Kot učiteljica svetujem staršem
Najlepsa hvala za dobronamerne nasvete, ki pa zal v praksi ne delujejo. Razlog je v tem, da se je solski sistem izrodil do skrajnih meja in morajo ze v nizjih razredih otroci garati za pozitivne ocene. Zal me ne mores prepricati, da je solski sistem dober, ker otroci solo sovrazijo in veliko jih zaradi solskih pritiskov konca na psihiatriji. Mi, starsi, ki se moramo z otroci (neprostovoljno) uciti, le skrbimo, da nasih otrok z ucnimi tezavami ta slab sistem ne bi izlocil in psihicno sesul. Sem stars dveh otrok, pri katerih sem si mislila enako kot ti in stars enega otroka z ucnimi tezavami, pri katerem sem spoznala kaksna katastrofa dejansko vlada v solstvu. Poznam torej obe plati in si zelim, da bi starsi zmogli energije in moci da se zorganiziramo za prepotrebno spremembo. Moj glas ima stranka, ki bo vrnila mojemu otroku popoldanski prosti cas za igro in druzenje z vrstniki. Pa srecno!
In zakaj bi morala jaz učiti otroke, kako se uči? Zakaj tega ne naredi učiteljica v šoli? Saj je to njena služba.
Bi dodala še napotek za učitelje: ne hodite študirat za učitelje samo zato, ker drugega niste sposobni ali ne veste, kaj bi v življenju počeli, potem se pa izživljate nad otroki in jih zabijate, ker radi izkazujete svojo premoč nad šibkejšim. Podajat znanje otorokom in navdušit jih za učenje, tega pa ne znate.
Aja, dobro bi bilo še: ne preklinjajte nad otroki ali vpričo njih.
Težava je v tem, da smo iz osemletke dobili devetletko, dodali pa smo snovi za 3 leta. Največji preskok je iz 3.v 4. razred in iz 6. v 7. Tu so zagotovo po 3 leta stisnjena v 2. veliko dela je tudi s prvčki, ki bi morali biti še v vrtcu pa jih je treba zdresirati, da sedijo 4 ali 5 ur pri miru, stojijo v kolonah, slišijo skupna navodila, upoštevajo vsa napisana in nenapisana pravila in ob tem ne jokajo za mamo, ki jih zjutraj pripelje v šolo.
Se pa strinjam z avtorico teme. Otroke se da marsikaj naučiti. To vem, ker imam kolegico, ki je v prvem razredu (ko še niso znali brati) otroke naučila kako se dela miselne vzorce. Je pa treba poudariti, da so to delali celo šolsko leto. V bistvu otroci ob koncu 1. razreda niso niti enkrat pisali v zvezek s črtami.
Težava je predvsem v preveliki količini snovi.
Tudi meni je mama pomagala v OŠ 30 let nazaj, zdaj se pa kar nikomur nič ne da, imajo pa mame čas biti na FB in ostalo po par ur dnevno..Tudi jaz imam dva otroka v OŠ in mi ni nikoli odveč jima kaj pokazat in razložit, komu pa bom pomagala, če ne mojima otrokoma?
Učiteljice ne morejo vsega nareedit v šoli, domača naloga je obstajala vedno in tudi 30 let nazaj smo doma naredili kakšen plakat, referat in miselni vzorec doma, ali individualno, ali pa po skupinah par sošolcev skupaj. S tem da takrat so bile samo knjige in smo hodili v knjižnico po informacije, danes pa je dovolj samo telefon in vse informacije so na dlani. Pa še to vam je odveč, vam in otrokom.
Daleč da mi je odveč in bi pomagala, če bi videla da ne gre. Če gre pa za lenobo pa ne bom. Ker otroci hodijo v šolo, jaz sem svojo (vsaj osnovno) že naredila.
In meni pred 20imi leti niso pomagali, kljub temu, da je bil en od staršev profesor. Šola je bila moja obveznost. Če sem rabila, sem vprašala to je bilo to. Daleč od tega, da bi mi kdo delal plakate, iskal po knjigah/računalniku, printal…
Mama, zakaj nimam časa za igro s prijatelji?
Ob svetovnem dnevu otrok sta UNICEF Slovenija in Mediana pripravila raziskavo o zadovoljstvu otrok z življenjem in odraščanjem v Sloveniji. V raziskavi je sodelovalo 800 osnovnošolcev, starih od 7 do 15 let, iz cele Slovenije.
V raziskavi me je najbolj zbodla naslednja ugotovitev: »91 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otrok v Sloveniji ima pogosto ali občasno skrbi in strahove. Najbolj jih skrbi smrt bližnjih. Med najpogostejšimi skrbmi so tudi strah pred vojno in šolske obveznosti.«
Strah glede šolskih obveznosti se torej v odstotkih uvršča med prve tri strahove in hodi ob boku s strahom pred smrtjo bližnjih in vojno ter terorizmom. Otrokom šolske obveznosti, ki jih določa slovenski šolski sistem, predstavljajo torej ogromno skrb in breme. Ta skrb je, glede na raziskavo, večja celo od skrbi, da bi jim umrl hišni ljubljenček, večja od skrbi v zvezi z medvrstniškim nasiljem, večja od skrbi nad odnosi doma in večja od skrbi glede odnosov s prijatelji.
V zvezi s tem velja omeniti, da se 78 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otrok zaveda, da lahko sami storijo največ za svojo prihodnost s tem, da se trudijo v šoli in se učijo. Pri tem skoraj 20 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otrok računa na podporo staršev in le 1 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otrok se zanaša na podporo šole in učiteljev.
Naj bo ta ugotovitev, da šolske obveznosti za slovenske otroke predstavljajo skoraj enak strah kot vojna in terorizem izhodišče za nadaljnje razprave o kvaliteti in potrebnih spremembah slovenskega osnovnošolskega sistema. Pri tem je potrebno imeti v mislih, da otroci očitno niso pod pritiskom zaradi preveč ambicioznih staršev, ki jim očitno pri njihovih težavah v zvezi s šolo stojijo ob strani. Če otrok dobi slabo oceno, jih namreč 63 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} dobi oporo pri starših in 16 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pri sošolcih. Od tu je moč razbrati, da otroci z učnimi težavami ne računajo na pomoč učiteljev, šolskih psihologov in šolskih svetovalnih delavcev.
Glede na veljavni Zakon o osnovni šoli je med cilji osnovnošolskega izobraževanja takoj na drugem mestu navedeno tudi vzpodbujanje skladnega, spoznavnega, čustvenega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika. Papir vse prenese. So še drugi, izjemno pomembni cilji, a žal tudi te, pomembni zgolj na papirju. Slovenski osnovnošolski sistem se je v letih majhnih, postopnih, a korenitih sprememb v praksi spremenil v sistem, ki stremi le k enemu samemu cilju: doseganje mednarodno primerljivih standardov znanja, za vsako ceno.
Z nivojem in količino osvojenega znanja slovenskih šolarjev se je aprila 2017 pohvalila ministrica za izobraževanje, znanost in šport v intervjuju revije Ona ter izrazila mnenje, da je slovenski šolski sistem dober. Pri tem je navedla zlasti izstopanje slovenskih otrok na področju znanja naravoslovja, matematike in fizike ter bralne pismenosti. Na vprašanje o zadovoljstvu otrok, pa je zopet omenila obseg in uporabnost znanja. Na navedbo, da številni šolarji šole ne marajo ter da ni nujno, da so otroci, ki dobivajo petice in dosegajo odlične rezultate na tekmovanjih, zares srečni in zadovoljni, je ministrica odgovorila, da je to zelo zanimivo vprašanje. Na koncu se je strinjala, da morda slovenski otroci ne uživajo toliko na določenih področjih, kot drugi otroci. In dodala, da je to domena kulture?! Mar je želela ministrica povedati, da so slovenski otroci nezadovoljni zaradi slovenske kulture, katere značilnost je samopomilovanje, slaba samopodoba ter nagnjenost k samopoškodovanju ?! Zgodba o nezadovoljstvu slovenskih otrok ima še drugo plat, in sicer to, ki razkriva, da je določeno število samomorov pri otrocih in mladostnikih tudi posledica prevelikih pritiskov, povezanih s šolo. Niti ni tako zanemarljiv odstotek osnovnošolcev, ki zaradi šolskih pritiskov doživijo živčni zlom in so zato hospitalizirani, nato pa zdravljenje nadaljujejo s pomočjo antidepresivov.
Ko je moj prvi otrok obiskoval nižje razrede osnovne šole, smo se starši večkrat pogovarjali o svojih pogledih na vzgojo. Zelo glasno sem modrovala, da je treba otroke vzgajati »po zdravi pameti«. Starši smo si bili enotni v razmišljanju, da je na nas, da se trudimo, da smo otrokom čim boljši vzgled, in sicer v smislu spoštovanja do soljudi, načinu življenja in spoštovanja vrednot. Edini smo si bili, da je predpogoj za dobro starševstvo tudi to, da starši poskrbimo za svoje dobro psiho-fizično počutje in partnerstvo, kar je sicer glede na sodobni način življenja težko, a ni nemogoče. Strinjali smo tudi celo, da »ena čez rit« na vsake dve leti otroka ne bo ugonobila, ampak mu bo pravzaprav, z vidika postavljanja potrebnih meja, celo dobro dela.
Ko so takrat starši starejših otrok omenili, da je učna snov v višjih razredih pretežka in preobsežna, da šola nima razumevanje za sicer bistre otroke z različnimi učnimi težavami (npr. disleksijo) ali so izpostavili težavo z negativnim odnosom učiteljev do učencev, se mi je zdelo, da pretiravajo. V želji, da pogovor med znanci ostane v prijaznem duhu sem navadno hitro zamenjala temo. Pri sebi sem si mislila, naj starši, ki se čutijo poklicane za vmešavanje v dobro delujoč slovenski šolski sistem, ne delajo iz svojega otroka »mega projekta«. Mislila sem si, naj bodo ti starši pač zadovoljni tudi z dvojkami in trojkami v spričevalih svojih otrok in naj se sprijaznijo z dejstvom, da so nekateri otroci bolj, in drugi manj bistri. Zdelo se mi je, da so morda ti starši glede ocen preveč ambiciozni, ali da svoje otroke preprosto preveč »zavijajo v vato«. Naj jim vendar razložijo, katere so njihove dolžnosti: poslušanje v šoli, domače naloge, spoštovanje učiteljev in učinje. Predvsem pa sem bila mnenja, naj se ne vtikajo v dobro delujoči šolski sistem in delo učiteljev ter jim pustijo še tisto malo vzgojnih vzvodov, ki jim jih je sploh še ostalo.
Nekega dne pa se je nepričakovano moj pogled na šolo in šolski sistem obrnil na glavo. Z možem sva začela opažati, da je eden od najinih otrok, sicer občutljiv, simpatičen in radoživ, čez noč zaradi postal kup nesreče, poln jeze in sovraštva nase, na šolo in cel svet. Tožil je, da ga učiteljica ne mara, da kriči na otroke, tolče po mizi, kritizira njegove obleke, risbice, matematične sposobnosti in pisavo. Z možem sva iskala vzroke za stiske otroka pri sebi, v odnosih v družini in po nekaj pogovorih v šoli ugotovila, da se najin otrok zaradi svojih osebnostnih in razvojnih značilnosti v šoli, ki je naravnana izjemno storilno in konkurenčno, počuti slabo.
Nepričakovano me je doletelo spoznanje, da slovenski šolski sistem z otroci ravna kot s pomanjšanimi odraslimi. Pri tem je mnogim otrokom, zlasti tistim, ki so najbolj občutljivi, netekmovalni in negotovi, velikokrat zaradi šolskega neuspeha za vse življenje skrhana samozavest, storjena nepopravljiva čustvena škoda in vzbujen odpor do učenja in izobraževanja. Ker so bolj občutljivi otroci zelo dovzetni za vse dobre in žal, tudi slabe vplive iz okolja, lahko tovrstna negativna šolska izkušnja celo uniči njihovo nadaljnjo pot izobraževanja, poklicnega usposabljanja in tudi življenja nasploh.
Starši, ki opazimo pri svojih otrocih določene učne težave, se navadno obrnemo na šolsko svetovalno službo. Po dolgotrajni administrativni poti so ti otroci, če imajo srečo, deležni tudi nekaj tedenskih ur pomoči pri učenju. A zaključek je pri vseh tovrstnih primerih precej podoben. Ugotovi se, da je z otrokom sicer na splošno vse v redu, a določene težave pri učenju ima, zato je potrebno z njim malo več delati doma. Kaj to v praksi pomeni za 8 let starega tretješolca, ki v šoli preživi 9 ur dnevno? Za pozitivno oceno pri matematiki bi se moral povprečno bister otrok z določenimi učnimi težavami popoldne dodatno posvetiti šolskim obveznostim še približno pol ure ali eno uro. Kje je torej otrokov čas za nujno potrebno igro in gibanje na prostem ter za brezskrbno druženje z vrstniki? Morda se sliši malo, a pri otroku z motnjo pozornosti se pol ure strnjenega učenja razpotegne v uro in pol učenja s številnimi premori. Če smo iskreni, tudi večino odraslih, ki smo za svoje službeno delo plačani, zelo vznejevolji, če moramo kakšen dan službene dokumente vzeti domov in jih pregledati doma, pa čeprav gre le za »kakšno urico« dela.
Ko ta otrok, ki je lahko tudi nadpovprečno inteligenten na nekem področju, pride v 6. razred, se garanje zanj in starše šele dobro začne. Ob svojih rednih službenih obveznostih starši pridno sproti predelujemo šolsko snov, delamo zapiske in iz tedna v teden »predavamo« svojim otrokom šolsko snov za štiri ali pet predmetov vzporedno. Najpomembneje se je zavedati, da tega ne počnejo starši z velikimi ambicijami, temveč tudi tisti, ki so zadovoljni z dvojko ali trojko. Veliko otrok s specifičnimi učnimi težavami, ki so sicer pridni in delavni, od pouka ne odnesejo praktično nič, tudi ustreznih zapiskov ne. Nekateri s svojimi starši popoldne nadoknadijo praktično celotno šolsko snov vseh predmetov.
Kje je za te otroke čas za sprostitev, šport in druženje z vrstniki? In kje je za te starše čas, ki bi ga želeli posvetiti otrokovim sorojencem in partnerju? Dvomom, da bi vodstvo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ter vodstvo Zavoda RS za šolstvo verjeli, da si starši med seboj izmenjujemo obsežne datoteke učne snovi za različne predmete, da sestavljamo učne liste, preizkuse znanja in se z otroci učimo na glas po več ur na dan? Starši smo različne izobrazbe in poklicev, imamo različno vsebinsko in časovno zahtevne službene obveznosti, nekateri med nami imajo bolne starše, drugi finančne ali psihične težave ali težave v zakonu. Spet tretji imajo srečo in upokojene stare starše prosijo za pomoč pri učenju z vnuki. Nekateri pa žal nimajo ne starih staršev, znanja, časa ali celo zdravja, da bi otrokom nudili to pomoč. In na koncu nekateri starši celo verjamejo in se sprijaznijo, da je njihov otrok manj bister ali manj nadarjen od sovrstnikov in da mu ni dano, da bi se izšolal in izobrazil za željen poklic.
Veliko nas je staršev, ki se zavedamo sposobnosti in prednosti svojih otrok in si obenem želimo, da bi otroci z veseljem hodili v šolo in da bi ostali vedoželjni ter pozitivno naravnani. Nikakor si ne želimo, da bi se vrata naših otrok, ki sicer imajo na določenem področju učne težave, za nadaljnje izobraževanje ali poklicno usposabljanje zaprla ali priprla. To je razlog, da poleg vsega naštetega veliko časa in energije vložimo tudi v psihološko oporo otrokom. Neprestano jih bodrimo pri njihovem učenju ter jih prepričujemo, da niso neumni in nesposobni. A učinek tega je včasih zelo majhen, saj jim ocene in učitelji dnevno sporočajo nasprotno. Vsakodnevno so bombardirani s sporočili, da so neumni, manj nadarjeni, leni, razvajeni in nezainteresirani ter da niso dovolj dobri in sposobni. Tako se sčasoma za mnoge otroke in starše osnovnošolsko izobraževanje sprevrže v bojišče, na katerem borba počasi, a vztrajno črpa moči tako otrokom, kot staršem. Takšna situacija posledično prične načenjati tudi psiho-fizično zdravje otrok in staršev ter odnose v partnerstvu in v družini.
Ko starši otrok z učnimi težavami v iskanju izhoda ugotovimo, da naš šolski sistem deluje po principu učenja na pamet, uravnilovke, tekmovalnosti in izločanja, začnemo z veliko domišljije iskati izhode iz stiske, vsaka družina zase in po svojih, največkrat finančnih, zmožnostih. Žal še naprej, vsi skupaj, a obenem ločeno, ostajamo na vrtiljaku stiske, nemoči in besa, ki ga samooblastno poganjata z roko v roki Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in Zavod RS za šolstvo. Obenem cvetijo podjetja in posamezniki, ki nudijo inštrukcije za osnovnošolce, Waldorfska šola je zasuta s prijavami in ne sprejema novih učencev, brezposelni prostovoljci v želji po pridobitvi reference za bodočo zaposlitev nudijo brezplačno učno pomoč otrokom. Nekateri bolj pogumni starši v želji po izhodu iz stiske vzamejo kredit in otroka vpišejo na mednarodno osnovno šolo, na kateri otrok zopet vzcveti, doseže soliden šolski uspeh in obenem razvija svoje talente na določenem področju. Je katera od teh rešitev prava?
Pri razvoju otrokove osebnosti in pozitivne samopodobe imajo veliko vlogo tudi popoldanske dejavnosti otrok. Učitelji in šolski svetovalci nas starše otrok z učnimi težavami navadno dobronamerno poučijo, naj otrok ne obremenjujemo s prevelikim številom popoldanskih dejavnosti. Žal ti predstavniki stroke večinoma spregledajo dejstvo, da vsak otrok potrebuje področje, kjer lahko pokaže svoj talent in zablesti. Otroci, ki v šoli ne blestijo, potrebujejo področje, na katerem se lahko izkažejo, področje, na katerem si povrnejo izgubljen občutek samozavesti in na katerem sebi, vrstnikom in staršem dokažejo, da so v nečem lahko izvrstni in izjemni. V to področje so otroci pripravljeni vložiti veliko svojega časa in energije. Navadno je to šport, lahko pa tudi glasba ali kaj drugega, kar otroka sprošča, razveseljuje in bogati. Želim si, da šolski delavci razumeli starše, ki želimo prisluhniti otroku in jim nameniti popoldne uro in pol igranja nogometa ali košarke, namesto neskončnega ponavljanja učne snovi na pamet. Te ure popoldanskih aktivnosti so neprecenljive tudi z vidika druženja s prijatelji in razvoja zdravih življenjskih navad. Otroci so le otroci in mnogo starši menimo, da jim prosti čas, preživet po lastni izbiri, pravzaprav pripada, vsak dan. Želimo si, da ga izkoristijo, kot si sami želijo, če gre seveda za dejavnost, ki otroku koristi.
Slovenski šolski sistem ne omogoča, da bi nekateri, sicer zelo bistri otroci, v času pouka na razredni stopnji osvojili osnovna in temeljna znanja, potrebna za pozitivno oceno. Slovenski šolski sistem ne omogoča učiteljem, da bi učence naučili temeljne učne vsebine. Slovenski šolski sistem deluje na sistematičnem izločanju posameznikov, ki imajo določene učne težave, in s tem številnim otrokom uničuje samopodobo glede njegove sposobnosti ter možnosti nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja.
Na tem mestu bi se veljalo tudi vprašati, kdo so strokovnjaki, ki pišejo učne načrte za posamezne predmete osnovne šole? Kje je določeno, kdo so tisti posamezniki, ki sestavljajo predmetno komisijo za posamezne predmete? Kdo imenuje to komisijo in katera so merila in pogoji, ki jih morajo člani komisije izpolnjevati? Kakšne so njihove praktične izkušnje dela v razredu in poznavanje sposobnosti otrok za abstraktno zaznavanja matematičnih pojmov? Številni učitelji matematike na podlagi dolgoletnih izkušenj v razredu menijo, da je učni načrt mnogo preobsežen in na posamezni stopnji prezahteven z vidika razvoja otroka in možnosti abstraktnega mišljenja na posamezni ravni. Učitelji, ki morajo v okviru svojega dela učence pripeljati do znanj, določenih v učnem načrtu, so v teh komisijah v manjšini. Morda bi bil s tega vidika potreben širši konsenz aktivnih učiteljev glede količine in zahtevnosti snovi, saj prevladujoči člani takšnih komisij največkrat niso seznanjeni z možnostmi prenosa učnega načrta v prakso in s problematiko preobremenjenosti slovenskih šolarjev. O preobremenjenosti slovenskih šolarjev bi imela veliko povedati zdravstvena psihiatrična stroka, statistika o hospitaliziranih otrocih zaradi živčnih zlomov in tistih, ki se zaradi šolskih pritiskov zdravijo s pomočjo antidepresivov.
Po statističnih raziskavah smo Slovenci v dnu treh držav, ki se ponašajo z najmanjšim odstotkom tistih učiteljev, ki menijo, da bi jih napake pri njihovem delu lahko stale zaposlitve. Ali z drugimi besedami, učitelji, ki imajo zaposlitev za nedoločen čas, vedo, da bodo za vse življenje lahko ostali na šoli, ne glede na kvaliteto opravljenega dela in ne glede na svojo metodo dela v razredu, če bodo le lojalni vodstvu šole. Po drugi strani pa je veliko število mladih, brezposelnih, dobrih učiteljev ter takšnih, ki se že leta vsako leto selijo od šole do šole s pogodbami za nadomeščanje. Za opravljanje učiteljskega poklica v Sloveniji tudi ni jasnih in merljivih kriterijev, na podlagi katerih bi imelo vodstvo šol možnost izbora kadrov. Za učiteljski poklic je od nekdaj veljalo, da pravzaprav ni poklic, ampak »poslanstvo«. V Sloveniji ne obstaja sistem selekcije, ki bi izločil tiste učitelje, ki za to žal niso »poslani«. Nekateri raziskovalci uvrščajo učiteljski poklic med tri najbolj stresne poklice. Torej za opravljanje tega poklica ni in tudi z urami in urami izobraževanja ter usposabljanja ne more biti in ne sme biti primeren vsak. Zakaj na prepoznavanje čustvene inteligence učiteljev slovenski šolski sistem pozablja? Prav je, da nismo privrženci brezglavega kopiranja praks iz tujine, a vendar bi se morda, v dobro otrok, kdaj pa kdaj veljalo ozreti tudi naokrog. Na Finskem, na primer, so bodoči učitelji podvrženi strogi selekciji, ki poleg odličnih ocen zahteva tudi test psiholoških in čustvenih sposobnosti za poklic učitelja. Tudi učitelj je samo človek, razpet med vlogo uslužbenca, strokovnjaka in človeka v šoli. Zato bi v slovenski družbi, kjer samomorilnost, alkoholizem, agresivnost in depresija predstavljajo velik družbeni problem, nujno moral obstajati kriterij za izbor tistih, ki so »poslani« za izobraževanje in vzgojo naših otrok.
Vsi mi, učitelji, starši in seveda učenci, na koncu naredimo svojo nalogo z odliko. Dokaz za to naj bi bile mednarodne raziskave, ki kažejo, da slovenskih otroci blestijo na področju znanja naravoslovja, matematike in fizike ter bralne pismenosti. Le pozabili smo se vprašati: »Za kakšno ceno in na čigav račun?«. Pretežka bremena pritiskov, ki jih otroci doživljajo v zvezi s šolo, na otrocih pustijo nepopravljive usodne posledice, ki jih ni moč zanikati: vzgojne težave, težave z depresijo, agresijo in anoreksijo, slabo samopodobo, in žal, prevečkrat uresničena misel, da ne zmorejo več… tudi samomor.
Staršem nam je že zdavnaj postalo jasno, da vsak otrok ne more biti odličnjak, niti si tega ne želimo in ne pričakujemo. Zavedamo se, da potrebujemo tudi vrhunske frizerje, nogometaše in trgovce ter da vsak človek ne more biti diplomant ali diplomat. A po dolgih letih lastnega šolanja in izobraževanja ter ob zahtevnih službenih in družbenih obveznostih si želimo biti starši le starši. Želimo si biti prosti šolskega dela in učenja. Želimo si otroke le vzgajati. Z otroci si želimo preživljati čas ob skrbi za dom, kuhanju in skupnih kosilih, na sprehodih v naravi, ob pogovoru in skupnem druženju s starimi starši ali hišnimi ljubljenčki. Želimo si učenja s svojimi otroci, a pri tem imamo v mislih učenje o kulturi, vrednotah in spoštovanju do soljudi v okviru skupnega preživljanja prostega časa. Ne želimo biti popoldanski dreserji otrok za doseganje ciljev učnih načrtov in ne želimo, da se na naših plečih in na plečih naših otrok rešuje kriza slovenskega šolskega sistema.
Slovenski šolski sistem je slab, čeprav statistika kaže, da dosegamo dobre mednarodno primerljive rezultate. Ta statistika žal ne kaže zakulisja žalostne predstave, v kateri glavno vlogo briljantno odigrajo predvsem naši otroci, skupaj z nami, starši, učitelji in šolskimi svetovalnimi delavci. Pri tem nas najbolj žalosti in spravlja v bes dejstvo, da gre pravzaprav za rezultate, ki si jih nihče od nas ni želel doseči, a smo jih morali in nazadnje z veliko dela, odrekanja in velikimi žrtvami tudi dosegli.
Slovenski šolski sistem, ki deluje po sistemu konkurenčnega izločanja in ki dopušča takšno ravnanje z otroci, starši in učitelji, je slab. Šolski sistem, ki zavira vedoželjnost, ne spodbuja razmišljanja in temelji na suhoparnem ponavljanju in učenju velikih količin šolske snovi na pamet, je slab. Šolski sistem, v katerem otroci šolo sovražijo in zaradi nje doživljajo stiske in osebne travme, je slab. Šolski sistem potrebuje spremembo na bolje.
Starši si želimo korenite spremembe celotnega šolskega sistema, ki bo omogočal razvoj otrok v zrele, samozavestne, pravične in odgovorne ljudi, ki bodo zmožni in željni postati sokreatorji boljše družbe v prihodnosti. Takšne družbe, v kateri merilo ne bo le karierni in finančni uspeh, temveč bo brezpogojno temeljila na strpnosti, spoštovanju sočloveka, okolja in narave ter človekovih pravic in predvsem sodelovanju, ne tekmovanju, z drugimi.
Daleč da mi je odveč in bi pomagala, če bi videla da ne gre. Če gre pa za lenobo pa ne bom. Ker otroci hodijo v šolo, jaz sem svojo (vsaj osnovno) že naredila.
In meni pred 20imi leti niso pomagali, kljub temu, da je bil en od staršev profesor. Šola je bila moja obveznost. Če sem rabila, sem vprašala to je bilo to. Daleč od tega, da bi mi kdo delal plakate, iskal po knjigah/računalniku, printal…
[/quote]
In kaj si hotela povedat, meni so pomagali, tebi pač niso.
Hvala za vaše dobronamerne nasvete.
Bi pa rada vsekakor nekaj dodala.
Nikjer nisem napisala, da je naš šolski sistem dober ali celo idealen. Učni načrti so prenatrpani, preveč je predmetov (tako obveznih kot tudi obveznih izbirnih oz. neobveznih izbirnih), preveč je nultih ur (z začetkom ob 7.30 ali prej), preveč je interesnih dejavnosti, vsebine so velikokrat premalo življenjske, učna snov je podana na neprimerne načine. Narobe je to, da se v šolah dovolijo delovni zvezki, saj uničujejo kreativnost učencev (proti temu se dajte, dragi starši, upreti!). Narobe je to, da se nekateri učitelji ne izobražujejo več in so preveč ozkogledi. Narobe je to, da so nekateri učitelji polpismeni in še bi lahko naštevala. Narobe pa je tudi to, da se dobrega kadra finančno ne nagrajuje. Kot v vseh strokah so tudi v naših vrstah odlični strokovnjaki, pa seveda tudi taki, ki si naziva učitelj ne zaslužijo.
Dobri učitelji vzpodbujajo drugačnost, različnost, unikatnost. In resnično mi je žal za otroke, ki nimajo takšnih učiteljev.
Kljub vsemu bi rekla, da je slovenska šola dobra in povsem primerljiva z ostalimi. Osnovne šole so (če je ravnatelj sposoben) najbolje opremljene vzgojno-izobraževalne ustanove v državi (veliko bolje kot denimo srednje šole). Slovenci dosegajo v mednarodnih raziskavah naravoslovne in bralne pismenosti povsem solidne rezultate (ki se celo izboljšujejo). Slovenski otroci prav tako nimajo večjih težav v evropskem ali celo svetovnem študijskem prostoru, tako da bi bilo pravzaprav izredno krivično posploševati osebne slabe izkušnje na celo populacijo ali celo narod.
Marsikaj se je v zadnjih 20 letih tudi spremenilo. Veliko več dela v OŠ poteka skozi besedila, več je govornega nastopanja, otroke učimo tudi samovrednotenja in iskanja lastne odličnosti, napredka. Najbolj se je spremenilo poučevanje tujih jezikov, pri katerih bazira pouk na konverzaciji, zato tudi ni (več) toliko direktnega prevajanja.
Vse, kar si dandanes učitelj želi, je partnerstvo s staršem. Delati skupaj, v dobro otroka in medsebojnih odnosov. Današnje generacije otrok niso tako drugačne kot nekoč. Drugačni so starši in njihova pričakovanja!
Res pa je izredno zanimivo to: po eni strani se starši izredno spoznajo na osnovnošolski sistem in zakone, na učno snov in druge stvari, vmešavajo se v delo učitelja in ga dodobra ocenijo, po drugi strani pa vehementno zatrjujejo, češ kaj bomo mi učili otroka miselnih vzorcev ali učnih strategij, naj to počnejo učitelji, saj so za to plačani.
Lep dan!
Ona pričakuje, da bomo otroke t naučili starši, čeprav je to njeno delo!
[/quote]
Ti si svojega otroka dolžna kot mama naučit in poučiti že od mlaih nog skozi igro organizacije, pa kaj so prioritete na dnevni ravni in v življenju, še najbolje s svojim zgledom. Če lastnega zgleda ni, je pa to že malce težje, ja 🙂
Vedenje, kaj so otrokove prioritete 8 poslušanje, sodelovanje in učenje v šoli in doma) , so pa osnove. 🙂
in ja, kolikokrat so mi naši otroci povedali, kako so nekateri sošolci in sošolke moteči v šoli, da se sploh ne da delat, da učitelji porabijo najprej 10 minut, da jih pomirijo, skoncentrirajo na delo v skupini, kako motijo pouk, ker nimajo zic ledra, niti spoštovanja do sošolcev in učiteljev, ker motijo delovni proces s svojim nemirom in iskanjem pozornosti. Ker otrok, ki to počne, mu primnjkuje predvsem pozornosti ( najpogosteje za domačimi stenami – ko ima še sorojence), ali pa je ima celo preveč in se mora cel svet vedno samo okoli njega vrteti ( edinec)
Ena je napisala, da podpre stranko, ki njenim otrokom vrne prosti čas popoldne:
na koliko izvenšolskih dejavnosti pa imaš vpisanega otroka?
Npr verouk, glasbena, plesna šola, nogomet, košarka, risanje, borilne veščine,..? Je treba tega?
Skenslaj vse to, pa bo imel tvoj otrok dovolj prostega časa za druženje s prijateljčki.
Pa saj to ja veš, da ti svoje potomce najprej učiš s svojim zgledom- v vseh stvareh, ne samo kar se učenja tiče :). Otrok se bo najprej zgledoval po tebi, po tvojih delovnih navadah ( če jih imaš).
Učenje pa ni nič drugega, kot spoznanje, da je to za otroka v šolajočem obdobju prioriteta, ki mora zanj postat delovna navada znotraj organiziranega časa 🙂
Pa nisem učiteljica -sem pa mama zelo uspešnih in dobro organiziranih otrok, ki nima izkušnje skupnega učenja z otroci, ker to ni bilo nikoli potrebno.
Šolanje je njihova obveznost, tako kot je bila moja, ko sem bila v njihovih letih, torej v kolesju izobraževanja 🙂
Mislim da bi morali točko 1. narediti v šoli. Konec koncev ste pedagoški delavci tudi strokovno usposobljeni za to starši pač nismo. Jaz poskušam sicer moje učiti se učiti, samo kaj ko imam jaz en system, možu odgovarja čisto nekaj drugega otrokom pa lahko nekaj čisto tretjega, ki ga pa midva sploh ne poznava in mu ga ne moreva pokazati. Pri nas na šoli sicer imajo, mislim da že od 3. razreda naprej, vsako leto nekaj ur pri Oddelčni skupnosti (ne vem ali se tkao reče včasih smorekli razredna) kjer se pogovarjajo o metodah učenja. Pa bi lahko vseeno delali več na tem.
Imam pa eno vprašanje, ko si ravno učitelica. Zakaj je zadnje case tako zelo popularno, da učitelji, medtem ko enega učenca sprašuje, ostale zaposli s čem drugim da ne morejo ostali poslušati vprašanj in odgovorov? Sploh na predmetni stopnji, recimo 6. razred otroci šele spoznavajo učitelja in s tem ko lahko poslušajo stprševanje s ogromno naučijo, spoznajo pa tudi učitelja njegov način spraševanja in njegove zahteve. Mislim da je sploh za slušen tip človeka to bistveno večje učenje kot pa če doma 10X prebere celo snov.
kaj pa tebe daje? si se našel v tem, kajne?
[/quote]
Jaz ne, zakaj? imam otroke že pod svojo streho. Daje me pa tudi nič. Samo takile instant nasvetki so tudi iz štumfov privlečeni. Garantiram, da dotična učiteljica nima več ko 32 let in nobenega lastnega otroka. seveda bo zdaj hitro povedala, da jih ima 5 in 45 let.
Se popolnoma strinjam s tabo. Žal pa ima današnja mladina tako slabo pozornost, da preprosto ne zdržijo biti tiho tistih 15 minut, ko učitelj sprašuje sošolca. Drugi, pravzaprav bistveni, problem pa je narcisizem. Večina preprosto nima tiste solidarnosti, da bi dali mir, ko gre sošolcu za oceno. Preberi malo članke Vesne Vuk Godina na to temo in ti bo jasno, kako je danes po šolah.