Ali se tudi ve delate, da ne opazite, da vas vara
Poznam take,ki se delajo in kar nekaj idealizirajo. Doma pa vse,možek privatnik,dnarja kolk češ,seveda,da se je zgovorila na otroka. Zdaj, ko sta starejša,kao nič ni bilo,njen the best in podobne floskule.
Ko pa bo njen sinko,ki je imel inštrukcije iz prve roke varal svojo ženo,ki izhaja iz familije ločenih staršev, ja kdo bo kriv,ko se bo hotela od njega ločiti,in ne bo tiho kot mama njenega moža.In vsi tam j bodo gledali, WTF??
Ja,ta mlada ženka bo kriva,ker izhaja iz familije,kjer sta šla starša narazen.
My ass!
1 služba za DČ do marca – o posojilu mi ni treba niti vprašat v banko, se mi bodo samo smejali …
2 niso vsi (stari) starši za, da prevzamejo tako obveznost, vsak delovnik + počitnice …
3 torej so ti otroka starši vzgajali, ju hranili, kaj primaknili … tebe ni bilo veliko doma, če si delala redno službo in še sezonska dela.
S tako podporo se je lahko tolči po prsih, češ jaz imam ponos itd – v teh časih ko so brez VIP službe za NDČ redke kot bele vrane, ma kakšen kredit, samo od oderuhov.
Jaz imam nekaj več otrok kot ti, bi mi le za najemnino stanovanja, da bi lahko vsi vsaj prespali, šla vsa plača – kje je šele hrana, stroški, priboljški, preživnina …
Ponos in samospoštovanje ne plačata položnic in kupita hrane.
Tiste, ki tega niso sposobni, je treba pa exterminirat al kako?[/quote]
Nisem tega napisala. Moje vprašanje, na katerega še vedno nihče ni odgovoril je bilo, če ste se tudi poročile oz. ste s partnerjem stopile v vezo zaradi tega, ker same ne morete preživet. In ja, po vseh svojih izkušnjah trdim, da nekdo, ki sam sebe ne more preživljat, nima kaj v neko vezo vstopat.
Tiste, ki tega niso sposobni, je treba pa exterminirat al kako?[/quote]
Nisem tega napisala. Moje vprašanje, na katerega še vedno nihče ni odgovoril je bilo, če ste se tudi poročile oz. ste s partnerjem stopile v vezo zaradi tega, ker same ne morete preživet. In ja, po vseh svojih izkušnjah trdim, da nekdo, ki sam sebe ne more preživljat, nima kaj v neko vezo vstopat.[/quote]
potem v novo vezo, ki je bila še večji polom, koliko smo brali, pa potem spet novo, ki se tudi ni obnesla….
Opaziš vzorec?
Nisem se poročila ker sama ne bi mogla preživeti, poročila sem se iz istega razloga kot ti, ljubezen in potem sva pričela skupaj ustvarjati, za naju, za otroke, za lastno zadovoljstvo, se znojila, se veselila, ko je najina hiška rasla…..jap najina sreča, NAJINA.
Jaz se pa z Yo strinjam.
Ne poročiš se zato, ker se nisi sposoben preživljati. Če se s tega razloga, je potem brez veze jokati, da ne gre.
Ja skupno ustvarjeno je skupno. Ampak, če človek vara ti pobere zaupanje, spoštovanje itd.. ko se začneš zavedati, da je življenje prekratko, da bi ga preživel ob človeku ki te ne spoštuje, potem tudi skupna lastnina ne pomeni toliko. Skupno se lahko proda in izplača vsakega pol.
Edino otroci so lepilo veze in zaradi njih bi razmišljala ali je vredno iti ali ne. A pri prevarah ni debate. Lahko se pogovarjava pri drugih zadevah, ne pa pri prevarah, nasilju itd…
To je popoln nonsens.
Če zanemarimo ljubezen in ostale zablode ( 🙂 ) je ravno nesposobnost samostojnega preživetja razlog, da se ljudje že skozi celo zgodovino združujemo v družine, plemena, rodovne skupnosti,…[/quote]
Ja res je. Ampak je za tiste, ki si mislijo, da ne potrebujejo nikogar, že preživeto. Dokler ne pridejo v škripce. Po drugi strani, če je prevelika razlika v premoženju, mora pa tisti z manj biti pripravljen marsikaj požret. Pepelka je samo pravljica.
Sem že enkrat vprašala, pa ni bilo odgovora;
Torej se že v štartu poročite/ste z nekom zaradi materialnega ugodja?[/quote]
da je namen poroke točno ta, zagotoviti ekon. varnost. In še nisem srečala nikogar, ki bi se ob možnosti poroke z premožnejšim in manj premožnejšim, odločil za slednjega.
Evo srečno poročena že 22 let in ja klošar z biciklom za poroko ne bi prišel v poštev.[/quote]
Hecno, jaz pa ne poznam nikogar, ki bi imel razmerje z dvema, premožnim in manj premožnim, in bi se potem odločal med tema dvema. Takih situacij ni, če pa so, pa to ni ne razmerje, ne ljubezen, ampak zgolj 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zloraba drugega zaradi koristoljubja. Teoretično pa sicer verjetno zadeva drži, samo praktično je pa zgolj fantazma.
Tiste, ki tega niso sposobni, je treba pa exterminirat al kako?[/quote]
Nisem tega napisala. Moje vprašanje, na katerega še vedno nihče ni odgovoril je bilo, če ste se tudi poročile oz. ste s partnerjem stopile v vezo zaradi tega, ker same ne morete preživet. In ja, po vseh svojih izkušnjah trdim, da nekdo, ki sam sebe ne more preživljat, nima kaj v neko vezo vstopat.[/quote]
Odgovrajam. NE. In nikoli ne bi, ker je to čisto enako prostituciji. In ja, strinjam se s tabo.
Si šla, ker razen otroka nista skupaj popolnoma nič ustvarila. Vidiš, ko in če bom pa jaz šla, bo pa težje, deliti bo potrebno ustvarjeno, najino. Ja tudi ustvarjeno je lahko lepilo, da ne spokaš, ko se ti “prdec poprek ustavi”, pač pa da malo razmisliš takrat ko zveza zaide v kako krizo.[/quote]
Ah daj no. Bedni izgovori bednih brezjajčnikov.
Sem razmislila, se odločila, vzela v zakup “otroke” in dejstvo, da se mi bo življenjski standard ob ločitvi znižal za 3/4, pač na raven pred ločitvijo – stroški otrok, in se ločila. Matr no, da bom materialu dajala prednost pred sabo? Nikoli.
Moja izkušnja je taka, da sem bila v zvezi 14 let, ko me je partner prevaral z mojo dobro prijateljico. Bili so, težko opišem, takrat zelo divji časi. Veliko se je dogajalo in spremenilo. Midva sva bila pred tem obdobjem kot eno, zelo povezana, se bolj pa su naju povezale zivljenjske situacije. Na neki tocki sem se po travmah, ki sem jih prezivljala koncno pobrala in se nekako po treh letih custveno odcepila od njega. Nic ni slo narobe, samo lahko sem zivela, ce ga ni bilo stalno v moji blizini. Mislim, da je to on takrat obcutil kot, da ga odklanjam in potem je prislo do tega kar je. Vse se je odvilo v najslabso smer. Ob razturjena, oba čustveno unicena. Zacela pa sva pri sedemnajstih, oba prva partnerja drug drugemu – resna. Takoj sem vedela, da je nekaj narobe, fizicnih dokazov nisem imela, ampak sem partnerja dobro poznala. Niti sekunde se nisem delala, takoj sem ukrepala. Najprej sva sla narazen, ker je kao hotel se kaj drugega, v bistvu je slo pa samo za to drugo osebo, ki je bila moja prijateljica, zaupnica itd. Nekaj casa sta se igrala to igro, nato mi je prekipelo, priznal je tudi sam. Prijateljico od takrat nisem vec videla, s partnerjem se stiri leta trudiva vzpostaviti odnos. Bili so vzponi in padci, tudi zelo bolece. Imava dve leti starega otroka in sva drugace zelo srecna, isto pa ni. Jaz ga vcasih se kljuvam s tem, tudi ne zaupam. Vse v zivljenju delam tako, da hkrati racunam, da bo mogoce sel. Pred tem sem o vsem razmisljala skupno. Morda se zdim komu nora, da sem odpustila, ampak se, tako cutila. Splacalo se je. Moj partner je sicer zelo ljubec, pozoren, veliko vlaga v dom, ves cas prezivimo skupaj, kar sva ga tudi pred razmerjem. Prav zato sem tako hitro ugotovila, da nekaj ni ok. Odpustiti ali ne? Vsak je lahko pameten, ampak dokler tega ne dozivis in ne ves kaksen je clovek v resnici, kaksni so bili vzgibi itd., je vse govorjenje zaman. Srecno!
…. da nisem ne župnik in ne psiholog, ko je enkrat mogoče kazalo, da mu nekaj leži na duši. Nočem vedeti, če bo skočil, skakal, dokler hodi domov in porihta tudi mene. Dokler je skok čez plot zgolj adrenalin, poživilo, ki prinese nove strasti tudi v domači spalnici, nimam nekega hudega odpora do tega. Za popestritev pripeljem tudi kdaj prijateljico. Mislim, da imam na svoj način razpucano, on pa nekako ne kaže jasnih znakov, da ima potrebe po izhodih drugam. Vendar ne preverjam, se ne sekiram, ne zasledujem, ne brskam med gatami in ne kličem zadnjih klicanih številk, ker se mi zdi otročje. Če bo kdaj hotel it, pa lahko tudi po glavi skačem, pa ga verjetno nič ne bi ustavilo.