Gospod je bil skoraj celo vojno partizan. Pove, kako je bilo:
http://www.rtvslo.si/pricevalci/oddaja/174330530

Med drugim tudi:

Priporočam ogled… 😉

Televizija Ljubljana je proti koncu 60. let posnela igrano serijo o VOS-u. Tudi v spored je šla takrat. Prikazuje nekaj najodmevnejših ubojev znanih ljudi (Emmer, Natlačen, Ehrlich, Praprotnik).
Danes se je ne upajo več uvrstiti v program, ker le preveč ljudi ve, da je šlo takrat po Ljubljani za navadno pobijanje političnih nasprotnikov.

še zmeraj čakam seznam, ki ga ni……glede Šarhov…..ja zmeraj sem se spraševala zakaj slovesnosti na kraju dogodka in ne na kraju pokopa……..polaganje vencev 100 km od njihovega groba………..do sedaj v vseh letih od WWII ni nihče položil venca na njihov grob ……glede ostalega…..kaj pravi Dežman mi dol visi, čeprav sem danes videla, da je komentiral odprtje razstave o zakoncih Hribar……….kak komentar na njun umor?[/quote]

edit: Košnica: celjski meščani, Novo Tepanje: Kočevarji………v obeh moriščih cele družine……..na seznam 100 deklet in žen s katerim se nekateri kitite pa te bom nenehno spominjala…..sama si ven povlekla te ženske, sama upraviči svojo izjavo…….
[/quote]

Jao modelka, pa kdo si ti, da 6 let težiš s tem seznamom. Poišči si ga, če ga tako potrebuješ. Jaz zase vem, da sem na netu bral opise,kako so Skalar in kompanija vodili ljudi v to goščo, šlo naj bi večinoma za ženske. Tip je po vojni živel v Kanadi in delal v neki banki…

edit: Košnica: celjski meščani, Novo Tepanje: Kočevarji………v obeh moriščih cele družine……..na seznam 100 deklet in žen s katerim se nekateri kitite pa te bom nenehno spominjala…..sama si ven povlekla te ženske, sama upraviči svojo izjavo…….
[/quote]

Jao modelka, pa kdo si ti, da 6 let težiš s tem seznamom. Poišči si ga, če ga tako potrebuješ. Jaz zase vem, da sem na netu bral opise,kako so Skalar in kompanija vodili ljudi v to goščo, šlo naj bi večinoma za ženske. Tip je po vojni živel v Kanadi in delal v neki banki…
[/quote]
Še eden, ki ne pozna zakonitosti komunistične revolucije. Dovoljena so PRAV VSA SREDSTA! Dovoljeno je vse, kar je normalnemu civiliziranemu umu NEDOJEMLJIVO! Dovoljeno je PRAV VSE! Od laži, podtikanj, izmišljevanj, lepljenj etiket, izdajstva, ovajanja, preko pobijanja celih družin z malimi otroci vred, do pobijanja ljudi v tisočih. Do končnega cilja: uzurpacije totalne, nedeljive oblasti.
Dovoljeno je PRAV VSE, če služi CILJEM komunistične revolucije. Zato še danes, v demokratični državi, ni z najvišjih državnih mest niti eden za najhujše zločine proti človeštvu imenovan s polnim imenom in priimkom ter z opisom zločina. Za njih ni zločina, njim je bilo dovoljeno VSE!

Jao modelka, pa kdo si ti, da 6 let težiš s tem seznamom. Poišči si ga, če ga tako potrebuješ. Jaz zase vem, da sem na netu bral opise,kako so Skalar in kompanija vodili ljudi v to goščo, šlo naj bi večinoma za ženske. Tip je po vojni živel v Kanadi in delal v neki banki…
[/quote]
Še eden, ki ne pozna zakonitosti komunistične revolucije. Dovoljena so PRAV VSA SREDSTA! Dovoljeno je vse, kar je normalnemu civiliziranemu umu NEDOJEMLJIVO! Dovoljeno je PRAV VSE! Od laži, podtikanj, izmišljevanj, lepljenj etiket, izdajstva, ovajanja, preko pobijanja celih družin z malimi otroci vred, do pobijanja ljudi v tisočih. Do končnega cilja: uzurpacije totalne, nedeljive oblasti.
Dovoljeno je PRAV VSE, če služi CILJEM komunistične revolucije. Zato še danes, v demokratični državi, ni z najvišjih državnih mest niti eden za najhujše zločine proti človeštvu imenovan s polnim imenom in priimkom ter z opisom zločina. Za njih ni zločina, njim je bilo dovoljeno VSE!
[/quote]

A se lahko vi drzite teme? Tu je govora o dogodkih v Kozlerjevi gošči, če bi pa radi razpravljali kaj je bolj pravično, zapirati ljudi na Goli otok ali bombardirati iraške vasi se pa lahko odpre nova tema.

Še eden, ki ne pozna zakonitosti komunistične revolucije. Dovoljena so PRAV VSA SREDSTA! Dovoljeno je vse, kar je normalnemu civiliziranemu umu NEDOJEMLJIVO! Dovoljeno je PRAV VSE! Od laži, podtikanj, izmišljevanj, lepljenj etiket, izdajstva, ovajanja, preko pobijanja celih družin z malimi otroci vred, do pobijanja ljudi v tisočih. Do končnega cilja: uzurpacije totalne, nedeljive oblasti.
Dovoljeno je PRAV VSE, če služi CILJEM komunistične revolucije. Zato še danes, v demokratični državi, ni z najvišjih državnih mest niti eden za najhujše zločine proti človeštvu imenovan s polnim imenom in priimkom ter z opisom zločina. Za njih ni zločina, njim je bilo dovoljeno VSE!
[/quote]

A se lahko vi drzite teme? Tu je govora o dogodkih v Kozlerjevi gošči, če bi pa radi razpravljali kaj je bolj pravično, zapirati ljudi na Goli otok ali bombardirati iraške vasi se pa lahko odpre nova tema.
[/quote]
Vidiš, da ne razumeš!!! Kozlarjeva gošča sodi k tem značilnostim komunistične revolucije: “Od laži, podtikanj, izmišljevanj, lepljenj etiket, izdajstva, ovajanja, preko pobijanja celih družin z malimi otroci vred, do pobijanja ljudi v tisočih.”
Katera značilnost, pa pogruntaj sam.
Zelo ti manjka znanja, zato si tudi napisal: “A se lahko vi drzite teme? “. Natančno v to temo sodi.

Štefan Osterc

Štefan Osterc in njegova žena Helena sta 1928. leta prišla s Štajerske v Mirno peč in tako in tako kot Remicevi dve leti pred njima odprla trgovino. Ko so jo v noči od velikonočne sobote na nedeljo ubili, je bil star 57 let, ona pa 50 let. Njun sin Adolf je bil v partizanih. Z njima v hiše je živela samo še prodajalka Milka Špendal iz Biške vasi.
Milka je v trgovski službi v Novem mestu, kjer sva jo z Osterčevim Adolfom obiskala, da bi za to knjigo še enkrat opisala zločin:
“Bilo je ob dveh zjutraj 9. aprila 1944. leta, ko me je prebudilo klicanje: Halo odprite, halo, odprite! Potrkala sem po steni in vprašala Osterca: Domobranci kličejo. Ali naj odprem? Slišala sem, da sta se tiho posvetovala. Pred vrati se je trkanje in kričanje stopnjevalo. Odpri, saj nam nič drugega ne kaže, sta rekla. Prvi je vstopil moj sovaščan in sošolec Alojz Zupančič. Osvetlil me je z baterijo. Za njim je vstopil Jože Mavec iz Čemš pri Mirni peči. Ta dva sta tretjemu ukazala, naj me straži. Prepoznala sem ga: bil je farovški hlapec Alojz.
Zupančič in Mavec sta vstopila v sobo,kjer sta bila zakonca še v postelji. Slišala sem Zupančičev glas: Vem, da je Adolf danes doma. Fuj vaju bodi, ker sta vzgojila takega sina. Že dolgo ga nisva videla sta izjavila z drhtečim glasom. Po kratkem prerekanju, ali je Adolf doma ali ne, sta zahtevala ključ od blagajne. Nekaj trenutkov je bilo vse tiho. Verjetno sta tedaj pobirala denar iz blagajne in ropala po sobi. Na enkrat prekine tišino grozljiv krik: Jezus Marija! Zupančič, pa me ja ne mislite ustreliti. Lepo vas prosim, pustite me živeti, saj vam nič nočem. Odjeknil je strel in nato še dva. Iz sobe ni bilo več glasu. Po strelih, hoji in glasu sem zlahka ugotovila, kdo je koga ustrelil. Zupančič je ustrelil njo, ko je sedela na postelji, Mavec pa njenega moža.
Domobranec, ki me je stražil, me je iz moje sobe gnal v sobo, v kateri sta bila Osterčeva že mrtva, a ju zaradi teme nisem videla. Ko sem vstopila, je Zupančič napodil mojega spremljevalca ven. Kaj le hoče od mene, mi je švignilo po glavi, tedaj pa je Zupančič brez besed uperil pištolo proti moji glavi in ustrelil.
V temi je zgrešil in krogla se je poleg mene zarila v omaro. Kot veverica sem planila v drugo sobo, od tam v kuhinjo in po stopnicah na podstrešje sosednje hiše. Stara in nova hiša sta bili namreč povezani s stopnicami. Morilca sta tekla za menoj, a se v temi in neznani hiši nista znašla. Klicala sta me po imenu, naj se vrnem, ker mi ne bosta ničesar storila. Vedela sem, da sem edina priča zločina, oba morilca sem dobro poznala, zato bi morala umreti. V sami spalni srajci in bosa sem tekla v Ivanjo vas, kjer sem se oglasila pri sestri. Veš, pri meni te bodo gotovo iskali, je rekla in mi svetovala, naj grem k sosedu Florijanu. Ker je pri domobrancih, me tam ne bodo iskali. Pri Florjanu me niso hoteli vzeti pod streho.
Ob potoku Temenica sem šla naprej v Jelše, k sestri Lojzki (Milka ima petnajst bratov in sestra). Od napetih živcev in strahu sploh nisem mogla zaspati, na roki pa mi je zvilo vse prste.
Zjutraj sva se s sestro Lojzko vrnili v Mirno peč. Vsa vrata so bila na stežaj odprta. Helena je ležala vznak na postelji; ustreljena je bila v čelo. Štefan je ležal poleg postelje na tleh, dobil je dva strela v vrat. Na njunem vratu ni bilo več zlate verižice, pa tudi dva< zlata prstana sta ji morilca snela z roke. Tudi njemu so sneli
prstan. Predal pisalne mize je bil odprt, blagajna prazna, soba izropana.”

Na velikonočni ponedeljek je v Mirno peč pridrvelo okrog 200 domobrancev in z njimi kaplan Karel Wolbank, ki je maševal v Mirni peči. Med pridigo je več kot pol ure udrihal čez osvobodilno fronto. Po maši so se vsi verniki in domobranci zbrali pred župniščem. Tam že več sto let stoji stara kamnita miza, na katero se je tistega ponedeljka po maši povzpel drug za drugim štirje govorniki.
Kaplan Wolbank je z gromovitim glasom grozil:

“Farani in moji dobri domobranci! Poglejte tisto hišo (pri tem je z roko pokazal proti Osterčevi hiši, ki je v neposredni bližini), v kateri je vladal zlobni duh brezboštva. V njej danes mrtva ležita mož in žena, ki sta imela smo enega edinega sina, pa še tega nista znala vzgojiti in ga napotiti v vrste domobrancev. S tega mesta izjavljam, da se bo z vsakim, ki podpira partizane, storilo tako kot se je s tema dvema. Nihče nam ne bo ušel! Našli ga bomo, pa če se zakoplje pet metrov globoko v gnoj!”

Za njim je govoril neki študent o liku slovenskega domobranstva.
Tretji govornik je bil poveljnik domobrancev, ki je napovedal velike akcije proti partizanski vojski. “Kdor dela za partizane bo dobil nož v hrbet in s puško po glavi, ” je izjavil.
Četrti govornik je zagrozil s talci in maščevanjem. “Če se bo samo eni domobranski družini skrivil las, bomo pobili primerno število partizanskih družin!”

“Ko so mi ubili doma starše, sem bil z Gubčevo brigado na Trebelnem”, mi je pripovedoval Adolf Osterc. Pravkar sem se vrnil iz bolnišnice, . . . .

———————

Zgodba se nadaljuje na strani 484

Posredujem še nadaljevanje žalostnega dogodka družine OSTERC

Zgodba se nadaljuje na strani 484

Čas je, da jo do konca napišem.

Pravkar sem se vrnil iz bolnišnice, pa bi mi, Severjeva iz Češnjic pri Mirni peči, morala prinesti od doma kaj za pod zob. Prišla je, a namesto paketa sem zvedel žalostno novico.
Zanimivo je, da je bil obveščevalec Gubčeve brigade Vito Pirc tisti večer pred smrtjo mojih staršev pri njih na obisku, ker je z njimi vzdrževal redne zveze. Zaradi nenehnih groženj so se starši nameravali preseliti na Sladko goro.”
Adolf Osterc je bil kot dijak že pred vojno izključen iz novomeške gimnazije, ker je raznašal Ljudsko pravico, ilegalni časopis komunistične partije Slovenije. Ovadili so ga člani Katoliške akcije.
Toda to ga ni zlomilo in je gimnazijo z maturo opravil privatno v Ljubljani.
“Prvo zvezo z OF v Mirni peči sem dobil že 1941 leta, prek Mare Rupene. Na Frati prek Ajdovca (med Mirno pečjo in Žužemberkom) so se zbrali prvi novomeški patrizani. Novomeški skojevci so ob razsulu stare Jugoslavije zbrali in skrili precej orožja, streliva in eksploziva, katerega sem kasneje s konji vozil na Frato. Že pakiranega sem dobil v gostilni Košak. Ker sem kot sin trgovca večkrat prišel s konji v Novo mesto po razno blago, to moje tajno delovanje ni bilo sumljivo.
V partizane sem odšel 15. marca 1942. leta s skupino mirnopeških fantov. V gostilni pri Rupenovi smo imeli poslovilni večer. Z nami je bil tudi sedanji generalpolkovnik Stane Potočar, ki je prav tako tistega večera z nami odšel v partizane. Mirna peč je bila že pred vojno močno politično razgibana in razklana. Na eni strani so bili Sokoli in društvo kmečkih fantov in deklet, na drugi strani pa klerikalci in Zveza fantovskih odsekov ter raznih sekcij Katoliške akcije. Po kapitulaciji Jugoslavije je prišel za kaplana v Mirno peč zloglasni kaplan Anton Šinkar, vojni zločinec.
V začetku se je izdajal za pristaša OF. Ni skrivnost, da je ta kaplan svojeročno klal aktiviste OF in ujete patizane. Pod njegovim vplivom so zrasli najhujši domobranci črnorokci iz naše okolice.”

Novomeški črnorokci, ki so delovali kot posebna tajna morilska organizacija v okviru domobranske posadke v Novem mestu in neposrednim vodstvom, kaplana in gimnazijskega kateheta Karla Wolbanka, si niso upali sami v mirnopeško okolico, zato so vedno imeli s seboj močno spremstvo. Njihov način delovanja je prav zaradi tega značilen. Pri Remicu so nastopili množično in javno kot domobranci; glavno bvesedo je imel povelnik domobrancev Gnidovec. Pri Ostercu je bilo drugače. V hišo so prišli samo treje domobranci: dva kot morilca in eden kot stražar. Zunaj ni bilo nobenega domobranca, ker jih je poveljnik odpeljal v drugo smer. Tako mnogi novomerški domobranci sploh niso vedeli, kdo je ubil Osterca in njegovo ženo.

Pred cerkvijo v MIrni peči so govorniki povedali, zakaj so ju ubili toda imena storilcev so ostala skrivnost.
Kdo sta bila morilca Ojstrčevih?
Med vsemi novomeškimi črnorokci pripada prvo mesto Alojzu Zupančiču iz Biške vasi pri Mirni peči. V tej siromašni kajžarski družini je bilo 13 otrok, nekateri so umrli že v rani nmladost. Živa sta samo še brat in sestra Janez in Marija. V času opisanega dogodka je bil Alojz star 22 let, sicer pa že pred vstopom k domobrancem znasn kot vaški nasilnež, pretepač, potepuh in lenuh. Točno mesec dni po uboju Ostrčevih je 18. maja 1944. leta padel v boju z Gubčevo brigado na prevagi med Mirno pečjo in Jordankalom. Podobna je bvila življenska pot in usoda še treh njegovih bratov. France je pred vojno služil v tujski legiji v Afriki in so mu zato po vrnitvi pravili Afrikanec. Nekoč je šla mimo Biške vasi Tomšičeva brigada. Kot domobranski agent se je priključil koloni. Bila je noč in tega nihče ni opazil. Zjutrraaj so ga domačini prepoznali, sledilo je zaslišanje in smrtna obsodba.
Tretji brat Anton je bil kot domobranec ranjen tik ob koncu vojne, ko so minirali razna skladišča, da ne bi prišla v roke novi jugoslovanski vojski. Ranjen se ni mogel z drugimi umaknitgi čez mejo. Zajeli so ga, postavili pred sodišče in obsodili na smrt. Tudi četrti brat je bil pri domobrancih in ga je po nesreči ustrelil nek drug domobranec. Zupančičevi (po domačer Kajžarjevi) so bili tesno povezani z zloglasnim kaplanom Šinkarjem.
Drugi morilec je bil Jože Mavec-Gliha iz Čemš. Tudi ta je imel še dva brata pri domobrancih, od katerih je bil poleg Jožetaq pri črnorokcih še Franc. Bila sta kmečka sinova in znana vaška pretepača. Samo dobro uro po umoru Ojstrčevih sta Alojz Zupančič in Jože Mavec storila nov zločin. V vasi Jablan sta aretirala krojača Alojza Lužarja in ga odpeljala z izgovorom, da mora z njima v Novo mesto. Spotoma sta g a pri vasi Kuzarjev kal zaklala.
Približno v tem času so bratje Mavec in Zupančič med Šentjurjem in Mirno pečjo zajeli v boju padlo partizanko Ivo Kožuh iz Ljubljane. Mrtvi dvajsetletni partizanki so v eno dojko vrezali srp in kladivo, v drugo pa petorako zvezdo.
Zmotili bi se, če bi menili, da so bratje zupančić in Mavec krenili na morilski pohod šele spomladi 1944 leta. Tedaj so bili namreč že prekaljeni krvoloki.

Še kar nekaj zgodb je napisanih o teh prekaljenih črnorokcev.

Prepisano s strani od 484, 485, 486 in del 487

——————————————————————————————

hhm-mik,
to je tudi za tebe, ker tega dogodka nisi nikoli omenil, si ga zgrešil!???
Njihov sin Addolf, je bil v Gubčevi brigadi, ti OČE ni nikoli povedal, kako so umorili starše njegovega soborca?

Posredujem še nadaljevanje žalostnega dogodka družine OSTERC

Zgodba se nadaljuje na strani 484

Čas je, da jo do konca napišem.

Pravkar sem se vrnil iz bolnišnice, pa bi mi, Severjeva iz Češnjic pri Mirni peči, morala prinesti od doma kaj za pod zob. Prišla je, a namesto paketa sem zvedel žalostno novico.
Zanimivo je, da je bil obveščevalec Gubčeve brigade Vito Pirc tisti večer pred smrtjo mojih staršev pri njih na obisku, ker je z njimi vzdrževal redne zveze. Zaradi nenehnih groženj so se starši nameravali preseliti na Sladko goro.”
Adolf Osterc je bil kot dijak že pred vojno izključen iz novomeške gimnazije, ker je raznašal Ljudsko pravico, ilegalni časopis komunistične partije Slovenije. Ovadili so ga člani Katoliške akcije.
Toda to ga ni zlomilo in je gimnazijo z maturo opravil privatno v Ljubljani.
“Prvo zvezo z OF v Mirni peči sem dobil že 1941 leta, prek Mare Rupene. Na Frati prek Ajdovca (med Mirno pečjo in Žužemberkom) so se zbrali prvi novomeški patrizani. Novomeški skojevci so ob razsulu stare Jugoslavije zbrali in skrili precej orožja, streliva in eksploziva, katerega sem kasneje s konji vozil na Frato. Že pakiranega sem dobil v gostilni Košak. Ker sem kot sin trgovca večkrat prišel s konji v Novo mesto po razno blago, to moje tajno delovanje ni bilo sumljivo.
V partizane sem odšel 15. marca 1942. leta s skupino mirnopeških fantov. V gostilni pri Rupenovi smo imeli poslovilni večer. Z nami je bil tudi sedanji generalpolkovnik Stane Potočar, ki je prav tako tistega večera z nami odšel v partizane. Mirna peč je bila že pred vojno močno politično razgibana in razklana. Na eni strani so bili Sokoli in društvo kmečkih fantov in deklet, na drugi strani pa klerikalci in Zveza fantovskih odsekov ter raznih sekcij Katoliške akcije. Po kapitulaciji Jugoslavije je prišel za kaplana v Mirno peč zloglasni kaplan Anton Šinkar, vojni zločinec.
V začetku se je izdajal za pristaša OF. Ni skrivnost, da je ta kaplan svojeročno klal aktiviste OF in ujete patizane. Pod njegovim vplivom so zrasli najhujši domobranci črnorokci iz naše okolice.”

Novomeški črnorokci, ki so delovali kot posebna tajna morilska organizacija v okviru domobranske posadke v Novem mestu in neposrednim vodstvom, kaplana in gimnazijskega kateheta Karla Wolbanka, si niso upali sami v mirnopeško okolico, zato so vedno imeli s seboj močno spremstvo. Njihov način delovanja je prav zaradi tega značilen. Pri Remicu so nastopili množično in javno kot domobranci; glavno bvesedo je imel povelnik domobrancev Gnidovec. Pri Ostercu je bilo drugače. V hišo so prišli samo treje domobranci: dva kot morilca in eden kot stražar. Zunaj ni bilo nobenega domobranca, ker jih je poveljnik odpeljal v drugo smer. Tako mnogi novomerški domobranci sploh niso vedeli, kdo je ubil Osterca in njegovo ženo.

Pred cerkvijo v MIrni peči so govorniki povedali, zakaj so ju ubili toda imena storilcev so ostala skrivnost.
Kdo sta bila morilca Ojstrčevih?
Med vsemi novomeškimi črnorokci pripada prvo mesto Alojzu Zupančiču iz Biške vasi pri Mirni peči. V tej siromašni kajžarski družini je bilo 13 otrok, nekateri so umrli že v rani nmladost. Živa sta samo še brat in sestra Janez in Marija. V času opisanega dogodka je bil Alojz star 22 let, sicer pa že pred vstopom k domobrancem znasn kot vaški nasilnež, pretepač, potepuh in lenuh. Točno mesec dni po uboju Ostrčevih je 18. maja 1944. leta padel v boju z Gubčevo brigado na prevagi med Mirno pečjo in Jordankalom. Podobna je bvila življenska pot in usoda še treh njegovih bratov. France je pred vojno služil v tujski legiji v Afriki in so mu zato po vrnitvi pravili Afrikanec. Nekoč je šla mimo Biške vasi Tomšičeva brigada. Kot domobranski agent se je priključil koloni. Bila je noč in tega nihče ni opazil. Zjutrraaj so ga domačini prepoznali, sledilo je zaslišanje in smrtna obsodba.
Tretji brat Anton je bil kot domobranec ranjen tik ob koncu vojne, ko so minirali razna skladišča, da ne bi prišla v roke novi jugoslovanski vojski. Ranjen se ni mogel z drugimi umaknitgi čez mejo. Zajeli so ga, postavili pred sodišče in obsodili na smrt. Tudi četrti brat je bil pri domobrancih in ga je po nesreči ustrelil nek drug domobranec. Zupančičevi (po domačer Kajžarjevi) so bili tesno povezani z zloglasnim kaplanom Šinkarjem.
Drugi morilec je bil Jože Mavec-Gliha iz Čemš. Tudi ta je imel še dva brata pri domobrancih, od katerih je bil poleg Jožetaq pri črnorokcih še Franc. Bila sta kmečka sinova in znana vaška pretepača. Samo dobro uro po umoru Ojstrčevih sta Alojz Zupančič in Jože Mavec storila nov zločin. V vasi Jablan sta aretirala krojača Alojza Lužarja in ga odpeljala z izgovorom, da mora z njima v Novo mesto. Spotoma sta g a pri vasi Kuzarjev kal zaklala.
Približno v tem času so bratje Mavec in Zupančič med Šentjurjem in Mirno pečjo zajeli v boju padlo partizanko Ivo Kožuh iz Ljubljane. Mrtvi dvajsetletni partizanki so v eno dojko vrezali srp in kladivo, v drugo pa petorako zvezdo.
Zmotili bi se, če bi menili, da so bratje zupančić in Mavec krenili na morilski pohod šele spomladi 1944 leta. Tedaj so bili namreč že prekaljeni krvoloki.

Še kar nekaj zgodb je napisanih o teh prekaljenih črnorokcev.

Prepisano s strani od 484, 485, 486 in del 487

——————————————————————————————

hhm-mik,
to je tudi za tebe, ker tega dogodka nisi nikoli omenil, si ga zgrešil!???
Njihov sin Addolf, je bil v Gubčevi brigadi, ti OČE ni nikoli povedal, kako so umorili starše njegovega soborca?

P.s.
Se je nekaj zalomilo, upam, da bo sedaj uspelo??
Sicer je pa zgoraj, 1. in 2. del, ampak bolj slabo se vedi.