ne bi bilo”. In od partnerja taksna zenska potem pricakuje tisto, kar je meni bilo polozeno v zibelko – da jo bo naredil vredno. In ce mu ne uspe, se bo ta vzorec prenesel na potomce in cikel se bo ponovil…

Zato zapenjam,… ker se mi zdi vredno opozoriti na to. 😉
[/quote]

Hvala za tole Desi. Daj mi prosim povej, kako si se moral kot otrok dokazati vrednega? Me zanima bolj konkretno, bi rada prekinila ta naš vzorec pridnosti. Hvala ti.

Hvala za tole Desi. Daj mi prosim povej, kako si se moral kot otrok dokazati vrednega? Me zanima bolj konkretno, bi rada prekinila ta naš vzorec pridnosti. Hvala ti.
[/quote]

Uf… tu gre za frazo, ki je Slovenščina sploh nima. Medtem ko se slovenska pohvala glasi „Ti si pa priden, tako lepo se igraš, da te sploh opazili nismo.“, je pri nas ze sam koncept povsem drugačen… ko otrok naredi nekaj za druge, se ga pohvali z „O! Pa ti si vredno dete!“. Torej gre sama pohvala v smeri „naredi nekaj, kar bo drugi opazil in mu bo nekaj pomenilo“.

V praksi to potem temelji na spodbujanju ottokove radovednosti in zelje po učenju (oz. Početju tistega, kar počnejo odrasli). Recimo obrezovanje drevja. Jaz mulac najdem eno topo sekiro in se začnem mučit z vejo. Pride mimo deda in mi pravi „O, pa ti si vredan dečko. Ti bi da nema pomogneš i cepaš drva.“ Čemur sledi postavljanje meja: „Ampak ne tukaj! Na tnalu. Pridi z mano…“ Vzel si je tistih nekaj minut in mi nabral nekaj prekel, ki so bile odsluzene. Lahko bi jih lomil z roko. Pokazal mi je kako postavim pod kotom in kako udarim postrani. Potem sem moral sam. Ki je videl, da gre je dodal: „Ovo saseci i odnesi baki u gajbu.“ in je šel. Jaz sem posekal tistih nekaj prekel na polena in jih zlozil v košaro, ter odnesel notri, kjer je spet sledilo: „O kako si ti meni vredan. Pa ti meni drva doneo. Baš lepo od tebe.“ Itd. Podobnih zgodb nešteto v mojem otroštvu. Vedno sem se počutil kot otrok pripadnega, najsi bo doma, pri dedku,… in ponotranjil sem občutek lastne vrednosti in s tem v zvezi tudi, kako to udejaniti na način, da bo tudi drugim lazje.

Danes delam v IT v segmentu, kjer je toleranca za napake skorajda nična. Avtomatizacija. Ob pritisku na gumb se pričakuje, da bo izveden nek postopek. Nobenega ploskanja. Vse je samoumevno. Kar mi ne predstavlja tezave. Najboljša povratna informacija mi je odsotnost povratne informacije. Ker vem, koliko je moja prispevek vreden. In vem, da je narejen tako, kot so pričskovali. Ker znam „pogledati skozi njihove oči“.

Preprosto je to. Verjetno si pričskovala več globine. V resnici gre za malenkostno razliko v pristopu. Zgolj to.

Uf… tu gre za frazo, ki je Slovenščina sploh nima. Medtem ko se slovenska pohvala glasi „Ti si pa priden, tako lepo se igraš, da te sploh opazili nismo.“, je pri nas ze sam koncept povsem drugačen… ko otrok naredi nekaj za druge, se ga pohvali z „O! Pa ti si vredno dete!“. Torej gre sama pohvala v smeri „naredi nekaj, kar bo drugi opazil in mu bo nekaj pomenilo“.

V praksi to potem temelji na spodbujanju ottokove radovednosti in zelje po učenju (oz. Početju tistega, kar počnejo odrasli). Recimo obrezovanje drevja. Jaz mulac najdem eno topo sekiro in se začnem mučit z vejo. Pride mimo deda in mi pravi „O, pa ti si vredan dečko. Ti bi da nema pomogneš i cepaš drva.“ Čemur sledi postavljanje meja: „Ampak ne tukaj! Na tnalu. Pridi z mano…“ Vzel si je tistih nekaj minut in mi nabral nekaj prekel, ki so bile odsluzene. Lahko bi jih lomil z roko. Pokazal mi je kako postavim pod kotom in kako udarim postrani. Potem sem moral sam. Ki je videl, da gre je dodal: „Ovo saseci i odnesi baki u gajbu.“ in je šel. Jaz sem posekal tistih nekaj prekel na polena in jih zlozil v košaro, ter odnesel notri, kjer je spet sledilo: „O kako si ti meni vredan. Pa ti meni drva doneo. Baš lepo od tebe.“ Itd. Podobnih zgodb nešteto v mojem otroštvu. Vedno sem se počutil kot otrok pripadnega, najsi bo doma, pri dedku,… in ponotranjil sem občutek lastne vrednosti in s tem v zvezi tudi, kako to udejaniti na način, da bo tudi drugim lazje.

Danes delam v IT v segmentu, kjer je toleranca za napake skorajda nična. Avtomatizacija. Ob pritisku na gumb se pričakuje, da bo izveden nek postopek. Nobenega ploskanja. Vse je samoumevno. Kar mi ne predstavlja tezave. Najboljša povratna informacija mi je odsotnost povratne informacije. Ker vem, koliko je moja prispevek vreden. In vem, da je narejen tako, kot so pričskovali. Ker znam „pogledati skozi njihove oči“.

Preprosto je to. Verjetno si pričskovala več globine. V resnici gre za malenkostno razliko v pristopu. Zgolj to.
[/quote]
Super, hvala za izčrpen odgovor! Sliši se res preprosto, a obenem zelo drugače od “slovenskega” pristopa. Tole bom poskusila uvesti tudi v naši družini. Imel si srečo, da so te tako lepo vzgojili. Jim je uspel dober izdelek 🙂

Desi, zdaj si pa res dosegel nov podn. Vzgojen v aristokratskem duhu? Kmečki plemiči??? :-)))) Pa potem ti tvoji monologi – stari, poišči si že enkrat pomoč, no! Saj ok, nas na smeješ, samo po drugi strani pa pokažeš tudi vso bedo bolezni.

:-)))

S soprogo sva bila pred tem izzivom. Predstavljaj si situacijo: jaz vzgojen v aristokratskem duhu (moji so bili neki kmecki plemici iz AO in prve juge), ona tipicna Slovenka (v smislu tega, kar sem izpostavil). Jaz introvert, ona ekstrovertirana, cencava. Ampak… ko pa je prislo do zapletov pri meni – kakrsnihkoli ze, je nastala tisina. Ignoranca. Pa sva imela “psihoterapijo”, kakor hitro sem skuzil vzorec. In ob izdatni pomoci in podpori z moje strani ji je uspelo skozi leta opustiti ga.

Hec je v tem, da to (ker sem pac vendar cefur) zlahka opazim kot nek modus operandi Slovenk. Pri nas ni nic narobe, ce se strasti sprostijo, ce pade kaka psovka… Slovenci ste pa zaprisezeni k tisini. Za slovenca je najboljsi sosed tisti, za katerega ne ve da obstaja. In otroci morajo bit pridni. Jaz kot otrok sem se moral pokazati vrednega in bil zato pohvaljen, slovenski otrok pa mora biti priden in je zato pohvaljen.

In kaj pomeni biti priden? Nic dugega, kakor da mora poceti to, kar mu je naroceno na nacin, da se drugemu ni treba z njim ukvarjati. Tak otrok ne postane “vreden”, kot so spodbijali mene, pac pa razvije oz. ponotranji misle “bolje bi bilo, da me ne bi bilo”. In od partnerja taksna zenska potem pricakuje tisto, kar je meni bilo polozeno v zibelko – da jo bo naredil vredno. In ce mu ne uspe, se bo ta vzorec prenesel na potomce in cikel se bo ponovil…

Zato zapenjam,… ker se mi zdi vredno opozoriti na to. 😉
[/quote]

Odlično si napisal, ampak, malo ljudi gre po tej poti, zakaj?

Odlično si napisal, ampak, malo ljudi gre po tej poti, zakaj?
[/quote]

Ker niso vredni oziroma mislijo, da niso in obupajo. 😉

Ker niso vredni oziroma mislijo, da niso in obupajo. 😉
[/quote]
To je samo manjši del odgovora. Bistvo je napisal desi, kar je pa za dopolnit, ker je njegova osebna izkušnja.

Ne, nismo kar vse povprek “pač takšne”. Jaz ne premerim žensk od glave do pete. Ni mi pomembno, če ima narastek v laseh, čevlje z nizko peto, pet kil preveč,… Mi je pa pomembno, da se ne drži ko ena mona, da je prijazna, da se zna pogovarjat, da ni vzvišena in oh in sploh nekaj več od ostalih, da ni negativna in ne jamra in kritizira ves čas, pravico ima imeti slab dan…
Primer: prideš na roditeljski sestanek v šolo. Ena “pač takšna” pride popedenana v nulo, ne pozdravi nobenega, se vsede zadaj, premeri vse od glave do pete, ne zna povedati ene besede. Potem jo pa slišiš zunaj, ko sta še z eno “pač takšno” najbolj pametni na svetu, kako je vse narobe in je treba vse popljuvat, zaključita pa z nohti in novo torbico.

Sicer pa to sploh ni odgovor na zgornje vprašanje. Jaz mislim, da je ženska privlačna, če je zadovoljna sama s sabo, samozavestna in zna pokončno nositi tisto, kar ji je dala narava. Če želi biti spolno privlačna večim predstavnikom nasprotnega spola se mora pa dodelati – pete, joški ven, oprijeta ritka in kila mejkapa.

Jedan ali vredan. Samo vredan ni enako vreden. Tu se ogromno izgubi s prevodom. Mogoče prej marljiv, predan, sposoben, prizadeven, če že hočemo uporabiti besedo vreden tu pomeni dodano vrednost. Nekdo, ki je nekaj naredil iz lastnega poriva, ki opazi potrebo po delu, pomoči itd.

In res, tukaj je velika razlika s priden, kar pomeni, da ne delaš težav in si praktično neopazen. Kar je pri Slovencih žal najbolj zaželena lastnost. Uspešen a tih povprečnež, v ponos staršem in družbi. Nekdo, ki ne izstopa v nobeno smer, celo ne nekaj, kar bi veljalo za pozitivno in napredno. To je že preveč. Kot otrok odličnjak (po možnosti ob znatni podpori mame), sposoben sedeti na miru po 8 ur, če se starši tako odločijo. Se igrati sam s seboj, čimbolj tiho, da ne moti staršev in sosedov. Kot okras v kotu sobe. Pa še ustrežljiv mora biti po vrhu. Tudi kot odrasla oseba. In prenesti vse, kar mu drugi vržejo pod noge brez ugovorov. Vsak najmanjši znak uporništva, lastne volje in mišljenja pa se strogo kaznuje. In tako skozi generacije. Zato pa smo tam kjer smo.

Pa prosim ne me narobe razumeti, še zdaleč nisem za permisivno vzgojo, ki je čisto nasprotje omenjenemu, a enako slaba.

Nismo tu vsi, ampak samo ovce.

Zanimivo, kako se zadnje čase na veliko obešate na besedo “priden” in utemeljujete na vse možne načine, da ta beseda pa ni ok in da je ne bi smeli uporabljati.

Dedi bi lahko onemu zgoraj tudi po slovensko povedal, da je strašno priden, ker je nasekal veje. In da je priden, ker veliko pomaga. In da pridno nosi drva. Kaj je s tem nrobe? Čisto nič!

Enako znajo starši pohvaliti otroka, ki kaj najredi, kaj da ne. In neumno je, da se pri tem izogibomo besedi “priden”. Beseda sama po sebi je samo beseda. Če jo povežeš s pravimi dejanji, ni z njo čisto nič narobe.

In če za otroka, ki se sam zaigra, rečeš, da je priden – kaj je s tem narobe? Saj pa je priden! Pridno se igra, v bistvu odlično opravlja svoje delo – igro.

Ne vem no, novodobne doktorice so pač morale poiskati nekaj, iz česar lahko delajo znanost in so namesto pridne raje pristne, ljudje pa pograbijo in širijo novo znanost. In je že kar bogokletno, če komu rečeš, da je priden.

Narobe si razumel/a. Z besedo priden ni nič narobe, smo jo pa zlorabili za vse drugo, samo ne tisto, čemur je res namenjena. Seveda je odličnjak priden (vsaj kar se šole tiče), otrok, ki se zna zabavati tudi sam prav tako, vendar pa se mi zdi, da smo jo zamenjali z besedo poslušen, pokoren, ustrežljiv in všečen. Ta del me pa moti in o tem sem govorila.

In oprostite, da sem popolnoma zašla iz teme.

Hej, pusti ti Desija – bosanskega Srba wannabe aristokrata. 🙂 Deda je bil pač en navaden čoban, ni on kriv, da je dobil takega vnuka. Bolezen pa zgleda samo še napreduje.
Sicer pa je tema o ženskah, ne pa o bolnikih in njihovih blodnjah.

Lepo za oči in ušesa. Je pa Turkinja. Kaj se vam zdi?

Vaš link

Ja res je. Zato sem zapisal, da gre za frazo. V bolj umetelnih krogih se je rado reklo: To, što si učinio, mi zaista mnogo vredi. (Tudi: znači, če je bilo dejanje simbolno in ne koristno). Tako da „si nekdo, ki ustvarja dodano vrednost“ bi bil tehnično res najbolj ustrezen prevod.

Ne gre za besedo samo po sebi, temveč za kontekst. Sama beseda prid etimološko pomeni natanko to, kar opisujem – nekaj za povrhu. Torej dodano vrednost. Tudi pri nas rečejo npr. „Od toga nema prida.“, kar pomeni da prav dosti dodane vrednosti od tega ne bo.

Gre za kontekst v katerem se beseda uporablja. Ukaz bodi priden tako npr. ne pomeni tega, kar je sicer pomen te besede, temveč obratno. Pomeni: bodi neopazen, neizstopajoč do te mere, da se nikomur ne bo treba ukvarjati s teboj. Torej: odvečen si, zato se potuhni.

Biti odveč pa ni ravno prijeten občutek… tako da govorim o pridnosti vsebinsko, konceptualno in ne kot besedi sami.

Ne gre za besedo samo po sebi, temveč za kontekst. Sama beseda prid etimološko pomeni natanko to, kar opisujem – nekaj za povrhu. Torej dodano vrednost. Tudi pri nas rečejo npr. „Od toga nema prida.“, kar pomeni da prav dosti dodane vrednosti od tega ne bo.

Gre za kontekst v katerem se beseda uporablja. Ukaz bodi priden tako npr. ne pomeni tega, kar je sicer pomen te besede, temveč obratno. Pomeni: bodi neopazen, neizstopajoč do te mere, da se nikomur ne bo treba ukvarjati s teboj. Torej: odvečen si, zato se potuhni.

Biti odveč pa ni ravno prijeten občutek… tako da govorim o pridnosti vsebinsko, konceptualno in ne kot besedi sami.
[/quote]

Ukaz bodi priden tako npr. ne pomeni tega, kar je sicer pomen te besede, temveč obratno. Pomeni: bodi neopazen, neizstopajoč do te mere, da se nikomur ne bo treba ukvarjati s teboj. Torej: odvečen si, zato se potuhni.

Nikakor se ne strinjam. Biti priden v mojem okolju pomeni tudi dobro delati. Če recimo rečeš otroku, ki se spravlja k učenju “bodi priden”, to pomeni, naj se marljivo loti šolskega dela.
Če za odraslega rečemo, da je priden, pomeni da se trudi iz svojega življenja kaj narediti – na kateremkoli področju že, ni nujno, da gre samo za delo v smislu služba ali kmetija.

Itd. Da ne smetim preveč. 🙂

Ukaz bodi priden tako npr. ne pomeni tega, kar je sicer pomen te besede, temveč obratno. Pomeni: bodi neopazen, neizstopajoč do te mere, da se nikomur ne bo treba ukvarjati s teboj. Torej: odvečen si, zato se potuhni.

Nikakor se ne strinjam. Biti priden v mojem okolju pomeni tudi dobro delati. Če recimo rečeš otroku, ki se spravlja k učenju “bodi priden”, to pomeni, naj se marljivo loti šolskega dela.
Če za odraslega rečemo, da je priden, pomeni da se trudi iz svojega življenja kaj narediti – na kateremkoli področju že, ni nujno, da gre samo za delo v smislu služba ali kmetija.

Itd. Da ne smetim preveč. 🙂
[/quote]

Pa saj ravno to je „catch“. A ne vidiš, kaj opisuješ? Praviš: mislili smo, da si zguba, ampak glej, dokazal si drugače. Beseda sama po sebi ne igra vloge. Gre za koncept „osamitve“ napram konceptu „pripadnosti“.

En tak lep primer končnega efekta, če se dotaknem tudi neprijetnosti je odnos do drugih npr. tekmecev. Juznjaki nastopamo iz aspekta: „Mi smo boljši od vas.“, medtem ko se ze v tej temi iz nekaj komentarjev vidi drug pristop: „Ti si slabši od nas.“

Gre za majhne razlike, ki same po sebi ne pomenijo dosti. Bistveno pa vplivajo na odnose.

Pa saj ravno to je „catch“. A ne vidiš, kaj opisuješ? Praviš: mislili smo, da si zguba, ampak glej, dokazal si drugače. Beseda sama po sebi ne igra vloge. Gre za koncept „osamitve“ napram konceptu „pripadnosti“.

En tak lep primer končnega efekta, če se dotaknem tudi neprijetnosti je odnos do drugih npr. tekmecev. Juznjaki nastopamo iz aspekta: „Mi smo boljši od vas.“, medtem ko se ze v tej temi iz nekaj komentarjev vidi drug pristop: „Ti si slabši od nas.“

Gre za majhne razlike, ki same po sebi ne pomenijo dosti. Bistveno pa vplivajo na odnose.
[/quote]

Dodatek: tudi v temah na MON-u to bode v oči. Monklje bentijo, kako slab je bil partner. 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} teksta je očrnjevanje drugega. Čefoorka bo rekla: „Vse sem mu dala, bila, sem zvesta,… pa je šel z drugo.“ Pisala bo 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} o tem, kako je ona bila dobra do njega.

Ta koncept vodi k pregovorni slovenski zavisti. Samo da drugemu ne bo bolje kot meni. Spet lahko vidimo iz komentarjev na MON, ko monklje v en glas tulijo: „A jaz da moram kaj naredit? Kaj bo pa on naredil zame?“

Razumljivo. Ker gre od malih nog vzgoja v smeri: ti si slabši kot jaz, zato moraš biti priden (slepo slediti mojim navodilom). Kar je precej drugače od: jaz sem boljši kot ti, zato se uči od mene (in bodi pripaden).

Pa saj ravno to je „catch“. A ne vidiš, kaj opisuješ? Praviš: mislili smo, da si zguba, ampak glej, dokazal si drugače. Beseda sama po sebi ne igra vloge. Gre za koncept „osamitve“ napram konceptu „pripadnosti“.

En tak lep primer končnega efekta, če se dotaknem tudi neprijetnosti je odnos do drugih npr. tekmecev. Juznjaki nastopamo iz aspekta: „Mi smo boljši od vas.“, medtem ko se ze v tej temi iz nekaj komentarjev vidi drug pristop: „Ti si slabši od nas.“

Gre za majhne razlike, ki same po sebi ne pomenijo dosti. Bistveno pa vplivajo na odnose.
[/quote]

Pa saj ravno to je „catch“. A ne vidiš, kaj opisuješ? Praviš: mislili smo, da si zguba, ampak glej, dokazal si drugače. Beseda sama po sebi ne igra vloge. Gre za koncept „osamitve“ napram konceptu „pripadnosti“.

Ne, ne vidim. Tvoj kontekst mi je popolnoma tuj. Kaj moraš doživeti, da besedo “priden” razumeš tako kot ti, veš le sam oz. vedo tisti, ki jo tako zavzeto preganjajo. V moji glavi ni z njo še vedno nič narobe, sama je niti ne razumem niti ne uporabljam v kontekstih, kakršne opisuješ.
Od kod si potegnil tisto “mislili smo, da si zguba“, mi res ni jasno, ampak niti ne vidim smisla v tej razpravi … Ti imaš očitno zelo jasno mnenje in držo do “pridnosti”, vidiš pa tu neke nianse in podtone, ki jih jaz niti slučajno ne … tako da … 🙂

Pa saj ravno to je „catch“. A ne vidiš, kaj opisuješ? Praviš: mislili smo, da si zguba, ampak glej, dokazal si drugače. Beseda sama po sebi ne igra vloge. Gre za koncept „osamitve“ napram konceptu „pripadnosti“.

Ne, ne vidim. Tvoj kontekst mi je popolnoma tuj. Kaj moraš doživeti, da besedo “priden” razumeš tako kot ti, veš le sam oz. vedo tisti, ki jo tako zavzeto preganjajo. V moji glavi ni z njo še vedno nič narobe, sama je niti ne razumem niti ne uporabljam v kontekstih, kakršne opisuješ.
Od kod si potegnil tisto “mislili smo, da si zguba“, mi res ni jasno, ampak niti ne vidim smisla v tej razpravi … Ti imaš očitno zelo jasno mnenje in držo do “pridnosti”, vidiš pa tu neke nianse in podtone, ki jih jaz niti slučajno ne … tako da … 🙂
[/quote]

„Nekdo, ki se trudi iz svojega zivljenja nekaj narediti.“ Hecna formulacija ne? Tebi se je zapisala. Implicira na „nevredno“ iz katerega je šele treba narediti „nekaj“ (vrednega).

Zunanjemu opazovalcu je vedno uvid v te vzvode lazji.

Jaz pravim, da priden in “vreden” lahko imata povsem enak pomen, če je tudi odnos in spoštovanje do tistega, ki mu jo izrekamo, na mestu. Lahko pa sta si nasprotna, če je spoštovanja ni pri “priden” ni oziroma je mišljeno kot “neopazen si”. Ker “vreden” težko uporabiš kot nadomestilo za “naopazen si”. V glavnem, pomemben je kontekst in odnos, ne beseda sama.