Če vemo toliko kot ti, še nismo umrli? Mogoče spoznaš tisti pravi smisel življenja takrat, ko umreš. Da ti je žal za življenjem, če je bilo lepo ali si bil obdan z dobrimi ljudmi, ki si jih imel rad. Ampak, ko zapustiš življenje sam in osamljen, mogoče še star in bolan ali če sploh ne vidiš smisla v življenju, potem komaj čakaš, da greš za mavrico. Takrat najverjetneje izveš zakaj si živel. Lahko prej najdeš svoj smisel življenja, takrat je življenje lepše in manj črnobelo.

Saj to, da te ni, je tisto kar je najhujše od vsega. In se lahko primerja le z brutalnim mučenjem v rokah sadista. Lahko bi mi ravno tako napisal, da ko po mučenju nastopi smrt, da je to krasno, ker je konec trpljenja. Po drugi strani pa menim, da je absurdno tako govoriti, ker kdo pa bi zdržal življenje, če bi vedel, da ga na koncu čaka brutalno fizično mučenje? Enako brutalno je zdržati življenje, če veš, da ni namena in te čaka konec vsega.

Zate. Drugim  drugače. Zame niti približno. Meni je odhod v pozabo uteha.

“Wd40a”,

Potem nisi normalen. 🙂 In lohka si srečen, če ti je to uteha. Jo berem (tole SLABA PRESOJA) in napisala je vse v isti smeri kot razmišljam tudi jaz.

Strah pred smrtjo je kot beg pred morilcem z sekiro za katerega veš da mu ne boš mogel uiti. Samo da je še bolj strašno in da so strah, panika in stiska še hujši. Tako hudi, da človek težko obdrži zdrav razum.

Tisto, ko pišeš, da otroci ne rabijo pravljic za funkcioniranje in so toliko odrasli, da razumejo smrt, ti povem da jo ne. VEČINA LJUDI PO MOJE NE RAZUME SMRTI.

Mislim, da se večina ljudi ne zaveda prav dobro smrti. Za razum večine ljudi sta smrt in končnost nekaj preveč ABSTRAKTNEGA, da bi lahko to ponotranjili in razumeli.

Nekateri ljudje se morda najbližje približajo zavedanju in bolečini končnosti, če jim NA PRIMER OTROK UMRE, nekdo brez katerega si življenja ne morejo predstavljati, torej nekdo za katerega niso pričakovali, da bo kar iznenada ZGINIL. Pa še to za velja le za nekaterem tiste ki so sposobni tako globokih čustev.

Morda je zate WD40a, smrt ki pomeni konec vsega uteha, toda ne verjamem, da bi se ti SMRT z KONČNOSTJO zdela uteha, če bi ti umrl otrok, ali pač nekdo, ki bi ti pomenil vse na svetu in bi imel še dolgo življenje pred sabo. Takrat bi se ti verjetno zdela KONČNOST grozljiva, težka in ne bi v njej videl nikakršne utehe.

Nikoli nisem trdil da sem normalen:-D

Vem. Vseeno mi odgovori. Napiši mi svoje razmišljanje na moj komentar.

Povej mi ali bi se ti zdela SMRT z KONČNOSTJO uteha, če bi ti umrl otrok? Ali pa bi se ti takrat zdela KONČNOST grozljiva, težka, žalostna in ne bi v njej videl nikakršne utehe?

Pomembna je pot, ne cilj.

Tovrstno razglabljanje nima smisla. Dokler nisi v taki situaciji ne veš. V situaciji v kateri sem, z izkušnjami ki jih imam in znanjem, ki ga imam, pa je kot je. Čez par mesecev bo ene 4 leta ko so me našli, rešili in po njihovi zaslugi živim naprej. Če me ne bi… ne bi bilo nobene razlike, razen za par najbližnjih, Ampak to nima nobene veze s smislom življenja. Vsi ki se zmrdujete v tej temi imate problem ker mislite da ste center vesolja, da se vse vrti okoli vas. Vsi smo tako nepomembni da sploh nima smisla razgrabljat o smislu. Osem miljard nas je in ne delamo drugega kot škodo. Ko nas ne bo več, big deal. Bodo pa drugi. Ali tretji. Ne vem… hodiš v službo? Te terajo kot bi bil edini na svetu? Ko greš v penzijo si ene dva tedna kriv za vse kar je narobe, nato pa je kot da te nikoli ni bilo v firmi. Nekako tako je z življenjem.

Hehe, vprašanje, če je kdo bral Štoparskega vodnika po galaksiji. Kultna knjiga, drugače.

Smisel? Kot je en gor povedal, ni bilo mišljeno, da se bomo kdaj spraševali po smislu. Rodiš se, živiš, umreš, to je smisel. Vse ostalo je postlati si tako, da ti bo čim udobneje, dokler boš tu in da boš lahko živel sam s seboj.

Smisel smisla je, da ni smisla v smislu, ampak je smisel vsega smisla, smisel brez smisla.

“wd40a”,

ampak poglej, razumel si me kaj hočem povedati. Zato si se malo ognil odgovora in zavil drugam.

Če ljudem lastna smrt ne predstavlja neskončne stiske in groze, jih je najbolje presenetiti z vprašanjem kako bi bilo, če bi jim umrl otrok.

In odgovoril si; DA DOKLER NISI V TAKŠNI SITUACIJI NE VEŠ. Seveda ne, ker se tudi smrti in končnosti ne zavedaš in ju ne razumeš zelo dobro.

To velja za večino ljudi. In to je tisto, kar sem hotel povedati.

Jaz pa kar dobro vem. In sploh ne rabim biti v taki situaciji, da si to predstavljam. Imam te zmožnosti veš. In veš kaj se zgodi, če si to predstavljaš? Na primer stiska postane tako močna, da se pretvori v fizično bolečino in končaš na urgenci zaradi lažnega srčnega infakta.

Ne razumeš me najbolje, če misliš, da se zmrdujem, ker sem center vsega. Ravno obratno je. Pišem zato, ker še kako dobro vem, da z končnostjo nič nima smisla. Ker se zavedam nepomembnosti. (Ti pač v to kategorijo “nepomembnosti in pomankanja smisla” postavi svoje najbližje, da boš lažje razumel zakaj govorim o grozljivosti kjer ni utehe.) Zato ker vem nekaj o astronomiji in vem kako stvari potekajo.

Štos je, da se veliko ljudi boji umiranja, ne smrti in ničnosti same po sebi. Na smrt jih je strah trpljenja ob umiranju. Zato je še toliko bolj čudno, da je večina ljudi še vedno proti evtanaziji, hmmm.

Ko dosežeš neka leta , ko otroci furajo neko sprejemljivo pot, je meni smisel življenja fino se imet, vsak dan sproti. Imeti dobre odnose z ljudmi, nikomur škodit, pa uživat, kot da je zadnji dan.

to nima nobene veze. Človeku smrt samega sebe lahko ne pomeni nobene groze in stiske (moja stara mama se je pri 97 letih pač naveličala živeti. Ni trpela, nič ji ni bilo hudega, enostavno si je želela umreti, ker ji je bilo življenja dovolj!), vendar pa mu pomeni grozo smrt mladega bližnjega človeka, otroka recimo, ki umre premlad. To, da sam nimaš nobene težave sprejeti svojo smrt, še ne pomeni, da nimaš težave s sprejemanjem smrti kogar koli drugega.

Mislim da imaš problem to kar ti sprašuješ nima nobene veze s smislom življenja.

Jaz sem brez otrok prav  zaradi tega ker ne vidim smisla v prenašanju tegob za kurčevo zdravje.  Pri nas smo bili proletarci in mi je bilo kmalu jasno da razen garanja v življenju ne bom videl praktično ničesar. Moje otroke bi čakalo isto. Garanje za blagor parazitov. Jim je bolje da jih ni. Če ti s tem nisem odgovoril… tvoj problem, ne moj.

Ja no, sej ne razumeš. 🙂 Ljudem ni neprijetna smrt, ker jo težko dojamejo. Zato pa sem vam, dal za primer smrt otroka. Ne rabite komplicirati, kako različna je za vas specifično vaša smrt, ali pa smrt otroka. KER GOVORIM O SMRTI NASPLOŠNO. Vse je odvisno od osebe in od navezanosti na nekoga. Veš tudi kak otrok ne more preboleti smrti starša pa čeprav je bil starš že star in on odrasel, ko ga je zgubil. Poznam take primere.

Pravzaprav se niti za SMRT ne gre. Ampak govorimo o KONČNOSTI. Smrt je prav super in lahkotna, če si na primer veren. Samo toliko, da ne bomo mešal hrušk in jabolk.

(In mimogrede, naša zvezda, ki se imenuje SONCE  počasi umira, še prej pa bo nas vse scvrla, če bomo še tu. Da ne govorimo, da galaksija Andromeda sto na uro drvi proti naši galaksiji in nas bo vse sesula, ko bo z neznansko hitrostjo treščila v nas. To je že vse znano. Ljudje radi upajo v prihodnost, ampak tu se vse konča.)

Se strinjam

(Saj razumem, da ti bo konec v uteho, ker si toliko pretrpel.) Pravzaprav ne vem, pri čemu mi nasprotuješ. Ker smisla ni. In če ga res ni je samo neskončna groza, polna krivic dokler obstajamo. In razvrednotenje vsega lepega in za nas pomembnega, ki ga prinese končnost. Vse je nepomembno. Tako da bodi hvaležen, da nimaš otrok, ker če bi ti keri umrl bi videl grozljivost končnosti brez utehe.

O fak kokosi pravi, da nekaj ve o nečem….

Bwahahaha sori model ampak tolko kot pa ti nabijas drugim, da naj jim hcer posilijo  ali pa sina nevem na kak grozen nacin ubije, (ugl. Tvoje besede, ne moje!) Si model že zdavnaj dokazal, da nimas pojma o NIČEMER!!!

Pogrešamo te v drugi temi “teligija miru” 😀

bolni butalec zakaj odpiraš temo o smrti? Nimaš pametnejše teme prokleti butalec?!?!?!?!

Če se ti ženeš za denarjem in kariero in tralala, oziroma misliš, da se moraš, potem se pa daj. Meni je point v življenju, da če sem že tu, se imam fajn, z denarjem ali brez, kariero ali brez, družino ali brez…… delam kar mi paše in uživam, za nobeno stvarjo se ne ženem.

Ravno v tem je štos, da ne moreš govoriti o smrti in končnosti na splošno. Nobeno kompliciranje ni, ko poveš, da se ti tvoja smrt v primerjavi s smrtjo otroka ne zdi nič hujšega. Ljudje ne dojemamo smrti enako za vse.

Ti imaš pa še poseben problem. Grozno te strah smrti in minljivosti, zato ne razumeš nikogar, ki nima teh težav. Sploh ni res, da ker smisla ni, obstaja samo neskončna groza. In potem poskušaš to tvojo tezo utemeljiti s tem, da če ti pa otrok umre, potem pa končno res začutiš to grozo do konca življenja. In to naj bi po tvoje dokazovalo, da ne moreš biti sprijaznjen s smrtjo in da je življenje muka. Ker če bi nam otrok umrl, potem bi čutili isto kot ti, ki vsak dan čutiš grozo nesmiselnosti in bližajoče se ničevosti. To ni res. Čutili bi žalovanje za otrokom, ki je premlad umrl, čutili bi bolečino, ker je v našem življenju praznina, glede smrti nasploh, sploh pa glede svoje smrti bi bili pa lahko celo še bolj sprijaznjeni kot prej. Ni vsaka bolečina in gorje, strah pred smrtjo!

Tvoj strah in groza morda sploh ne izvirata iz strahu pred neobstajanjem in smrtjo. Morda se bojiš staranja, samote, tega da boš ostal zapuščen in sam in bolan in nikomur ne bo mar zate. Ali pa kaj tretjega, ampak ljudje to pogosto posplošijo na strah pred smrtjo.

Drugače pa ja, vem, kaj hočeš povedat. Marsikateri starš, ki mu je otrok umrl, čuti grozo in ničevost življenja in si celo želi smrti. Ampak to ni strah pred smrtjo, to je strah pred trpljenjem, ki ga prinaša vsak dan posebej. Nezmožnost prenašanja tega trpljenja pa celo kliče po smrti. Kot nekdo, ki je ves čas v hudih fizičnih bolečinah in čuti samo grozo in trpljenje. In ja, smrt je uteha in odrešitev. Ne boji se smrti, boji se življenja.

“sonja907”,

samoto obožujem. Da ne bi živel sam, bi mi bila muka! Moj problem je, da sem imel/imam iskreno rad preveč ljudi.

Ljubezen je največja muka(ljubezen do staršev do otroka…). Grozljivo je, če te imajo ljudje radi in jim veliko pomeniš. Če ti starši dajo ljubezen.

Ljubezen je nekaj grozljivega, ker če spoznaš tako lepe in veličastne stvari, je potem njihova končnost toliko bolj grozljiva. (Tako kot naprimer smrt otroka, tako postane tudi tvoj konec strašnejši ker si vse to spoznal v življenju. IN ZATO PRAVIM, DA NI VSE TAKO STROGO LOČENO KOT PROBAŠ TI LOČITI. Tvoj konec pomeni tudi konec vseh drugih, ki jih imaš rad.)

Življenje je veliko lažje brez tega in takšnih močnih intenzivnih čustev. Morda je prav to, da nisi imela v življenju toliko ljubezni kot nekateri tisto zaradi česar ti je lažje sprejemati lastno končnost. Več je ljubezni in več je empatije, močnejša so tvoja čustva in globji je strah pred končnostjo.

SAMOTA se zdi super, kako fantastično bi bilo, če bi lahko ustavil čas za 10 ali 100 let, vedel bi da se ne staram in da do takrat, ko bo čas ustavljen ne bom zamujal življenja in vmes ne bo noben od tistih, ki jih imam rad umrl. Z velikim veseljem bi odrezal vse, ki jih imam rad in komot bi zdržal 10 ali 100 let v samoti in užival ob branju knjig in gledanju filmov.

Za večino ljudi vem, da tega ne bi mogla zdržati in da sem psihološlo drugačen od večine. Niti partnerja si nikoli nisem želel imeti, s prijatelji se mi ne da ukvarjati, čeprav imam nekatere rad.

Smrt sama po sebi ni grozna, če veruješ v nekaj več. Smrt je grozna le v povezavi s končnostjo. V nasprotnem primeru bi pomenila odrešitev in uteho.

In še vedno, mislim, da je to stvar zavedanja. Da ljudje , ko govorijo, da jih ni strah smrti, ampak le trpljenja si sploh ne zmorejo predstavljati končnosti in da je to zanje abstraktna zadeva, ki jo ne zmorejo ponotranjiti in razumeti. Le mislijo, da jo lahko.

Mislim, da je vse to stvar zavedanja in kako občutljiv, dojemljiv in čustveno polen je nekdo in kakšno strast čuti do življenja, bolj ga bo strah smrti. Ker po drugi strani bi veliko ljudi lahko opisali kot “žive mrtvece”. Bližje je človek tej definiciji UMIRJENEGA živega mrtveca, manj ga je strah smrti.

Te stvari, ki sem jih zdaj opisal so povezane z vsem tem. Sicer pa sva si že pisala o temu a ne, tam v temi o mami, ki je imela problem s sinkom, ki ga je bilo zelo strah smrti in je težko zaspal. Na kar je vplivala tudi bolna babica.

Življenje je veliko lažje brez tega in takšnih močnih intenzivnih čustev. Morda je prav to, da nisi imela v življenju toliko ljubezni kot nekateri tisto zaradi česar ti je lažje sprejemati lastno končnost. Več je ljubezni in več je empatije, močnejša so tvoja čustva in globji je strah pred končnostjo.

O, pa sem jo imela in jo imam. Ljubezen dobivam in dajem. Seveda se človek boji, da bo to izgubil in ti si vse to izgubil, zato čutiš grozo. Ampak grozo čutiš zaradi takega življenja, ki ga zdaj živiš. Ko imaš ljubezen in si srečen – reci temu slepilo, blažilec, karkoli – se ne zavedaš ali ne razmišljaš o tem, da boš to nekoč izgubil. Ni nujno, da zaradi smrti. Stvari se spreminjajo, vse to lahko izgubiš tudi brez smrti. In ko to izgubiš, pride strah in groza zaradi te izgube, ne zato, ker bi se bal smrti. Ni smrt edina, ki prinese izgubo. Poglej Navalnega. Strpali so ga v zapor, daleč od ljubljene družine in občutil je samo grozo in strah. Pa ne zaradi smrti. On je vse izgubil že pred smrtjo. Smrt je bila kvečjemu odrešitev, ker je itak vedel, da živ od tam ne bo prišel.

Kot rečeno, mešaš strah pred smrtjo in strah pred življenjem, ki ni več življenje.