duhovi pri nas/vas doma
Da še jaz delim mojo izkušnjo. pri nas doma ima hiša dve nadstropji, nekač ki je star dve leti veno beži v zgornji štuk in mi smo mu rekli da je gor ”baubau” da nebi bežal po stopnicah da si kaj ne naredi. Nečak se kdaj usede na stopnice in kliče baubava, vendar ko jaz pridem domov me vedno prime pod roko da greva skupaj pogledat kje se skriva ta baubau. Nikoli nisem nič posumila do te nedelje ko sva prišla po stopnicah gor in sem ga vprašala kje se skriva baubau.. odpeljal me je do sobe od staršev, s prstom pokazal proti oknu in rekel da baubau tam stoji. vprašala sem ga kaj dela in odgovoril mi je da nas samo gleda. potem sva se malo igrala v sobi in ko se mi ni dalo več sem mu rekla da greva nazaj dol in ga zopet vprašala kaj dela baubau… tamali mi odgovori da gre baubau ninat. rečem mu naj mu pošlje lupčka in pomaha, nakar gre mulc do postelje in gleda v blazino pošlje ljubčka, pomaha in gre.. to nebi bilo tako srhljivo če nebi moj oče in od nečaka dedek lansko leto umrl. šele po tem kar se je zgodilo sem razmišljala da vsakič ko sva iskala baubava se je z nekom lovil po štuku in skrival kot da se igra, čeprav sem jas samo sedela na stopnicah in ga gledala, vendar ko sva šla dol je bilo te igre konec… ker verjamem da otroci vidijo duhove ker so njihove duše čiste bi naredila en poskus. vzela bi sliko očeta in z nečakm šla v sobo. vprašala bi ga če izgleda kakor moški na fotografiji. če bi tamali odgovoril da, bi verjela da ne bo nič hujšega vendar je še vedno srhljivo, če pa reče da ne izgleda kot moj oče, bi bila pa lahko to provukacija za duha. vem da so to kočljive zadeve vendar me zanima in strah me je resnice. poskusila bi z belo magijo vendar nočem da gre kaj narobe..
Naj še jaz delim z vami svojo izkušnjo…
Pred skorajda 20-imi leti sem se ločila. Bivši mož tega preprosto ni prenesel (bil je brezposeln mamin sinček, ki je za nameček začel zahajati v igralnice) in je, kljub temu, da je poskušal z novimi partnerstvi, do konca ostal sam. Prvo leto po ločitvi nas je na vse mogoče načine vznemirjal: sledil nam je, klical preko domačega telefona (čez čas iz telefonskih govorilnic) in takoj, ko je bila zveza vzpostavljena, prekinil zvezo. Vedeli smo da je on, ker se je (dokler je klical iz domačega telefona) na našem telefonskem aparatu izpisala njegova številka. …
No, pred dobrim mesecem je nepričakovano umrl (infarkt). Nekaj dni za tem je začel zvoniti naš hišni zvonec. Prvih nekaj dni je zvonilo večkrat na dan in jaz (delam doma) sem, ker sem pričakovala poštarja oz. prevoznika, tekla k vratom ali pa sem se kar z balkona oglasila… Vendar pred vrati največkrat ni bilo nikogar. Zvonjenje čez dan se je zdaj nekoliko umirilo, vsakih nekaj dni pa zvoni ponoči med 00.30 in 3.00. In dan, ki sledi noči v kateri zvoni, je tudi poslovno zablokiran. Imam spletno trgovino in v tistih dneh preprosto ni naročil…. Naša maltežanka ponoči niti ne zalaja več – samo smukne pod odejo in tam ostane do jutra.
Zdravo,
sicer je tema že stara vendar naj povem, da je moja hči videla podobo v svoji sobi.stara je bila 2 leti…Kot bi odrezal en petek ni hotela več zaspat kot vsak dan…tresla se je, gledala v kot sobe…2 tedna je trajal, vsako noč smo bedeli, ni in ni uspela zaspat (tudi v najini sobi ne)… jokala, tresla se…pa sva jo spraševala če je kdo tam, pa reče da stric…opisala ga je kot je pri 2 letih najbolj znala… Gledala ga je pod strop, rekla je da je veeeelik, večji od naju, kar pomen da vsaj 2 metra, ker sva midva zelo visoka. Povedala je, da jo je strah, ker ni nsmejan, da jo ves čas gleda, stoji pri igračah, prišel pa je vsak večer. Odločno smo skupaj rekli, naj gre stran, ker bi šli mi radi spat… Včasih je odšel, včasih ni. In tudi če je odšel, sva si mi dva sicer oddahnila, da je deklica lahko zaspala vendar kot bi jo nekdo sredi noči zbudil, kriki, krićanje je bilo takšno, kot bi jo nekdo rezal. Spet se tresla in gledala v eno točko. Sva jo spraševala naj ga vpraša kdo je, kaj želi itd… Skratka, verjela sva ji, bila z njo, jo stisnila ko ji je bilo težko, skratka scena takšna, da če ne doživiš, ne moreš verjet…. Povsem primer, ko več ne veš ali se nam vsem meša ali ne… Hči je potem že sama znala “hendlat” in stvari so se umirile, dokler ni en dan z očmi begala po sobi in jo vprašava kaj je, pa je rekla da se deklica in deček igrata v sobi in da ji ni všeč kako deklica nagaja. Vse to sem sama želela malo preizkusiti in, ker je rekla, da sta zelo majhna, sem ju želela imeti na dlani. Vsakega sem dobila na eno dlan-mi ju je dala hči, potem pa sem jima rekla, naj gresta prosim stra, ker bi mi šli spat. Slučajno, ko sem to govorila, sem gledala v desno roko in mi hči reče: mami, komu pa to govoriš? Pa jo vprašam, če nimam js v roki dva majhna otroka, pa mi reče. da on je, samo na drugi roki, desna roka pa je prazna ker je punčka se šla igrat in nagaja. Srh me je spreletel tudi, ko je npr mož prišel v otroško sobo, pa ga hči ni slišala, pa se kar naenkrat obrne in zavpije, da je pohodil fantka! Ni se želela z njima pogovarjat, videlo se je, kako je včasih samo z očmi spremljala njune premike. Sva jo vprašala kako jima je ime, je povedala. Vse je povedala, kar je pač znala pri slabih 3 letih takrat. ČEz nekaj časa je to izzvenelo… Zdaj bo stara 4, pa nama par dni nazaj reče:Ane, da ne more biti nihče drug tukaj, samo mi smo tukaj doma?
To mi je dalo takoj vedeti, da nekaj vidi ampak ve, da je nemogoče, da je to resnično prisotno tudi za nas…In se ves čas sama tolaži s tem, da če bi imel obiske bi se mogli prej najavit in da ne more bit en k pr nas v stanovanju itd. Izmika se vprašanjem če je kdo tukaj, ker racionalno ve, da tega ni… Je pa od teh videnj postala zeloooooo senzibilen otrok, prej pa čist k kamen…nč joka tud ko ji je pol glave manjkalo, nikol nč jokala, za nobeno stvar, trmasta je bila pa zelo…2 leti nas že vsake toliko spremljajo stvari…Da ne omenim, da sem tudi jaz že 3x doživela nenavadne stvari: Previjam mlajšo hči, pa začutim, kako me nekdo potraplja po rami in se obrnem sredi otroške sobe…Mož in starejša hči sta bila pa zunaj na sprehodu. Sem se seveda obrnila, refleksno…ampak mi je kar kri zledenela.. Tudi ko sem dojila mlajšo hči, je včasih spustila dojko in glavo obračala nazaj in gledala pod strop vedno v isto točko, ne glede na to kako sva bili obrnjeni.
Verjemite otrokom, bodite z njimi. Vem, totalna nemoč je v nas starših, midva sva hči nesla v spalnico, jo objela da bi lahko zaspala pa je samo rekla: Stric je tukaj, sedi pri atiju!
Če kdo potrebuje kakšno pomoč, sem na voljo… Ni lahko, sploh, ker okolica misli, da se vam je zmešalo… In ostaneš sam z vso to grozo.
p.s. živimo zraven pokopališča!
Živjo!
Js mam pa eno vprašanje.Moja prijateljica se ponoči kar sbudi in vidi nad seboj neko senco gospe ki drži v roki vrtnico.Ali pa,ko gre mimo ogledala,ki ga imajo na hodniku vidi kako neka deklica teče in enkrat ko si je delala pričesko pret ogledalom sta dva otroka in tista ženska z vrtnico in nek moški stali z njo.In ko poklice recimo mamo se tile prikazni izginejo.
Kaj mislite zakaj se ji to dogaja?
Oddaje o teh rečeh rada gledam po tujih programih. Tudi jaz verjamem, da nekaj obstaja. Imam tudi izkušnje. Bila sem sama doma z hčerjo (hiša). Naenkrat se je kleti začul glasen moški hej. Sama pri sebi sem si mislila, da se mi že meša. Isto sekundo je tamala rekla: mami, a si slišala tole? tisti večer je deževalo. Okoli hiše ni mogel nihče hodit. Še zdaj nimam ravno dobrega občutka hodit po kleti.
Spalna paraliza – precej pogost pojav. Ko se ti možgani zbudijo prej kot preostalo telo in zaradi strahu pri tem pride do halucinacij in prikazovanja raznih duhov, ljudi, senc in ostalih podobnih zadev.[/quote]
hvala, res bo to, sem malo pobrskala po spletu. Se mi zgodi, da ne morem kričati, čeprav bi rada in telo me ne uboga – hočem vstati, teči, se bojevati proti nečemu, pa ne morem. Me pa obide srhljiva zona, ker ne morem ubežati. Prikazni ipd. pa ne vidim.[/quote]
Ja, to razloži mnogo “srečanj” z duhovi. Za vsako tako stvar je pametna razlaga.
Daj kaj več povej.
Meni se tudi to dogaja.
Ne vem v čem je finta, ali to da “uloviš” višjo frekvenco, ali “padeš” v drugo dimenzijo ali imaš pač odprte in pretočne “kanale”, da imaš pač stik s svetom na oni strani (čez mejo!!!).
Jaz vidim astralna telesa nedavno umrlih, ter nenavadne ropote in zvoke, ki me velikokrat na kaj opozorijo.
To imam že od malega “vgrajeno” v sebi.
Ko sem bila stara 10 let in sem sedela ob oknu, ter gledala ven … sem čisto blizu videla bel oblaček, v katerm je bila rdeča lučka …čez dobro minuto prijoka v sobo mati, ter v joku pove, da je ravnokar umrla babica (od starosti).
danes pa ne več. Namreč, kako bi moja hči (4) poznala mojo babico, ki je umrla pred 30 leti?
Nikoli se o njej nismo pogovarjali, da bi jo opisovali. Pa mi nekega jutra pravi, da je babica zaskrbljena, pa jo vprašam katera, pa mi pove, da tista z ruto, ki nosi visoke copate in ima oblečeno palerino. Jo pogledam malo čudno, češ katera nosi ruto, pa pravi ne ne moja babica, tvoja!
Verjemite, pribilo me je k tlom, opisala je mojo babico! Skrbelo pa jo je (tako sklepam), ker sem čez nekaj dni potem zvedela, da sem brez službe, kar tako po 15 letih in sem se zelo telo sekirala, tudi zbolela:(
Daj kaj več povej.
Meni se tudi to dogaja.
Ne vem v čem je finta, ali to da “uloviš” višjo frekvenco, ali “padeš” v drugo dimenzijo ali imaš pač odprte in pretočne “kanale”, da imaš pač stik s svetom na oni strani (čez mejo!!!).
Jaz vidim astralna telesa nedavno umrlih, ter nenavadne ropote in zvoke, ki me velikokrat na kaj opozorijo.
To imam že od malega “vgrajeno” v sebi.
Ko sem bila stara 10 let in sem sedela ob oknu, ter gledala ven … sem čisto blizu videla bel oblaček, v katerm je bila rdeča lučka …čez dobro minuto prijoka v sobo mati, ter v joku pove, da je ravnokar umrla babica (od starosti).[/quote]
O detajlih raje ne bi. Sicer se ne dogaja nič “klasičnega” v stilu poltergeista in ne doživljamo ugašanja luči, ropotanja itd…me je bilo pa vseeno sprva malo strah, ampak sem sedeaj pomirjena. Ko sem prvič doživela, sem mislila, da je nekaj narobe z mojim vidom ali pa da se mi že meša 😀 Očitno nekaj vidi tudi moja 3-letna hči, v bistvu sem zaradi njenih “zgodbic” začela bolj študirati v tej smeri.
Duhovi so vedno med nami.
Vprašajte ljudi,ki se ukvarjajo s črno magijo,kako jih prikličejo,kaj žrtvujejo,…
A veste koliko je skritih sekt v sloveniji?Jaz vem za 3 hude sekte.
Vse kar si želiš pri njih dobiš,kot je uspeh pri poslu,šolanju,štipendijo,da ti firma dobro laufa,da kupci le pri tebi kupujejo,..Res pa je da stane.
In kaj se zgodi ko nehaš plačevat?V roku 1 do 2 let narediš samoumor ali pa se ti zgodi huda prometna nesreča.Zaradi neuspeha,nezadovoljstva,začne se ti vse rušit,propadaš,zavrnitve na vsakem koraku,nategnejo te na vsakem koraku,kot da je cel svet obrnjen proti tebi,…
Mene pa včasih obišče kak duh. Enkrat sem videla enga fanta, blond, lebedel je ob steni pri vratih.
Zadnjega duha, khm…, nazadnje sem videla angela na pokopališču. Ti so prekrasni, to je nekaj najlepšega.
Enkrat prej me je pa muckov duh obiskal, sem ga videla kako je prišel do mene….
Jest jih imam rada, problem je seveda s psihiatri in temi tepci… k mi ne verjamejo.
Čeprav je pa res, da me je soseda kmalu po tem, ko je odšla na drugi svet, živela je ena par hiš od tu enkrat kot vščipnila. Pišuka.
Sicer pa je do mene že prišel duh, ponoči in rekel, da ga boli in sem čutila njegovo bolečino.
Najbolj jim koristi molitev. V knjigi Angeli v mojih laseh pa to zelo lepo avtorica tudi prikaže oziroma pove.
Zdravo,
sicer je tema že stara vendar naj povem, da je moja hči videla podobo v svoji sobi.stara je bila 2 leti…Kot bi odrezal en petek ni hotela več zaspat kot vsak dan…tresla se je, gledala v kot sobe…2 tedna je trajal, vsako noč smo bedeli, ni in ni uspela zaspat (tudi v najini sobi ne)… jokala, tresla se…pa sva jo spraševala če je kdo tam, pa reče da stric…opisala ga je kot je pri 2 letih najbolj znala… Gledala ga je pod strop, rekla je da je veeeelik, večji od naju, kar pomen da vsaj 2 metra, ker sva midva zelo visoka. Povedala je, da jo je strah, ker ni nsmejan, da jo ves čas gleda, stoji pri igračah, prišel pa je vsak večer. Odločno smo skupaj rekli, naj gre stran, ker bi šli mi radi spat… Včasih je odšel, včasih ni. In tudi če je odšel, sva si mi dva sicer oddahnila, da je deklica lahko zaspala vendar kot bi jo nekdo sredi noči zbudil, kriki, krićanje je bilo takšno, kot bi jo nekdo rezal. Spet se tresla in gledala v eno točko. Sva jo spraševala naj ga vpraša kdo je, kaj želi itd… Skratka, verjela sva ji, bila z njo, jo stisnila ko ji je bilo težko, skratka scena takšna, da če ne doživiš, ne moreš verjet…. Povsem primer, ko več ne veš ali se nam vsem meša ali ne… Hči je potem že sama znala “hendlat” in stvari so se umirile, dokler ni en dan z očmi begala po sobi in jo vprašava kaj je, pa je rekla da se deklica in deček igrata v sobi in da ji ni všeč kako deklica nagaja. Vse to sem sama želela malo preizkusiti in, ker je rekla, da sta zelo majhna, sem ju želela imeti na dlani. Vsakega sem dobila na eno dlan-mi ju je dala hči, potem pa sem jima rekla, naj gresta prosim stra, ker bi mi šli spat. Slučajno, ko sem to govorila, sem gledala v desno roko in mi hči reče: mami, komu pa to govoriš? Pa jo vprašam, če nimam js v roki dva majhna otroka, pa mi reče. da on je, samo na drugi roki, desna roka pa je prazna ker je punčka se šla igrat in nagaja. Srh me je spreletel tudi, ko je npr mož prišel v otroško sobo, pa ga hči ni slišala, pa se kar naenkrat obrne in zavpije, da je pohodil fantka! Ni se želela z njima pogovarjat, videlo se je, kako je včasih samo z očmi spremljala njune premike. Sva jo vprašala kako jima je ime, je povedala. Vse je povedala, kar je pač znala pri slabih 3 letih takrat. ČEz nekaj časa je to izzvenelo… Zdaj bo stara 4, pa nama par dni nazaj reče:Ane, da ne more biti nihče drug tukaj, samo mi smo tukaj doma?
To mi je dalo takoj vedeti, da nekaj vidi ampak ve, da je nemogoče, da je to resnično prisotno tudi za nas…In se ves čas sama tolaži s tem, da če bi imel obiske bi se mogli prej najavit in da ne more bit en k pr nas v stanovanju itd. Izmika se vprašanjem če je kdo tukaj, ker racionalno ve, da tega ni… Je pa od teh videnj postala zeloooooo senzibilen otrok, prej pa čist k kamen…nč joka tud ko ji je pol glave manjkalo, nikol nč jokala, za nobeno stvar, trmasta je bila pa zelo…2 leti nas že vsake toliko spremljajo stvari…Da ne omenim, da sem tudi jaz že 3x doživela nenavadne stvari: Previjam mlajšo hči, pa začutim, kako me nekdo potraplja po rami in se obrnem sredi otroške sobe…Mož in starejša hči sta bila pa zunaj na sprehodu. Sem se seveda obrnila, refleksno…ampak mi je kar kri zledenela.. Tudi ko sem dojila mlajšo hči, je včasih spustila dojko in glavo obračala nazaj in gledala pod strop vedno v isto točko, ne glede na to kako sva bili obrnjeni.
Verjemite otrokom, bodite z njimi. Vem, totalna nemoč je v nas starših, midva sva hči nesla v spalnico, jo objela da bi lahko zaspala pa je samo rekla: Stric je tukaj, sedi pri atiju!
Če kdo potrebuje kakšno pomoč, sem na voljo… Ni lahko, sploh, ker okolica misli, da se vam je zmešalo… In ostaneš sam z vso to grozo.
se lahk registriraš, bi te nekaj vprašal ampak prek zs ja
Si prebrala knjigo “Angeli v mojih laseh”? Pozorna sem postala, ko si rekla, da si čutila, da te je nekdo potrepljal po rami. Jest sem tudi, vendar meni je bilo v tolažbo, čeprav takrat še nisem prebrala te knjige in še nisem razumela zakaj se gre :))
Tudi avtorici se je dogajalo nekaj podobnega, kot tvojim otrokom. Čudno je le to, da se je bala, ker otroci se običajno ne bojijo…