Biti na antidepresivih, nekaj normalnega danes?
Za AD to gotovo ne velja. Mogoče za pomirjevala, uspavala……za AD pa ne.
[/quote]
Ampak povedala pa ne bo, za katera to piše. Da mal sami počekiramo navodila, pa kaj piše, za kero stvar je, pa tko naprej. Da bomo lahko odgovoril, zakaj tam tko piše. Že cel cajt je sam, da pišejo 4 tedni. Kje, na koledarju, na morju.
No počakmo.
Ampak povedala pa ne bo, za katera to piše. Da mal sami počekiramo navodila, pa kaj piše, za kero stvar je, pa tko naprej. Da bomo lahko odgovoril, zakaj tam tko piše. Že cel cajt je sam, da pišejo 4 tedni. Kje, na koledarju, na morju.
No počakmo.
[/quote]
Na njenem menstrualnem koledarčku, samo se ne more spomnit, zakaj točno je tam narisala križec.😁
Na njenem menstrualnem koledarčku, samo se ne more spomnit, zakaj točno je tam narisala križec.😁
[/quote]
No, pol bi blo vsaj ene od 5 do 7 normalno po tem koledarčku. 4 je res mal premal hahaha.
No, nej navede, ne da trajba nekaj.
En primer sem našla, pa tam nikjer ni govora o do 4 tednih. Ampak počakmo, da utemelji, pri katerih piše te 4 tedne. Oz. on pravi kar ua vse, da je tko.
Ne. Samo povem, kar so mi na pregledih povedali zdravniki, ko so mi razlagali diagnozo.
[/quote]
No, dokler multinik piše, kar je zdravnik povedal, temu pač ni za verjet. Že tako dnevno kažete, da niti preprostih stavkov niste sposobni razumet, kaj šele potem nastne iz tistega, kar nek zdravnik pove?
No, dokler multinik piše, kar je zdravnik povedal, temu pač ni za verjet. Že tako dnevno kažete, da niti preprostih stavkov niste sposobni razumet, kaj šele potem nastne iz tistega, kar nek zdravnik pove?
[/quote]
Ti ne razumeš. Ne razumeš tega, da te ima folk polno kapo in da nisi ne smešen in ne simpatičen. Malo poglej, kako te klincajo v sosednji temi.
No, dokler multinik piše, kar je zdravnik povedal, temu pač ni za verjet. Že tako dnevno kažete, da niti preprostih stavkov niste sposobni razumet, kaj šele potem nastne iz tistega, kar nek zdravnik pove?
[/quote]
Dol mi visi, ali mi verjameš ali ne. Dejstva ostajajo enaka, diagnoze prav tako, pa ne glede na to, koliko kolesc se tebi vrti v napačno smer.
Ti ne razumeš. Ne razumeš tega, da te ima folk polno kapo in da nisi ne smešen in ne simpatičen. Malo poglej, kako te klincajo v sosednji temi.
[/quote]Razumljivo, da pokažeš, česa si sploh sposobno razumet, se pravi nič. V tovrstnih temah ne gre ne za simpatičnost, ne šajivost, ampak za zdrav razum in je govora o realnih zdravstvenih težavah, ki jih imajo ljudje. Vi pa toliko zarukani, da mislite, da so to šale in nekaj nad čimer lahko s svojo tupoglavostjo zamahnete z roko.
Dol mi visi, ali mi verjameš ali ne. Dejstva ostajajo enaka, diagnoze prav tako, pa ne glede na to, koliko kolesc se tebi vrti v napačno smer.
[/quote]
Kaj tebi visi, nobenega ne zanima, eno je pa zagotovo, da zdravnik ne bi rekel ali napisal tega kar ti kvasiš, tudi če “ni iz stroke, kot si recimo ti”.
Samo to bom povedala:
Tisti, ki se z depresijo, anksioznostjo in ostalimi podobnimi duševnimi motnjami še niste soočali, nimate pojma, kaj to pomeni. To moraš resnično doživeti na lastni koži, da lahko sploh komentiraš o tej tematiki. Seveda imate pravico do svojega mnenja, ampak to mnenje ne šteje prav dosti. Ne privoščim tega nikomur. Ni vse tako simpl, kot si nekateri predstavljate. To ni kot glavobol, ki čez noč mine. Opozorim vas še na to, da nikoli ne veste, kaj vse vas v življenju še čaka. Lahko da boste tudi trpeli za depresijo. Nikoli se ne ve.
Lep pozdrav, jemalka antidepresivov
To ni le njegovo opažanje, to je dejstvo. Krajši čas sem delala v takem domu in zato vem, da je res. Tablete (ne morem jim reči zdravila, ker to v teh primerih niso), povzročajo stranske učinke in ljdje, ki jih jemljejo, kmalu pristanejo v vozičkih. Uprave teh domov želijo rutinsko oskrbo, kjer imajo uslužbenke vso kontrolo, starostniki pa nobene. Veliko je govora o ohranjanju dostojanstva starejših, v praksi se dela ravno obratno.
In če meni ne verjameš, tule je raziskava iz Švedske, ki naj bi bila en od vzorov oskrbe starejših.
Vaš link
[/quote]
Nikakor ne trdim, da je stanje v domovih idealno. Tudi na temo dajanja zdravil v bolnišnicah bi se lahko veliko povedalo.
Grozno pa mi je, da se lahko kakšna gospodična (strežnica ali negovalka) odloči, da nekdo ne rabi določenih zdravil (tako kot je napisala ena zgoraj). Prava grozljivka zrela za prijavo!
Na žalost je bilo in je še vedno tako, da dokler starostnika ali bolnika redno obiskujejo svojci in “težijo” zdravnikom, jih oskrbijo bolj kvalitetno, kot pa nekoga za katerega se nihče ne zanima.
V tvojem zapisu se pravzaprav skriva odgovor oziroma kar dejstvo, da je večina antidepresivov predpisana po nepotrebnem, prehitro in brezglavo. Predvsem zato, ker jih predpisujejo zdravniki splošne prakse. Zgodil se je dogodek, bila si v stresu, stiski in namesto, da bi normalno predelala ločitev – ja, s solzami in bolečino in traja kar nekaj časa (kar je vse normalno) si se zatekla k antidepresivom. Ker tako kot vse, si dandanes človek želi instant in takojšnje rešitve. Nobenega napora, nobenega vložka, nobene lastne inercije, zgolj rešitev od zunaj. Na koncu, kot si rekla, je izzvenelo samo – kot pri 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} itak tudi izzveni.
Z depresijo se sama še nisem soočila, niti ne z motnjami anksioznosti.
Vem pa nekaj malega o tem, ker je bila v gimnaziji depresivna moja hči, košček za koščkom jo je zmanjkovalo potem, ko se ji je podrl svet in sta jo izdala dva najboljša prijatelja.
Kljub večurnim pogovorom, dolgim sprehodom, objemom, varnosti doma – ni več zmogla.
Nekega jutra ni več mogla vstati.
Potem sem se aktivirala, z njenim soglasjem takoj poiskala strokovno pomoč (psihoterapevta), seveda samoplačniško in jo dobesedno odnesla na prvo uro.
Iz terapij je prihajala izčrpana, na začetku ni kazalo, da se bo kaj izboljšalo, šele po nekaj mesecih je počasi prihajala iz črnega oblaka.
Smo pa v teh mesecih z njo živeli vsi družinski člani, vedno je bil nekdo doma, da ji je bil na voljo za pogovor, animacijo, sprehod, izlet, zabavo.
Ni želela jesti, a smo jo počasi uspeli navdušiti nad zdravo hrano, da ni shujšala do kože in kosti.
Priznam pa, da nisem nikoli niti pomislila, da bi jo peljala k splošnemu zdravniku in da bi ji lahko predpisali antidepresive.
Bilo je naporno, seveda najbolj za njo, a priznam, da sva se tudi midva z možem takrat postarala vsaj za 10 let. Mislim pa, da nas je izkušnja še bolj povezala v smislu medsebojnega spoštovanja in sprejemanja drugačnosti, hči pa je dojela, kako zelo močna je lahko.
Z depresijo se sama še nisem soočila, niti ne z motnjami anksioznosti.
Vem pa nekaj malega o tem, ker je bila v gimnaziji depresivna moja hči, košček za koščkom jo je zmanjkovalo potem, ko se ji je podrl svet in sta jo izdala dva najboljša prijatelja.
Kljub večurnim pogovorom, dolgim sprehodom, objemom, varnosti doma – ni več zmogla.
Nekega jutra ni več mogla vstati.
Potem sem se aktivirala, z njenim soglasjem takoj poiskala strokovno pomoč (psihoterapevta), seveda samoplačniško in jo dobesedno odnesla na prvo uro.
Iz terapij je prihajala izčrpana, na začetku ni kazalo, da se bo kaj izboljšalo, šele po nekaj mesecih je počasi prihajala iz črnega oblaka.
Smo pa v teh mesecih z njo živeli vsi družinski člani, vedno je bil nekdo doma, da ji je bil na voljo za pogovor, animacijo, sprehod, izlet, zabavo.
Ni želela jesti, a smo jo počasi uspeli navdušiti nad zdravo hrano, da ni shujšala do kože in kosti.
Priznam pa, da nisem nikoli niti pomislila, da bi jo peljala k splošnemu zdravniku in da bi ji lahko predpisali antidepresive.
Bilo je naporno, seveda najbolj za njo, a priznam, da sva se tudi midva z možem takrat postarala vsaj za 10 let. Mislim pa, da nas je izkušnja še bolj povezala v smislu medsebojnega spoštovanja in sprejemanja drugačnosti, hči pa je dojela, kako zelo močna je lahko.
[/quote]
Bravo! Bistveno je zdravljenje vzrokov, ne simptomov. Ko bi le bilo več tako ozaveščenih staršev, da izberejo daljšo in napornejšo, a uspešno pot iz bolezni.
Z depresijo se sama še nisem soočila, niti ne z motnjami anksioznosti.
Vem pa nekaj malega o tem, ker je bila v gimnaziji depresivna moja hči, košček za koščkom jo je zmanjkovalo potem, ko se ji je podrl svet in sta jo izdala dva najboljša prijatelja.
Kljub večurnim pogovorom, dolgim sprehodom, objemom, varnosti doma – ni več zmogla.
Nekega jutra ni več mogla vstati.
Potem sem se aktivirala, z njenim soglasjem takoj poiskala strokovno pomoč (psihoterapevta), seveda samoplačniško in jo dobesedno odnesla na prvo uro.
Iz terapij je prihajala izčrpana, na začetku ni kazalo, da se bo kaj izboljšalo, šele po nekaj mesecih je počasi prihajala iz črnega oblaka.
Smo pa v teh mesecih z njo živeli vsi družinski člani, vedno je bil nekdo doma, da ji je bil na voljo za pogovor, animacijo, sprehod, izlet, zabavo.
Ni želela jesti, a smo jo počasi uspeli navdušiti nad zdravo hrano, da ni shujšala do kože in kosti.
Priznam pa, da nisem nikoli niti pomislila, da bi jo peljala k splošnemu zdravniku in da bi ji lahko predpisali antidepresive.
Bilo je naporno, seveda najbolj za njo, a priznam, da sva se tudi midva z možem takrat postarala vsaj za 10 let. Mislim pa, da nas je izkušnja še bolj povezala v smislu medsebojnega spoštovanja in sprejemanja drugačnosti, hči pa je dojela, kako zelo močna je lahko.
[/quote]
Če bi jo zadrogirali bi bila lahko že pokojna.
Kaj so naredili z metadonom, heroina se lahko rešiš, metadona nikoli. So ga naredili hujšega od heroina, da so si zagarantirali trajno dilanje.
Prav tem tiči pravi problem, namreč, koliko uživalcev teh legalnih drog v Sloveniji, ima od specialista psihiatrije potrejeno diagnozo in ustrezno zdravljenje, ob njegovem budnem spremljanju?
Kot bi zlomljeno nogo, srčno napako ali vnet slepič zdravil družinski zdravnik!?
Kdo od nas bi se mu pustil posegati v naše telo?
Tu pa brez kančka vesti dotičnih zdravnikov in kančka zdrave kritičnosti dopuščamo, da se že naše otroke mrcvari s strupi… Adijo pamet!
specialisti psihiatri nic bollsi. zlomljena noga ima rentgen za postavit diagnozo. sladkorna sladkor v krvi. Depressija pa nima patoloskgega izvida.
[/quote]
Vseeno bi bilo tu in še kje zanimivo slišati, prebrati, koliko od jemalcev AD in AP so s postavljeno diagnozo in tudi prejetjem teh psihofarmakov s strani psihiatrov.
In koliko tistih, ki so jih dobili kar pri osebnem zdravniku.
Sploh tisti, ki te psihofarmake tako zagovarjajo, ker jih baje tudi sami jemljejo, ker jim raznorazne psihične težave ne dajo niti vstati iz postelje.
Še več, trdno so prepričani, da ga ni človeka, ki bi bil sam in brez nafte sposoben se izkopati iz tegob, s katerimi se vsi srečujemo dnevno in že vse življenje.
Ker se to ne da!
Kdo je to famo vrgel v svet, bi tudi bilo dobro izvedeti?
Ajde, vsi, ki ste na legalnih drogah, povejte vsak svojo zgodbo, na kratko in po resnici.
In ne pozabite omeniti, da ste zasvojenci, ki se tega križa več ne morete rešiti, ker se hudič vrne tudi po letu dni abstinence.
Enkrat bodite toliko z jajci, da poveste resnico!
Polarni, začni. Kdo ti jih je predpisal in zakaj so ti potrebne čedalje večje doze, ker postajaš popadljiv kot stekel pes?
Kar je tipično, da tvoji možgani potrebujejo vedno močnejšo dozo!
Dohtar ti je pa ne da, kajne, ker si že itak na premočnih?
Živite torej v začaranem krogu, ker vas ta hudič noče več izpustiti!
In sedaj nas želite prepričati, naj jih jemljemo še mi, da vam bomo podobni?
Bdw, ravno je umrla stara gospa, leta porabnica AP, baje zaradi Alzheimerja, ker so ji odpovedale ledvice.
Je pa bila leta odvisna od pomoči drugih.
Vprašam vas: Ni bolje biti zmešan brez tablet in še vedno svobodno migati ali bolje biti zombi, agresiven, slinast in povsem zmešan?
prednisone 5093 can you buy prednisone in canada buying prednisone
https://prednisonet.online prednisone daily
prednisone medicine prednisone for dogs otc prednisone cream