Boko Haram bo ukinil šolo. Tako, da otroci ne bodo več obremenjeni.

Kot učiteljica sem tega sama otroke naučila. Takoj, prvi teden. Tudi prvčke.
Otroci pa so staršem povedali, kar sem jim tudi že sama, ampak vseeno.

Kako se male otroke nauči delati izpiske?
Z miselnimi vzorci.

Tudi tega sem jih naučila takoj.
Nam ni bilo nič potrebno dodatno delo skupaj s starši. Ker sem jih na samostojnost naučila že v šoli.
Za doma sem dajala le toliko naloge, da so jo lahko hitro in z veseljem opravili sami v najkrajšem čadu.
Za čez vikend sem jim dala nalogo, naj se s starši lepo imajo in naj prinesejo kak predmet iz narave z njihovega sprehoda ali potepanja.
Te smo zbirali v naravnem kotičku, si jih ogledali, opazovali, primerjali, opisovali, ugibali, iskali v knjigah, se pogovarjali itd.

Tako so otroci samostojni in zelo uspešni, tudi zelo motivirani. Vsi brez travm, tudi mi in starši.

[/b]

No ja, tale je malo bosa. Za pametne otroke, ki nasplošno telefon uporabljajo po pameti ne zaradi afnarije, so pametni telefoni čisto dobra zadeva. Ker lahko pobrska po spletu, za kakršnokoli porebno informacijo ( Wikipedia ali pa mnogo več). Priročna enciklopedija. Pa tudi cel kup uporabnih aplikacij – od šolske, da je vedno na tekočem z urnikom , nadomeščanji in vsem ostalim, do Urbane, Monete, javnega prevoza,za koordinirat prevoznike ( je vezan na mestni in primestni promet in je listo OK, da ve, če lahko pravočasno ujame primestnega, ki ga bližje pripelje do doma, da ni treba na vlak, ker se mu potem zavleče za 40 minut)….

Pa Pokemone tudi lahko pobira :). Se kar precej narekreiraš, po par km na dan, če greš na raide 🙂

Ne, nikakor – vse so OK, naši otroci zo z njimi prezadovoljni…. Na tvojo žalost….
[/quote]

Še sama sebe ne vidiš, kako si neumna….seveda imajo otroci radi učiteljice, ki jim lahko po mili volji skačejo po glavi . v bistvu otroci diktirajo pouk….super učiteljice.
Kar tako naprej, pa boste pri petnajstih imeli čudovite otroke, spočite živce in umirjeno življenje….
Se to, dobrega učitelja otroci spoznajo, ko odrastejo, takrat ko jih uči, ga ne marajo preveč, ga pa spoštujejo in tudi ubogajo

Še sama sebe ne vidiš, kako si neumna….seveda imajo otroci radi učiteljice, ki jim lahko po mili volji skačejo po glavi . v bistvu otroci diktirajo pouk….super učiteljice.
Kar tako naprej, pa boste pri petnajstih imeli čudovite otroke, spočite živce in umirjeno življenje….
Se to, dobrega učitelja otroci spoznajo, ko odrastejo, takrat ko jih uči, ga ne marajo preveč, ga pa spoštujejo in tudi ubogajo
[/quote]

Ne naprezaj se dragi Mehanik1, raje se zaglej in sprosti ob koledaju na steni vaše delavnice z napol ali popolnoma slečenimi “razpočnicami”, bo bolje zate 🙂

Naši otroci so pa že čez 15, naj te ne skrbi…. Lej, ti se ukvarjaj s svojimi, ki skačejo po glavah učiteljev, in so zato zate vsi učitelji po tvoje zanič in nesposobni, naši bodo pa še naprej lepo sodelovali z njimi na zrelem nivoju in uspešno želi sadove svojega dela še naprej. Zmejenu?

Ja, stres je, ko npr. ne dobiš dopusta takrat, ko si šola to zaželi. Stres je, ko šola pripravi roditeljski sestanek ob štirih (ker učiteljicam paše, da so prej doma), ti pa ne moreš prej iz službe. Ali pa ko si dopusta ne moreš privoščiti, ker veš, da ga boš bolj potreboval v času počitnic, saj prvošolca ne moreš pustiti samega doma. In če si izračunaš število dni počitnic in število dni dveh staršev, ga še zmeraj zmanjka in še zmeraj ni šans, da družina skupaj preživi del dopusta. In zmeraj imaš pred očmi, kako si razočaral otroka. Nimamo vsi babic na voljo. Ali službe v JU

Če to drži, ti lahko le čestitam, ampak pri nas nimamo teh izkušenj, žal.
Izkušnje iz naše oš so takšne, da ko pridejo otroci v sš pravijo, kako je lepo v šoli, kjer se nihče ne zdira na njih, ne čistilke, ne kuharice, ne učitelji in ne ravnatelji

Zate je stres izkoristit 1 dan dopusta v razredu tvojega otroka? In stres, ce se mora otrok s solo ukvarjati doma? Sprasujem se, v kaksne jamrace vzgajas svoje otroke.
[/quote]

In zakaj bi morali starši jemati dopust zaradi otroka v času, ko je on v šoli? Ja, je stres!
Tudi na zaključek plavalnega tečaja, ki je v dopoldanskem času, je bolje, da starši pridejo, ker je hudo, če je tvoj otrok edini, ki ga ni prišel pogledat noben od domačih.

In zakaj bi morali starši jemati dopust zaradi otroka v času, ko je on v šoli? Ja, je stres!
Tudi na zaključek plavalnega tečaja, ki je v dopoldanskem času, je bolje, da starši pridejo, ker je hudo, če je tvoj otrok edini, ki ga ni prišel pogledat noben od domačih.
[/quote]

ooo, šit no…
Potem me pa ne čudi, da nekateri otroci tako jokajo in iščejo pozornost, ko gredo naprimer v 4. in 5. razderu OŠ v šolo v naravi, pa ni očkatov pa mamic zraven, da bi jih gledali, kako plavajo ali pa smučajo :). Sami podaljšuete nesamostojnost in nezrelost vaših otrok, čisto po nepotrebnem.

Na plavalnem tečaju v domačem kraju ali 15 km stran bo pa tudi ja otrok zdržal brez vas staršev tisto urco pa pol, tudi na zaključku, brez da mu ploskate za vsak zavesljaj. Naj se no malo socializira in pridobi na samozavesti.

ooo, šit no…
Potem me pa ne čudi, da nekateri otroci tako jokajo in iščejo pozornost, ko gredo naprimer v 4. in 5. razderu OŠ v šolo v naravi, pa ni očkatov pa mamic zraven, da bi jih gledali, kako plavajo ali pa smučajo :). Sami podaljšuete nesamostojnost in nezrelost vaših otrok, čisto po nepotrebnem.

Na plavalnem tečaju v domačem kraju ali 15 km stran bo pa tudi ja otrok zdržal brez vas staršev tisto urco pa pol, tudi na zaključku, brez da mu ploskate za vsak zavesljaj. Naj se no malo socializira in pridobi na samozavesti.
[/quote]

Če pridejo starši od vseh otrok, samo od enega ne, je zanj hudo, je to tako težko razumeti?

Jaz nisem prišla na plavalni zaključek, tudi na zaključek drsanja ne, saj mi v službi niso dovolili koriščenja ur.
Moj otrok je bil edini brez občinstva, edini se je vrnil v šolo in ni odšel s starši domov.
Takrat sem resno razmišljala, da bi pustila svojo službo, da bi lahko otroku nudila več opore.
Veste, najbolj grdo so me gledale učiteljice, ker ostali pa so “lahko” prišli.

Dajte mi povedat, kako vam je uspelo priti? Imate mobilni delovni čas? Ste brezposelni?

Najvec opore mu bos nudila, ce bos prerezala popkovino in ga postopno zacela navajati na samostojnost. Ce ne mores priti na neko prireditev, pac ne mores priti. Zaradi tega ne bo konec sveta. Otroku razlozis, zakaj ne mores priti in ce mu bos povedala na normalen nacin, bo otrok sprejel dejstvo, da se vse v zivljenju ne zgodi po nasih zeljah. Bolj bos travmirala, bolj negotov in nesrecen bo tvoj otrok.

Tale tema je kar dobro pokazala, da problem ni pri otrocih, ampak pri mamah.

Meni pa ni na kraj pameti padlo, da bo šla iz službe na zaključek plavanja. Moj otrok je splaval pri 4 letih, zato nisem videla prav nobene potrebe po tem, da grem gledat čez nekaj let kako bo preplaval 50m.
Pojma nimam, ali je bila edina brez “domačega občinstva”, po mojem ne, ker je bila večinai sošolcev že pred tečajem dobrih plavalcev,

Razen v urgentnih situacijah (z sedmih letih ke bilo to1x) med službenim časom, ne hodim v OŠ.
Pa se imam (po Mazzinijevo) za dovolj dobro mamo.

Ne naprezaj se dragi Mehanik1, raje se zaglej in sprosti ob koledaju na steni vaše delavnice z napol ali popolnoma slečenimi “razpočnicami”, bo bolje zate 🙂

Naši otroci so pa že čez 15, naj te ne skrbi…. Lej, ti se ukvarjaj s svojimi, ki skačejo po glavah učiteljev, in so zato zate vsi učitelji po tvoje zanič in nesposobni, naši bodo pa še naprej lepo sodelovali z njimi na zrelem nivoju in uspešno želi sadove svojega dela še naprej. Zmejenu?
[/quote]

čisto napačne predpostavke imaš, slabo ugibaš in na splošno nimaš prav. vsaj kar se mene tiče in mojih otrok, pa tudi glede šolskega sistema in učiteljic.
trdim in nisem edini, globoko v sebi tudi veliko učiteljev to ve, da je večina učiteljic slabih….pri večini mislim več kot polovica. nikjer nisem napisal, da so vse slabe, razen očitno v primeru vaše šole, ker si ti napisala, da so imele vse probleme.
iz prakse ti lahko povem, da so problematični otroci, problematični le pri nesposobnih učiteljih. Pri učiteljih, ki znajo delati z ljudmi, teh problemov ni.
še to….problematični so ponavadi izrazito pametni otroci, ker jim je dolgčas in pa izrazito nezainteresirani otroci…ti so pa ali učno problematični s problemi tudi v domači družini ali pa razni Albanci, ki niti jezika ne znajo, se pri pouku logično dolgočasijo, pri njih je potem še močan vpliv skupine enakih. Učiteljice pa ne znajo delati s takimi učenci. Vse novodobne učiteljice bi rade, da sedijo otroci pri miru, tiho in jim ne zmotijo misli, ki jo razlagajo…..ampak to niso otroci, to so mali robotki….brez veze.
dober učitelj pa iz različnih otrok, iz vseh potegne najboljše, vsakega posebej in vse skupaj zna zaposlit, usmerit, motivirat….in tak nima težav. ampak takih učiteljev je na vsaki večji šoli le za en par….pri vas pač nobenega.

Pa dobro, upam da veste, da se na pedagoško fakulteto vpišejo slabše ocenjeni gimnazijci, ki na druge fakultete niso sprejeti. Noben z odličnim ali pravd obrim uspehom ne gre študirat pedagogike…ti gredo na medicino, pravo, farmacijo, … in odraz tega je naš šolski sistem. Kar povprašajte naokrog, kako so bili ocenjeni učitelji matematike v srednji šoli…garantiram da mogoče niti ne s 3 ali pa so imeli popravne izpite. Morate se zavedati, da učitelji niso strokovnjaki na svojem področju. Ja, so potem profesorju na fakultetah, samo to je že druga zgodba.

i

In tukaj je odgovor, zakaj med ustnim spraševanjem, učenci ne znajo biti tiho, ker jim je dolgčas. Izrazito pametnim, takšnih je običajno večina otrok izrazito pametnih staršev, je dolgčas in težko potrpijo, saj veste, otroci pač. Sicer obstajajo izrazito pametni otroci ne tako pametnih staršev, ti so pa potrpežljivi, ker so jih njihovi starši že vkalupili, jim sprali možgane … karikiram, a nekako takole gredo zgodbice.

V srednji šoli je potem na določenih šolah bolje, na drugih pa precej slabše.

Celo življenje je sestavljeno iz pravil in nekega reda. Že od majhnega se morajo tega naučit. Jaz vidim problem v nedisciplini in neupoštevanju pravil.
Nasa sta se učila tako da sta tudi knjižnico veliko uporabljala in ne samo zgolj tisti en učbenik in zvezek. Jaz sem ju spraševala pred pisnim ali ustnim to je bilo pa to. Kasneje pa se to ne več. Sta pa oba zelo ucljiva in se rada učita. Sva pa vedno vstajala doma če se lotiš ene stvari (šola, šport, glasba ali karkoli že) se je loti resno in upoštevaj pravila.

Tocno to, sem hodila na gimnazijo, vsi ta boljsi smo sli takrat pravo, ekonomija, medicina, farmacija itd..
Je bilo par takih punc, ki so komaj lezle z dvojkami mogoče trojkami, tudi ponavljale so, te so sle takrat na pedagosko, se tam so komaj izdelovale. Ampak zdaj imajo vse, razen ene, službe v OS..učiji v osnovni šoli, večina razredni pouk, smo ravno prejsnji mesec imeli srečanje. Ok, ne rečem, da je ucit nižje razrede znastvena fantastika, ampak vse te, vsaj moje sošolke, zagotovo niso neki cvet inteligence. Če se samo spomnim, kako sem eni stalno razlagala matematiko, da je spravila na 2, zdaj pa vodi matematicno tekmovanje na šoli..

čisto napačne predpostavke imaš, slabo ugibaš in na splošno nimaš prav. vsaj kar se mene tiče in mojih otrok, pa tudi glede šolskega sistema in učiteljic.
trdim in nisem edini, globoko v sebi tudi veliko učiteljev to ve, da je večina učiteljic slabih….pri večini mislim več kot polovica. nikjer nisem napisal, da so vse slabe, razen očitno v primeru vaše šole, ker si ti napisala, da so imele vse probleme.
iz prakse ti lahko povem, da so problematični otroci, problematični le pri nesposobnih učiteljih. Pri učiteljih, ki znajo delati z ljudmi, teh problemov ni.
še to….problematični so ponavadi izrazito pametni otroci, ker jim je dolgčas in pa izrazito nezainteresirani otroci…ti so pa ali učno problematični s problemi tudi v domači družini ali pa razni Albanci, ki niti jezika ne znajo, se pri pouku logično dolgočasijo, pri njih je potem še močan vpliv skupine enakih. Učiteljice pa ne znajo delati s takimi učenci. Vse novodobne učiteljice bi rade, da sedijo otroci pri miru, tiho in jim ne zmotijo misli, ki jo razlagajo…..ampak to niso otroci, to so mali robotki….brez veze.
dober učitelj pa iz različnih otrok, iz vseh potegne najboljše, vsakega posebej in vse skupaj zna zaposlit, usmerit, motivirat….in tak nima težav. ampak takih učiteljev je na vsaki večji šoli le za en par….pri vas pač nobenega.
[/quote]

Ne vem sicer če bi rekla pri nesposobnih učiteljih pač pa iz mojih izkušenj bolj pri učiteljih ki ne znajo ali ne zmorejo pravočasno postaviti meje. Ker jaz si drugače ne znam razlagati, da so otroci eno leto tako zelo pridni in se da z njimi vse dogovriti in delati naslednje leto pa je najprej en potem dva in po parih mesecih kar cel razred grozen in oh in sploh da mora ravnatelj parkrat prit v 3. razred da je mir.
Pa čeprav učitelici že septembra poveš da naj zaboga otroku postavi meje naj se mu ne smehlja ko naredi neumnost pač pa da jasno vedeti da tega ne dovoli. Starši se z otrokom mogovarjamo kaj je prav in kaj ne če pa učitel v šoli to dovoli in če je njemu dolgčas zakaj bi mirno sedel?
ne vem pa kako imajo učitelji kaj izobraževanje na to temo, kako motivirati in zaposliti živčke. Ker kolikor vidim šele ko imajo dome kakšnega takega ugotovijo da ni vse samo v vzgoji.

Tocno to, sem hodila na gimnazijo, vsi ta boljsi smo sli takrat pravo, ekonomija, medicina, farmacija itd..
Je bilo par takih punc, ki so komaj lezle z dvojkami mogoče trojkami, tudi ponavljale so, te so sle takrat na pedagosko, se tam so komaj izdelovale. Ampak zdaj imajo vse, razen ene, službe v OS..učiji v osnovni šoli, večina razredni pouk, smo ravno prejsnji mesec imeli srečanje. Ok, ne rečem, da je ucit nižje razrede znastvena fantastika, ampak vse te, vsaj moje sošolke, zagotovo niso neki cvet inteligence. Če se samo spomnim, kako sem eni stalno razlagala matematiko, da je spravila na 2, zdaj pa vodi matematicno tekmovanje na šoli..
[/quote]

kot si že ugotovila najbrž res ni znanstvena faktastika učiti razredni pouk. Kar se snovi, ki jo moraj opodati tiče da se razumemo. Ni nujno da je nekdo ki je komaj izdeloval gimnazijo slab učitelj. Lahko je ravno obratno in ravno ta zna postavit meje se zna z otroci dogovorit kdaj je učenje in kdaj igra. Včasih ljudje ki so šli samo težje skozi šolo, pa naj bo to OŠ ali SŠ lažje razumejo da morajo otroci stari 7. let še imeti vmes tudi kaj časa za igor in ne da morajo 5 min čas med urami izkoristiti za menjavo učbenikov in pripravo na novo uro. Morda pa bi morali na Pedagoški fakulteti ob sprejemu namesoto ocen gledati na kakšne druge kriterije, na sposobnost nekoga za delo z otroci. Tako kot ne DIF ni prvi pogoj ocene v SŠ pač pa tudi motorične sposobnosti.

Meni pa ni na kraj pameti padlo, da bo šla iz službe na zaključek plavanja. Moj otrok je splaval pri 4 letih, zato nisem videla prav nobene potrebe po tem, da grem gledat čez nekaj let kako bo preplaval 50m.
Pojma nimam, ali je bila edina brez “domačega občinstva”, po mojem ne, ker je bila večinai sošolcev že pred tečajem dobrih plavalcev,

Razen v urgentnih situacijah (z sedmih letih ke bilo to1x) med službenim časom, ne hodim v OŠ.
Pa se imam (po Mazzinijevo) za dovolj dobro mamo.
[/quote]
Mislim, da to, kako dobra mama si, ni določeno s tem, kolikokrat si zaradi svojega otroka med službenim časom šla v vrtec oziroma v šolo.
Iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da mi je kot otroku zelo veliko pomenilo, da so si starši šli ogledat moj nastop. Obenem vidim, da to tudi mojemu otroku zelo veliko pomeni. Na predstavitev, koliko so se naučili na tečaju drsanja v vrtcu, sem zamudila 2 minuti. Ko sem v množici gledala svojega otroka s kislim obrazom, mi je bilo popolnoma jasno, da misli, da ne bom prišla. Začela sem mu mahati z roko, in ko me je zagledal, se mu je obraz razlezel v nasmeh, oči so mu zasijale in kar takoj mi je hitel kazati, kako dobro zna drsati.
Ugotovim lahko torej, da bi otrok “preživel” brez moje prisotnosti, da pa smisel ni samo v tem, da preživimo, temveč da živimo kakovostno.

se povsem strinjam z grdo resnico npr., zame je zgled modrosti in zdrave pameti.

Plavanje sem izpostavila zato, ker je povsem jasno, da otrok opazi, da je edini in da je družina čudna, če smo samo pri nas v razredu rezali popkovino, ostali otroci pa so vsi imeli svoje občinstvo.

Moj otrok je razumsko že razumel, zakaj me ni. Tudi drame iz tega nisem delala. Ni pa slep – videl je, kako je z ostalimi. In občutil je, da je bil edini drugačen. Dramo delam zdaj za nazaj (tudi zato, ker me je učiteljica na govorilnih napsihirala v zvezi s tem in sem se zdaj pač tega spomnila), ker jasno vidim, da se mi je zdelo normalno le meni, ostalim staršem (in učiteljici) pa ne. In povprečje v razredu je pač bilo hiperprotektivno, jaz pa takšna nisem bila. Moj otrok je objektivno gledano super in ok, a ne morem brez tistega občutka slabe vesti, da sem ga pustila na cedilu – v primerjavi z ostalimi njegovimi sošolci. Saj preživel je, živi tudi naprej, me pa moti, da je zdravorazumsko razmišljanje danes v manjšini, ne več v povprečju in da dejansko izpadeš neodgovoren do svojega otroka, ko poskušaš normalno živeti. In ko otrok vidi starše ostalih otrok in mu je jasno, da njegovih pa ni, se upravičeno vzbudi tisti črv zakaj njegovih ni in če jim je mar zanj.
Razumsko kasneje že poflikamo te luknje, a dejstvo je, da so zdaj otroci v povprečju v vatkah in na prvem mestu. Le ni mi jasno, v katerih službah ta gonja staršem časovno uspe.

kot si že ugotovila najbrž res ni znanstvena faktastika učiti razredni pouk. Kar se snovi, ki jo moraj opodati tiče da se razumemo. Ni nujno da je nekdo ki je komaj izdeloval gimnazijo slab učitelj. Lahko je ravno obratno in ravno ta zna postavit meje se zna z otroci dogovorit kdaj je učenje in kdaj igra. Včasih ljudje ki so šli samo težje skozi šolo, pa naj bo to OŠ ali SŠ lažje razumejo da morajo otroci stari 7. let še imeti vmes tudi kaj časa za igor in ne da morajo 5 min čas med urami izkoristiti za menjavo učbenikov in pripravo na novo uro. Morda pa bi morali na Pedagoški fakulteti ob sprejemu namesoto ocen gledati na kakšne druge kriterije, na sposobnost nekoga za delo z otroci. Tako kot ne DIF ni prvi pogoj ocene v SŠ pač pa tudi motorične sposobnosti.
[/quote]

Jaz bi rekla, da je ravno obratno, so zelo neempatični in nekako svoje nezadovoljstvo in slabe izkušnje prenašajo na učence. Se mi zdi da sta umska in čustvena inteligenca vsaj malo povezani. Seveda niso vsi taki.

Pa saj to ja veš, da ti svoje potomce najprej učiš s svojim zgledom- v vseh stvareh, ne samo kar se učenja tiče :). Otrok se bo najprej zgledoval po tebi, po tvojih delovnih navadah ( če jih imaš).

Učenje pa ni nič drugega, kot spoznanje, da je to za otroka v šolajočem obdobju prioriteta, ki mora zanj postat delovna navada znotraj organiziranega časa 🙂

Pa nisem učiteljica -sem pa mama zelo uspešnih in dobro organiziranih otrok, ki nima izkušnje skupnega učenja z otroci, ker to ni bilo nikoli potrebno.

Šolanje je njihova obveznost, tako kot je bila moja, ko sem bila v njihovih letih, torej v kolesju izobraževanja 🙂
[/quote]

Glej, pametnjakovička, meni ni treba o delovnih navadah. Ne vem, kaj mene vrednostno ocenjuješ? Kdo si ti? Kako si upaš ocenjevati moje delovne navade? Sem tebi kaj napisala in zakaj sem ti stopila na rep? Preberi si sestavek spodaj, to sem jaz napisala v dveh stavkih. Učitelji so večinoma razdražljivi, ne ljubi se jim ukvarjati z otroci, svojo službo jemljejo kot to: službo. Da imajo opravka z otroci, jih ne zanima. Preklinjajo nad otroci, pošiljajo jih v q. Si presenečena? Jaz sem bila tudi.
Sploh nimam otroka s težavami pri učenju. Imam pa otroka, ki se je že rodil z veliko empatije, česar ti nimaš. In ki je tako vzgojen, da ni vajen poslušati žaljenja, psovk in zaje.bavanja pri ocenjevanju, tako kot je žal navada v večini višjih razredov OŠ oz. na predmetni stopnji, ter v večini SŠ.

Naša šola vzgoji ljudi, kakršna si ti. Do tega nimam nobenega spoštovanja.

ena mamica od mnogih je napisal/a: ↑
Mama, zakaj nimam časa za igro s prijatelji?

Ob svetovnem dnevu otrok sta UNICEF Slovenija in Mediana pripravila raziskavo o zadovoljstvu otrok z življenjem in odraščanjem v Sloveniji. V raziskavi je sodelovalo 800 osnovnošolcev, starih od 7 do 15 let, iz cele Slovenije.
V raziskavi me je najbolj zbodla naslednja ugotovitev: »91 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otrok v Sloveniji ima pogosto ali občasno skrbi in strahove. Najbolj jih skrbi smrt bližnjih. Med najpogostejšimi skrbmi so tudi strah pred vojno in šolske obveznosti.«
Strah glede šolskih obveznosti se torej v odstotkih uvršča med prve tri strahove in hodi ob boku s strahom pred smrtjo bližnjih in vojno ter terorizmom. Otrokom šolske obveznosti, ki jih določa slovenski šolski sistem, predstavljajo torej ogromno skrb in breme. Ta skrb je, glede na raziskavo, večja celo od skrbi, da bi jim umrl hišni ljubljenček, večja od skrbi v zvezi z medvrstniškim nasiljem, večja od skrbi nad odnosi doma in večja od skrbi glede odnosov s prijatelji.
V zvezi s tem velja omeniti, da se 78 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otrok zaveda, da lahko sami storijo največ za svojo prihodnost s tem, da se trudijo v šoli in se učijo. Pri tem skoraj 20 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otrok računa na podporo staršev in le 1 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otrok se zanaša na podporo šole in učiteljev.
Naj bo ta ugotovitev, da šolske obveznosti za slovenske otroke predstavljajo skoraj enak strah kot vojna in terorizem izhodišče za nadaljnje razprave o kvaliteti in potrebnih spremembah slovenskega osnovnošolskega sistema. Pri tem je potrebno imeti v mislih, da otroci očitno niso pod pritiskom zaradi preveč ambicioznih staršev, ki jim očitno pri njihovih težavah v zvezi s šolo stojijo ob strani. Če otrok dobi slabo oceno, jih namreč 63 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} dobi oporo pri starših in 16 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pri sošolcih. Od tu je moč razbrati, da otroci z učnimi težavami ne računajo na pomoč učiteljev, šolskih psihologov in šolskih svetovalnih delavcev.
Glede na veljavni Zakon o osnovni šoli je med cilji osnovnošolskega izobraževanja takoj na drugem mestu navedeno tudi vzpodbujanje skladnega, spoznavnega, čustvenega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika. Papir vse prenese. So še drugi, izjemno pomembni cilji, a žal tudi te, pomembni zgolj na papirju. Slovenski osnovnošolski sistem se je v letih majhnih, postopnih, a korenitih sprememb v praksi spremenil v sistem, ki stremi le k enemu samemu cilju: doseganje mednarodno primerljivih standardov znanja, za vsako ceno.
Z nivojem in količino osvojenega znanja slovenskih šolarjev se je aprila 2017 pohvalila ministrica za izobraževanje, znanost in šport v intervjuju revije Ona ter izrazila mnenje, da je slovenski šolski sistem dober. Pri tem je navedla zlasti izstopanje slovenskih otrok na področju znanja naravoslovja, matematike in fizike ter bralne pismenosti. Na vprašanje o zadovoljstvu otrok, pa je zopet omenila obseg in uporabnost znanja. Na navedbo, da številni šolarji šole ne marajo ter da ni nujno, da so otroci, ki dobivajo petice in dosegajo odlične rezultate na tekmovanjih, zares srečni in zadovoljni, je ministrica odgovorila, da je to zelo zanimivo vprašanje. Na koncu se je strinjala, da morda slovenski otroci ne uživajo toliko na določenih področjih, kot drugi otroci. In dodala, da je to domena kulture?! Mar je želela ministrica povedati, da so slovenski otroci nezadovoljni zaradi slovenske kulture, katere značilnost je samopomilovanje, slaba samopodoba ter nagnjenost k samopoškodovanju ?! Zgodba o nezadovoljstvu slovenskih otrok ima še drugo plat, in sicer to, ki razkriva, da je določeno število samomorov pri otrocih in mladostnikih tudi posledica prevelikih pritiskov, povezanih s šolo. Niti ni tako zanemarljiv odstotek osnovnošolcev, ki zaradi šolskih pritiskov doživijo živčni zlom in so zato hospitalizirani, nato pa zdravljenje nadaljujejo s pomočjo antidepresivov.
Ko je moj prvi otrok obiskoval nižje razrede osnovne šole, smo se starši večkrat pogovarjali o svojih pogledih na vzgojo. Zelo glasno sem modrovala, da je treba otroke vzgajati »po zdravi pameti«. Starši smo si bili enotni v razmišljanju, da je na nas, da se trudimo, da smo otrokom čim boljši vzgled, in sicer v smislu spoštovanja do soljudi, načinu življenja in spoštovanja vrednot. Edini smo si bili, da je predpogoj za dobro starševstvo tudi to, da starši poskrbimo za svoje dobro psiho-fizično počutje in partnerstvo, kar je sicer glede na sodobni način življenja težko, a ni nemogoče. Strinjali smo tudi celo, da »ena čez rit« na vsake dve leti otroka ne bo ugonobila, ampak mu bo pravzaprav, z vidika postavljanja potrebnih meja, celo dobro dela.

Ko so takrat starši starejših otrok omenili, da je učna snov v višjih razredih pretežka in preobsežna, da šola nima razumevanje za sicer bistre otroke z različnimi učnimi težavami (npr. disleksijo) ali so izpostavili težavo z negativnim odnosom učiteljev do učencev, se mi je zdelo, da pretiravajo. V želji, da pogovor med znanci ostane v prijaznem duhu sem navadno hitro zamenjala temo. Pri sebi sem si mislila, naj starši, ki se čutijo poklicane za vmešavanje v dobro delujoč slovenski šolski sistem, ne delajo iz svojega otroka »mega projekta«. Mislila sem si, naj bodo ti starši pač zadovoljni tudi z dvojkami in trojkami v spričevalih svojih otrok in naj se sprijaznijo z dejstvom, da so nekateri otroci bolj, in drugi manj bistri. Zdelo se mi je, da so morda ti starši glede ocen preveč ambiciozni, ali da svoje otroke preprosto preveč »zavijajo v vato«. Naj jim vendar razložijo, katere so njihove dolžnosti: poslušanje v šoli, domače naloge, spoštovanje učiteljev in učinje. Predvsem pa sem bila mnenja, naj se ne vtikajo v dobro delujoči šolski sistem in delo učiteljev ter jim pustijo še tisto malo vzgojnih vzvodov, ki jim jih je sploh še ostalo.

Nekega dne pa se je nepričakovano moj pogled na šolo in šolski sistem obrnil na glavo. Z možem sva začela opažati, da je eden od najinih otrok, sicer občutljiv, simpatičen in radoživ, čez noč zaradi postal kup nesreče, poln jeze in sovraštva nase, na šolo in cel svet. Tožil je, da ga učiteljica ne mara, da kriči na otroke, tolče po mizi, kritizira njegove obleke, risbice, matematične sposobnosti in pisavo. Z možem sva iskala vzroke za stiske otroka pri sebi, v odnosih v družini in po nekaj pogovorih v šoli ugotovila, da se najin otrok zaradi svojih osebnostnih in razvojnih značilnosti v šoli, ki je naravnana izjemno storilno in konkurenčno, počuti slabo.

Nepričakovano me je doletelo spoznanje, da slovenski šolski sistem z otroci ravna kot s pomanjšanimi odraslimi. Pri tem je mnogim otrokom, zlasti tistim, ki so najbolj občutljivi, netekmovalni in negotovi, velikokrat zaradi šolskega neuspeha za vse življenje skrhana samozavest, storjena nepopravljiva čustvena škoda in vzbujen odpor do učenja in izobraževanja. Ker so bolj občutljivi otroci zelo dovzetni za vse dobre in žal, tudi slabe vplive iz okolja, lahko tovrstna negativna šolska izkušnja celo uniči njihovo nadaljnjo pot izobraževanja, poklicnega usposabljanja in tudi življenja nasploh.

Starši, ki opazimo pri svojih otrocih določene učne težave, se navadno obrnemo na šolsko svetovalno službo. Po dolgotrajni administrativni poti so ti otroci, če imajo srečo, deležni tudi nekaj tedenskih ur pomoči pri učenju. A zaključek je pri vseh tovrstnih primerih precej podoben. Ugotovi se, da je z otrokom sicer na splošno vse v redu, a določene težave pri učenju ima, zato je potrebno z njim malo več delati doma. Kaj to v praksi pomeni za 8 let starega tretješolca, ki v šoli preživi 9 ur dnevno? Za pozitivno oceno pri matematiki bi se moral povprečno bister otrok z določenimi učnimi težavami popoldne dodatno posvetiti šolskim obveznostim še približno pol ure ali eno uro. Kje je torej otrokov čas za nujno potrebno igro in gibanje na prostem ter za brezskrbno druženje z vrstniki? Morda se sliši malo, a pri otroku z motnjo pozornosti se pol ure strnjenega učenja razpotegne v uro in pol učenja s številnimi premori. Če smo iskreni, tudi večino odraslih, ki smo za svoje službeno delo plačani, zelo vznejevolji, če moramo kakšen dan službene dokumente vzeti domov in jih pregledati doma, pa čeprav gre le za »kakšno urico« dela.

Ko ta otrok, ki je lahko tudi nadpovprečno inteligenten na nekem področju, pride v 6. razred, se garanje zanj in starše šele dobro začne. Ob svojih rednih službenih obveznostih starši pridno sproti predelujemo šolsko snov, delamo zapiske in iz tedna v teden »predavamo« svojim otrokom šolsko snov za štiri ali pet predmetov vzporedno. Najpomembneje se je zavedati, da tega ne počnejo starši z velikimi ambicijami, temveč tudi tisti, ki so zadovoljni z dvojko ali trojko. Veliko otrok s specifičnimi učnimi težavami, ki so sicer pridni in delavni, od pouka ne odnesejo praktično nič, tudi ustreznih zapiskov ne. Nekateri s svojimi starši popoldne nadoknadijo praktično celotno šolsko snov vseh predmetov.

Kje je za te otroke čas za sprostitev, šport in druženje z vrstniki? In kje je za te starše čas, ki bi ga želeli posvetiti otrokovim sorojencem in partnerju? Dvomom, da bi vodstvo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ter vodstvo Zavoda RS za šolstvo verjeli, da si starši med seboj izmenjujemo obsežne datoteke učne snovi za različne predmete, da sestavljamo učne liste, preizkuse znanja in se z otroci učimo na glas po več ur na dan? Starši smo različne izobrazbe in poklicev, imamo različno vsebinsko in časovno zahtevne službene obveznosti, nekateri med nami imajo bolne starše, drugi finančne ali psihične težave ali težave v zakonu. Spet tretji imajo srečo in upokojene stare starše prosijo za pomoč pri učenju z vnuki. Nekateri pa žal nimajo ne starih staršev, znanja, časa ali celo zdravja, da bi otrokom nudili to pomoč. In na koncu nekateri starši celo verjamejo in se sprijaznijo, da je njihov otrok manj bister ali manj nadarjen od sovrstnikov in da mu ni dano, da bi se izšolal in izobrazil za željen poklic.

Veliko nas je staršev, ki se zavedamo sposobnosti in prednosti svojih otrok in si obenem želimo, da bi otroci z veseljem hodili v šolo in da bi ostali vedoželjni ter pozitivno naravnani. Nikakor si ne želimo, da bi se vrata naših otrok, ki sicer imajo na določenem področju učne težave, za nadaljnje izobraževanje ali poklicno usposabljanje zaprla ali priprla. To je razlog, da poleg vsega naštetega veliko časa in energije vložimo tudi v psihološko oporo otrokom. Neprestano jih bodrimo pri njihovem učenju ter jih prepričujemo, da niso neumni in nesposobni. A učinek tega je včasih zelo majhen, saj jim ocene in učitelji dnevno sporočajo nasprotno. Vsakodnevno so bombardirani s sporočili, da so neumni, manj nadarjeni, leni, razvajeni in nezainteresirani ter da niso dovolj dobri in sposobni. Tako se sčasoma za mnoge otroke in starše osnovnošolsko izobraževanje sprevrže v bojišče, na katerem borba počasi, a vztrajno črpa moči tako otrokom, kot staršem. Takšna situacija posledično prične načenjati tudi psiho-fizično zdravje otrok in staršev ter odnose v partnerstvu in v družini.

Ko starši otrok z učnimi težavami v iskanju izhoda ugotovimo, da naš šolski sistem deluje po principu učenja na pamet, uravnilovke, tekmovalnosti in izločanja, začnemo z veliko domišljije iskati izhode iz stiske, vsaka družina zase in po svojih, največkrat finančnih, zmožnostih. Žal še naprej, vsi skupaj, a obenem ločeno, ostajamo na vrtiljaku stiske, nemoči in besa, ki ga samooblastno poganjata z roko v roki Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in Zavod RS za šolstvo. Obenem cvetijo podjetja in posamezniki, ki nudijo inštrukcije za osnovnošolce, Waldorfska šola je zasuta s prijavami in ne sprejema novih učencev, brezposelni prostovoljci v želji po pridobitvi reference za bodočo zaposlitev nudijo brezplačno učno pomoč otrokom. Nekateri bolj pogumni starši v želji po izhodu iz stiske vzamejo kredit in otroka vpišejo na mednarodno osnovno šolo, na kateri otrok zopet vzcveti, doseže soliden šolski uspeh in obenem razvija svoje talente na določenem področju. Je katera od teh rešitev prava?

Pri razvoju otrokove osebnosti in pozitivne samopodobe imajo veliko vlogo tudi popoldanske dejavnosti otrok. Učitelji in šolski svetovalci nas starše otrok z učnimi težavami navadno dobronamerno poučijo, naj otrok ne obremenjujemo s prevelikim številom popoldanskih dejavnosti. Žal ti predstavniki stroke večinoma spregledajo dejstvo, da vsak otrok potrebuje področje, kjer lahko pokaže svoj talent in zablesti. Otroci, ki v šoli ne blestijo, potrebujejo področje, na katerem se lahko izkažejo, področje, na katerem si povrnejo izgubljen občutek samozavesti in na katerem sebi, vrstnikom in staršem dokažejo, da so v nečem lahko izvrstni in izjemni. V to področje so otroci pripravljeni vložiti veliko svojega časa in energije. Navadno je to šport, lahko pa tudi glasba ali kaj drugega, kar otroka sprošča, razveseljuje in bogati. Želim si, da šolski delavci razumeli starše, ki želimo prisluhniti otroku in jim nameniti popoldne uro in pol igranja nogometa ali košarke, namesto neskončnega ponavljanja učne snovi na pamet. Te ure popoldanskih aktivnosti so neprecenljive tudi z vidika druženja s prijatelji in razvoja zdravih življenjskih navad. Otroci so le otroci in mnogo starši menimo, da jim prosti čas, preživet po lastni izbiri, pravzaprav pripada, vsak dan. Želimo si, da ga izkoristijo, kot si sami želijo, če gre seveda za dejavnost, ki otroku koristi.

Slovenski šolski sistem ne omogoča, da bi nekateri, sicer zelo bistri otroci, v času pouka na razredni stopnji osvojili osnovna in temeljna znanja, potrebna za pozitivno oceno. Slovenski šolski sistem ne omogoča učiteljem, da bi učence naučili temeljne učne vsebine. Slovenski šolski sistem deluje na sistematičnem izločanju posameznikov, ki imajo določene učne težave, in s tem številnim otrokom uničuje samopodobo glede njegove sposobnosti ter možnosti nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja.

Na tem mestu bi se veljalo tudi vprašati, kdo so strokovnjaki, ki pišejo učne načrte za posamezne predmete osnovne šole? Kje je določeno, kdo so tisti posamezniki, ki sestavljajo predmetno komisijo za posamezne predmete? Kdo imenuje to komisijo in katera so merila in pogoji, ki jih morajo člani komisije izpolnjevati? Kakšne so njihove praktične izkušnje dela v razredu in poznavanje sposobnosti otrok za abstraktno zaznavanja matematičnih pojmov? Številni učitelji matematike na podlagi dolgoletnih izkušenj v razredu menijo, da je učni načrt mnogo preobsežen in na posamezni stopnji prezahteven z vidika razvoja otroka in možnosti abstraktnega mišljenja na posamezni ravni. Učitelji, ki morajo v okviru svojega dela učence pripeljati do znanj, določenih v učnem načrtu, so v teh komisijah v manjšini. Morda bi bil s tega vidika potreben širši konsenz aktivnih učiteljev glede količine in zahtevnosti snovi, saj prevladujoči člani takšnih komisij največkrat niso seznanjeni z možnostmi prenosa učnega načrta v prakso in s problematiko preobremenjenosti slovenskih šolarjev. O preobremenjenosti slovenskih šolarjev bi imela veliko povedati zdravstvena psihiatrična stroka, statistika o hospitaliziranih otrocih zaradi živčnih zlomov in tistih, ki se zaradi šolskih pritiskov zdravijo s pomočjo antidepresivov.

Po statističnih raziskavah smo Slovenci v dnu treh držav, ki se ponašajo z najmanjšim odstotkom tistih učiteljev, ki menijo, da bi jih napake pri njihovem delu lahko stale zaposlitve. Ali z drugimi besedami, učitelji, ki imajo zaposlitev za nedoločen čas, vedo, da bodo za vse življenje lahko ostali na šoli, ne glede na kvaliteto opravljenega dela in ne glede na svojo metodo dela v razredu, če bodo le lojalni vodstvu šole. Po drugi strani pa je veliko število mladih, brezposelnih, dobrih učiteljev ter takšnih, ki se že leta vsako leto selijo od šole do šole s pogodbami za nadomeščanje. Za opravljanje učiteljskega poklica v Sloveniji tudi ni jasnih in merljivih kriterijev, na podlagi katerih bi imelo vodstvo šol možnost izbora kadrov. Za učiteljski poklic je od nekdaj veljalo, da pravzaprav ni poklic, ampak »poslanstvo«. V Sloveniji ne obstaja sistem selekcije, ki bi izločil tiste učitelje, ki za to žal niso »poslani«. Nekateri raziskovalci uvrščajo učiteljski poklic med tri najbolj stresne poklice. Torej za opravljanje tega poklica ni in tudi z urami in urami izobraževanja ter usposabljanja ne more biti in ne sme biti primeren vsak. Zakaj na prepoznavanje čustvene inteligence učiteljev slovenski šolski sistem pozablja? Prav je, da nismo privrženci brezglavega kopiranja praks iz tujine, a vendar bi se morda, v dobro otrok, kdaj pa kdaj veljalo ozreti tudi naokrog. Na Finskem, na primer, so bodoči učitelji podvrženi strogi selekciji, ki poleg odličnih ocen zahteva tudi test psiholoških in čustvenih sposobnosti za poklic učitelja. Tudi učitelj je samo človek, razpet med vlogo uslužbenca, strokovnjaka in človeka v šoli. Zato bi v slovenski družbi, kjer samomorilnost, alkoholizem, agresivnost in depresija predstavljajo velik družbeni problem, nujno moral obstajati kriterij za izbor tistih, ki so »poslani« za izobraževanje in vzgojo naših otrok.

Vsi mi, učitelji, starši in seveda učenci, na koncu naredimo svojo nalogo z odliko. Dokaz za to naj bi bile mednarodne raziskave, ki kažejo, da slovenskih otroci blestijo na področju znanja naravoslovja, matematike in fizike ter bralne pismenosti. Le pozabili smo se vprašati: »Za kakšno ceno in na čigav račun?«. Pretežka bremena pritiskov, ki jih otroci doživljajo v zvezi s šolo, na otrocih pustijo nepopravljive usodne posledice, ki jih ni moč zanikati: vzgojne težave, težave z depresijo, agresijo in anoreksijo, slabo samopodobo, in žal, prevečkrat uresničena misel, da ne zmorejo več… tudi samomor.

Staršem nam je že zdavnaj postalo jasno, da vsak otrok ne more biti odličnjak, niti si tega ne želimo in ne pričakujemo. Zavedamo se, da potrebujemo tudi vrhunske frizerje, nogometaše in trgovce ter da vsak človek ne more biti diplomant ali diplomat. A po dolgih letih lastnega šolanja in izobraževanja ter ob zahtevnih službenih in družbenih obveznostih si želimo biti starši le starši. Želimo si biti prosti šolskega dela in učenja. Želimo si otroke le vzgajati. Z otroci si želimo preživljati čas ob skrbi za dom, kuhanju in skupnih kosilih, na sprehodih v naravi, ob pogovoru in skupnem druženju s starimi starši ali hišnimi ljubljenčki. Želimo si učenja s svojimi otroci, a pri tem imamo v mislih učenje o kulturi, vrednotah in spoštovanju do soljudi v okviru skupnega preživljanja prostega časa. Ne želimo biti popoldanski dreserji otrok za doseganje ciljev učnih načrtov in ne želimo, da se na naših plečih in na plečih naših otrok rešuje kriza slovenskega šolskega sistema.

Slovenski šolski sistem je slab, čeprav statistika kaže, da dosegamo dobre mednarodno primerljive rezultate. Ta statistika žal ne kaže zakulisja žalostne predstave, v kateri glavno vlogo briljantno odigrajo predvsem naši otroci, skupaj z nami, starši, učitelji in šolskimi svetovalnimi delavci. Pri tem nas najbolj žalosti in spravlja v bes dejstvo, da gre pravzaprav za rezultate, ki si jih nihče od nas ni želel doseči, a smo jih morali in nazadnje z veliko dela, odrekanja in velikimi žrtvami tudi dosegli.

Slovenski šolski sistem, ki deluje po sistemu konkurenčnega izločanja in ki dopušča takšno ravnanje z otroci, starši in učitelji, je slab. Šolski sistem, ki zavira vedoželjnost, ne spodbuja razmišljanja in temelji na suhoparnem ponavljanju in učenju velikih količin šolske snovi na pamet, je slab. Šolski sistem, v katerem otroci šolo sovražijo in zaradi nje doživljajo stiske in osebne travme, je slab. Šolski sistem potrebuje spremembo na bolje.

Starši si želimo korenite spremembe celotnega šolskega sistema, ki bo omogočal razvoj otrok v zrele, samozavestne, pravične in odgovorne ljudi, ki bodo zmožni in željni postati sokreatorji boljše družbe v prihodnosti. Takšne družbe, v kateri merilo ne bo le karierni in finančni uspeh, temveč bo brezpogojno temeljila na strpnosti, spoštovanju sočloveka, okolja in narave ter človekovih pravic in predvsem sodelovanju, ne tekmovanju, z drugimi.

Ukinit šole in učitelje! Takoj! V slofoniji, kjer so slovenceljke ( možje tako nimajo nobene besede) množično nezadovoljne z vsem in vsakim je nujno ukinit šole, saj slovenceljske matere boljše in več znajo kot večina pedagoških delavcev v šolah.
Znajo in vedo vse, izjema so samo njihovi hiper inteligentni otroci, ki znajo še več in bolje kot one.Ti sončki samo v tulifon pogledajo, pa vse vedo. Le zakaj potem sploh šola?
Sončke učitelji zatirajo, drugače bi postali sami einštajni predvsem pa zvajštajni.