Cakam da mine se en dan.
Moje življenje je čista nula. Samo vegetiranje. Pa sem poročena, imam otroke. Mož dnevno-gostilna in tja znosi ves denar, otroci brez službe. Ko so doma, samo čakajo, kdo bo kaj naredil.
To neprestano kritiziranje, nihče ne vidi nič lepega in nihče ne naredi prav nič za bolj radostno življenje. Samo vegetiranje iz dneva v dan.
Pogosto razmišljem o tem, da je najbolje, da bi zasala in da se zjutraj ne zbudila.
Saj se pogovarjam s sodelavkami in mi pravijo, da moram JAZ nekaj ukrenit, saj sem poskušala, že tisočkrat a naletim na popolnoma gluha ušesa in sledi ponovno NIČ. Mogoče sledi še prepir, ki ga ne prenesem več.
samo napišem, 05.08.2021 ob 06:40
Moje življenje je čista nula. Samo vegetiranje. Pa sem poročena, imam otroke. Mož dnevno-gostilna in tja znosi ves denar, otroci brez službe. Ko so doma, samo čakajo, kdo bo kaj naredil.
To neprestano kritiziranje, nihče ne vidi nič lepega in nihče ne naredi prav nič za bolj radostno življenje. Samo vegetiranje iz dneva v dan.
Pogosto razmišljem o tem, da je najbolje, da bi zasala in da se zjutraj ne zbudila.
Saj se pogovarjam s sodelavkami in mi pravijo, da moram JAZ nekaj ukrenit, saj sem poskušala, že tisočkrat a naletim na popolnoma gluha ušesa in sledi ponovno NIČ. Mogoče sledi še prepir, ki ga ne prenesem več.
Vsekakor si aktivna udeleženka teh nikakršnjih odnosov.
Vsak je sam odgovoren za svoja dejanja.
Pozdravljena @samo napišem!
Vem, da ti ne bo v uteho, samo povem, da nisi edina, ki vegetiraš.
Jokati ne morem več, sem pa spoznala določene zakonitosti in mozaik se je začel počasi sestavljati. Bližje sem, lažje vse skupaj prenašam.
V razne pravljice – moč misli, – imamo svobodno voljo in smo kreatorji svojega življenja …. že dolgo NE verjamem več.
Videno večkrat – bolj ko se trudiš , pozitivno misliš in daš vse od sebe – slabše je. Določeni pa se enostavno prepustijo in jim dobesedno za vse dol vsi – pa se jim lajf čudežno poštima.
Tako, da ja …. sprijazni se s tem (vegetiranjem), enostavno se prepusti! Se bere ne logično, ampak tudi, če se boš trudila ne bo bolje – se slabše bo! Zato se prepusti in to 100 %, v srcu!
Srečno!
@samo napišem
Ti pošiljam objem. Bodi nežna s sabo. Imej se rada, najprej ti. Spoznaj se, sprejmi se, bodi iskrena sama s sabo. Če že toliko let živiš v kritikah in se samoobtožuješ, le sprejmi, zadihaj in poglej realno: je kritika realna? Je le čustveno pucanje, poniževanje?
Ko ti postaneš nežna s sabo, so tvoje reakcije drugačne, je klima doma drugačna. In potem ti počasi postane jasno, česa ne zmoreš, česa ne dopustiš… sprejmeš svojo notranjo moč in se začneš pogovarjat. Iskreno, ljubeče.
Tako nekako je šlo pri meni… sem pa še na poti. Mogoče bo uvidel, da se za odnos z otrokom splača potruditi in se šel zdravit. Majhne spremembe so že. Sem hvaležna zanje. Če ne bo šlo, če bom začela zbolevati kot po tekočem traku pa bom absolutno dala prednost preživetju in se umaknila iz toksičnega okolja. Odvisno od moči in zalog energije, ki jih imam. V nedogled tako ne bo šlo, žal, pa sem bila stoprocentna, da sem bolj trpežna.
Ti želim vse dobro in da bi premogla dovolj moči, da bi uvidela, kako dragocena in ranljiva si.
Mimogrede k zdravniku zagotovo ne, da boš imel napotnico za psihiatra in antidepresive noter, da si trajno brezposeln zaradi psihološke ocene? Ne tega brat in počet ljudje, nikakor ne. Zdravniki so zadnji naslov za pomoč. Oni npr. so danes v imenu covida gledali tekmo v času službe, je povedala ena ki jo poznam, da so vsi meli ob 13.00 do konca tekme fraj čas. tako zelo se trudijo za nas. Z veseljem pisejo tabletke, ki uničijo ljudem možnost zaposlitve.
Tudi jaz se podobno počutim. Pa imam službo in družino ter mi generalno nič ne manjka. Ima pa mož osebnostno motnjo in se počutim še bolj samo, kot ko sem sama. K strokovnjaku noče, jaz pa hiram. Ne komunicira skorajda nič razen glede stvari, ki jih je potrebno nujno opraviti, z nikomer se ne druži, posledično se tudi mi kot družina ne. Naredi doma samo tisto, kar mu direktno naročim. Kot bi programirala robota. Večino dneva gleda v telefon ali knjigo. Jaz sicer imam prijateljice s katerimi se dobimo zunaj ter dobre duše v službi. To me rešuje. Je pa kriza med prazniki in dopusti. Ko naj bi se človek sprostil, je stalno v napetosti. Vse ga moti, stalno slaba volja, nobenega optimiza, veselja, smeha, notranje bližine.
Kakšen je postal ta svet! Imamo vsega, v vsej zgodovini živimo ljudje v največji blaginji. V bistvu smo pa najbolj osiromašeni!
https://buytadalafshop.com/ – buy cialis online us