“sonja907”,

seveda da je smrt odrešitev in uteha. Ampak ne v povezavi s končnostjo. Končnost je tista, ki vse zajebe in je past. Mnogi(nekateri-to je zgolj en izmed razlogov) ljudje so se ravno zaradi strahu pred končnostjo pustili grozljivo mučiti v raznih taboriščih in podobno, ker jih je bilo strah narediti samomor, ker je možno, da to ni izhod, ampak čisto dokončno UNIČENJE. Zato še vedno mislim, da mnogi ljudje razumsko ne morejo dojeti končnosti in je to preveč abstraktno za njihov razum.

Oprosti, samo ostalo kar si napisala pa nima smisla.

Praviš, da ko imaš ljubezen se ne zavedaš ali ne razmišljaš o tem, da boš to nekoč izgubil.

Ne, pravzaprav, ko sem imel ljubezen sem vsak dan živel v GROZLJIVEM STRAHU in razmišljal o smrti. Vsak dan sem si predstavljal uničenje, trupla brez življenja, ko nekoga več ni. Vsakič ko sem objel tiste, ki jih imam rad sem razmišljal o smrti. Zato sem ljudi, ki sem jih imel rad objel(objamem) vsak dan(ali ko sem jih videl(jih vidim)).

Vedno sem razmišljal v kakšno napoto so mi ljudje, ki jih imam rad in koliko lažje in bolj sproščeno bi bilo življenje brez tega. Pošastno je imeti koga rad.

Tudi ostalo, ko pišeš, da lahko stvari izgubiš brez smrti…

Ne razumem, ker kot sem pisal z največjo lahkoto bi odrezal tiste, ki jih imam rad in ki sem jih vsak dan z močnimi občutki objel in rabil njihovo toplino in nežnost za ene 100 let, če bi vedel, da ne bojo umrli. Jaz pa bi lahko bil čisto sam, ne da bi sto let videl žive duše in užival ob branju in gledanju filmov. SPROŠČUJOČE in čudovito. TO PA BI BILO ŽIVLJENJE!

Ljudi imeti ob sebi le zato, ker jih imaš rad je nekako egoistično in nekaj kar delaš predvsem zaradi sebe. Prav srečen bi bil, če jih ne bi rabil gledati, tistih, ki jih imam rad(živih in mrtvih), če bi vedel, da ne bojo umrli in mi ni treba skrbeti. Pa to bi bil BLAŽEN MIR! (Tako da ne, vse je povezano s končnostjo.)

Ni ga, zato jaz več ne delam nič! Samo še uživam.

Prav imaš. Si grem plačati mladega prostituta, ki bo znal razveseliti zrelo damo kot sem jaz.

V čem je smisel življenja  piščancev, rib, krav, pujsov?

Ljudje smo  na istem, samo se večina tega ne zaveda.

Kokoši se tudi boji smrti, ker bo končno moral placati za vse svoje grozljive, žaljive, neokusne, kretenske komentarje, tako da se kar pripravi 😀

Ne razumem, ker kot sem pisal z največjo lahkoto bi odrezal tiste, ki jih imam rad in ki sem jih vsak dan z močnimi občutki objel in rabil njihovo toplino in nežnost za ene 100 let, če bi vedel, da ne bojo umrli. Jaz pa bi lahko bil čisto sam, ne da bi sto let videl žive duše in užival ob branju in gledanju filmov. SPROŠČUJOČE in čudovito. TO PA BI BILO ŽIVLJENJE!

Ljudi imeti ob sebi le zato, ker jih imaš rad je nekako egoistično in nekaj kar delaš predvsem zaradi sebe. Prav srečen bi bil, če jih ne bi rabil gledati, tistih, ki jih imam rad(živih in mrtvih), če bi vedel, da ne bojo umrli in mi ni treba skrbeti. Pa to bi bil BLAŽEN MIR! (Tako da ne, vse je povezano s končnostjo.)

kakšna bedarija! če lahko komot odpišeš ljudi ki jih imaš rad in jih nikoli več ne vidiš se pač prepričaj, da niso umrli ampak nekje živijo. z vidika vesolja je čisto vseeno ali umrejo danes ali čez 100 let. In če imaš za trpet v zadnjem stadiju raka ali zarad bolečin (kar bi tvoji starci, če bi bili še živi), je bolje da jih ni. al jim privoščiš trpljenje?

nakladaš da glava peče. Nima to nobene veze s končnostjo teh ki si jih imel kao rad (a nisi rekel, da so te starši kaznovali, ker si homo?? Ti jih pa kao ne moreš prebolet?). Tebe prpa daje ker se staraš in te nihče ne mara. in kot una gor pravi to zamenjuješ za strah pred končnostjo.

Hvala vam za lep zapis.

Se opravičujem “sonja907”, toda zakaj si spremenila vzdevek v “no ja” ?

Tudi danes, ko si mi zjutraj pisala ob 07:24 kot “sonja907” si uporabila “svoj podpis” in sicer ta, da si skopirala del mojega teksta in ga tudi počrnila(odebelila).

Enako narediš v svojem naslednjem odgovoru ob 12:56 kot “no ja”, ko na začetku skopiraš del teksta in ga počrniš.

Ne zameri, toda, če se z nekom pišem imam rad, da uporablja enak vzdevek, da ni zmede. Ker sva si prav lepo izmenjala mnenje.

Točno to sem se jaz spraševala dolga leta in se mi je zdelo življenje povsem nesmiselno, vse dotlej, ko mi je med operacijo odpovedalo srce in sem bila klinično mrtva dokler jim ni uspelo ponovno zagnati mojega srca. Med smrtjo sem imela vpogled v onstranstvo. Od tedaj se nič več ne sprašujem kar sprašuje avtor ampak sem srečna, da živim in sprejemam vse kar mi življenje prinaša, ker sedaj vem, da ima prav vse določen razlog in določen smisel- vse v naše najvišje dobro čeprav v tistem trenutku še zdaleč ni videti tako. Od takrat dalje se zavedam in vem, da po smrti naša zavest živi naprej in da imamo v tem življenju nalogo popraviti napake iz preteklih življenj, predvsem pa ima vsako naše življenje smisel  v iskanju in najdenju brezpogojne ljubezni do vsega, kar je.  Smrt ni nič slabega, ampak je rojstvo v novo, drugačno življenje.

Moram te razočarat. Nisem no ja, čeprav se z njim strinjam. Ne verjamem, da je “moj podpis” to, da kdaj skopiram tekst. Pravzaprav sem to posvojila od nekoga, pri katerem sem to videla, ker tale forum ogromnokrat ne citira. Počrnim pa zadevo zato, da se loči od tistega, kar jaz napišem. Pa spet, enkrat to naredim, drugič ne, enkrat je zgolj citat viden, drugič ga ni, ker ne citira, tretjič je pa kopiran citat. Najbrž večina ljudi tako dela.

Kaj si pa hotel glede vsebine povedati? Nič? No, pa saj nima veze, saj se razumemo, ne?

AJA GLEDE VSEBINE, TEGA KAR SI NAPISALA, KAJ SEM HOTEL POVEDATI?

SEJ SEM TI ODGOVORIL ZGORAJ, verjetno si spregledala.

“sonja907”,

seveda da je smrt odrešitev in uteha. Ampak ne v povezavi s končnostjo. Končnost je tista, ki vse zajebe in je past. Mnogi(nekateri-to je zgolj en izmed razlogov) ljudje so se ravno zaradi strahu pred končnostjo pustili grozljivo mučiti v raznih taboriščih in podobno, ker jih je bilo strah narediti samomor, ker je možno, da to ni izhod, ampak čisto dokončno UNIČENJE. Zato še vedno mislim, da mnogi ljudje razumsko ne morejo dojeti končnosti in je to preveč abstraktno za njihov razum.

Oprosti, samo ostalo kar si napisala pa nima smisla.

Praviš, da ko imaš ljubezen se ne zavedaš ali ne razmišljaš o tem, da boš to nekoč izgubil.

Ne, pravzaprav, ko sem imel ljubezen sem vsak dan živel v GROZLJIVEM STRAHU in razmišljal o smrti. Vsak dan sem si predstavljal uničenje, trupla brez življenja, ko nekoga več ni. Vsakič ko sem objel tiste, ki jih imam rad sem razmišljal o smrti. Zato sem ljudi, ki sem jih imel rad objel(objamem) vsak dan(ali ko sem jih videl(jih vidim)).

Vedno sem razmišljal v kakšno napoto so mi ljudje, ki jih imam rad in koliko lažje in bolj sproščeno bi bilo življenje brez tega. Pošastno je imeti koga rad.

Tudi ostalo, ko pišeš, da lahko stvari izgubiš brez smrti…

Ne razumem, ker kot sem pisal z največjo lahkoto bi odrezal tiste, ki jih imam rad in ki sem jih vsak dan z močnimi občutki objel in rabil njihovo toplino in nežnost za ene 100 let, če bi vedel, da ne bojo umrli. Jaz pa bi lahko bil čisto sam, ne da bi sto let videl žive duše in užival ob branju in gledanju filmov. SPROŠČUJOČE in čudovito. TO PA BI BILO ŽIVLJENJE!

Ljudi imeti ob sebi le zato, ker jih imaš rad je nekako egoistično in nekaj kar delaš predvsem zaradi sebe. Prav srečen bi bil, če jih ne bi rabil gledati, tistih, ki jih imam rad(živih in mrtvih), če bi vedel, da ne bojo umrli in mi ni treba skrbeti. Pa to bi bil BLAŽEN MIR! (Tako da ne, vse je povezano s končnostjo.)

Krščanski odgovor: smisel življenja je umiranje sebi in živeti za druge in Kristusa. Biti odrešen in živeti večno v raju.

Ko zboliš in veš da boš umrl, ko nihče ne razume kako se počutiš, kako trpiš, takrat pomisliš…vse je bilo brez smisla!

Zdravi razmišljajo drugače.

Smisel življenja, bi moralo biti, ležanje na plaži. Brez dela. Kar bi predelali, bi si razdelili. Tisti, ki bi nam nudili posebne usluge, bi dobili privilegije.

Anonimno 10292: Ti si zasluzis, da še kaj poves, ker me zaniamajo podrobnosti tvoje izkušnje in pred in po tem prelomnem dogodku

Anonimno 10292

01.03.2024 ob 20:08

Točno to sem se jaz spraševala dolga leta in se mi je zdelo življenje povsem nesmiselno, vse dotlej, ko mi je med operacijo odpovedalo srce in sem bila klinično mrtva dokler jim ni uspelo ponovno zagnati mojega srca. Med smrtjo sem imela vpogled v onstranstvo. Od tedaj se nič več ne sprašujem kar sprašuje avtor ampak sem srečna, da živim in sprejemam vse kar mi življenje prinaša, ker sedaj vem, da ima prav vse določen razlog in določen smisel- vse v naše najvišje dobro čeprav v tistem trenutku še zdaleč ni videti tako. Od takrat dalje se zavedam in vem, da po smrti naša zavest živi naprej in da imamo v tem življenju nalogo popraviti napake iz preteklih življenj, predvsem pa ima vsako naše življenje smisel  v iskanju in najdenju brezpogojne ljubezni do vsega, kar je.  Smrt ni nič slabega, ampak je rojstvo v novo, drugačno življenje.

…………………………..

…………………………..

Hvala.

Sem ravnokar prebral.

Hvala ti za te zlate besede.

Budistična razlaga se mi je izmed vseh razlag, ki jih ponujajo religije vedno zdela najbolj logična. Na svetu se ljudem dogajajo tudi, pošastne in brutalne stvari, ravnokar otroci trpijo brutalnost vojne, a vseeno razumem zakaj si napisala, da je vse v naše najvišje dobro. Nezaslišane svinjarije pa se ljudem dogajajo zato, ker so jih sami priklicali nase z dejanji v prejšnjih življenjih.

Naj povem kaj sem videl v brazilski telenoveli, ki jo gledam. Vem da je kdo zavil z očmi, ko je to prebral zaradi podcenjevanja tega žarna. Vem da zdaj govorim o zgodbi, medtem, ko se tu pogovarjamo o realnosti. A naj vseeno omenim.

Prikazuje 200 let reinkrnacije, ki so le del izmed stoletij teh duš, ki se zapletajo med sabo.

Angel je rekel, da se ljudje rodimo ponovno, da popravimo napake iz prejšnjih življenj, a velikokrat to ne pomeni nič, saj ljudje lahko živijo 100 življenj, a se ne naučijo nič.

On se že stoletja ukvarja z njimi, a gleda le trpljenje, sovraštvo, smrt, pobijanje in razne tragedije. Zato bo bogu dokazal, da za človeštvo nima rešitve.

Nato mu je nadangel razložil, da vseeno obstaja višji namen.

In mislim, da je genijalen prikaz, gledati ljudi, ki se zapletajo v absurde v katere se tudi mi v resničnem življenju zapletamo. Saj te ljudje počnejo te neumnosti, ker jim ni nastavljeno ogledalo, v temu primeru je to ogledalo prejšnje življenje. In zato imajo težavo s tem, da bi popravili napake, ki jih delajo. Saj poznajo samo to življenje in to je za njih eno in usodno.

Če bi se spomnili prejšnjega življenja bi seveda lahko te napake popravili. Ampak te možnosti z namenom nimajo. To morajo ugotoviti sami in to je najtežje.

Toda šele takrat lahko duša napreduje.

(Je pa zanimivo prikazano, pokaže tudi takšne detajle, da je tudi njihovo zdravje povezano z prejšnjimi življenji. Glavnega junaka boli srce, ker so ga v prejšnjem življenju zabodli v srce. Drugo žensko boli trebuh in pije čaj iz mete, saj so jo v prejšnjem življenju ubili tako, da so jo zabodli v trebuh.)

Je pa pomirjujoče videti takšno zgodbo.

Želim si verjeti, da je tudi v resnici podobno.

Odlično rečeno.

“SONJA907”,

Naj dodam, da sem vsak dan objel svoje bližnje, pretresen, ob zavedanju končnosti in razmišljal, ko bojo njihova telesa hladna in razpadla. Da jih ne bo več.

Ni bolj šokantnega in grozljivega.

A obenem sem napisal, da če bi lahko ustavil čas, bi lahko 100 let živel sam, brez bližine sočloveka in ob temu užival. Tudi brez bližnjih, ki sem jih vsak dan z vso ljubeznijo objel.

Mislim, da se verjetno na tej točki izgubite in me popolnoma nič več ne razumete.

Tako da ne verjamem, da ljudje zares razumejo teh stvari.

Pišeš, da ko imaš ljubezen si srečen in se ne zavedaš teh stvari.

Če pa pišem, da je grozljivo, če te imajo ljudje radi. Da je grozljivo, če ti starši dajo toliko ljubezni.

Lažje je živeti brez ljubezni.

Glede tega, da si srečen, ko imaš ljubezen… Eni mešajo ljubezen tudi z drugimi stvarmi.

Na primer z pozornostjo, ki jo ljudje rabijo za svoje ege. Ali pa odvisnostjo od odnosov.

Jaz tistih, ki jih imam najraje ne bi rabil imeti ob sebi, če bi le vedel, da so dobro, da ne prihaja konec počasi ponje. ŽE ZAVEDANJE, DA SO DOBRO BI MI JE POPOLNOMA DOVOLJ, TUDI ČE JIH NIMAM OB SEBI.

To je bližje ljubezni.

Jaz trpim odkar sem se rodila. Druzine nisem imela nikoli, otrostvo je bilo nesrecno, najstnistvo se bolj, nato sem resno zbolela ze pri 17ih. In nimam nikogar ob sebi, pa konec koncev niti vec ne zelim,saj se bolje pocutim sama. Pa nikomur ne rabim razlagat o tezavah. Zame zivljenje res nima smisla.

Pišeš, da ko imaš ljubezen si srečen in se ne zavedaš teh stvari.

Večina ljudi ne razmišlja o teh stvareh, ko je srečna. Nekateri razmišljajo in jih je strah, da bodo to izgubili. Seveda popolnoma iracionalna reakcija, ki ne prinaša nobenega olajšanja, saj nič ne moreš pri tem, da je življenje končno. Če se torej uspeš prepričat, da o tem, da bomo vsi umrli, prav tako tvoji ljubljeni, ne razmišljaš in pač živiš naprej dokler bo šlo, si srečnejši.

Kot je rekel Frančišek Asiški: Da bi le imel moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, da bi imel pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in da bi imel modrost, da razlikujem to dvoje.

Torej sprejeti je treba tisto, kar ne moreš spremeniti. Če se boš zaradi tega grizel, norel in gnjavil, ne bo nič bolje. Še vedno boš umrl ti in tvoji ljubljeni. Samo bivanje jim boš zagrenil s svojo čemernostjo in nemočjo sprejeti končnost. Namesto da bi jim dal ljubezen in je bil od njih deležen, boš to zastrupil s svojo zavestjo o umrljivosti. Pa saj nimaš več 7 let, ko si začel razumevati, da se bomo vsi postarali in umrli. Ali si ostal na tej stopnji?

Praviš, da je večja ljubezen, če nekomu zastrupiš življenje s tem, da si ves čas turoben in v grozljivem pričakovanju  njegove smrti? No, ni! Sprejmeš, kar je neizogibno in daš vse od sebe, da boš svojim ljubljenim pokazal, da jih ljubiš, dokler so še na tem svetu.

Seveda bi vsak raje tako, da njegov ljubljeni ne umre, pač pa je nekje drugje, srečen in varen. Pravi izkaz ljubezni med dvema partnerjema je tudi ta, da bo eden, ki res ljubi, pustil drugega, ki ga je nehal ljubiti, oditi in zaživeti na novo. In ga ne bo gnjavil s svojim egom in svojo nesrečo, pa čeprav ga še vedno ljubi (ali pa ravno zato). Ker ga ljubi, ga je pustil oditi, čeprav ne bo nikoli več del njegovega življenja. Ker si bolj kot ljubezen zase želi, da bi bil predmet njegove ljubezni srečen. Brez njega.

In kaj zdaj? Ja, človek, ki nekoga ljubi, bi raje, da je brez tega človeka ampak z zavedanjem, da je ta človek v redu in srečen kot pa da bi bil z njim in je ta človek nesrečen. Ampak to ne pomeni, da pa zdaj moramo biti vsi nesrečni, ker vemo, da bomo umrli. Ti enostavno nimaš moči, da bi znal sprejeti stvari, ki  jih ne moreš spremeniti. Saj marsikdo je nima in se dnevno sekira za zadeve, ki se nikoli ne bodo spremenile. Treba je delat na tem, da to nekako premostiš, druge ni.

Smisel tega je v temu da najdes smisel v nesmislu.

Prehranska piramida, evolucija nas vodi k vedno večjemu zavedanju. Vsako življenje je kot šolski dan, ki se z mnogimi šolskimi dnevi dopolni v zaključek šolanja z diplomo na koncu. Sedanja civilizacija je šele v puberteti in nič čudnega ni, da je zavest še zelo zastrta. Ja, človeško telo po smrti enako razpade kot živalsko. Ampak človek ni telo! Samo imetnik telesa je, ki ga po smrti zapusti in odpluje v višja frekvenčna območja. Ponovno rojstvo je prihod v nov šolski dan, da nadaljuje z nabiranjem izkušenj, ker le izkušnje nesemo s seboj. Če se s pomočjo izkušenj ne bi ozaveščali, bi vsak šolski dan bil nesmiseln.

Verna si zato, ker nisi prebrala biblije, ali jo pač po svoje interpretiraš. In, ker ti bog ni odprl oči in služiš demonu, ki ti ga je določil. Simple as that. Po ad 70 za nobenega več ni večnosti, vrata so zaprta.

Torej tudi vse živali, srne, psi, črvi, muhe….ko razpadejo, ti imetniki telesa, odplujejo v višja frekvenčna območja? In kaj se dogaja tam na teh višjih frekvenčnih območjih? Lovite radijske valove in breztelesno plujete po atmosferi v večnem zavedanju samega sebe?

Daj no, tako kot pred spočetjem nisi bila na nobenem višjem frekvenčnem območju, nisi niti po smrti. Kako lahko kdo danes verjame v te blesarije?

To je vprašanje človeka s polno ritjo vsega. Pojdi v države tretjega sveta pogledat, kako je, če ves dan delaš za prgišče hrane, zvečer pa se zavlečeš v kartonsko škatlo ob železniški progi. Osebno se peham, kolikor se, zato, da ne jaz in ne moji potomci ne bodo deležni take mizerije. Po tem pa naš rod usahne. Se ne bomo pehali več.