Platforma za gledanje televizijskih serij in filmov Hulu je v svoj spored uvrstila novo serijo z naslovom The Patient, ki govori o serijskem morilcu, ki bi se rad rešil svojih “nagnjenj”.
Skoraj celotna serija z 10 epizodami se odvija v eni sami kletni sobi in je sestavljena večinoma iz pogovorov med dvema glavnima junakoma, Samom Fortnerjem (Domhnall Gleeson), serijskim morilcem, ki si obupno želi prenehati ubijati, in Alanom Straussom (Steve Carrell), terapevtom, ki ga je Sam ugrabil in priklenil na tla, da bi mu pomagal.
Serija odpira številna kočljiva vprašanja, na primer, ali je produktivna terapija možna pod prisilnimi pogoji in ali je mogoče, da se nekdo nauči empatije. Toda osrednje vprašanje serije je, ali bo Alanu uspelo zajeziti Samove morilske impulze. Serija nas na več točkah spodbudi k vprašanju, ali se Sam sploh lahko spremeni.
The Patient je sicer izmišljotina, a kaj na to vprašanje odgovarja znanost? Morda ni presenetljivo, da ni veliko raziskav o zdravljenju serijskih morilcev, ker so tako redki. Vendar obstaja nekaj razlogov za domnevo, da priljubljeno dojemanje serijskih morilcev kot brezčutnih in nedosegljivih pošasti ni tako pravilno.
Ubijanje kot naučen odgovor
Psiholog Robert Hale je trdil, da je za nekatere morilce želja po ubijanju lahko škodljiv naučen odziv na čustva. Tako kot je pri mnogih ljudeh tesnoba naučen odziv na bivanje v nenevarnih situacijah. Če je tako, bi lahko iste metode in strategije, ki jih terapevti uporabljajo za zdravljenje ljudi z anksioznostjo ali fobijami, da bi se odvadili teh odzivov, uporabili za ljudi z ubijalskimi občutki.
Ustvarjalci te serije so morda imeli to idejo v mislih, ko so pisali scenarij. V intervjuju je soustvarjalec Joel Fields o Samovih motivacijah dejal, da je dejstvo, da se “morilec počuti kot žrtev, razlog, da je upravičen do vsega, kar počne.”
Halejev argument je bil teoretičen, vendar je študija primera, ki so jo leta 2003 objavili psihiatri Andrew Reisner, Mark McGee in Stephen Noffsinger, podrobno opisala zdravljenje 27-letnega moškega, imenovanega Gospod X, ki je bil v psihiatrično bolnišnico sprejet zaradi ponavljajočih se fantazij o ubijanju ljudi.
Sprva so ga zdravili z zdravili: stabilizatorji razpoloženja in antidepresivi, pa tudi z antipsihotikom zaradi nekaterih zablod, ki jih je imel – na primer prepričanja, da ni človek. Študija primera je poročala, da so zdravila pomagala pri njegovi čustveni regulaciji in ga naredila bolj odprtega za kognitivno terapijo, kjer se je naučil bolje obvladovati svoje misli in občutke.
V osmih mesecih je spoznal, da ima res rad ljudi in si želi smiselnih odnosov, vendar se boji zavrnitve. Naučil se je bolj konstruktivnih načinov za obvladovanje družbenih zavrnitev, ko se zgodijo. Njegova močna želja po ubijanju ljudi je postopoma izginila in štiri mesece po odpustu je poročal, da se mentalno še vedno dobro počuti.
Zdravljenje duševnih bolezni za preprečevanje morilcev
Nekatera zdravljenja Gospoda X se ujemajo z zaključki pregleda več kot desetletja objavljenih študij iz leta 2015 o napovedovalcih ubijalskega vedenja pri moških. Študija, ki jo je izvedla skupina raziskovalcev pod vodstvom Lea Shera, ni bila posebej osredotočena na serijske morilce, temveč na ubijalsko vedenje na splošno.
Ugotovili so, da so morilske težnje običajno posledica dobro znanih psiholoških motenj, zlasti shizofrenije in bipolarne motnje, predvsem v kombinaciji z zlorabo substanc. Raziskovalci so na primer zapisali, da “medtem ko shizofrenija predstavlja dvakratno tveganje za umor, predstavlja shizofrenija s sočasno uporabo substanc osemkratno tveganje v primerjavi s splošno populacijo.”
Z drugimi besedami, morda je najboljše zdravljenje morilcev zdravljenje osnovnih pogojev, ki jih ženejo k ubijanju. Pri Gospodu X je bil nadzor nad njegovimi bipolarnimi nihanji razpoloženja ključni korak, ki mu je pomagal, da je začel jasno razmišljati o tem, kaj hoče in zakaj.
A na žalost te raziskave ne veljajo vsesplošno. Avtorji študije primera Gospoda X so ugotovili, da je veliko serijskih morilcev psihopatov in verjamejo, da so psihopati večinoma imuni na terapijo.
Toda primeri, kot je Gospod X, in serije, kot je The Patient, ponujajo pozitivno sporočilo za vse nas. Dokazilo, da so spremembe (včasih) možne tudi v najbolj skrajnih in grdih kotičkih človeštva, bi nam moralo dati upanje, da se lahko spremenimo tudi mi, če to želimo.
