Punca, ki diha in živi za glasbo, 22-letna Masayah oz. Mia Puhar Rodin, se je na sceno prebila s svojo pesmijo Broj. Od takrat naprej njeno ime samo še raste, letos je bila na podelitvi glasbenih nagrad Zlata Piščal razglašena za novinko leta, pred slabim mesecem pa je popolnoma razprodala Kino Šiška.

To strastno in zanimivo dekle si je vzelo nekaj časa in z nami pod žgočim soncem poklepetalo o tem, od kod črpa inspiracijo in če bi kaj na svoji poti do slave spremenila.

Če začnemo kar pri osnovah, kdo je Masayah? Je ta ločena od Mie?

Masayah je najbolj umetniški del Mie, ločujeta pa se le iz tega vidika, da menim, da je na človeka in na njegovo umetnost vedno treba gledati ločeno. Vendar sta Mia in Masayah isti, le da je Mia morda kdaj malce bolj introvertirana.

Rekla bi, da ima Mia v ozadju neko zgodbo, ki jo izraža preko Masayah.

Pa to pomeni, da med svojimi nastopi potem vklopite neke vrste alter-ego in si rečete “Sedaj sem Masayah”?

Ne, ne bi rekla, ker tudi kadar se predstavim, se predstavim kot Mia, da veš, s kom govoriš, a teh dveh punc na resnični ravni ne ločujem. Že celo svoje življenje delam na tem, da sem prepoznana kot umetnica in da me ljudje nazivajo z Masayah – s tem nazivajo najgloblji in najbolj umetniški del mene, ki ga sama Mia ne reprezentira.

Če bi dajala poudarek na to, da je to neka druga persona, potem to ne bi bila jaz.

Kako ste si izbrali to ime?

Pravzaprav gre za kombinacijo dveh besed. Prva je mesija, ki pomeni sporočevalec, običajno je bil v starih časih to neke vrste prerok in širil neko sporočilo. Druga beseda pa so Masaji, ki pa so pleme v Afriki – iz njihovega grba je sestavljen tudi moj logo.

Te dve besedi sem združila, ker imam svojo kulturo, tako kot jo imajo Masaji, in prinašam svoja sporočila tako kot mesija.

Kdaj ste se začeli razvijati kot umetnica?

Odkar pomnim. Pri desetih letih sem že pričela pisati pesmi in že od malega sem vedela, da si želim biti umetnica.

Moj mentor je bil Robert Vatovec, ki je prišel k meni vsak drugi vikend in z njim sem se učila igrati kitaro. Pokazal mi je akorde in me vsakič, ko je spet prišel, vprašal, če sem se kaj naučila. In če se nisem, sem se sama počutila izjemno krivo. Tako sem začela pisati lastne avtorske pesmi. Na začetku so bile sicer v angleščini, ko pa sem prišla v najstništvo in si želela izražati besede na bolj pomemben in pristen način, pa sem prešla nazaj na slovenščino.

Če si želim uspeti v glasbi, potem si želim kulturo najprej zgraditi tu, kasneje pa grem lahko naprej.

Vam je slovenščina izjemno pomembna?

Slovenščina se mi zdi izjemno lep in čudovit jezik, ki je lahko speven, lahko ritmičen in veliko se da z njim narediti.

Ko sem brala učbenike v srednji šoli, sem si mislila, “Zakaj nisem jaz tukaj notri?” in zakaj niso raperji na splošno tam notri? In zakaj od takrat do sedaj ni bilo nobenega pisatelja, ki bi pustil tak vtis na slovenščino.

Torej je vaš cilj, da boste nekega dne to vi?

Vsekakor. Rada bi vsem pokazala, koliko metafor, poosebitev in posebnosti imajo moje pesmi. Želim si, da bi ljudje videli, da razumem vse člene pesništva, razumem vse AABB in ABAB rime, razumem vse zlogovne rime, medmetne rime, vse jezikovne zadeve, za katere se mi zdi, da nimajo več toliko poudarka pri glasbi.

Ko slišiš pesem, ki sledi vsem tem pravilom, kot je recimo Ni panike, vse to slišiš, a veliko se jih ne zaveda, da so ravno ta pravila razlog za to, da je ta pesem tako dobra.

So zato tudi vaši rapi malce poetični, kajne?

Vedno sem izhajala iz tega, da je poezija to, kar počnem. V resnici je rap krajšava za “Rythm and poetry,” kar pomeni ritem in poezija.

Začela sem sicer samo s poezijo in moj prvi nastop je bila recitacija poezije, a vedno sem si želela te stvari predstaviti tudi ritmično. H2SO4 je bila odlična reprezentacija tega, da sem sposobna vzeti to klasično uporniško poezijo in iz tega narediti nekaj svojega.

Kaj bi s svojo umetnostjo svetu radi povedali o sebi?

Težko ubesedim, kaj vse bi rada povedala o sebi, saj so temu namenjene moje pesmi. Zato izjemno rada spoznavam svoje poslušalce, ker mi to ogromno pomeni, da so me spoznali preko glasbe, kar je najbolj pristna oblika mene. Če si karkoli želim biti, je to tista verzija sebe, ki sem jo jaz potrebovala v svoji preteklosti.

Zato mi ogromno pomeni, da se veliko ljudi najde v mojih pesmih.

Kje nabirate inspiracijo za pesmi?

Iz svojega vsakdanjega življenja. Menim, da se v glasbi izjemno čuti, če besedila ni napisal pevec sam. Jaz na svoje pesmi gledam kot na sestavljanke, pomembno je, da pesem zgleda dobro, tudi vizualno, taktno, zlogovno. In ne želim, da se moje pesmi podvajajo.

Kako doživljate ta prehod iz dekleta, ki piše pesmi v svoji dobi, do punce, ki razprodaja dvorane?

Da ti občutek, da res obstaja neka višja sila. Če res verjameš vase in če daš dobro, boš dobil dobro nazaj.

Moje življenje je bilo vse prej kot pocukrano, zaradi te svoje vztrajnosti verjamem, da sem dobila nekaj izjemno dobrega nazaj. Zame je to zelo emocionalno in je potrditev, da nekaj počnem prav. Predvsem bi rada, da drugi to vzamejo za znak, naj je obupajo. Naj še naprej polagajo tire v svoji življenjski zgodbi, le tako se bodo lahko premikali naprej.

Je bil koncert v Kino Šiška to, kar ste si želeli?

Ja, to je bilo neverjetno, energija v dvorani je bila neverjetna. Ljudje, ki so prišli na predstavitev tega albuma, so ga potrebovali. Ta album je produkt vsega mojega truda in pobiranja po očetovi smrti, res sem neverjetno hvaležna.

Celoten pristop ekipe in vseh vpletenih je bil neverjeten, odličen celosten nastop, na katerega sem izjemno ponosna.

Kako vas je Slovenija sprejela?

Letos kot novinko leta (smeh). Glasbo ustvarjam že nekaj časa in menim, da sem izvajalka, ki je v Sloveniji še ni bilo, zato sem izjemno hvaležna za vso ljubezen, ki jo prejmem. V zadnjem letu so se mi res odprla številna vrata.

Bi rekla, da ste tudi neke vrste LGBTQ+ ikona ljudem?

Do neke mere, ja, tudi to mislim, ko rečem, da Slovenija še ni imela takšne izvajalke. A po drugi strani ne želim, da je to edina stvar, po kateri sem znana, ker menim, da bi morala biti moja seksualnost popolnoma ločena od tega, kar počnem. Moja seksualnost ne igra vloge pri mojem delu.

Kakšni so načrti za prihodnost?

Rada bi obdržala ta nivo svojih nastopov. Predvsem bi enkrat rada na odru tudi v živo visela s stropa, ne samo v videu (smeh).

In pa kakšno pesem več v duru, vse moje pesmi na albumu, razen Bol Dol, so v molu. Več veselih pesmi torej.