Bistvene razlike seveda izhajajo iz primarne družine. Moji starši so se rodili med vojno, na vaseh, neizobraženim kmetom. Mladost ni bila rožnata, poklicna šola, zaposlitev in težko, garaško delo. Nismo bili lačni, a to zato, ker se je vsak dinar preudarno obrnil. Zrastla je tudi hiša, vendar z veliko odrekanja. Kot mladostnica sem to dobro čutila, v srednji šoli sem imela ene hlače in ene superge na leto. Starši so se upokojili, sedaj njuni penziji SKUPNO ne dosegata 1.000 eur.

Njegovi so malo mlajši.Rojeni v mestu staršem uradnikom in vojakom, denarja je bilo, šolanje, udobni službi in precej visoke plače. Oba imata veliki pokojnini, višji kot sta najini plači. Tašča ne zna z denarjem, razsipna je, nič ne daje na stran. Živita sama, oba imata kakšno zdravstveno težavo (želodec, žile, holesterol – starostne težave, pač), se kao pazita pri hrani. Naj najprej poudarim, da od njih nimamo in ne zahtevamo in ne prosimo in ne iščemo nobene pomoči – ne čuvajo nam otrok, ne kupujejo nam daril, ne dajejo denarja ne v obliki daril, ne v obliki nagrad za vnuke. Mi živimo po svoje. Pridemo kdaj pa kdaj na obisk in takrat človek pri njih vidi svašta. Čeprav ne smeta jesti ničesar, je hladilnik nabito poln. Pršut, klobase, panceta, ocvirki, losos, račje paštete, brie, emental, gorgonzola, mozzarela, vložene dobrote, po cele palete pudingov, likerji, buteljke. Tašča gre v trgovino, kupi Fructalove soke, najdražje, cene niti pogleda ne. Rekli boste – njen denar in ima pravico porabit ga kot ga hoče. Indeed. Tega ji ne oporekam, niti me ne zanima. Ampak – moj mož je njen sin in sedaj ima svojo družino. To, da pomanjkanja pri njih ni bilo, sedaj prihaja na dan v situaciji, ko smo prisiljeni krepko zatisniti pas. že ob prvih znakih krize sem se začela obnašati zelo racionalno. On pa nič kaj dosti. Mislim, da je toliko let v njihovi hiši naredilo svoje in vedno bolj opažam, da je zelo podoben svoji mami, kar se tiče denarja. On sigurno ni imel samo enih hlač in enih superg na leto. On je takrat imel računalnik, dirkalni bicikel, kanu, motor, smučanja, …

Med pogovori mu skušam dopovedati, da tako ne bo šlo, kot smo bili navajeni. Njegova plača je za sedaj še v redu, moja pa ne več. Podražil se je vrtec za vrtčevskega otroka, življenjski stroški so se povečali, šolski otrok rabi knjige, zvezke, opremo, vsakič je kaj, kar je novega na mesečni položnici.

Ko je on v stanovanju so vse luči prižgane, ko toči vodo, izgleda kot da bo spraznil vodovod, pozimi odpira okna, ko se notri kuri, kupuje opremo za svoj hobi (šport, ki ni ravno poceni), če kaj pozabi recimo ko se vrača iz službe in se recimo ustavi v trgovini, je zmožen parkirati, odnesti v stanovanje nakupljeno, se usesti v avto in se spet peljati 35 km v trgovino po pozabljeno stvar, brez katere bi tisti dan pač preživeli, otrokom naliva po 3 dl mleka za dve žlici kosmičev, čeprav ve, da ne bodo popili niti 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} od nalitega.

Jaz pa po drugi strani prelivam to mleko v lončke in jih dajem v hladilnik, ostanke kosila si nosim v službo, da mi ne rabi iti na malico, nosim stare in potrgane gate, stiskam kjer se da. Veliko se pogovarjamo, ampak ne kaže, da je dojel. Ko naštevam stroške, nimam občutka, da bi dojel kaj mu govorim.

Kaj naj naredim?

Zapravljate njegovo plačo dokler je, tvojo pa šparate – ko njegove sfali sredi mesece pa jeste naslednjih 14 dni suh kruh pa mleko…

ker si se rodila revnim staršem, razmišljaš kot revež in boš večno ostala revež. To ti govorim, ker sem tudi sama taka. Tudi jaz sem imela ene hlače in ene čevlje, seveda imajo tastari zato bajturino, ki je napol prazna in ker je v vukojebini tudi nič vredna ni.
Če si pametna, naj imajo tvoji otroci ene hlače, drugo pa naj kupi mož. Svojo plačo zapravi zase, drugo pa naj financira mož. če bi bil kaj dedca, bi itak finančno moral poskrbeti za družino.
Torej tvoj mož in tvoja tašča imata prav. sploh pa ne vem, zakaj tašči ne spraznete hladilnika in ji daste not kaj zdravega. pa bi bili vsi zadovoljni. nauči se jemati tam kjer je, ne tam kjer ni.

Jaz sem taka kot ti, moj mož podoben tvojemu, le da je zdaj brezposelen, brez dohodkov in položnic ne vidi niti od blizu. Pa še ni dojel.

Poglej, to te moti od kdaj? Od včeraj ali od predvčerajšnjim? Si pa v zadnjem odstavku povedala zelo veliko, kolikor on, po tvojem troši preveč, ti pretiravaš v drugo skrajnost (strgane gate, haloooo).

Ti kar nosi strgane gate, če jih niti zašit nisi sposobna. Pa naslednjič boš pravila potem, da zarad krize ne seksa s tabo ampak z drugo…

Strgane gate so res všeč moškim, ja !

Težko bo. Ni tako vzgojen in za prevzgojo je prepozno.
Dolge počitnice v kakšni gorski koči brez elektrike? Da vsaj pozabi na prižiganje luči.

Res, je, večna revščina 🙂 Razmišljam kot revež in vedno bom revež, tega se zavedam.

Kako pa naj tašči spraznim hladilnik? Moja tašča ni neka nebogljena ženica, moja tašča je še relativno mlada, gospodovalna in karakterno precej težka ženska. Niti na kosilo ne povabi, kaj šele, da bi nas spustila blizu hladilnika 🙂
Hrano, ki je ne pojesta, po mojem vržeta v kanto.
Ker razmišljam kot revež in kot poštenjak – moji starši so namreč nasrkali v življenju ravno zaradi te njune neizmerne dobrote in poštenosti – ne bi vzela nič od tašče, če sama ne ponudi. In ona ne ponudi. Pa dobro, to ni stvar te debate. Ona ima vso pravico zagonit ves njen denar in tukaj povem, da moji starši, ki imajo skupaj penzijo nižjo kot ona sama, če tasta niti ne upoštevem, ki ima še višjo (torej, moji imajo piši riši 800-900 eur, tast in tašča pa 2.400), pa vem, da bi prej ponudili pomoč moji, kot njegovi.
Ampak to res ni stvar debate, ker vem, da boste narobe razumeli. ampak ni potrebe, od tašče ne zahtevam in ne pričakujem nič, problem je, ker je mož najbrž njene vzorce tako ponotranjil, da mojega duševnega stanja ob tej vsesplošni krizi nekako ne dojame in ne znam mu dopovedat, da naj se obnaša bolj varčno, vsaj tam kjer lahko.

Ne samo naštevat stroškov. On očitno nima občutka za to, kaj pomeni, če 20 evrov pustiš tu, 20 tam,… na koncu pa nanese jurja.

En mesec spremljajta vse stroške in na koncu potegnita črto in poglejta, kako vama štima razmerje prihodki – odhodki.

Mimogrede, zna bit, da tudi ti malo v svojo smer pretiravaš, če v strganih gatah okrog hodiš. To je davek tega, da celo mladost poslušaš, da ni denarja.

Vse položnice, vključno z vrtcom naj grejo iz njegove plače. Ko boste kupovali stvari za otroke (obutev, cunje, …), pojdite skupaj, naj plač on. 2 krat na mesec naredi seznam za “fasungo” pa ga pošliji v trgovino. Vse stroške vzdrževanja stanovanja, novo opremo naj plača on. Plača naj stroške obeh avtov (registracija, zavarovanje, servisi, nafta). Naj bo še gentelman pa naj plača še dopust.

Če mu bo na koncu še ostal denar, naj si pa privošči. Ti pa boš svojo plačo pridno privarčevala. Samo prihranke dvigni preden daš vlogo za vrtec!

In oba bosta vesela in zadovoljna, on bo lahko trošil, ti boš pa šparala.

realnega nasveta ti ne znam dati, ker delam isto kot ti in sem že prav depresivna zaradi te svoje budalosti. V Sloveniji ni pravne države, se da pa dobro ribariti v kalnem. Namesto, da očitaš možu, poskusi ti ponotranjiti njegove vrednote. Janša ima tudi njegove vrednote in vsa oblast, samo takim kot sva midve so utupili, da se da od lufta in stare skorje živet.
Sedajle sicer samo ugibam, ampak grem stavit, da bi tašča ful uživala, ko bi vam dajala priboljške, če bi ji ti začela jamrat, kako težko živite, malo solzic od vsega hudega, povabi jo enkrat domov, ko sušiš svoje raztrgane gate. Ne sramuj se svoje revščine, začni služit z njo, doma imaš v bistvu zlato jamo. včeraj so bili eni na tedniku, ki so jim v pol leta zgradili novo bajtico, ko so šli na tv in drugod. odkar jaz jamram dobim vsaj kakšno malico kdaj zastonj, pa možek mi plača kakšno pijačko in kosilce, prej sem pa budala vse zase sama plačevala.

Kot ti je že ena prej svetovala – nujno nujno odprita en excel dokument in si beležita mesečne izdatke, vse od položnic do zadnjega računa v trgovini.

Verjemi, da če je tak, ga ne bo tvoje govorjenje niti malo premaknilo, premakne ga lahko samo, ko bo videl, koliko se zapravi za brezvezne oz. nenujne stvari črno na belem.

Srečno. Meni bi se namreč zmešalo, če si v teh pomembnih stvareh ne bi bila z možem podobna…

Pošlji deco na počitnice k tašča in tistih 2 tedna ne kupuješ nobene hrane in odšraufaš vse žarnice.

Ne mara jih oz jih ima rada na distanco. Manj jih vidi, bolje ji je.

Mislim, da nista za skupaj, vajina načina življenja sta povsem različna. Ti sodiš v revni sloj, on v srednji. Ti si iz vasi, on je meščan. Prav zaradi miselnosti je pametno, da se taki ljudje ne mešajo.

Loči se.

Vidva sta pač skrajnosti, rešitev je pa nekje na sredini.
Ti se nehaj razburjati zaradi prižganih luči in nalitega mleka (od tega ne boste dosti prišparali)
on naj se pa drži vnaprej dogovorjenega finančnega načrta V GROBEM – kar pomeni koliko
denarja gre za kaj – dasta pač denar “na mizo” in ga pokupčkata na začetku meseca :
toliko za položnice, toliko za hrano., toliko za avto, toliko na stran….
Kartice so past – meni je na primer kot punci, ko sem se še učila ravnanja z denarjem, zelo
pomagalo, da sem si gotovino razdelila v kuverte z napisi – in sem točno videla, kam gre denar…
Pač čimveč posluješ z gotovino, se odrečeš minusom na računih in imaš vedno eno določeno
vsoto “v štumfu” na strani za hude čase, pa je. In tebe ne bo strah in ne boš težila za vsako
malenkost, on bo pa po možnosti dobil občutek, kako se dela z denarjem.
Jaz ti predlagam, da najprej “vzpostavita pozitivno nulo” – to je poplačanje kartic in minusov,
potem se počasi našpara neka vsota za “v štumf”, potem se pa držita rutine – pri tem da vsak
prispeva v skupno blagajno, kar ostane gre pa za nove gate in njegov hobi.

živela patetika!

Imaš totalno plitke, klišejske in nedorasle mentalne vzorce. Samo je itak jasno, da si v svojem pravičniško-svetniškem gnevu popolnoma nedojemljiva za kakršnokoli drugačno videnje, zato kar naprej bij bitko med svojimi strganimi gatami in taščinimi paštetkami.

Po zdravi kmečki pameti je treba nekaj porabiti nekaj pa spraviti za naslednje leto. Nobena od omenjenih poti ne sme iti v skrajnost. Ker celoten sistem potrošništva teži k hiperprodukciji in hiperpotrošnji je potrebno še toliko več napora vložiti v samodisciplino. Ker opažaš, da se po nepotrebnem razmetava vaš proračun ni druge kot da konkretno ukrepaš. Ljudi in njihovih navad, vzorcev ne moreš spremeniti, lahko se sami spremenijo ali pa jih določene situacije v to prisilijo. Poznam take primere in vem kako je to, ampak z njimi se ne ukvarjam in jih pustim pri miru. Začni del svojih prihodkov dajati na stran dokler lahko.

po odgovorih vidim, da si problem ti in da tebi ni pomoči. Torej se loči, dobi enega na minimalcu potem pa skupaj gurajta revščino naprej. Sploh pa ne vem zakaj se ne preseliš k svojim staršem, ki s tvojimi otroškimi dodatki zidali hišo.

Podpis. Razen glede ločitve, tako hudo spet ni:) Je pa vsekakor res, da ima ona tipično kmečko vaško borno razmišljanje in misli, da je svetnica in da ful špara in je oh in sploh gospodarna ter si bilda ego, ko se žrtvuje in shranjuje kapljice mleka in nosi ponošene cunje. In to ji pač v njeni glavi daje pravico, da obsoja luksuzno hrano v taščinem hladilniku:)) On pa pač zna malo bolj uživat v življenju in mu dol visi za revno patetiko in ego trip prisiljene skromnosti.
Oba bi se lahko kaj naučila drug od drugega, samo on se bo upiral – zavestno ali pa ne, dokler bo ona sto odstotno zaverovana v svoj en in edini zveličavni prav.

Jaz ti pa svetujem da vprasas na kaksen drug forum, kjer je vecina sodelujocih z IQ nad 50. Torej, ne tu.

Jst imam tut enega takega doma. Ko gre v trgovino in da za dvoje hlače od trenirke in eno jopico 150€, al pa za ene čevlje 100€ ali pa za superge 170€. Pa mu težim, da naj malo pogleda na ceno. Ker on ne pogleda na ceno, če mu je všeč cena ni važna.
Pa sva mu šla kupovati službene obleke. Pa je vzel dve obleki, pa za k vsaki še enake dodatne hlače, ker se pač hlače hitreje zgonijo, pol pa nimaš kam kombinirat reklca. Pa par srajc. Pa ga vprašam, če je pogledal kolk pride obleka, pa pravi, da ja, da 150€. Si mislim, dobra cena. Prideva na blagajno, 700€!!! Mene je skor po tleh vrglo. Jah, pozabil je pogledat, da so hlače posebej za plačat, da ni bila cena za komplet.

Hočem povedati to, da je tudi on od nekdaj navajen živeti na visoki nogi. Doma ni nikoli manjkalo denarja. Je manjkalo vsega drugega, denarja pa nikoli. In tako živi še danes. Pa dragi hobiji, pa brezglavo zapravljanje po trgovinah.

Je pa zanimivo to, da je tudi malo egoista. Ko gremo v nabavo, je takoj ogenj v strehi, če damo 150€, ko gre on v štacuno in kupi nekaj sebi, pa sploh ni važno, pa če je 1.000€. Pa da ne bo pomote, nikoli nikomur nič ne odreče. Sem pa jaz navajena drugače delati, pri nas doma tudi ni ničesar bilo in še danes ni. Tako živim. Sebi ogromno odrekam. Ampak gre, hvalabogu, da imamo kolikor imamo.

Problem je že v začetku, možu očitaš da se imel lepše in bolj udobno otroštvo.

Sama sem imela takšnega pratnerja, ki mi je očital da sem se rodila v premožni in ljubeči družini, zato sem odšla in se poročila s človekom, ki izhaja iz podobne družine kot jaz, s podobnimi navadami.

Tvoj mož se ima lepše kot ti, ker ni obremenjen z deci mleka lai 10 EUR, prepričana sem da ko mu bo šlo za nohti bo znal poskrbet zase.

Ti pa ne boš nikoli imela nič, ker so te starši naučili, da je življenje odrekanje in trpljenje in da si nekaj vreden le če pri plači kaj prišparaš.

Predlagam ti, da si daš duška in si ne glede na denar naslednji mesec ob plači nekaj privoščiš- gate, masažo, cockteil ali kakšne pregrešno drage čevlje. Hitro se boš bolje počutila mož pa tudi.

Moj bivši mož je enak – še vedno. Ob nedeljah je sposoben sesti v avto in se odpeljati ne v najbližjo odprto trgovino, ampak v tisto, kjer pač najraje nakupuje. Samo da sem jaz iz premožne družine, kjer se pa ni zapravljalo brezglavo – nisem imela kupov oblek in astronomske žepnine, glede tega so bili starši kar strogi, pač pa jim ni bil problem dati denarja za potovanje, kak tečaj v tujini in podobno. Pač tisto, kar je bilo po njihovem koristno. Bivši mož je pa iz revne družine in očitno, ko je začel služiti svoj denar, je bil mnenja, da si lahko vse privošči.
Njegova plača je šla praktično samo za njegove potrebe – vsak dan časopis in kavica, pa vsak dan za malico seveda ne nekje poceni kosilo, ker to zanj nikoli ni bilo dovolj dobro, ampak je šel vedno na kako fino solato za recimo 7, 8 evrov, ali na pico – njemu je bil to pač drobiž. Nič ni pomagalo, niti seznam stroškov niti seštevek njegovih stroškov. Jaz sem bila vedno v minusu, ker sem morala pokrivati vse ostalo. Par let si nisem kupila niti enega kosa oblačil, on je pa šel v Emporium in nabavil pet srajc naenkrat.
Še zdaj je tak in stalno brez denarja, potem pa pride po otroke v novi jakni za 500 evrov. Zraven pa jamra zaradi preživnine. Ko mu rečem, da je postala prenizka in bi moral prispevati več, pa metanje ob tla, da kak revež je.
Meni ga ni uspelo prevzgojiti in novi ženi očitno tudi ne.

ne morem verjet, da sem obsojanja vredna in da me imate za neumno.
očitno se nekaterih kriza še ni dotaknila, ne v denarnico, ne v mentaliteto. meni je pač poglavitna skrb na tem svetu to, da je treba poskrbet za otroke in nekaj navarčevati za njihovo negotovo prihodnost. če to pomeni odreči se lastnemu hobiju, je to meni mala malica. tudi za ceno ponošenih gat, ja. imam svoje otroke preveč rada.

Kdo pravi, da obsojam taščo? 5x sem povedala, da me njen denar ne briga, se pa sprašujem, če je moj mož tako navajen od nje, da je sposoben odtrgat otrokom nekaj, kar bo vseeno prišlo prav v njuni prihodnosti, samo zaradi te – oprostite tisti ki zagovarjate razsipnost – grde navade!

No, prav. Zdaj sem ugotovila, da sem neumna in še kaj zraven. In to zato, ker rodim otroke in hočem za njih poskrbet. Vidim pa, da ste dvolični kot kovanci. Če bi v drugo temo pisala, da nimam, ker kar naprej razmetavam z denarjem, bi pa hitro udrihali, češ da za svoje otroke naj sami posrkbimo.

Pa zdej točno ne vem, kdo je tu bolj neumen. Vsekakor ste vi – ki me v tej temi žalite – bolj pokvarjeni, to pa.