Za pripravo hrane se uporabljajo perujske sestavine, ki so nato pripravljene in oblikovane z japonskimi tehnikami. Dokaz, da je hrana res avtentično pripravljena, so trije chefi portugalskih korenin, eden pa prihaja iz Argentine. Seveda smo njihovo hrano morale preizkusiti tudi novinarke Styla.
Majhen lokal s pestro ponudbo
Ko sva s sodelavko vstopili v lokal, sva najprej opazili, da je izjemno majhen. V poletnih časih je na voljo tudi nekaj zunanjih miz, v notranjosti pa so le štiri. Pretirane zasebnosti med vašim pogovorom ob romantičnem kosilu ali večerji zato ne pričakujte.
Kljub svoji majhnosti je lokal očarljiv. S pogledom čez ramo lahko opazujete kuharje med delom ali pa se usedete pred vitrino in doživite pravi “kuharski šov” v živo. Na ogled so tudi sveže sestavine, ki jih uporabljajo pri pripravi jedi, prava posebnost prostora pa je mavrica, ki se razprostira čez strop celotne restavracije.
Kot se za tak lokal spodobi, je tudi strežba na nivoju. Natakar nama je prijazno razložil celotno ponudbo in zgodbo, ki stoji za njihovim imenom, prav tako pa nama je pomagal pri izbiri hrane. Z njegovo pomočjo sva se odločili za predjed Tiradito losos in Ceviche clasico, za glavno jed pa sva naročili veganski suši zvitek z gobami in tartufi ter suši zvitek z ocvrto kozico in tuno.
Izjemna fuzija okusov
Kot obljubljeno, so naju nenavadne, a prefinjene kombinacije okusov izjemno navdušile. Tiradito losos sta spremljala omaka iz pasijonke in ocvrt sladki krompir, ki sta brbončice presenetila na pozitiven način. Rahla mešanica kislosti in sladkobe se je odlično podala k surovemu lososu, sladki krompir pa je jed s svojo hrustljavostjo dvignil na še višji nivo.
Ceviche clasico je mojo sodelavko navdušil bolj kot mene. Jed je sestavljena iz bele ribe in ocvrtega sladkega krompirja. Gre za surovo ribo, ki je marinirana v omaki iz limetinega soka s čebulo, paradižnikom in koriandrom. Riba je bila okusna in sveža, a sama nisem preveč navdušena nad kislimi jedmi, sodelavki pa je bila odveč sveža čebula na vrhu. Jedi ne bi ocenila kot slabe, a menim, da je namenjena tistim, ki imajo raje sveže, kiselkaste jedi.
Predjedem sta sledili dve vrsti sušija, ki sta se v mojih očeh popolnoma odkupili za predjed. Prvi v vrsti je bil suši z gobami, veganskim sirom s tartufi, mlado čebulo in avokadom.
Ko že po prvem grižljaju rečeš: “O, vau”
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste po prvem grižljaju jedi rekli “O, vau”? To je bila najina reakcija na suši, za katerega res nikakor ni bilo opaziti, da sploh ne vsebuje ribe. Šlo je za pravo eksplozijo okusov, ki naju je izjemno očarala. Odlična kombinacija rahlo zemeljskih jurčkov in svežega veganskega sira s tartufi, ki ne prevladajo nad okusom ostalih sestavin. Če ste vegan ali ne, to je suši, ki ga priporočava vsakomur.
Drugi suši zvitek, ki sva ga preizkusili, je vseboval Nikkei ocvrto kozico, avokado, tuno in nikkei omako. Sama sem bila nad zvitkom kar navdušena, saj imam izjemno rada ocvrte kozice, sodelavki pa se ni zdel nič posebnega. Nikkei omaka je narejena iz ostrig, zato je malce bolj sladka in se odlično poda k tuni. Zanimivost tega zvitka je bila, da ga ni potrebno pomakati v sojino omako, saj je okus že sam po sebi dovolj bogat.
Sladica? Če si res želite kaj sladkega.
Za konec sva si razdelili še sladico Tresh Leches. Gre za majhen kos čokoladnega biskvita, ki ima tri različne prelive, pridružuje pa se mu kepica karamelnega sladoleda. Sladica je bila prijeten, zanimiv zaključek kosila, a nič, kar bi se nama pretirano vtisnilo v spomin. Kolač je dokaj običajnega čokoladnega okusa, sladoled je bil malce boljši – a na žalost je kepica izjemno majhna. Sladico bi predlagala samo v primeru, da si res želite nekaj sladkega, a če jo preskočite, ne boste veliko zamudili.
Restavracijo bi priporočili vsem, ki so navdušeni nad gurmansko hrano ali so v iskanju nečesa novega. Le pripravljeni bodite na to, da odštejete kak evro več. Povprečna cena za posamezno jed se giblje med 10 in 20 evri, midve pa sva za kosilo ob spremljavi dveh kozarcev vina odšteli 80 evrov.
