Ja, res je – z malim popravkom; Vujičič služi s SVOJIM ODZIVOM NA INVALIDNOST, ne s samo invalidnostjo. In točno o tem govorimo – odziv na dogodek ali stanje. Sprememba oz prilagoditev karakterja (rast) ali pa pač ne, odvisno od konkretnega človeka.

Drugi v podobni situaciji pa zagrenjeni ali vsaj nesrečni. Kaj je zanje bolje?

nisi razumel poante, tile ki služijo na račun svoje invalidnosti imajo pač za prestrašene ljudi, ki so potem za trenutek srečni, da imajo noge, svojo predstavo, kjer je vse oh in sploh.

V reali so pa zoprni in zagrenjeni, matretirajo svoje invalidske pomočnike itd……..

vsa sreča je zgolj predstava za plačevalce predstave.

Tega pa ne vem, ker človeka osebno ne poznam.
Pri ljudeh, ki jih poznam, se pojavljata obe varianti.

V reali je cel kup ljudi zoprnih in zagrenhenih in maltretirajo vse okoli sebe, a v bistvu nikdar niso doziveli cisto nic strasnejsega od ‘zlomljenega nohta’.

Poanta ni, koliko je kdo zoprn in zagrenjen, ampak koliko se ob vsem tem, kar mu je zivljenje nalozili, zna se iz srca nasmejat in obcutit sreco.

Ojej, Rok, kaj zdaj misliš, da bom vsakega, ki ga omeni nek monovec guglala?

Za Frankla sem že slišala, nisem pa nič brala o njem tako, da ne morem komentirat. Ampak, ko smo že pri taboriščnikih. Pahorja pa verjetno večinoma vsi poznamo. Pred kratkim je bil film o njem. In vrnil se je v taborišče, kjer je nekoč trpel. In v filmu vidiš, da ga tisto obdobje še vedno boli, da mu ni bilo enostavno it tja kot turist. In verjamem, da bi bilo njegovo življenje lepše, če bi mu bilo prihranjeno trpljenje v taborišču.

In kar poznam invalidov, hudo bolnih, hudo poštkovanih, zlorabljenih (psihično, fizično)… njihovo življenje bi bilo bistveno lepše, boljše, če bi jim bilo trpljenje prihranjeno.

Tistim, ki tako povzdigujete trpljenje v smislu, da je to za duhovno rast: razsmiliste pri sebi kako se bi počutili, če si zlomite vrat, postanege tetraplegik k vam pa pristopi monovec in vam naklada o duhovni rasti.

Dajte vsaj kdaj pa kdaj kako možgansko celico uporabit. TIsti, ki tule klatite take neumnosti , boste sigurno najbolj jokali in vreščali, če se vam kaj hudega zgodi. V to ne dvomim. MOgoče se najde za vas potem kak monovec, ki vam bo nakladal o duhovni rasti.

Če želiš suvereno sodelovati v debati – bo treba poguglati, če ne poznaš.
Pahorja večinoma poznamo – in ja, logično da mu ni bilo všeč, logično je, da boli. Kar pišemo tu ne pomeni, da ne boli več ali pa da bi si svojo smolo celo želel.

Samo še enkrat napišem, ker se ne maram ponavljati; nihče ne povzdiguje trpljenja kot nekaj dobrega in vsakomur bi bilo lepše brez. Povzdigujemo pa tisti tip odziva, ki ti omogoča več zadovoljstva in širše razumevanje.

In še o zadnjem – nihče ne pristopa k drugim nakladajoč o rožicah v tej temi; gre za deljenje izkušenj in tudi mnenj.
In direktno o meni – par neprijetnosti sem tudi sam dal skozi do sedaj in par jih nedvomno še bom. Če me bo takrat kdo spomnil na svetlejše plati sranja v katerem bom, mu bom kvečjemu hvaležen. Sploh če bom ocenil, da ve o čem govori.
In… o čudo… nobena od teh zadev ni bila prijetna, a če zdaj gledam za nazaj, so mi nekatere dale toliko vpogleda, da je bilo vsekakor vredno. Če bi bilo treba še enkrat skozi to… je čisto možno da bi ponovil.

Maslow bi se obračal v grobu. Res misliš, da je bolečina tistega, ki si ne more privoščiti nečesa, po čemer hrepeni, kaj manjša ali kaj manj resnična?

Hja veš Rok, na monu ogromnokrat omenjajo neke resničnostne zvezdnike pa neke lepa afne pa kaj vem kaj še vse. A naj vsako tako osebo guglam? Kaj bo smisel, da guglam neke tujce, ki jih ne jaz, ne tisti, ki pišete o njih, ne poznate?

Bebasto je nakladat o sreči nekoga, ki ga v resnici sploh ne poznaš. Za javnost marsikdo naredi predstavo, kaj pa realnost? Kaj bi pa rekli tisti, ki tisto osebo resnično poznajo? Misliš, da bodo ravno tako povedali kot tisti, ki ste o tem človeku pač guglali?

Pa, ker se imaš očitno za človeka, ki je trpel in posledično duhovo zrastel (to pa je duševna rast, da človek potem visi na monu), poskušaj si zamišljat tole:

si majhen otrok, 2 leti star, žrtev zlorab, nihče te ne zaščiti, vedo, da se dogaja, pomagati ne nihče. Si star 5 let, stvar je še vedno ista. Nasilje, zlorabe, nihče ti noče pomagat. Star si 10, še vedno žrtev nasilja, sošolci v šoli se ti posmehujejo, ker si en revež, drugačen o drugih, potem sledijo še bolezni  in tako naprej in naprej. In potem pride do tebe nekdo, ki ti razloži, da je to vse za duhovno rast: da te pretepajo, da si lačen, da te ponižujejo, da te spolno nadlegujejo, da te v šoli zasmehujejo… pač potrpi, ker je to super za duhovno rast. Potem, ko si kar naprej v bonici, ker pač imaš neko dedno bolezen, ti seveda še naprej govorijo o duhovni rasti. Če si punčka, te mogoče ne samo pretapajo, mogoče te še posilijo, ampak to se mora seveda prikriti, ker bo to sramota za familijo, če se to zve, isto kot ostale stvari. Pa spet pride monovec in ti razglablja o duhovni rasti… pa spet v bolnici pa tako naprej in naprej. Pa spet pametni monovski Rok, ki ti naklada o duhovni rasti.

Kaj misliš, kako bo življenje opisanega otroka v primerjavi z življenjem otroka, ki je recimo tudi kaj bolan tako kot ta prvi, ampak nikoli ni pretepen, nikoli lačen, nikoli spolno zlorabljen, ko je v bolnici, ga ljubeči starši obiskujejo in mu stojijo ob strani. Sošolci ga sprejemjo, ker je njim enak in ne en ubog revež v ponošenih cunjah.

Aja, ti boš flancal, da bo prvi otrok imel super duševno rast. Ja, naučil se bo, da so ostali ljude golazen, da ljudem ne sme zaupat, ne sorodnikov, ne učiteljem, ne vrstnikom, ne sosedom, nikomur. To se bo naučil. Fajn duhovna rast, a ne?

Kaj si ti žleht? Težiš Roku. Bolj, ko ti razlaga povsem enostavno stvar, težje ti je razumeti. V hudem primeru posiljenega otroka, ki ga navajaš bi sledilo, konec posilstev iztrošenost, štrik, slovo. Ali pa ob pomoči strokovnjakov, zgrabiti čas, ki ti je ostal, sčasoma narisati nasmeh na obraz, premagati travmo, narediti veliko, veliko kljukico in biti ponosen nase. Pomagati drugim po trnavi poti….. Tvoje mišljenje je, da naj vsak kar obupa. Mama, ki je izgubila otroka, a ima še dva, naj se uleže v zemljo in gre, ker nima nič več smisla? Ali naj potegne iz podplata vso moč, ki jo premore, bo zgled ostalima otrokoma in odživi, kar ji je še dano, če se lahko še kdaj nasmeje, pa kapo dol. PREMAGATI JEZO, SPREJETI BOLEČINO, NAJDIT SMISEL….. Razumeš vsaj malo? Ni pravice ja ne. A če vsakdo, ki nima samo postlano v lajfu potegne štulo in bojkotira kar mu je ostalo,……???? Duhovno zrel človek najde smisel, ko ga komak lahko še zaznaš.

P. S. Izgleda je tvoj križ zelo, zelo težak:(

Hawking je dejal, da je svoja pričakovanja zreduciral na nulo in od takrat mu je vse bonus.

Pismenost ni ravno tvoja vrlina.

Kot prvo, jaz Roku samo odgovarjam.

Kot drugo:daj poskušaj razumeti, da bo otrok, ki ni bil zlorabljen imel boljše življenje kot otrok, ki je bilo zlorabljen. Pa ne glede, če bo ta drugi otrok imel pomoč psihoterapevta (ne pozabi, da moraš to plačat, da na napotnico so te storitve bolj kot ne nedostopne in da so cene terapij astronomske pa še pomisli na višino slovenskih plač).

In ker pač lažeš ali pa imaš tako bujno domišljijo: nikjer, ampak res nikjer ne trdim, da naj tak človek, ki je hudo trpel oz. trpi, kar obupa. To si si pač ti namislila.

Trdim pa, da bi imel veliko boljše in lepšo življenje, če tega trpljenja ne bi dal skozi.

Hja, tipično monovski, citrati ljudi, ki jih osebno ne poznate pa pametovat in seveda si izmišljevat laži in drugim podtikat nekaj, kar niso nikoli trdili. Tipično monovsko.

Nekdo je že nekaj podobnega omenil:

trpljenje in duhovno rast je izgovor za tiste, ki trpinčijo ali pa za tiste, ki vidijo trpečega pa nočejo pomagat ali pa ne morjo pomagat pa imajo slabo vest pa potem nakladajo o duhovni rasti, da jih vest ne peče.

Pa kot je bilo tudi že omenjeno, izgovor tistim trpečim, ki nočejo kaj spremeniti pa bi lahko. Recimo primer žensk, ki jih mož pretepa pa otroke tudi pa jim je duhovna rast izgovor, da ni treba poskrbeti za varnost otrok, če jim je že vseeno, če so same tepene.

Pravzaprav… ne, ne bom nič flancal. Mogoče ne opaziš, a postajaš žaljiva, mene pa mineva ponavljati eno in isto.

Čisto dobro razumem kaj pripoveduješ in se strinjam, da je taka razlaga logična pri takem načinu razmišljanja – ti pa nikakor nočeš razumeti, da ni edina mogoča.
Vse to se lahko zgodi in kot otrok razmišljaš točno tako kot pišeš – ni pa nujno, da tako razmišljaš tudi kot odrasel človek.

Sploh pa čisto narobe interpretiraš razlaganje zadeve, o kateri govorimo. Vsaj ta del, o katerem pišem jaz. Dokler jo interpretiraš kot pišeš, drugačno razumevanje – in tudi razumevanje povedanega – sploh ni možno.

To pa zato, ker svoj razmislek – kot kaže – posvečaš samo strani, ki jo opisuješ. Nimam čisto nič proti temu, saj je to tvoja lastna odločitev – mi je pa škoda časa, za trkanje po zaprtem umu.

Za tvojo interno uporabo pa še tole – vsaj dvakrat sem že zapisal, da nikakor ne trdim, da je imeti slabe izkušnje dobro samo po sebi (ali pa da je za otroka na kakršenkoli način zloraba dobra stvar), pa še kar naprej vlečeš to ven kot nek argument. S čim ali kom se sploh kregaš s temi izjavami?
Ni treba meni odgovarjati na to. Mišljeno je samo za tvojo interno uporabo.

Kakorkoli. Zdaj napadaš, če prej nisi. Nastrojena si.

Razumem, kaj razlagaš. Razlagam le, da imam občutek, da ti Roka nikakor ne. Ali res ne, ali pa namerno negiraš. Žališ nivo mona, prispevke, hkrati ocenjuješ mojo pismenost. Pikolovska.

V življenju imamo preizkušnje, od nas je odvisen odziv nanje. Lahko rastemo, lahko stagniramo v jezi. Seveda je otrok, ki ni zlorabljen na boljšem, vseeno pa ne verjamem, da je komurkoli samo postlano na tem svetu. V končni fazi je že razvajenost huuuda “bolezen”. Komi je lažje po poti preizkušenj, otroku, ki ima vse v rit vnešeno, potem sledi udarec, npr. Slaba ocena, ali otrok, ki je okusil bolečino, doživel spoznanje, da lahko mine, da pride nova priložnost? No, kakorkoli. Zapuščam debato, postala si ostra in imaš močan svoj prav, lepo. Nima smisla nadaljevati.

Ti pa res nicesar ne ves o zivljenju…

Moj zelo dober prijatelj je v otrostvu ostal brez oceta, ki je bil drugace en cisto obicajen oce in poslovno zelo uspesen. Druzina je padla na financno dno po smrti oceta in moza.

Ta moj prijatelj je danes zelo uspesen moski. Ga je ta tragedija zaznamovala? Ja. Definitivno je bila to velika travmaticna prelomnica v njegovem zivljenju in njegovo zivljenje bi bilo povsem drugacno, ce bi oce zivel.

A ko ga vprasas, rece, da ne ve, ce bi bil bolj srecen. Zaradi oceta gotovo, a ta izguba in tezko zivljenje v otrostvu  sta mu odprla povsem nova obzorja, povsem drug pogled na svet in custvenost, posebno spostovanje do zensk s tem, ko je gledal mamo, kako se bori, da bi prezivela…

Seveda bi lahko bil dober ckovek tudi, ce bi odrasel z ocetom, ne bi pa imel takega pogleda na svet in zivljenje, skratka drugace bi bilo in ni receno, da bolj srecno.

Drugi primer, ravno cez vikend sem bila na kavi s prijateljico, ki je oseba, ki cisto ustreza tvojem opisu, zlorabljena, tezko otrostvo, zanicevana, v zakonu prevarana, bolezen na bolezen in se dve prometni nesreci, ravno pred kratkim ze ne vem kolikic operirana, izgubila enega otroka, en otrok bolan, v sluzbi same tezave, je invalid, dela 4 ure, pa se kaj bi se naslo, skratka njo zivljenje res ni sparalo…

A zenska polna nacrtov, polna planov za zivljenje, polna optimizma, bo to in bo ono, samo da se pobere po operaciji, pa se med tem, ko pociva, dela sto stvari, ima nesteto interesov, ma, ne poznam osebe, ki bi bila bolj polna in zeljna zivljenja od nje!

In ves kaj pravi? Da jo je zivljenje tako teplo in jo zepe, da hoce vzet vse dobro, kar lahko, ker si zasluzi!

Bi bila taka, ce ne bi sla skozi vse, kar je dozivela? Ona dvomi, pravi, da bi verjetno lezala na kavcu in jamrala, da mora oprat 3 stroje perila…

Ti razmisljas veliko prevec ozkogledo. Vidis samo tisto katastrofo, ki se je cliveku zgodila in ob tem se tako zgrozis, da nisi sposobna niti mrdnit, kaj sele pogledat se malo okoli in videt celostno sliko! Od tistega enega usranega drevesa nisi sposobna videt cel bogat gozd!

Ni poanta, da moras skozi troljenje, da prides do spoznanj, je pa dejstvo, da ko se ti zgodi kaj hudega, imas na izbiro, da prezivis ali crknes in kdor prezivi, je definitivno duhovno zrastel!

To popolnoma drži. Lep primer je gospod Janez Janša, ki je zaradi vsega trpljenja, ki ga je doživel po komunističnih zaporih in ki mu ga še danes povzročajo levičarji, duhovno na tako visokem nivoju, da ga niti Evropa več ne razume, še manj pa naši državljani.

Po dveletni določenni preizkušnji in izkušnji lahko potrdim, da ne. Skozi trpljenje definitivno ne “rastemo” – skozi fazo trpljena moramo biti prej dorasli in močni, da to situacijo  lahko pokončno in s čimmanj posledicami na psihično in telesno stanje tudi preživimo.

Ker če ne bi bila že prej pred to izkušjo  izoblikovana, stabilna oseba, bi me ob taki izkušnji, ki in kot jo doživljam, pobralo, spodneslo, zaneslo, odneslo, dobesedno . Nekateri se  v situacijah podobni moji zapijejo, drugi goltajo pomirjevala in uzpavala, tretji, se resno ogrozijo z mislijo na samomor.  V takih situacijah, kot so sama trenutno doživljam.

Med hudim stresom, bolečino in trpljenjem nič “duhovno ne rasteš”. Med takim stanjem  moraš bit preklemano prizemljen, realen in trezen, da preživiš.

Žaljiva gor ali dol. Ne bom se delala lepe in pač direkt povem, da se mi zdi tole vaše blebetanje o trpljenju in duhovni rasti neumno. Tako, da Rok, tema je: Ali skozi trpljenje res duhovno rastemo?

In moje mnenje je, da trpljenje močno škoduje tako duši kot telesu. In brez celofančkanja direkt povem, da kdor razklada o neki duhovni rasti, da pač blebeče neumnosti.

Pikolovska? Ker sem omenila, da si nepismena, ker mi podtikaš stvari, ki jih nisem nikjer trdila? Pod pojmom pismenost nisem imela v mislih slovnice, ampak razumevanje napisanega in tvojega poditkanja meni.

Ohjej, ko se govori o trpljenju in omenjate slabo oceno, ena zgoraj celo zlomljen noht, mi je dejansko jasno, da nimate pojma kaj dejansko je trpljenje.

V razmislek:

kaj je večje trpljenje, če otrok izgubi očeta, ki ga je ljubil? Ali pa, če ima otrok očeta, ki ga zlorablja?

In ti, ki omenjaš prijateljico, ki ima polno teh tegob. Res misliš, da bi bilo njeno življenje slabše, če ne bi preživela vseh teh tegob? Jaz sem 100%, da bi bila bistveno bolj srečna, bolj zadovoljna, če bi bila zdrava, če ne bi bila zlorabljena.

Kot sem že parkrat napisala:

tisti, ki pametujete o duhovni rasti ob trpljenju in opisujete srečneže, ki so doživeli tegobe: svoje imetje dajte tistim, ki stradajo, sami pa pojdite pod most živet. Pa še prej si polomite par kosti, da bo ja večja duševna rast. Pa vsekakor ne hoditi k zdravniku na kake preventivne preglede, kaj če vam odkrijejo raka? Bolje, da ga ne, ker potem bo duševna rast večja.

Ti veš, zakaj ne moreš ali ne znaš odpreti okna na stežaj. Morda tudi nočeš, ker bi po vseh pojasnilih Roka in ostalih “morala” preseči svoj pogled.
Tudi, če velja prvo ali drugo in razlog ni v tem, da ne bi hotela, je lepo, če se v debati ohrani spoštljiv odnos do sogovornikov, ki ohranjajo spoštljivost.

2x sem šla skozi res slaba leta, polna tragedij in katastrof.

Prvič sem bila eno veliko tele in me je spodneslo in odneslo, a sem se pobrala in ogromno odnesla iz teh izkušenj.

Drugič sem bila zrela, stabilna, ni me ne spodneslo, ne odneslo, sem preživela in jasno tudi nekaj odnesla od vsega tega, a prvič sem se dejansko spremenila v drugo osebo, boljšo, drugič sem samo dodala nekaj nians.

Ne čutim potrebe, da bi svoje misli zavijala v celofan. Direkt povem tako kot mislim. Sploh pa, ko mi nekdo neke laži podtika, takrat pa sploh ne čutim potrebe, da bi bila prijazna. Še manj, da bi se za tako osebo trudila in se delala lepo pa zavijala besede v celofan. Direkt, točno tako kot mislim.

Prav, če je tebi tako prav. Vsak sam izbere način, kako spregovori o sebi in vsak ima do tega seveda vso pravico.

Medtem ko se ukvarjamo z življenjsko lekcijo, smo okupirani s problemi, zato niti ne opazimo svoje rasti. Šele po končani “šoli,” ko snov že prebavimo, smo sposobni panoramskega razgleda nad preteklimi dogodki. Logično, da smo po vsaki lekciji bolj izkušeni in dojamemo pomen situacije.

Dokler nismo nabrali toliko izkušenj, da nam ni več treba vsega izkusiti na svoji koži, se učimo skozi trpljenje. A to ne gre večno po istem kopitu. Pride čas, ko znamo upoštevati nasvete modrih, izkušenih ljudi in to je učenje brez trpljenja. Star pregovor pravi, da se bedak uči iz svojih napak, modrec pa iz tujih. A do te stopnje moramo nekaj dat skozi, da prerastemo svojo neizkušenost in naivnost.

Zelo lepo povedano, dodala bi samo se, ce ne bi bilo trpljenja, ne bi niti vedeli, kaj je dobro, kaj je sreca, kaj radost, vse bi bilo eno in isto, nobene razlike.

Nekaj se ucimo na lastnem troljennu, nekaj na tujem, kakor kdo in kakor kdaj, a moramo okusit oboje, tako sreco kot nesreco.