Ali lahko enostavno nehaš biti mama? ker jaz več ne morem
Nekako pri sedmih letih sta se z možem ločila. On si najde ženo, rodi mu dva lušni hčeri, fant ni več zanimiv, sicer pa ima mater, se tolaži oče.
Ti spoznaš novega, rodi se vama lep otroček, vse znova, vse na novo, hi in ha, fant vse opazuje nekako odmaknjen in prazen v duši, pa seveda zelo žalosten. To so za otroka hudo travmatični trenutki, in kot mati bi mu morala v teh trenutkih posvečati še več pozornosti, ljubezni in časa, kot če bi se nov otrok rodil njegovi materi in njegovemu očetu. S tem je živel in v trenutku, ko se mu je pokazala možnost jo je zgrabil. Vedel je, da te bo prizadel, vedel je, da ne dela prav, vendar prišel je čas da ti vrne milo za drago.
Avtorica, najprej si se od njega oddaljila ti, mati. Šele posledično je to storil tvoj otrok, in če bi razumela njegova dejanja kot klic na pomoč, tukaj sem, imej rada tudi mene, opazi me!, bi odreagirala kot mati, ki jo skrbi za otroka, ki bo storila vse, da mu pomaga iz težav. Ti pa si, mislim, da ne dolgo nazaj spraševala, ali je prav, da starši prijavijo svojega otroka, ki preprodaja in kadi travo, policiji. Danes sprašuješ ali lahko enostavno nehaš biti mama? Ti in otrokov oče sta prepričana, da se s tem otrokom ni več vredno ukvarjat, ker vidva morata skrbeti za svoje zdravje. Ti enostavno ne moreš več, praviš. Ti v srcu itak nisi več mama, ti iščeš enakomisleče in samo še potrditev, da ti pritrdijo in ti boš otroka raje prepustila cesti kot pa da ruši mirno življenje na novo ustvarjenih družin, tvoje in očetove. Ker vidva si to seveda zaslužita, vajin sin iz prvega zakona pa je kolateralna škoda. In naj bo, zakaj pa ni tak, kot si si ga zamislila, priden, tih, čuječ, srečen, da ima očima in polsestro in da je sploh lahko doma.
Avtorica, tvoj otrok potrebuje osebo (ni nujno, da je to mati, če ni dobra mati), ob kateri se mu bo vzbudil občutek varnosti, sprejetosti in se bo ob njej počutil enakovrednega. Zato je bolje, da se na CSD odkrito pogovoriš in izjasniš, da toliko maternega čuta do tega otroka pač ne premoreš, da bi se z njim ukvarjala in prosi, da ga dajo k družini, ki ga bo sprejela in z njim ravnala kot s svojim članom. Tudi take družine obstajajo in verjemi, da boš s tem otroku naredila dobro. In verjetno bo vse kar je povezano s travo izzvenelo, ker ne bi rekla 2x, da ima tudi tvoj sin vsaj toliko želje prenehat s tem, kakor ti, vendar se mu upira narediti ti to veselje. Tvoj sin ni narkoman, prava droga je čisto nekaj
drugega, lahko pa postane, če bo ostal kjer je. Tvoj sin rabi drugo sredino, srčno bližino ljudi in bo pozdravljen, pri tebi mu to ne bo uspelo. Verjemi, otroci so zelo čuteča bitja in tebe in tvoja čustva pozna bolje kot ti. Ne sprenevedaj se, ne delaj se mati, naredi zanj največ kar zmoreš, preko CSD mu najdi dom, kjer se bo počutil dobro in bo zaživel novo življenje. Ti pa ne boš imela težav, mogoče.
Mene bi bilo sram na tvojem mestu. Za inštrukcije ne daš, pa jih potrebuje. Če bi bil res tako brezupen primer jih ne bi želel. Vse kar stori tebi ni prav, ne vprašaš pa se, zakaj je zmeden, zakaj išče in se zanima za stvari v zadnjem času, zakaj to, zakaj ono. Ker ve, da ga ne razumeš, ker se počuti sam na svetu, ker si želi, da ga opaziš in imaš rada takšnega kakršen je, in če bi ti to zmogla in mu pokazala, verjemi, da bi se zelo potrudil, da bi ti ljubezen in pozornost vrnil, tudi tako, da te ne bi jezil in žalostil. Zdaj pa mu je trava najmočnejše orodje s katerim te želi obrnit k sebi, ampak verjetno tudi sam čuti, da mu to ne bo uspelo, ker mati se mu je začela oddaljevati, ko je zasnovala novo družino, zdaj pa je že tako zelo proč, da je vsakršno pričakovanje na bolje, zanj samo še utvara. Ve, da sta izgubljena in da vrnitve ni. Ker kadar se zgodi in pogosto se dogaja v teh letih, da otrok malo skrene s poti, se na videz oddalji od staršev, se vedno vrne, če čuti, da je zaželjen, dobrodošel in pričakovan. Ko pa mati ne ve kaj naj stori in ukrene, da otroka zašije, se pa otrok res nima več kam vrniti in takrat tudi ne vidi več smisla življenja. Umira od znotraj navzven in je obupan. Ima tudi za kaj bit. Čeprav sem se zelo razpisala bi imela še veliko za napisat. Zamisli se nad sabo, avtorica in nad svojim ravnanjem.
Ni cisto tocno tako. Mi “glavni trije” smo ostali iz prvega zakona, vedno skupaj, vse se je dalo dogovorit, vse do zdaj, ko sem izvedela, s cim se ukvarja, zdaj je priznal ker mu drugega ni preostalo…
Vsi itak recejo, da so vedno za vse krivi starsi, in seveda sem res ceprav bi vse se enkrat enako naredila, ker ne vem kaj tocno sem naredila narobe, ves cas se trudim in verjamem vanj (do danes sem verjela, da je verizico res izgubil!, saj nisem hotela verjeti, da je zmozen cesa takega)…. zdaj pa sem tudi jaz ze obupala…. saj ugotavljam da nimam vec moci…
A mogoče poznaš mamo , al pa samo v prazno nekaj nabijaš? Jaz jo poznam in vem da je vseskozi res prava mama. Je pa mama sama za vse. Vzrok je drugje. Mogoče oče in njegova nova družina.
Nekako pri sedmih letih sta se z možem ločila. On si najde ženo, rodi mu dva lušni hčeri, fant ni več zanimiv, sicer pa ima mater, se tolaži oče.
Ti spoznaš novega, rodi se vama lep otroček, vse znova, vse na novo, hi in ha, fant vse opazuje nekako odmaknjen in prazen v duši, pa seveda zelo žalosten. To so za otroka hudo travmatični trenutki, in kot mati bi mu morala v teh trenutkih posvečati še več pozornosti, ljubezni in časa, kot če bi se nov otrok rodil njegovi materi in njegovemu očetu. S tem je živel in v trenutku, ko se mu je pokazala možnost jo je zgrabil. Vedel je, da te bo prizadel, vedel je, da ne dela prav, vendar prišel je čas da ti vrne milo za drago.
Avtorica, najprej si se od njega oddaljila ti, mati. Šele posledično je to storil tvoj otrok, in če bi razumela njegova dejanja kot klic na pomoč, tukaj sem, imej rada tudi mene, opazi me!, bi odreagirala kot mati, ki jo skrbi za otroka, ki bo storila vse, da mu pomaga iz težav. Ti pa si, mislim, da ne dolgo nazaj spraševala, ali je prav, da starši prijavijo svojega otroka, ki preprodaja in kadi travo, policiji. Danes sprašuješ ali lahko enostavno nehaš biti mama? Ti in otrokov oče sta prepričana, da se s tem otrokom ni več vredno ukvarjat, ker vidva morata skrbeti za svoje zdravje. Ti enostavno ne moreš več, praviš. Ti v srcu itak nisi več mama, ti iščeš enakomisleče in samo še potrditev, da ti pritrdijo in ti boš otroka raje prepustila cesti kot pa da ruši mirno življenje na novo ustvarjenih družin, tvoje in očetove. Ker vidva si to seveda zaslužita, vajin sin iz prvega zakona pa je kolateralna škoda. In naj bo, zakaj pa ni tak, kot si si ga zamislila, priden, tih, čuječ, srečen, da ima očima in polsestro in da je sploh lahko doma.
Avtorica, tvoj otrok potrebuje osebo (ni nujno, da je to mati, če ni dobra mati), ob kateri se mu bo vzbudil občutek varnosti, sprejetosti in se bo ob njej počutil enakovrednega. Zato je bolje, da se na CSD odkrito pogovoriš in izjasniš, da toliko maternega čuta do tega otroka pač ne premoreš, da bi se z njim ukvarjala in prosi, da ga dajo k družini, ki ga bo sprejela in z njim ravnala kot s svojim članom. Tudi take družine obstajajo in verjemi, da boš s tem otroku naredila dobro. In verjetno bo vse kar je povezano s travo izzvenelo, ker ne bi rekla 2x, da ima tudi tvoj sin vsaj toliko želje prenehat s tem, kakor ti, vendar se mu upira narediti ti to veselje. Tvoj sin ni narkoman, prava droga je čisto nekaj
drugega, lahko pa postane, če bo ostal kjer je. Tvoj sin rabi drugo sredino, srčno bližino ljudi in bo pozdravljen, pri tebi mu to ne bo uspelo. Verjemi, otroci so zelo čuteča bitja in tebe in tvoja čustva pozna bolje kot ti. Ne sprenevedaj se, ne delaj se mati, naredi zanj največ kar zmoreš, preko CSD mu najdi dom, kjer se bo počutil dobro in bo zaživel novo življenje. Ti pa ne boš imela težav, mogoče.
Mene bi bilo sram na tvojem mestu. Za inštrukcije ne daš, pa jih potrebuje. Če bi bil res tako brezupen primer jih ne bi želel. Vse kar stori tebi ni prav, ne vprašaš pa se, zakaj je zmeden, zakaj išče in se zanima za stvari v zadnjem času, zakaj to, zakaj ono. Ker ve, da ga ne razumeš, ker se počuti sam na svetu, ker si želi, da ga opaziš in imaš rada takšnega kakršen je, in če bi ti to zmogla in mu pokazala, verjemi, da bi se zelo potrudil, da bi ti ljubezen in pozornost vrnil, tudi tako, da te ne bi jezil in žalostil. Zdaj pa mu je trava najmočnejše orodje s katerim te želi obrnit k sebi, ampak verjetno tudi sam čuti, da mu to ne bo uspelo, ker mati se mu je začela oddaljevati, ko je zasnovala novo družino, zdaj pa je že tako zelo proč, da je vsakršno pričakovanje na bolje, zanj samo še utvara. Ve, da sta izgubljena in da vrnitve ni. Ker kadar se zgodi in pogosto se dogaja v teh letih, da otrok malo skrene s poti, se na videz oddalji od staršev, se vedno vrne, če čuti, da je zaželjen, dobrodošel in pričakovan. Ko pa mati ne ve kaj naj stori in ukrene, da otroka zašije, se pa otrok res nima več kam vrniti in takrat tudi ne vidi več smisla življenja. Umira od znotraj navzven in je obupan. Ima tudi za kaj bit. Čeprav sem se zelo razpisala bi imela še veliko za napisat. Zamisli se nad sabo, avtorica in nad svojim ravnanjem.[/quote]
V tem je poanta, samo pogovori in kompromisi pri takih mulotih ni nič, in zato ni avtoritete..
Ko je bil še čas, bi ga moral al eden ali pa kar oba, tako zašvasat, da mu niti slučajno, ne bi šle bedarije po glavi.
Sem pristaš stroge vzgoje in meni se je to obvestovalo. Tu pa tam je priletel kak focn, druga na srečo ni bilo treba, če pa bi bil vmes kaki alko ali droga, pa bi tudi pas pel.
Nikoli, pa res nikoli ne dvigni rok, ker je tvoj otrok in moraš ga spraviti na pravo pot. Kontaktiraj psihologa Juhanta, on je zame car.
Zapomnite si, več otroku daš, manj te spoštuje, manj mu daš in dovoliš, bolj te spoštuje.
Ti si naredila super delo in se še trudiš biti in to je mama, ki se trudi za svojega sina. Čeprav na prvi pogled nedolžna zadeva, nič hudega takole na hitro bi rekli. Moje izkušnje; postaviti jasno mejo do kje lahko gre, tega v hiši ne boš dovolila in pika. Nekdo je omenil komuno in ni slaba rešitev za tvojega razvajenca, vendar nihče ga ne bo spravil k pameti, če si tega ne bo sam želel. In jasno je ne zalagaj ga z denarjem, vzemi telefon, odklopi internet za vsak njegov spodrsljaj doma. 15 let ima si rekla. Nekdo bi rekel, da si že prepozna jaz pravim, da loviš vlak da odločno ustaviš. Kako je z njegovo šolo, kaj počne? In ja terapija bi morala imeti sedaj že efekt, pa ga nima. V glavnem naj gre delat, da dobi discipline, delovnih navad, da bo imel kje trošit energijo.
Prava mama otrokom postavlja meje.
Sem bila in sem mama trem, pa za veliko stvari sama.Oče si je ustvaril novo družino.Vendar noben od otrok ni delal tega.Že zdavnaj bi skočila do stropa.
Ker iz majhnega raste veliko.In starši vedno mislijo :Saj bo zrastel in bo bolje.Ni bolje, slabše je!
Nehaj jamrati in stokati, pokliči Marka Juhanta .Takoj v ponedeljek.
Izpiši ga iz gimnazije in ga vpiši v produkcijsko šolo.
Če ne bo hotel sodelovati, potem naj skoči skozi okno.Bi mu dala okno!
Jaz bi ga z lopato sama vrgla skozi okno, če se ne bi hotel šolati na njegovi izbrani šoli.
To bi naredil tudi moj oče z mano leta nazaj.Po vojaško.Brez mrdanja! To bi rabil tvoj sin! Red! In disciplino!
K Juhantu, obvezno!
Ne vem, če ti bo moja izkušnja v pomoč. Ko sem prebrala tvoj post, sem pomislila samo na eno: zaupanje.
Bila sem na podobnem. Tudi reagirala podobno, kot ti. Tisočkrat je lagal, tisočkrat sva se domenila drugače. Potem je od ne vem kje prišlo takrat zelo kruto spoznanje: dajem mu, kar nastaja v meni. On pa mi vrača. Zamera, nemoč, napačne reakcije.
Spoznanje, da fant nima tal pod nogami, da se nima kam umestiti, nima ciljev.
Naslednji dan sem ga stresla za rame in rekla: O.K., dovolj je bilo. Verjamem, da mi ne boš več lagal. In če mi boš, ti bom tudi verjela. Od tega trenutka dalje ti ZAUPAM.
Ostala sem popolnoma mirna, tudi naslednja dva tedna, ko sem vedela, da dela vse po starem. Vseeno sem mu ZAUPALA v smislu, da sem verjela, da razume in bo nehal. Ko je hotel kam it, sem pokimala in mu rekla, da mu zaupam. Več sem se pogovarjala z njim tudi o navadnih stvareh. Mu prepustila nekaj nalog po hiši. Ne vem, ali je bil to razlog… V slabem mesecu se je otresel družbe in navad. Sam.
Ne, saj ze zdaj vidim, da mu danes nisem prav rekla, da lahko gre kolk dolgo hoce kamor hoce… saj vseeno nisem mirna…. tudi ce kao dam roke stran… nisem pomirjena, ker se mi ne zdi prav.. mah…. težko je naredit pravo stvar, sploh ko vidis da se nekako nobena ne prav obnese…
Mislim pa, da sva zdaj z ocetom nasla resite: bomo delali urinske teste, torej zdaj bo pozitiven, ce bo cez dolocen cas (koliko casa mora vmes minit?) še pozitive , nesemo imena na policijo (vkljucno z nasim)
Usesti bi se morali skupaj: mama, oče in sin, ne glede na to, če ima oče drugo družino. Sin iz prvega zakona je prav tako sin in potrebuje pomoč in pozornost.
Od trave se je verjetno lažje odvaditi kot od trdih drog.
Drugo, če ima fant težave v gimnaziji, naj se prepiše na poklicno šolo. Jo bo naredil brez problema in bo pridobil na samozavesti, pa še kakšno delo v proizvodnji bo po treh letih lahko dobil.
Predvsem pa fant potrebuje OČETA, sama mama ne more delati čudežev.
Upam in držim pesti, da vam bo uspelo.
Fant ima oceta zelo blizu, veliko se skupaj dogovarjamo, tocno pred enim tednom sem pri njih jedla celo kosilo potem ko smo se pomenili kako in kaj. Ni pomagalo, se v istem tednu je sprical telovadbo (sicer mu je ucitelj opravicil, ker pac on zna vse okol obracat), prisel zadet v solo in domov…. s tem da jaz tega sploh vec ne opazim, ker je vedno cuden v faco in ne vem ce je tak od pubertete ali od trave… skratka, tudi nasi sestanki ne pomagajo nic…
No, saj ni čudno, da je ves zbluzen, če pa petnajstletniku dovoliš, da gre lahko kamor hoče, za kakor dolgo hoče.
Ali se ti malo hecaš? To ni nobena vzgoja! Ali ne vidiš, da ti sin pada čez vse meje, ker mu jih ne postavljaš?
Ko te tukaj berem, imaš povsem napačne pristope.In kaj misliš, da bo naredila policija? Popravljala tvojo petnajstletno vzgojo? Imajo še preveč drugega dela.
Jaz se vam vsem čudim, ker petnajst let dovoljujete vašim otrokom, da delajo kar jim pade na pamet.Skačejo vam po glavi že v vrtcu, v šoli delajo bedarije, ampak ne, starši ne narediite NIČ.Ker je vaš otrok najbolj pridkan.V šoli pa ga učitelji komaj še gledajo.In samo čakajo, da gre ven.
Zdaj imaš na grbi problem, ki se je kopičil kot snežna kepa.Že mnoga leta nazaj.
Tvoj sin ni tak od lani.
http://xn--mrlj-fua.si/casopis/
Marko Juhant, Čmrlj
Produkcijska šola
Sestra je sprva to tezko sprejemala itak… je letela ven, da naju ni gledala…. smilila se mi je za znoret…. zdaj pravi, da je mocnejsa…. da ji ni vec tako hudo… meni je! Še vedno se trudim resevafi mirno, da sestra ne gleda tega, ampak ne uspe vedno…. me pa zelo rabi… da jo cartam… in da sem z njo… za razliko od nekaterih…. ki jih še zdaj ni doma…
Uau kako lepo… tudi jaz bi to sprobala, ampak jaz mu dejansko ne verjamem… je prodal verizico od moje bolne mame, ki mu je kupila za rd, da bo imel spomin od nje.. pa sam si jo je izbral… po dezju smo obletavali vec trgovin da bi dobil tak krizec ki mu bo vsec… 300-400 eur… vec kot pol penzije od moje mame… zelo me boli, ker ne morem verjeti kako brezcuten je moj lastni sin
No, saj ni čudno, da je ves zbluzen, če pa petnajstletniku dovoliš, da gre lahko kamor hoče, za kakor dolgo hoče.
Ali se ti malo hecaš? To ni nobena vzgoja! Ali ne vidiš, da ti sin pada čez vse meje, ker mu jih ne postavljaš?
Ko te tukaj berem, imaš povsem napačne pristope.In kaj misliš, da bo naredila policija? Popravljala tvojo petnajstletno vzgojo? Imajo še preveč drugega dela.
Jaz se vam vsem čudim, ker petnajst let dovoljujete vašim otrokom, da delajo kar jim pade na pamet.Skačejo vam po glavi že v vrtcu, v šoli delajo bedarije, ampak ne, starši ne narediite NIČ.Ker je vaš otrok najbolj pridkan.V šoli pa ga učitelji komaj še gledajo.In samo čakajo, da gre ven.
Zdaj imaš na grbi problem, ki se je kopičil kot snežna kepa.Že mnoga leta nazaj.
Tvoj sin ni tak od lani.[/quote]
To sem mu v obupu dovolila danes! Danes sem sklenila da ne zmorem vec, da naj dela kar hoce, naj zabluzi ce tako hoce, jaz ne morem vec… pa vidim, da nisem v redu naredila… itak… ura je devet proc, njega ni ze od treh, brez vecerje, telefon ima kao prazen, se je 2x z smsi javil, da se bo en cas… do vecera ! Je ze vecer, jaz nisem mirna in ne vem kako naprej….
Ne dolgo nazaj, ko si bila na pogovoru okrog sina pri njegovem očetu, si celo kosilo dobila pri njih. Kdaj je bil tega deležen vajin otrok? Kdaj je bil fant zadnjič pri očetu? Na kosilu?
Štiri otroke sta pridelala oba skupaj, veliko debatirata o njih očitno, malo naredita, sta pa končno prišla do dobre končne rešitve. Ko ne gre več, ko vama popolnoma zašteka se odločita, da je otrok zrel, da ga podvržeta urinskim testom in v primeru, da bodo le-ti pozitivni jih bosta lastnoročno odnesla na policijo. Kaj si pa obetata, da vama bodo tam rekli? Verjetno si bodo svoje mislili o vama o otroku pa to, da drugačen pač ne more biti ob takih starših. Kaj si obetata, da bodo na policiji naredili, da ga bodo pretepli, zaprli…? Zaenkrat za mladoletnega otroka odgovarjajo starši, torej sta vidva odgovorna, za pozitiven rezultat, ki ga nameravata dostavit na policijo. Oba sta utrujena in naveličana skrbi in odgovornosti zanj in sta ga pripravljena takšnega kot je predati kar policistom v nadaljnjo obravnavo, vzgojo…
Zamislita se nad sabo, najprej vidva, potem pa pojdita počasi po korakih, leto za letom, dogodek za dogodkom, ki je vajino dete pahnil v godljo.