Cakam da mine se en dan.
življenje gre naprej le odstranit se moraš iz okolja v katerem živiš.
kar se dela tiče – ne išči v tvoji stroki išči manjša dela in začni od tam tudi če so slabo plačana ali so pod tvojo izobrazbo. Konc koncev je trenutno tvoj cilj ,da si urediš življenjea ne? Denimo začneš kot trgovka v trgovini. Plača z vsemi stroški vred je tam nekje okoli 900 eur. Pol dneva si v trgovini in spoznaaš ljudi, pol dmeva pa porabljaš zase in za svojo prihodnost – dnar daš na stran, da boš lahko šla drugam pa četudi je to najem.
če tega ne zmoreš, potem pojdi kak fitnes, karkoli le da si med ljudmi in proč od tvoje drhalaste družine.
in če to ne gre, si pač samotar – pojdi v naravo hodit in na sprehode. pa se nadihaj svežega zraka. če nimaš poznastev in stikov je pač tako.
samska45, 05.08.2021 ob 17:55
Mimogrede k zdravniku zagotovo ne, da boš imel napotnico za psihiatra in antidepresive noter, da si trajno brezposeln zaradi psihološke ocene? Ne tega brat in počet ljudje, nikakor ne. Zdravniki so zadnji naslov za pomoč. Oni npr. so danes v imenu covida gledali tekmo v času službe, je povedala ena ki jo poznam, da so vsi meli ob 13.00 do konca tekme fraj čas. tako zelo se trudijo za nas. Z veseljem pisejo tabletke, ki uničijo ljudem možnost zaposlitve.
Iz česa si ti diplomirala? Astrologije? Takšne pišeš, da se sploh ne čudim, da si v takem dreku, kot si… Malo se zamisli, kaka oseba si in zakaj se te vsi izogibajo in te hinče ne zaposli, ker kolikor jaz poznam situacijo trenutno večina ne dobi delavcev, služb je več kot dovolj, če si pa preveč fina primiti za vsako delo, pa ne govorimo o delovnih mestih za minimalca, je pa to tvoj problem, potem pa ne jamrati.
Se tudi ne čudim, da je bivši bivši…
Samska54, 30.07.2021 ob 13:50
Pri 30ih ne vidim vec pred sabo nic lepega. Zaradi diplome me vsi obravnavajo kot psihicno moteno in se delajo norca iz mene, ker nimam fiksne sluzbe. Sluzbo sem iskala tako krcevito da sem letos pristala na operacijski mizi. Nimam niti ene osebe za pogovor in prezivljanje dni, ker me je pred operacijo pustil dolgoletni fant. Navelicana sem tega zivljenja, nic lepega ne vidim vec nikjer najmanj pa v drugih ljudeh. Rada bi bila v 60ih.
Zakaj pa meniš, da bi ti bilo v 60.-ih okej? Mogoče, ker bi že prišla k pameti? Sicer pa se mi zdi, da si malo depresivna. Naredi nekaj na sebi, pogovori se sama s seboj kaj sploh želiš v življenju početi, doseči. Služb je zadosti, če nisi prefina in preizbirčna. Veš, če imaš dneve zapolnjene z delom ni kaj dosti časa za samopomilovanje, tako pač je, delat, delat in kaj pametnega narediti s svojim življenjem.Pa misliti in delati dobro tudi drugim, pomoči potrebnim. Če ne zmoreš sama pojdi na psihoterapije, so velikokrat zelo koristne.
samo napišem, 05.08.2021 ob 06:40
Moje življenje je čista nula. Samo vegetiranje. Pa sem poročena, imam otroke. Mož dnevno-gostilna in tja znosi ves denar, otroci brez službe. Ko so doma, samo čakajo, kdo bo kaj naredil.
To neprestano kritiziranje, nihče ne vidi nič lepega in nihče ne naredi prav nič za bolj radostno življenje. Samo vegetiranje iz dneva v dan.
Pogosto razmišljem o tem, da je najbolje, da bi zasala in da se zjutraj ne zbudila.
Saj se pogovarjam s sodelavkami in mi pravijo, da moram JAZ nekaj ukrenit, saj sem poskušala, že tisočkrat a naletim na popolnoma gluha ušesa in sledi ponovno NIČ. Mogoče sledi še prepir, ki ga ne prenesem več.
Sodelavke imajo prav, samo ti si kriva, ker dopustiš svojim, da se tako obnašajo. Boš morala na prvo mesto postaviti sebe in, če drugače ne bo šlo zapustiti dom ter si ustvariti novo življenje proč od družinskih negativcev. Pomilovanje nič ne pomaga, treba je zagristi za boljšo in lepšo prihodnost, brez tega ti nikoli ne bo bolje. Brez samopomilovanja se takoj resno pogovori z vsemi tvojimi in jim postavi jasen ultimat: Če ne bo tako, kot želim grem in to za zmerom. Potem se je potrebno svoje odločitve tudi držati drugače te ne bodo jemali resno in ne bo nič bolje. Pravico imaš, do življenja, ki te osrečuje in ne takega, da si izkoriščana s strani tistih svojih, ki bi ti najbolj morali stati ob strani. Glavo pokonci in najprej na list papirja zapiši svoje odločitve potem pogovor in potem začni uresničevati vse do boljšega jutri.
Vem, da je tole stara tema. Slabi odnosi v družini res uničujejo zdravje duše in splošno počutje. Osebni zdravnik, napotnica za psihiatra, brez predsodkov sprejetje zdravljenja z antidepresivi, tudi pomirjevala, če ne gre drugače oz. dokler ne gre drugače, samoplačniške psihoterapije, pogovori z osebo, ki ji lahko vse poveš, sprehodi, prečiščevanje preteklosti (jo pustit za sabo), predelovanje jeze, ki jo čutiš, ker uničuje tebe, ne drugih. Vse to sem doživela, tesnobo, depresijo, panične napade, tresenje, negativne misli, strahove, nespečnost… in ko dojameš, da se lahko slabo konča, se odločiš: zdj pa dovolj, grem k zdravniku. Niso me obsodili za neprištevno, leno, v kartoteki je vse zabeleženo, vsi izvidi, dalj časa sem bila na bolniški, pa še vedno sem normalno v svoji službi, že leto in pol na zdravilih, in že manjšam odmerek. Je pa res, da moraš SPREJETI svojo depresivno-anksiozno motnjo oz. kakršnokoli že, in se ne predolgo spraševati, zakaj ravno jaz. SAM SI MORA ČLOVEK ŽELETI IZBOLJŠANJE. In se boriti vsak dan. Vsi se borimo. Korak za korakom. Vsem je težko. Tistim, ki so sami (samski) in tistim, ki imamo 5 ali pa 10 otrok. Moraš se odločit, kako si želiš živeti, če si sploh želiš… Vesela sem, da sem se odločila za pot zdravljenja, čeprav skoraj prepozno. Bolje pozno kot nikoli. Priznajte si, da imate težave in ne čakajte. In imejte potrpljenje, izboljšanje ne pride samo od sebe. Pomislite, kaj delate narobe, kaj vas je pripeljalo do takšnega počutja, veselite se majhnih sprememb na bolje. Ne gre kar iz danes na jutri in ja, zelo se je treba trudit, zdravila so le opora!!!