4. Noseča mamin komentar pa da sem nora
Še jaz s pozitivno izkušnjo svojega otroštva. Odrasla v družini s 5-imi otroci. Živeli smo na kmetiji. Pomagali pri delu. Oba starša doma – kmeta. Vsi smo hodili na fakultete (in jih končali v roku). Nismo živeli v takšnem razkošju kot vi, ampak tudi ne bi zamenjala. Nič nam ni manjkalo. Ne hrane ne obleke. Odlično smo se razumeli – in se še vedno. Tudi moja starša sta se vedno uredila ko smo kam šli. In šli smo, skoraj vsako nedeljo.
Midva z možem imava zdaj štiri otroke in veliko večji standard kot v času najinega otroštva. Vesela sem, da se tudi najini otroci dobro razumejo med seboj (najstarejši 22, najmlajši 12). Se mi zdi to najpomembnejša popotnica za v življenje.
In pri šestih otrocih imaš čas klepetat na sč-ju? Vsa čast!
Bi te pa rada spoznala :))[/quote]
zakaj pa ne, verjetno je doma, brezposelna, oz. za 5 otrok itak dobiš plačo…več časa imajo take, kot pa starši z 1 ali 2, ki se lovita po službi, da pobereta otroka in krpata konec z začetkom.[/quote]
Sam vprašanje, kam mi nakažejo to plačo? Da vem, kje dviginiti. 😀
eno je denar, drugo je, kdo otroke gleda, jih pazi večino čas,a hodi po njih v vrtec , šolo., jih vozi sabo na morje.
tudi jaz bi imela komot 5 otrok, glede na najine dohodke, hišo itd..pa imava dva, ker za dva imava čas, za kaj več pa ne gre..ne morem naprtiti starim staršem, da hodijo po otroka v vrtec, če jaz delam pozno, ali mož, da mi jih čuvata za vikend, da je kdo pri njih, ko je cel teden bolan in je doma..itd..
poznam kar nekaj mamic, ki imajo 3 plus otroke in kako je to fajn in jim znese…čuvajo jih pa stari starši, ki tudi sami niso seveda ne rosno mladi in tudi ne zdravi..
mogoče se je tvoja mami zato ustrašila.[/quote]
Marsikdo ne pove tako kot je v resnici, celo na forumih, kjer so anonimni, prikrojijo resnico. Tudi v živo te gledajo v oči in ti govorijo eno, pa se čudiš, ker ne moreš verjet lastnim ušesom. Mi imamo v družini tak primer, sicer so otroci trije. “Ni problema, vse znese, vse se da, če se hoče”.
Resnica pa…Mati in tašča, obe, babi in oma v “službi” te družine. Mož gre že zgodaj v službo, njemu se itak mudi, ker ima ogrooomno dela in dela večinoma po cele dneve, žena zjutraj doji ali še spi z dojenčkom, če je bila slaba noč, starejša dva je pa treba peljat v šolo, tako da babi/oma iz 20 km oddaljenega kraja že zjutraj opravi prvi krog. Potem se ustavi v trgovini, da priskrbi sveže stvari za mamico in dojenčka, pa še popestuje dojenčka, da se mati oprha in pripravi sadno malico. Ker pa je potem že kmalu ura za kosilo, popestuje še za kosilo, da mati in dojenček pojesta, ampak potem pa je že čas za iti po starejša otroka. Potem je treba dojenčka uspavat, ampak starejša otroka je treba izprašat pesmico, pogledat zvezke, pa babi/oma poskrbi. In potem je že čas, ko gre en na nogomet, drugi pa na rokomet, pa v avto in v mesto 20 km, oddati oba, počakati, ker ne gre za iste ure in potem 20 km nazaj. Ura je že 19.00 in dojenček je siten, utrujen, zaspan, mamica pa bi rada bila malo s starejšima, ker pa očka še ni doma, babi/oma popestuje, da mamica ne zanemarja starejših dveh. Babica/oma gre potem lahko domov. Dobro, da sta obe in da sta še vitalni in zdravi, vseeno pa utrujeni.
Med vikendi si ju ne upajo klicati, čeprav je doma bojno polje. Sicer je bilo podobno tudi prej, ko sta bila samo starejša dva (ko sta bila še mala). Če bo še četrti, bo enako. Po drugi strani pa babi skoraj ne pozna drugega vnuka, ki jo je ob redkih srečanjih občasno začel vikati…
Mnenje…nas…tujcev…je tako v bistvu nepomembno…pa kljub temu.
Kot pubertetnica in kasneje kot mlada ženska sem si želela vsaj tri otroke, ampak…sedaj ko imam dva moja zlata otročka pa…res ne razumem zakaj bi si jih želel več. Za vsakega imam eno nogo da lahko oba sedita na meni, za vsakega eno roko da lahko oba naenkrat objamem…ko ležimo ležita vsak na svoji strani…kam bi dala tretjega, četrtega…dela in skrbi je pa z dvema čisto dovolj. Ni pa vse v denarju in veliki hiši.
Moje mnenje…ne jaz ne bi imela več kot dva.
eno je denar, drugo je, kdo otroke gleda, jih pazi večino čas,a hodi po njih v vrtec , šolo., jih vozi sabo na morje.
tudi jaz bi imela komot 5 otrok, glede na najine dohodke, hišo itd..pa imava dva, ker za dva imava čas, za kaj več pa ne gre..ne morem naprtiti starim staršem, da hodijo po otroka v vrtec, če jaz delam pozno, ali mož, da mi jih čuvata za vikend, da je kdo pri njih, ko je cel teden bolan in je doma..itd..
poznam kar nekaj mamic, ki imajo 3 plus otroke in kako je to fajn in jim znese…čuvajo jih pa stari starši, ki tudi sami niso seveda ne rosno mladi in tudi ne zdravi..
mogoče se je tvoja mami zato ustrašila.[/quote]
Marsikdo ne pove tako kot je v resnici, celo na forumih, kjer so anonimni, prikrojijo resnico. Tudi v živo te gledajo v oči in ti govorijo eno, pa se čudiš, ker ne moreš verjet lastnim ušesom. Mi imamo v družini tak primer, sicer so otroci trije. “Ni problema, vse znese, vse se da, če se hoče”.
Resnica pa…Mati in tašča, obe, babi in oma v “službi” te družine. Mož gre že zgodaj v službo, njemu se itak mudi, ker ima ogrooomno dela in dela večinoma po cele dneve, žena zjutraj doji ali še spi z dojenčkom, če je bila slaba noč, starejša dva je pa treba peljat v šolo, tako da babi/oma iz 20 km oddaljenega kraja že zjutraj opravi prvi krog. Potem se ustavi v trgovini, da priskrbi sveže stvari za mamico in dojenčka, pa še popestuje dojenčka, da se mati oprha in pripravi sadno malico. Ker pa je potem že kmalu ura za kosilo, popestuje še za kosilo, da mati in dojenček pojesta, ampak potem pa je že čas za iti po starejša otroka. Potem je treba dojenčka uspavat, ampak starejša otroka je treba izprašat pesmico, pogledat zvezke, pa babi/oma poskrbi. In potem je že čas, ko gre en na nogomet, drugi pa na rokomet, pa v avto in v mesto 20 km, oddati oba, počakati, ker ne gre za iste ure in potem 20 km nazaj. Ura je že 19.00 in dojenček je siten, utrujen, zaspan, mamica pa bi rada bila malo s starejšima, ker pa očka še ni doma, babi/oma popestuje, da mamica ne zanemarja starejših dveh. Babica/oma gre potem lahko domov. Dobro, da sta obe in da sta še vitalni in zdravi, vseeno pa utrujeni.
Med vikendi si ju ne upajo klicati, čeprav je doma bojno polje. Sicer je bilo podobno tudi prej, ko sta bila samo starejša dva (ko sta bila še mala). Če bo še četrti, bo enako. Po drugi strani pa babi skoraj ne pozna drugega vnuka, ki jo je ob redkih srečanjih občasno začel vikati…[/quote]
Dobro si to napisala!
To je dejstvo oziroma resnica, ki jo starši z več otroci zelo radi priredijo, ter jo skrivajo.
Če se vsakemu otroku posvetiš maksimalno, brez pomoči raznih varušk, pomočnic, kuharic, taksistov, financ ministrov v obliki babic in dedkov … imaš enega, maksimalno dva otroka.
Poznamo mi take …. imajo 3 ali 4 otroke, pa jih starša mogoče vidita samo eno uro na dan, za vikend so pa itak pri babi in dediju … ampak ona dva vse zmoreta in igrajo hepi family.
Resnica je pa taka, da brez vse te velike podpore ne bi bilo nič od nič, starša teh otrok pa že zdavnaj ločena in obubožana.
Boš sama zmogla s 4 če se kaj zgodi? Pa ata tudi? In 3500 evrov ni ne vam kakšen denar, če pride do ponovne gospodarske krize računata verjetno na pomoč države, a ne? Pa babice tudi? Mogoče pa bo ona morala še svojo penzijo zraven dat. Razmišljanje o otrocih in denarju v istem postu ?? Vredno razmisleka![/quote]
Glede na to, da 3500€ razdelimo med 6 ljudi je to na vsakega 580€ in toliko pač posamezni otrok ne rabi za čez mesec.[/quote]
Res, je, kar pise bodoca mamica, ki je vsekakor pogumna in toliko postena, da glede na standard ki ga imajo, razmislja o cetrtem otroku, med tem, ko marsikatera od vas kljub podobnim moznostim ne bi imela niti dva, ker mora biti pac tisti eden, razvajen na kvadrat. Glede na izracun tele tepke zgoraj, jaz ne bi smela imeti niti enega, saj je moj dohodek cca 1100 e mesecno za tri druzinske clane. Kaj mi torej svetujete tiste skrajno previdne in zascitniske mame, ali pa samske zenske, ki si mame ne upate biti zaradi denarja, kariere, komoditete, ki bi jo potem izgubile. No, a naj napisem svoj naslov, da boste k meni poslale socialno sluzbo, ker moj otrok ob takem druzinskem proracunu trpi pomanjkanje? Ali pa ga bo katera od vas bogatunk kar sama posvojila, da bo revcek imel vsaj nekaj od zivljenja?
5 jih je v šoli, en je v vrtcu. Jaz pa za mamo čakam patronažno. 🙂 Ta čas pa se tukaj švercam.[/quote]
a lahko vprašam koliko te pride vrtec?[/quote]
Nekaj malega več kot 140€. Točno ne vem. Je šel ta mal letos v vrtec, že dve leti noben ni bil v vrtcu, pa je bil cel september doma. Tako, da točno trenutno res ne vem. Nisem tolk gledala.
Marsikdo ne pove tako kot je v resnici, celo na forumih, kjer so anonimni, prikrojijo resnico. Tudi v živo te gledajo v oči in ti govorijo eno, pa se čudiš, ker ne moreš verjet lastnim ušesom. Mi imamo v družini tak primer, sicer so otroci trije. “Ni problema, vse znese, vse se da, če se hoče”.
Resnica pa…Mati in tašča, obe, babi in oma v “službi” te družine. Mož gre že zgodaj v službo, njemu se itak mudi, ker ima ogrooomno dela in dela večinoma po cele dneve, žena zjutraj doji ali še spi z dojenčkom, če je bila slaba noč, starejša dva je pa treba peljat v šolo, tako da babi/oma iz 20 km oddaljenega kraja že zjutraj opravi prvi krog. Potem se ustavi v trgovini, da priskrbi sveže stvari za mamico in dojenčka, pa še popestuje dojenčka, da se mati oprha in pripravi sadno malico. Ker pa je potem že kmalu ura za kosilo, popestuje še za kosilo, da mati in dojenček pojesta, ampak potem pa je že čas za iti po starejša otroka. Potem je treba dojenčka uspavat, ampak starejša otroka je treba izprašat pesmico, pogledat zvezke, pa babi/oma poskrbi. In potem je že čas, ko gre en na nogomet, drugi pa na rokomet, pa v avto in v mesto 20 km, oddati oba, počakati, ker ne gre za iste ure in potem 20 km nazaj. Ura je že 19.00 in dojenček je siten, utrujen, zaspan, mamica pa bi rada bila malo s starejšima, ker pa očka še ni doma, babi/oma popestuje, da mamica ne zanemarja starejših dveh. Babica/oma gre potem lahko domov. Dobro, da sta obe in da sta še vitalni in zdravi, vseeno pa utrujeni.
Med vikendi si ju ne upajo klicati, čeprav je doma bojno polje. Sicer je bilo podobno tudi prej, ko sta bila samo starejša dva (ko sta bila še mala). Če bo še četrti, bo enako. Po drugi strani pa babi skoraj ne pozna drugega vnuka, ki jo je ob redkih srečanjih občasno začel vikati…[/quote]
Dobro si to napisala!
To je dejstvo oziroma resnica, ki jo starši z več otroci zelo radi priredijo, ter jo skrivajo.
Če se vsakemu otroku posvetiš maksimalno, brez pomoči raznih varušk, pomočnic, kuharic, taksistov, financ ministrov v obliki babic in dedkov … imaš enega, maksimalno dva otroka.
Poznamo mi take …. imajo 3 ali 4 otroke, pa jih starša mogoče vidita samo eno uro na dan, za vikend so pa itak pri babi in dediju … ampak ona dva vse zmoreta in igrajo hepi family.
Resnica je pa taka, da brez vse te velike podpore ne bi bilo nič od nič, starša teh otrok pa že zdavnaj ločena in obubožana.[/quote]
Vedno so otroke vzgajale razširjene družine.
Samo zadnjih (deset-)letjih se to ukinja kot manj oz. neprimerno.
Vedno so otroci imeli zglede tudi pri drugih ljudeh, dandanes bi se morali ravnati samo po starših.
Dokazan je vpliv in še bolj pomen družbe, ki zelo vpliva na otroke, samo dandanes se vedno več odgovornosti in nalog prelaga na starše.
Dobro si to napisala!
To je dejstvo oziroma resnica, ki jo starši z več otroci zelo radi priredijo, ter jo skrivajo.
Če se vsakemu otroku posvetiš maksimalno, brez pomoči raznih varušk, pomočnic, kuharic, taksistov, financ ministrov v obliki babic in dedkov … imaš enega, maksimalno dva otroka.
Poznamo mi take …. imajo 3 ali 4 otroke, pa jih starša mogoče vidita samo eno uro na dan, za vikend so pa itak pri babi in dediju … ampak ona dva vse zmoreta in igrajo hepi family.
Resnica je pa taka, da brez vse te velike podpore ne bi bilo nič od nič, starša teh otrok pa že zdavnaj ločena in obubožana.[/quote]
Vedno so otroke vzgajale razširjene družine.
Samo zadnjih (deset-)letjih se to ukinja kot manj oz. neprimerno.
Vedno so otroci imeli zglede tudi pri drugih ljudeh, dandanes bi se morali ravnati samo po starših.
Dokazan je vpliv in še bolj pomen družbe, ki zelo vpliva na otroke, samo dandanes se vedno več odgovornosti in nalog prelaga na starše.[/quote]
Tole kar pišeš pa je že norčevanje, da ne napišem še kaj gršega.
Vedno so otroke vzgajali starši!
Stari starši so občasno pomagali pri varstvu, če so lahko.
Ti bodo za zafurane otroke krivi stari starši?????
Si mislim, da je ravno tole tisto, kar je mamo tako “navdušilo”. Od kod vam ideje, da morajo mame pomagat? Trije otroci niso dovolj (govorim na splošno, o konkretnem primeru pač o tem nič ne vemo!), naštimaš četrtega – mama bo pa itak pomagala (ko zagleda to čudovito bitje?!?!?) …[/quote]
Se je za vprašati, kakšen človek si, če ne pomagaš lastnemu otroku? Kako boš potem komu drugemu pomagal? Sama bi priskočila na pomoč še sosedi, če bi me prosila, zakaj ne?
Vedno sem si želela veliko družino, sama sem edinka. In danes imava z možem 3 otroke, Žal mi je da nimam še kakšnega. Če bi rodila še enega bi pustila službo in ostala doma. Denarja je pri hiši dovolj.
Žal sem danes stara 42 let, prva je že najstnica in tako več ne bomo imeli otrok. Vesela bom, če bom lahko pazila vnuke in pomagala svojim otrokom.
Želim ti zdravo nosečnost in zdravega otroka. srečno!
Si mislim, da je ravno tole tisto, kar je mamo tako “navdušilo”. Od kod vam ideje, da morajo mame pomagat? Trije otroci niso dovolj (govorim na splošno, o konkretnem primeru pač o tem nič ne vemo!), naštimaš četrtega – mama bo pa itak pomagala (ko zagleda to čudovito bitje?!?!?) …[/quote]
Se je za vprašati, kakšen človek si, če ne pomagaš lastnemu otroku? Kako boš potem komu drugemu pomagal? Sama bi priskočila na pomoč še sosedi, če bi me prosila, zakaj ne?[/quote]
A veš kaj je pomagat? Ko otroci zbolijo, da ni treba v bolniško. Prijetno druženje z vnuki, mogoče včasih kakšno kosilo, izlet ….
Ne pa vsakodnevna obveznost in letanje sem in tja od jutra do večera.
Pomaga se 1x, 2x, xX, ne pa sleherni dan od jutra do večera. To je navadno prelaganje odgovornosti na stare starše!
Dobro si to napisala!
To je dejstvo oziroma resnica, ki jo starši z več otroci zelo radi priredijo, ter jo skrivajo.
Če se vsakemu otroku posvetiš maksimalno, brez pomoči raznih varušk, pomočnic, kuharic, taksistov, financ ministrov v obliki babic in dedkov … imaš enega, maksimalno dva otroka.
Poznamo mi take …. imajo 3 ali 4 otroke, pa jih starša mogoče vidita samo eno uro na dan, za vikend so pa itak pri babi in dediju … ampak ona dva vse zmoreta in igrajo hepi family.
Resnica je pa taka, da brez vse te velike podpore ne bi bilo nič od nič, starša teh otrok pa že zdavnaj ločena in obubožana.[/quote]
Vedno so otroke vzgajale razširjene družine.
Samo zadnjih (deset-)letjih se to ukinja kot manj oz. neprimerno.
Vedno so otroci imeli zglede tudi pri drugih ljudeh, dandanes bi se morali ravnati samo po starših.
Dokazan je vpliv in še bolj pomen družbe, ki zelo vpliva na otroke, samo dandanes se vedno več odgovornosti in nalog prelaga na starše.[/quote]
Jaz se s tabo deloma sicer strinjam. To se je dogajalo stoletja, žal pa se družba spreminja in spreminja se delovna doba. Včasih so bile ženske nezaposlene, še ne toliko let nazaj so odhajale v penzijo pri 55. letih.
To sedaj pa ni več ničemur podobno, da nekatere babice še delajo, hkrati pa so ves svoj prosti čas vpete ne samo v čuvanje, pač pa v dejansko in večinsko podporo mladim velikim družinam, ker je tako lepo imet dojenčke in biti moderna družina s 3 in več otroki.
Včasih so živele družine na istem dvorišču, zdaj pa se mlada družina odloči graditi na podeželju, kamor mame in tašče ne morejo v copatih, so pa dobre, ko se je treba dnevno vozit tudi po 100 in več kilometrov pa tja pa nazaj, 3x, 4x na dan.
In tudi, nezanemarljivo, včasih se na istem dvorišču ni več vedelo, čigav je kateri. Zdaj pa ima ena družina totalno ekskluzivo, drugi vnuk pri drugi družini pa ostaja en sam, ker so trezno premislili, da je za samostojnost in samozadostnost cena pač taka, ker ne morejo računati na nikogar. In ta vnuk skoraj ne pozna svoje babice. Kaj bo pa ta odnesel od nje?
Vedno so otroke vzgajale razširjene družine.
Samo zadnjih (deset-)letjih se to ukinja kot manj oz. neprimerno.
Vedno so otroci imeli zglede tudi pri drugih ljudeh, dandanes bi se morali ravnati samo po starših.
Dokazan je vpliv in še bolj pomen družbe, ki zelo vpliva na otroke, samo dandanes se vedno več odgovornosti in nalog prelaga na starše.[/quote]
Tole kar pišeš pa je že norčevanje, da ne napišem še kaj gršega.
Vedno so otroke vzgajali starši!
Stari starši so občasno pomagali pri varstvu, če so lahko.
Ti bodo za zafurane otroke krivi stari starši?????[/quote]
Napiši, no.
Še prej pa vzemi kakšne resne knjige opisov življenja izpred nekaj desetletij in o dojemanju otroštva v roke, pa jih preuči.
Ali pa malo vprašaj ljudi starejše generacije, kakšno je bilo njihovo otroštvo.
Potem pa še malo preberi o (vedno večjih) težavah današnjih otrok in družinah na sploh, nato pa lahko resneje začneva debatirati o tej temi.
Si mislim, da je ravno tole tisto, kar je mamo tako “navdušilo”. Od kod vam ideje, da morajo mame pomagat? Trije otroci niso dovolj (govorim na splošno, o konkretnem primeru pač o tem nič ne vemo!), naštimaš četrtega – mama bo pa itak pomagala (ko zagleda to čudovito bitje?!?!?) …[/quote]
Se je za vprašati, kakšen človek si, če ne pomagaš lastnemu otroku? Kako boš potem komu drugemu pomagal? Sama bi priskočila na pomoč še sosedi, če bi me prosila, zakaj ne?[/quote]
če ti vsako jutro pelješ peš otroka v vrtec, šolo, greš ponj, po dva, skuhaš kosilo, delaš naloge, ju včasih gledaš tudi do večera, voziš na dejavnosti..sam pa ne ravno pri zdravju..to ni več pomoč, ampak vsakodnevna obveza, ogromna in odgovorna..
starša pa fitnes, tenis, obvezno vikend zunaj, , kino gledališče.,kjer je sicer tudi druga babica, pa vseeno..kdo je tu starš??
Da ne bo pomote – govorim o pomoči starih staršev, ne pa o izkoriščanju, ko stari starši praktično nadomeščajo starše in naredijo vse namesto staršev. Eno je občasna pomoč, občasno varstvo, nekaj skuhati, drugo pa je otroke voziti na vse dejavnosti, h zdravniku, se ukvarjati z njimi s šolskimi stvarmi itd.
Draga mamica,
razumem, da ti je hudo ob reakciji tvoje mame, naši straši so zelo pomembni ljudje v našem življenju, do smrti in še po njej smo z njimi povezani, od malega si jim želimo ustreči in predvsem si želimo, da bi bili ponosni na nas. Hudo je, ko se z nami ne strinjajo in jih razočaramo. Ampak dobro bi bilo, da se vsi skupaj zavedamo sledečega:
Mi nismo naši starši, smo drugi in drugačni ljudje, na svet smo prišli z nekim ralogom, neko nalogo ali pa namenom, kakorkoli želiš to imenovati. Vsak ima neko drugačno poslanstvo in marsikatera ženska naj bi bila v prvi vrsti mamica. Brez mamic, kot si ti, ki res uživajo v materinstvu in obožujejo otroke, bi ljudje kmalu izumrli. Ne moremo vsi biti isto, ker bi svet propadel. Vsak naj bo to, kar si iz dna svoje duše želi biti. Bodo pa seveda vedno ljudje, ki so v svoji miselnosti izjemno omejeni in pogosto so to ravno naši starši. Konzervativno razmišljanje, ozko in zelo omejeno dojemanje življenja in možnosti jim pač ne omogoča neke prave širine. Življenje je neskončna možnost in vse lahko dosežemo ter izpeljemo, če delujemo iz srca. Tudi, če vidva z možem domov prineseta pol manj denarja, to nima veze z vajino željo po veliki družini. Ker sta pa očitno bila odgovorna in najprej poskrbela za hišo in denar, pa sploh ne vem, kaj ima kdo za govoriti. Otroški dodatek in podobne oslarije so samo brezvezni izgovori, v resnici je tvoja mama zelo omejena v svojem razmišljanju. Nekdo ji je vcepil fiksno idejo, da je najbolj pametno in smiselno imeti dva otroka, po možnosti bi to morala biti fant in punca (vrstni red ni naključen!). Poznam take ljudi in čisto jasno mi je, od kod jim take ideje. V vsakem obdobju je pač nekaj moderno in včasih je bil pač trend imeti dva otroka, najprej fantka in potem še deklico. Moja tast in tašča se s tem celo hvalita! Si moraš misliti, da se človek hvali, da si je najprej želel sina. Ne upa priznati, da verjame, da so moški več vredni in zato najprej za siher sina, potem pa če bo prilika, pa bi bilo fajn imeti še kakšno hči, da bo familija na zunaj popolna. Moja tašča je enkrat na nekem družinskem pikniku pred mojimi sorodniki izjavila, da si je najprej absolutno želela sina dediča! Komaj sem verjela svojim ušesom in upala, da moja teta in sestrična nista slišali oz. dojeli, kakšne oslarije klobasa moja tašča! Bog pomagaj, kako se je zgrozil moj mož, ko sem mu to povedala! Včasih se mi prav smili, da ima starša, ki se ju prav sramuje. Ampak nimaš kaj, vse je z razlogom, vsi ljudje, ki so prisotni v našem življenju, imajo neko vlogo, da nas nekaj naučijo.
Skratka, hočem povedati, da bodi suverena, samozavestna in ponosna nase, da si tako ljubeča mamica. Dokler imata z možem te otroke iz srca rada in jim to ljubezen znata pokazati, je to več kot dovolj. Otroci rabijo zelo malo, samo odrasli tega včasih ne vemo. Otrok poleg najosnovnejših stvari (hrana, obleka in streha nad glavo) potrebuje samo še veliko ljubezni in čisto nič druga.
Upam, da sem ti vsaj malo pomagala in da razumeš, kaj hočem povedati. In ne zameri svoji mami njenih besed, ona ne zmore in ne zna drugače. Tako je bila naučena in vzgojena, dlje od tega ne zmore videti in tudi njej ni lahko, da ne zmore bolje, verjemi.
Tole kar pišeš pa je že norčevanje, da ne napišem še kaj gršega.
Vedno so otroke vzgajali starši!
Stari starši so občasno pomagali pri varstvu, če so lahko.
Ti bodo za zafurane otroke krivi stari starši?????[/quote]
Napiši, no.
Še prej pa vzemi kakšne resne knjige opisov življenja izpred nekaj desetletij in o dojemanju otroštva v roke, pa jih preuči.
Ali pa malo vprašaj ljudi starejše generacije, kakšno je bilo njihovo otroštvo.
Potem pa še malo preberi o (vedno večjih) težavah današnjih otrok in družinah na sploh, nato pa lahko resneje začneva debatirati o tej temi.[/quote]
In katere knjige naj bi to bile? Prosim naslove!
Ker nisem več rosno mlada, ti povem, da se marsičesa tudi sama spomnim :)!
In čudno, tudi sama sem bila vzgojena tako, da sem jaz starš otrokom in da jih vzgajamo starši!
In da ne prelagamo starševskih nalog na stare starše.
Tudi meni so pomagali, pa ne vsak dan od jutra do večera. In tudi jaz pomagam. Ne prevzemam pa vlogo starša vnukom.
Ni dobro tebi, ni dobro tvojemu, še manj je dobro tvojim staršem.
Upam, da se tašča in tast s teboj čim manj družita, ker si brezsrčen pokvarjen stvor. Ki upaš soditi o drugih materah, o svoji pa nič.
Mama tele frajle, ki bi imela 4,5,6, otrok je gotovo blizu dogajanja in točno ve, kako to gre in zakaj nasprotuje 4,5,6 otroku. Ti pač ne.
Iz tvojega zapisa veje neskončno sovraštvo do tasta in tašče. In kje je problem- sta samo rekla,da sta si najprej želela sina. Nič nista rekla, da če bi bila deklica, bi jo pa… kaj po tvoje? In tvoje se sramuje svojih staršev- mogoče se bodo vsei 4,5,6, otrok tele matere tudi nje in njenega moža sramovali. Tako kot tvoj!
Avtorica, mene pa zanima, ZAKAJ še četrti otrok? Zakaj ti trije niso dovolj? Ali pa recimo dva? Ti dojenčki neustavljivo privlačno dišijo? So luškani otročki tja do tretjega, četrtega leta, kajne? Pa potem, ko odrastejo? So še luštni? Kaj pa, če bi imela možnost (finančno, stanovanjsko) za kakšnih 5, 6 ali 7 otrok? Bi jih imela? Kje bi ti bilo pa dovolj? 10? 11? 12?
Res mi ni jasno, zakaj bi nekatere ženske kar naprej rade rojevale. A ni za njih nič drugega na tem svetu, kar bi jih zanimalo?