Hrana že od nekdaj pri hujšanju in zdravem življenjskem slogu predstavlja ljudem največjo oviro. Od kulturnih, ekonomskih pa vse do socioloških razlogov, ima velika večina ljudi zelo oseben odnos s hrano.

Mag. nutricionizma Ajda Strnad, ustanoviteljica prehranske svetovalnice Nutrimentum se s prehrano ukvarja že od malih nog. Ko pride do vprašanja prehrane pravi, da nanjo ljudje gledamo preveč negativno, motnje hranjena, debelost in suhost pa pravi, da so težave prvega sveta, saj so prispele z razvijanjem družbe.

Kako se je vaša pot z nutricionizmom oz. prehrano pravzaprav začela?

S prehrano se ukvarjam že skoraj celo svoje življenje. Pričela sem v osnovni šoli, ko sem imela nekaj kilogramov preveč, in ko to združiš z najstniškimi hormoni, je to najhujša stvar na tem svetu. V srednji šoli sem kasneje pričela resno trenirati preskakovanje ovir s konjem in sem imela izjemno natrpan urnik, zato sem bila prisiljena izjemno urediti svojo prehrano. Vse to me je pripeljalo do tega, da sem razvila izjemno globoko zanimanje za prehrano, in ko je prišel čas, da se odločim, je bil nutricionizem prava odločitev zame. Ni bilo potrebno pretirano razmišljanje, zdela se mi je prava življenjska pot zame.

Ta poklic res opravljam z veseljem, strastjo in tudi nekim poslanstvom.

Kot bitjem, ki potrebujejo veliko hrane čez dan za preživetje, bi nam morda hrana morala biti inherentna, pa nam ni, kajne? Zakaj menite, da je nutricionizem pomemben za ljudi?

Hrana je osnova za naše preživetje in ima ogromen vpliv na naše življenje in počutje. Danes pa imamo popolnoma drugačne navade in težave v zvezi s prehrano, kot so jih imeli naši predniki pred 50 ali 100 leti.

Ljudje smo se vedno veliko ukvarjali s prehrano, se pa danes z njo ukvarjamo popolnoma drugače. Prvič v zgodovini človeštva se dogaja, da ima tako velika populacija ljudi težave s tem, da ima preveč hrane in preveč energije, a po drugi strani veliko manj hranilno hrano. S tem se je tudi razvil nutricionizem – zato je to tako mlad poklic, ker prej te težave niso obstajale.

Ima pa hrana v modernem svetu tudi izjemno osebno in psihološko komponento, kajne? Ko smo pod stresom jemo, ko smo veseli jemo, ko smo žalostni, jemo …

Ja, vsekakor, ampak gre tudi za zelo fiziološki odziv. Na primer, kadar smo pod stresom, se poveča naša poraba energije in hranil, zato je popolnoma smiselno, da si naše telo želi več hrane. A po drugi strani mastna, slana, sladka hrana aktivira naše centre za ugodje v možganih, zato je razumljivo, da kadar se počutimo neugodno, iščemo lažje načine za preživetje teh trenutkov.

Kadar gremo čez izjemno stresno obdobje, sem mnenja, da če to ne vpliva na naše zdravje pretirano, je to povsem sprejemljivo. Problem nastane, ko to postane kompulzivna stvar in si ne poiščem bolj zdravih načinov za spopadanje s težavami. Hrana vsekakor ni rešitev za naše stiske.

Kateri prehranski miti pa vas najbolj jezijo ali se vam ne zdijo pretirano zdravi za posameznika?

Teh je izjemno veliko. Praktično na vsakem drugem svetovanju moram s stranko podreti mita, da se sadje zvečer ne sme jesti in da po 18. uri ne smejo jesti, ta dva sta zelo pogosta. Med bolj novodobnimi miti pa je tudi, da kar vsakemu primanjkuje beljakovin, kar ni popolnoma res. V trenutni fitnes industriji vidim veliko ljudi, ki jih celo zaužijejo preveč, kar ima tudi negativne posledice za telo.

Pri prehrani smo ljudje še vedno zelo razdeljeni: maščobe so slabe, ogljikovi hidrati so slabi, tudi še vedno velja, da je sladkor stoodstotno slab. A če pogledamo splošne prehranske smernice, je tudi sladkor v določeni meri popolnoma zdrav. Vrhunskim športnikom moramo v jedilnike celo dodajati sladkor.

Kakšno pa je vaše mnenje o keto dieti?

Ja, to je tudi ena izmed takih, kjer se neka sestavina oz. hranilo meče v slabo luč. Keto dieta je bila primarno sestavljena za ljudi, ki imajo epilepsijo, za lajšanje simptomov. Tako kot pri vsaki dieti, bi se tudi pri keto dieti najprej vprašala, kakšen je naš namen? Kaj želimo z njo doseči?

Ogljikovi hidrati so nujni za naše delovanje, so glavno gorivo za naše možgane in mišice, ne vidim razloga, zakaj bi šel v take ekstreme, to nikakor ni zdrava prehrana.

Kaj pa menite o umetnih sladilih? So ta dober način za bolj zdravo prehrano?

Na splošno menim, da so lahko uporaben pripomoček v vsakdanji prehrani. Če potešijo vaše potrebe po sladkem in jih uživate v zmernih mejah, so povsem sprejemljivi. A vsekakor ne bi pretiravala z njimi, saj številne študije kažejo, da v resnici tudi tisti, ki posegajo po umetnih sladilih, ob koncu dneva zaužijejo enako energijsko vrednost kot tisti, ki uporabljajo le naravni sladkor.

Kaj je osnovni oz. prvi korak, ki bi ga svetovala vsem, ki si želijo bolj zdravo prehranjevati?

Izobrazite se o prehrani. V šoli nas ne učijo dovolj o prehrani, kljub temu da ima ta ogromen vpliv na naše zdravje. Zato vsakega spodbujam, naj poišče čim več informacij o hrani pri kredibilnih virih (kar vem, da je pri današnji poplavi informacij težko.)

Ključno je tudi, da znate nasloviti svoje potrebe in veste, kaj točno vaše telo in življenjski stil potrebujeta. Zato ko poiščete nekoga, se tudi vprašajte, si želite enakega življenjskega stila kot ta oseba?

Ko sva ravno pri tem, opažate poplavo ‘hitrih’ nutricionistov?

Ja, vsekakor. Ker sem zadnja leta v tem svojem strokovnem ‘balončku’, sem že mislila, da je tega veliko manj. A vsakič znova me preseneti, kako razširjeni so ti vikend tečaji. In to so na koncu ljudje, ki imajo sami težave s prehrano in tudi sami ne vnašajo dovolj hranil vase, nato pa drugim svetujejo, kako naj to počnejo sami. To je lahko velik problem.

Bi se ljudje pri prehrani morali bolj ali manj omejevati?

Manj, vsekakor. Pri svojih strankah pravzaprav pogosto veliko bolj dodajamo stvari na jedilnik, kot da jih odstranimo.

Ena stvar, ki jo tudi vedno poudarjam, je, da vzamimo v zakup, da nikoli ne bomo popolnoma zadovoljni s svojim telesom.

Nišem še srečala osebe, ki bi bila stoodstotno zadovoljna sama s seboj. Zato se raje osredotočajmo na to, da imamo dovolj energije za delo, življenje, prijatelje in da se na koncu dneva dobro počutimo fizično.

Hrana je pomagalo in ne vodilo, hrana je naša prijateljica. Hrana nas naredi močnejše, hitrejše, bolj umsko zmogljive, tu je, da naredi naše življenje lažje in menim,da bi nanjo vsekakor morali gledati bolj pozitivno.