„Nekdo, ki se trudi iz svojega zivljenja nekaj narediti.“ Hecna formulacija ne? Tebi se je zapisala. Implicira na „nevredno“ iz katerega je šele treba narediti „nekaj“ (vrednega).

Zunanjemu opazovalcu je vedno uvid v te vzvode lazji.
[/quote]

Ahaaaa, razumem! 🙂 Si me fajn potegnil za jezik.
Seveda lahko izhajaš iz tega, da je vsak človek “vreden” že sam po sebi in ja, s tem se tudi jaz strinjam.
Mislim pa, da zgolj jesti, spati in biti za človeka ni dovolj. In da je dobro zanj, da svoje potenciale izkoristi, razširi, se trudi narediti nekaj dobrega zase in za druge. Nekaj naredi iz svojega življenja.[/b]
Ohhh ja.

Res je. Kot sem malo poprej napisal, „prid“ pomeni „nekaj za povrh“, torej dodano vrednost. To gre tebi v prid (to ti prinaša dodano vrednost, korist). Besedi sta enakovredni. Gre za rabo, kontekst, ne za sam pomen po slovarju.

Katarina Kresal mi je top ženska.

Ahaaaa, razumem! 🙂 Si me fajn potegnil za jezik.
Seveda lahko izhajaš iz tega, da je vsak človek “vreden” že sam po sebi in ja, s tem se tudi jaz strinjam.
Mislim pa, da zgolj jesti, spati in biti za človeka ni dovolj. In da je dobro zanj, da svoje potenciale izkoristi, razširi, se trudi narediti nekaj dobrega zase in za druge. Nekaj naredi iz svojega življenja.[/b]
Ohhh ja.
[/quote]

Hec je v tem, da otrok ni sposoben abstracije tja do dvanajstega leta nekje. V bistvu ravno temu učenju abstrahiranja rečemo adolescenca. Ko otrok vzpostavi vrednostni sistem.

Ze sama imaš problem artikulirati abstraktnost svojih izjav. Otrok pred adolescenco pa uporablja zelo preprosto logiko: natrediti moram nekaj iz mojega zivljenja. Moje zivljenje je nič. Jaz sem moje zivljenje.

Si res zelimo to predajati otrokom? S kakšno popotnico (bremenom) tak odrasel potem vstopa v odnose?

Otrok pred adolescenco pa uporablja zelo preprosto logiko: natrediti moram nekaj iz mojega zivljenja. Moje zivljenje je nič. Jaz sem moje zivljenje.

Mislim, da se motiš. Ne verjamem, da bi bil otrok sposoben takšno naplest skupaj.
Otrok želi zadovoljiti svoje primarne potrebe. Razmišljanje o “narediti nekaj iz svojega življenja” pride pri nekaterih v najstniških (in kolikor poznam, so to navadno zelo uspešni* odrasli), pri nekaterih kasneje, pri nekaterih pa nikoli. Ideja “moje življenje je nič” je lahko znak pubertete. “Jaz sem moje življenje, hm, kam bi le to umestila? K majhnim otrokom že ne.

*Izvoli, obesi se na besedo “uspešni”. 🙂

OK, narobe sem se izrazil. Nisem pisal, da bi otrok prisel do taksnega spoznanja. Opisal sem nacin, kaksna je bazna (otroska) logika pri interpretaciji tega sporocila, ko slisi, da “mora nekaj narediti iz svojega zivljenja”.

Danes imajo že deset letniki zelo močne meje, ki jih postavijo odraslim. Na selu takorekoc se je punca odločila za vegetarijanstvo in to stara 11 let. Nihce je ni mogel prepričat v nasprotno med 7B samimi mesojedci doma. Kuhat si je začela sama. Pa tud splošno opažam tako močne meje med otroki, da monovci ste mende vsi stari 70 plus ja . Jih je problem že samo kaj prav vprašati, da o ostalem ne govorim, danes imajo otroci stokrat večjo vrednost, kot smo jo imeli mi. Tle vas je čas povozil za 100 let.