Interni monolog so misli v naših možganih. Opisali bi ga lahko tudi kot dialog, ki ga imamo sami s sabo. Lahko si postavljamo vprašanja, reagiramo na okolico ali razmišljamo o preteklih doživetjih. Pogosto je v povezavi z mentalnimi slikami, ki se v naših mislih predvajajo kot film.
Notranji glas je lahko tudi glas, ki izraža mnenje o nas samih, toda najbolj pogosto gre za dialog, ki ni ne pozitiven ne negativen. Ljudje z notranjim monologom pogosto poskušajo svoje misli ubesediti na glas, saj tako verbalno procesirajo stvari, slišijo besede v glavi, medtem ko berejo ali pa tiho vadijo pogovor, preden sploh srečajo sogovornika.
Tisti brez notranjega monologa pa v svoji glavi večino časa ne slišijo ničesar. Praktično ne razmišljajo o ničemer. Namesto, da bi o določeni situaciji razmišljali ter jo v glavi analizirali, jo preprosto sprejmejo, toda o njej ne razmišljajo. Oseba brez notranjega monologa ne razmišlja in ne načrtuje svojega naslednjega koraka, temveč samo stori, kar ima za storiti.
Nasprotno perspektivo je težko razložiti, saj si težko predstavljamo nasprotno od tistega, kar poznamo. Na TikToku so se tako našli številni ljudje brez notranjega monologa, ki poskušajo razložiti, kako je živeti brez lastnega notranjega glasu. Ko jih vprašate po spominu iz otroštva, v mislih ne bodo zagledali dogodka, temveč se bodo samo spomnili, da se je dogodek zgodil in če jih prosite, da zaprejo oči in si predstavljajo jabolko, si ga z zaprtimi očmi ne bodo znali predstavljati.
Raziskave kažejo, da ima notranji monolog približno trideset do petdeset odstotkov ljudi, kar pomeni, da skoraj 70 odstotkov ljudi nima glasu v svojih mislih. Kljub temu pa je pomembno dodati, da glas lahko izzveni ali pa se pojavi kasneje v življenju, odvisno od vašega mentalnega stanja.
Pri notranjem mologolu ali pomanjkanju le-tega gre za način, kako ljudje procesirajo informacije in jezik, pravijo strokovnjaki, odvisno pa je tudi od strukture možganov ter osebnosti posameznika. Ljudje z notranjim monologom so običajno bolj reflektivni, saj lahko opazujejo ter analizirajo svoje misli, medtem so ko ljudje brez monologa bolj prisotni v sedanjem trenutku, saj jih lastne misli ne morejo zamotiti.
