hm – mik, partizanček, sta ti ati in mami kot partizana, to povedala!?[/quote]

oče.
med vojno partizan, po vojni razočaran, ko je spoznal kdo vse je imel koristi od njegovega trpljenja v hosti.

ampak ti tega itak ne razumeš.
tvoji so v Nemčiji z delom podpirali tiste proti katerim so s pošteni ljudje borili…[/quote]

Že pred časom sem ti napisal, da te zelo dobro razumem, v zvezi s prvim stavkom.
On (ona?) iz drugega odstavka ne razume popolnoma nič. On (ona?) in še cela rajda podobnih ljudi so ostali v letih 1945-1950. Ne razumejo kako so komunisti podli. Ne samo pri nas, marveč po vsem svetu. In ta njihova podlost nam je prinesla najhujšo nesrečo v vsej naši zgodovini. Tega veliko Slovencev ne bo dojelo še vsaj nekaj generacij. In po preteku nekaj prihodnjih generacij, bo za vse večne čase obveljalo, da so najhujši izdajalci lastnega naroda ravno komunisti (zato tudi že 75 let tako vztrajno gonijo o nekih “izdajalcih” – tipičen primer njihove podlosti). Upam, da dojemaš razliko med partizani in komunisti. Zato, ker nočem žaliti tvojih čustev.
Zato njemu (njej?) sploh ne bom odgovarjal, ker živi v času, ki se je ustavil pred 70 leti. Takemu človeku, ki ne razlikuje med zgodovinopisjem in zgodovinsko vedo na eni strani ter med propagandno literaturo (ki jo obilo citira) na drugi strani, je vsaka pisana črka odveč. Celo seznama 100 ženskih žrtev ne more najti in to zato, ker je to stvar zgodovinske vede, ne pa propagande.
LP

Tole, sem imela namen napisati že dolgo nazaj. Danes me je spomnilo eno pisanje v časopisu.
Izzivaški nikc, “Bilo je nekoč”, mi bo prav prišel, da napišem zgodbo.

MIRNOPEŠKA VELIKA NOČ

Post, pokora, sv. obhajil, svečane procesije, gnjat, vino in pirh; vse to nas spominja na veliko noč.

Črnorokci so k temu dodali še svoj moritveni obred. Sklenili so, da bodo v skladu z bojem “za vero” pobili še nekaj ljudi. Novomeški črnorokci so na morilski pohod krenili na velikonočno sredo 1944. leta.
Jože Lenarčič je bil trgovec v Dolenji vasi pri Mirni peči. Po italijanski kapitulaciji se je vrnil domov. “Nikdar več me ne bodo pehali po zaporih in internacija,” je rekel ženi in hčerki, ko je prestopil hišni prag s puško v rokah, ki jo je kdo ve kje staknil na poti iz internacije. Italijani in belogardisti so mu medtem izropali trgovino in jo zaprli. Zato je bil trgovec jezen na Italijane, Nemce in njihove priliznjence. Kot aktivni OF je vneto delal na terenu.

Zvečer 4. aprila 1944. leta so se aktivisti zbrali na sestanku v samotni hiši v vinogradu nad Čemšami. Večina udeležencev sestanka je tu prenočila. Zjutraj so bili obkoljeni. Planili so iz hiše in se razkropili na vse strani. Ranjenega Lenarčiča so beli ujeli., mučili in pred Pavčkovo zidanico ubili. Lenarčič je bil član rajonskega odbora OF Mirna peč. Star je bil 37 let.
Hkrati z Lenarčičem so ujeli tudi Zakonca Antona in Frančiško Žužek iz Dolenje vasi pri Mirni peči.
Anton je bil star 45 let žena je bila štiri leta mlajša. Frančiški so živi izkopali oči in ji zasadili bodalo v spolovilo.
Pred veliko nočjo so novomeški domobranci ubili štiri člane rajonskega odbora OF Mirna peč:
Jožeta Pirnarja iz vasi Hrastje, Franca Progarja iz Hmeljišč, Jožeta Lenarčiča in Franca Bartolja, Zagorčana iz Karteljevega. Zagorčan je bil kmet, oče treh otrok. Pri njem so živeli tudi otroci njegovega umrlega brata. Kot vnet organizator OF je bil Bartolj odposlanec kočevskega zbora. Črnorokci so ga ponoči odpeljali in ubili. Pred smrtjo je moral gledati, kako so mučili in počasi ubijali dva njegova sodelavca: Pirnarja in Progarja. Morilci so bili Jože Mavec iz Čemš, Anton Kovač, podomače Matijevc z Malega vrha, in Alojz Zupančič, Kajžarjev iz Biške vasi pri Mirni peči.

Na poti z morilske žetve po mirnopeški okolici so aretirali več ljudi in jih odgnali v novomeške zapore. Med aretiranci sta bila tudi zakonca Osterc iz Mirne peči. Čez dva dni so jih izpustili z grožnjo: “Joj bo, če zvemo, da bo vajin sin še kdaj prišel domov.” Osterčev sin Adolf je bil namreč pri partizanih.
Grožnjo so uresničili že čez tri dni. Bila je to najbolj pretresljiva in nepozabna velika noč v Mirni peči.
Na velikonočno sobota zvečer je tudi partizanskemu ilegalcu Adolfu Remicu zadišala gnjat, topla kopel in topla postelja. Remic se je rodil 1899. leta v Šoštanju in je po opravljeni trgovski šoli 1926. leta odprl trgovino z mešanim blagom v Mirni peči. Poročil se je z učiteljico Pavlo iz Ribnice, s katero imata dva< sina in dve hčerki. Po kapitulaciji Italije je šel v mirenske čete v Cankarjevi brigadi. Tja so ga dodeli, ker je bil v jugoslovanski vojski v mirenski četi dravske divizije.
Pred okupacije Jugoslavije je z minerci te čete miniral železniški predor pri Radovljici, železniški most pri Otočah, most čez Kamniško Bistrico pri Bistrici in glavni most čez Savo v Kranju.
Spomladi 12944. leta je zbolel in zato so ga poslali na terensko delo v domačo vas. V bližini Mirne peči je imel v najemu zidanico, v kateri je največkrat prespal. Kako je bilo v tisti noči, mi je pripovedoval na stanovanju v Ljubljani, kjer sedaj živita z ženo:
“Na velikonočno soboto 8. aprila 1944. leta sva se okrog devetih zvečer z upokojenim bivšim orožnikom, sicer domačinom in našim sodelavcem Antonom Čučkom, napotila v Mirno peč. Bila je jasna noč. Čuček je bil židane volje, vso pot je glasno govoril in mahal z rokami. Vse do kapele, ki stoji 500 metrov pred Mirno pečjo, nisva nikogar srečala. Hodila sva precej korajžno, keer sva upala, da bodo domobranci spoštovali cerkveni praznik. Pri kapeli pa sva srečala vaško dekle Vido. Čuček je z njo spregovoril nekaj besed, nato pa je Vida zavila proti železniški postaji, ki je en km nad vasjo.
Srečanje s tem dekletom je bilo usodno za mojo in Osterčevo družino. Na železniški postaji v Mirni peči je bil prometnik Gruden, somišljenik bele garde. Pri njem je stanoval njegov brat, bivši mornariški podoficir, ki ga je Vida rada obiskovala. Domnevam, da je prometniku Grudnu povedala, koga je srečala pred vasjo. Gruden je vest po telefonu sporočil domobrancem v Novo mesto, ki so takoj krenili na lov za plenom.
Sredi vasi sva se s Čučkom razšla. Doma sem se umil, najedel in šel spat. Ker sem bil utrujen sem trdno zasmrčal.V pritličju naše hiše so stanovale in spale:
trgovski pomočnici Rezka in Betka ter kuharica Lojzka. V zgornjih prostorih je bila moja žena s štirimi otroki, brat Alojz z ženo, sinom,hčerko in svakinjo. Brata z družino so Nemci izgnali iz Dravograda v Srbijo, od koder se je vrnil in pri meni čakal konec vojne. Njegov 22-letni sin Alojz je bil v partizanih. Pozneje je padel kot kurir Gubčeve brigade na Trški gori.

Okrog enih ponoči je žena zaslišala močno lajanje in cviljenje domačega psa. Potiho je vstala in skrivaj pokukala skozi okno. Hiša je bila že obkoljena. Zbudila me je in mi zašepetala, kaj se dogaja. Zgrabil sem obleko in smuknil v skrivališče. Pridružil se mi je tudi 16-letni nečak Janez.
Skrivališče je bilo v istem nadstropju. Na eni strani so bili nametani razni zaboji in druga trgovska< embalaža, stare knjige, časopisi in cunje.
Spodaj so že močno razbijali po vratih in kričali naj odpremo. Kuharica Lojzka je vprašala, kdo so in kaj hočejo. Smo partizani in bi radi govorili z gospodarjem so odgovorili. Ponoči nikomur ne odpiramo vrat, je odvrnila. Razbili bomo vrata, so kričali. Nimam ključa, ima ga gospodinja, je nadaljevala kuharica in glasno za

Pa še zgodba o,

Štefan Osterc

Štefan Osterc in njegova žena Helena sta 1928. leta prišla s Štajerske v Mirno peč in tako in tako kot Remicevi dve leti pred njima odprla trgovino. Ko so jo v noči od velikonočne sobote na nedeljo ubili, je bil star 57 let, ona pa 50 let. Njun sin Adolf je bil v partizanih. Z njima v hiše je živela samo še prodajalka Milka Špendal iz Biške vasi.
Milka je v trgovski službi v Novem mestu, kjer sva jo z Osterčevim Adolfom obiskala, da bi za to knjigo še enkrat opisala zločin:
“Bilo je ob dveh zjutraj 9. aprila 1944. leta, ko me je prebudilo klicanje: Halo odprite, halo, odprite! Potrkala sem po steni in vprašala Osterca: Domobranci kličejo. Ali naj odprem? Slišala sem, da sta se tiho posvetovala. Pred vrati se je trkanje in kričanje stopnjevalo. Odpri, saj nam nič drugega ne kaže, sta rekla. Prvi je vstopil moj sovaščan in sošolec Alojz Zupančič. Osvetlil me je z baterijo. Za njim je vstopil Jože Mavec iz Čemš pri Mirni peči. Ta dva sta tretjemu ukazala, naj me straži. Prepoznala sem ga: bil je farovški hlapec Alojz.
Zupančič in Mavec sta vstopila v sobo,kjer sta bila zakonca še v postelji. Slišala sem Zupančičev glas: Vem, da je Adolf danes doma. Fuj vaju bodi, ker sta vzgojila takega sina. Že dolgo ga nisva videla sta izjavila z drhtečim glasom. Po kratkem prerekanju, ali je Adolf doma ali ne, sta zahtevala ključ od blagajne. Nekaj trenutkov je bilo vse tiho. Verjetno sta tedaj pobirala denar iz blagajne in ropala po sobi. Na enkrat prekine tišino grozljiv krik: Jezus Marija! Zupančič, pa me ja ne mislite ustreliti. Lepo vas prosim, pustite me živeti, saj vam nič nočem. Odjeknil je strel in nato še dva. Iz sobe ni bilo več glasu. Po strelih, hoji in glasu sem zlahka ugotovila, kdo je koga ustrelil. Zupančič je ustrelil njo, ko je sedela na postelji, Mavec pa njenega moža.
Domobranec, ki me je stražil, me je iz moje sobe gnal v sobo, v kateri sta bila Osterčeva že mrtva, a ju zaradi teme nisem videla. Ko sem vstopila, je Zupančič napodil mojega spremljevalca ven. Kaj le hoče od mene, mi je švignilo po glavi, tedaj pa je Zupančič brez besed uperil pištolo proti moji glavi in ustrelil.
V temi je zgrešil in krogla se je poleg mene zarila v omaro. Kot veverica sem planila v drugo sobo, od tam v kuhinjo in po stopnicah na podstrešje sosednje hiše. Stara in nova hiša sta bili namreč povezani s stopnicami. Morilca sta tekla za menoj, a se v temi in neznani hiši nista znašla. Klicala sta me po imenu, naj se vrnem, ker mi ne bosta ničesar storila. Vedela sem, da sem edina priča zločina, oba morilca sem dobro poznala, zato bi morala umreti. V sami spalni srajci in bosa sem tekla v Ivanjo vas, kjer sem se oglasila pri sestri. Veš, pri meni te bodo gotovo iskali, je rekla in mi svetovala, naj grem k sosedu Florijanu. Ker je pri domobrancih, me tam ne bodo iskali. Pri Florjanu me niso hoteli vzeti pod streho.
Ob potoku Temenica sem šla naprej v Jelše, k sestri Lojzki (Milka ima petnajst bratov in sestra). Od napetih živcev in strahu sploh nisem mogla zaspati, na roki pa mi je zvilo vse prste.
Zjutraj sva se s sestro Lojzko vrnili v Mirno peč. Vsa vrata so bila na stežaj odprta. Helena je ležala vznak na postelji; ustreljena je bila v čelo. Štefan je ležal poleg postelje na tleh, dobil je dva strela v vrat. Na njunem vratu ni bilo več zlate verižice, pa tudi dva< zlata prstana sta ji morilca snela z roke. Tudi njemu so sneli
prstan. Predal pisalne mize je bil odprt, blagajna prazna, soba izropana.”

Na velikonočni ponedeljek je v Mirno peč pridrvelo okrog 200 domobrancev in z njimi kaplan Karel Wolbank, ki je maševal v Mirni peči. Med pridigo je več kot pol ure udrihal čez osvobodilno fronto. Po maši so se vsi verniki in domobranci zbrali pred župniščem. Tam že več sto let stoji stara kamnita miza, na katero se je tistega ponedeljka po maši povzpel drug za drugim štirje govorniki.
Kaplan Wolbank je z gromovitim glasom grozil:

“Farani in moji dobri domobranci! Poglejte tisto hišo (pri tem je z roko pokazal proti Osterčevi hiši, ki je v neposredni bližini), v kateri je vladal zlobni duh brezboštva. V njej danes mrtva ležita mož in žena, ki sta imela smo enega edinega sina, pa še tega nista znala vzgojiti in ga napotiti v vrste domobrancev. S tega mesta izjavljam, da se bo z vsakim, ki podpira partizane, storilo tako kot se je s tema dvema. Nihče nam ne bo ušel! Našli ga bomo, pa če se zakoplje pet metrov globoko v gnoj!”

Za njim je govoril neki študent o liku slovenskega domobranstva.
Tretji govornik je bil poveljnik domobrancev, ki je napovedal velike akcije proti partizanski vojski. “Kdor dela za partizane bo dobil nož v hrbet in s puško po glavi, ” je izjavil.
Četrti govornik je zagrozil s talci in maščevanjem. “Če se bo samo eni domobranski družini skrivil las, bomo pobili primerno število partizanskih družin!”

“Ko so mi ubili doma starše, sem bil z Gubčevo brigado na Trebelnem”, mi je pripovedoval Adolf Osterc. Pravkar sem se vrnil iz bolnišnice, . . . .

———————

Zgodba se nadaljuje na strani 484

Partizani in kolaboracija v Sloveniji
Zgodaj, od februarja 1942, so se partizani – sam Boris Kidrič in dr. Aleš Bebler – na Bledu sestajali s šefom Gestapa Rozzumeckim s partizanskim imenom Rožica[4]. Rezultat: partizani so se odpovedali vsaki resni akciji proti okupatorju, predvsem so pustili pri miru glavne železniške proge in ceste. Nadaljevali so zaradi videza NOB z malimi, vojaško nepomembnimi akcijami. Partizani so poskrbeli celo za krivce teh nepomembnih akcij, te so denuncirali Gestapu. Kot pravilo so bili denuncirani narodno zavedni Slovenci nekomunisti. V najkrajšem času so gestapovske postojanke na Gorenjskem in Štajerskem sklepale cel kup lokalnih sporazumov s partizani.[5]
Gestapo je sprejel, da aretirane partizane, predvsem komuniste, izpusti iz svojih zaporov. Partizani so imeli prosto pot in delovanje na območju, ki je bilo primerno oddaljeno od prometnih povezav, večjih krajev in mest. Kot posebno uslugo Kidriču je Gestapo poslal v Ljubljano k Italijanom svoje agente, katerim so Italijani predali zaprto Zdenko Kidrič in Prežihovega Voranca. Te osebe so gestapovci prepeljali na Gorenjsko. Zdenko Kidrič so pustili na svobodo in Prežihovega Voranca so zaprli v taborišče, ki je bilo bivališče zadržanih sovjetskih diplomatov.[6]
Ta množična kolaboracija z nemškimi nacisti na Gorenjskem in Štajerskem je trajala bolj ali manj do konca vojne.
http://www.zaveza.si/partizani&#8230;

hm – mik, partizanček, sta ti ati in mami kot partizana, to povedala!?[/quote]

oče.
med vojno partizan, po vojni razočaran, ko je spoznal kdo vse je imel koristi od njegovega trpljenja v hosti.

ampak ti tega itak ne razumeš.
tvoji so v Nemčiji z delom podpirali tiste proti katerim so s pošteni ljudje borili…[/quote]

Ne razumeš ti!!!
Sprehodi se po nemških taboriščih in italijanskih!
Kup video posnetkov je, pa si jih oglej, kako so trpeli Slovenci zaradi domačih izdajalcev.

Partizani in kolaboracija v Sloveniji

V prvem obdobju okupacije, od 17. aprila 1941 pa do 22. junija 1941, pred nemškim napadom na SZ, še ni bilo slovenskega partizanstva, bili pa so aktivni komunisti v tem obdobju veliki prijatelji, zavezniki Hitlerja, ki je septembra prejšnje leto (1939) skupaj z Sovjeti zasedel ubogo Poljsko. Navdušenje KPS nad Hitlerjem se je izkazalo v organiziranju množične manifestacije: naščuvali so kmete, ki so v Trebnjem in na pohodu proti nemški meji manifestirali za priključitev tega dela Slovenije k nemškemu Rajhu. Italijani so ob tej priliki ostro reagirali. Padli so mnogi talci. V tem obdobju prijateljstva z nacisti je KPJ zagovarjala kolaboracijo na celi črti. Tito je 5. maja 1941 v glasilu KPJ pozval komuniste naj čim bolj stopajo v nemške službe. Kasnejši prvaki OF in KPJ, odvetniki dr. Aleš Stanovnik, dr. J. Pokorn in dr. J. Vilfan so v tem obdobju delali v Šentvidu pri Gestapo (selitvena komisija!). Kasnejši notranji minister SFRJ, Stane Dolanc in edini slovenski admiral v SFRJ, Stanislav Brovet sta v Avstriji prostovoljno vstopila in bila dolgoletna člana Hitlerjugend, Brovet, ki je vstopil v Celovcu, kar do januarja 1945.
http://www.casnik.si/index.php&#8230;

oče.
med vojno partizan, po vojni razočaran, ko je spoznal kdo vse je imel koristi od njegovega trpljenja v hosti.

ampak ti tega itak ne razumeš.
tvoji so v Nemčiji z delom podpirali tiste proti katerim so s pošteni ljudje borili…[/quote]

Že pred časom sem ti napisal, da te zelo dobro razumem, v zvezi s prvim stavkom.
On (ona?) iz drugega odstavka ne razume popolnoma nič. On (ona?) in še cela rajda podobnih ljudi so ostali v letih 1945-1950. Ne razumejo kako so komunisti podli. Ne samo pri nas, marveč po vsem svetu. In ta njihova podlost nam je prinesla najhujšo nesrečo v vsej naši zgodovini. Tega veliko Slovencev ne bo dojelo še vsaj nekaj generacij. In po preteku nekaj prihodnjih generacij, bo za vse večne čase obveljalo, da so najhujši izdajalci lastnega naroda ravno komunisti (zato tudi že 75 let tako vztrajno gonijo o nekih “izdajalcih” – tipičen primer njihove podlosti). Upam, da dojemaš razliko med partizani in komunisti. Zato, ker nočem žaliti tvojih čustev.
Zato njemu (njej?) sploh ne bom odgovarjal, ker živi v času, ki se je ustavil pred 70 leti. Takemu človeku, ki ne razlikuje med zgodovinopisjem in zgodovinsko vedo na eni strani ter med propagandno literaturo (ki jo obilo citira) na drugi strani, je vsaka pisana črka odveč. Celo seznama 100 ženskih žrtev ne more najti in to zato, ker je to stvar zgodovinske vede, ne pa propagande.
LP[/quote]

pa še kako dobro.
moj oče je bil med vojno partizan.

mnogi komunisti pa po vojni…

oče.
med vojno partizan, po vojni razočaran, ko je spoznal kdo vse je imel koristi od njegovega trpljenja v hosti.

ampak ti tega itak ne razumeš.
tvoji so v Nemčiji z delom podpirali tiste proti katerim so s pošteni ljudje borili…[/quote]

Ne razumeš ti!!!
Sprehodi se po nemških taboriščih in italijanskih!
Kup video posnetkov je, pa si jih oglej, kako so trpeli Slovenci zaradi domačih izdajalcev.[/quote]

verjetno res.
ampak zakaj pa niso ti “zavedni slovenci” šli raje še pravi čas v partizane?
aja, so raje malo še doma počakali, saj se enainštiridesetega še ni vedelo katera stran bo zmagala…

Ne razumeš ti!!!
Sprehodi se po nemških taboriščih in italijanskih!
Kup video posnetkov je, pa si jih oglej, kako so trpeli Slovenci zaradi domačih izdajalcev.[/quote]

verjetno res.
ampak zakaj pa niso ti “zavedni slovenci” šli raje še pravi čas v partizane?
aja, so raje malo še doma počakali, saj se enainštiridesetega še ni vedelo katera stran bo zmagala…[/quote]
Kaj pa otroci in starci ter ženske,a tiste so pa upravičeno pobijali fašisti?Oni niso mogli v partizane.

Več otrok in žensk so pobili partizani. Že med revolucijo. Dokazano.
V taborišču Teharje so leta 1945 ženskam odvzeli dojenčke in malenkost starejše otroke, jih zmetali na voz in jih pustili delovanju vročega sonca. Dokler niso pomrli.
Okupatorja ni bilo nikjer več, dogajalo se je v “zlati svobodi”.

In še nadaljujem:
Cilj komunistov je bil zgolj samo obstoj preverjenih komunistov, tudi za ceno izginotja naroda. To je dokumentirano. Ante Novak (oče pesnika Borisa A. Novaka) je med govorom v Loški dolini leta 1943 med drugim dejal: “Na svojih spiskih za likvidacijo imamo tudi bajtarje in družine, ki niso z nami. Ni važno, koliko ljudi še ostane, ker za nas ni narod prav nič važen.“
Boris Kidrič pa že leta 1942 na Vinici pravi: “Vseeno je, če od Slovencev ostanemo živi samo trije, pa tisti pravi – to je komunisti.”
Ni bil okupator tisti, ki je imel skrit namen uničiti slovenski narod. Tak namen so imeli slovenski komunisti in to so tudi javno izrekli. “Za nas narod ni prav nič važen!”

Še ena, kar se pobijanja otrok tiče. Slovenski partizani so pobili skoraj polovico slovenske populacije Ciganov. V Iškem Vintgarju in na Mavrlenu so ciganske dojenčke pobijali tako, da so jih z glavicami treščili ob drevesno deblo.

verjetno res.
ampak zakaj pa niso ti “zavedni slovenci” šli raje še pravi čas v partizane?
aja, so raje malo še doma počakali, saj se enainštiridesetega še ni vedelo katera stran bo zmagala…[/quote]
Kaj pa otroci in starci ter ženske,a tiste so pa upravičeno pobijali fašisti?Oni niso mogli v partizane.[/quote]

eh fantek, ena je zgodovina, ki so jo tebi vcepljali v glavo, ena pa tista, ki se je v resnici dogajala.

ne bi jih pobijali fašisti, če bi se, (namesto da so v senci doma čakali na to, kakšen bo razvoj dogodkov), očetje teh otrok, sinovi teh starcev in možje teh žensk, ter še tisti, ki so po vojni neupravičeno uživali privilegije svojega “partizanstva”, enainštiridesetega priključili partizanom, ne bi nemci dočakali Božiča v Sloveniji, ampak bi se tisti, ki bi slučajno živi ostali, ustavili šele na severnem tečaju.

Kaj pa otroci in starci ter ženske,a tiste so pa upravičeno pobijali fašisti?Oni niso mogli v partizane.[/quote]

eh fantek, ena je zgodovina, ki so jo tebi vcepljali v glavo, ena pa tista, ki se je v resnici dogajala.

ne bi jih pobijali fašisti, če bi se, (namesto da so v senci doma čakali na to, kakšen bo razvoj dogodkov), očetje teh otrok, sinovi teh starcev in možje teh žensk, ter še tisti, ki so po vojni neupravičeno uživali privilegije svojega “partizanstva”, enainštiridesetega priključili partizanom, ne bi nemci dočakali Božiča v Sloveniji, ampak bi se tisti, ki bi slučajno živi ostali, ustavili šele na severnem tečaju.[/quote]
A potem so nas osvobodili fašistični simpatizerji al kako?

Tako je! “Osvobodili” so nas fašistični simpatizerji. Končno si le nakazal resnico. Italijanske fašiste so partizani rabili za uničevanje Slovencev (Turjak, Grčarice). Z Nemci nameravali skleniti pakt, da bi skupno napadli Angleže, če bi se izkrcali v Dalmaciji.
Pravo svobodo so zahodni Evropi prinesli zahodni zavezniki, Jugoslaviji pa domači fašisti nov totalitarizem, na moč podoben nacizmu. Osvobodili nas že niso!!! Naprtili so nam komunizem, ki je strahotnejši od nacizma. Komunizem v nobenem primeru ne pomeni svobode!

nekaterim pa res bujno dela domišljija 🙂

Ne domišljija, marveč zgodovinska dejstva. Tako je bilo. Seveda pa je popolnoma razumljivo, da so jugo oblasti to zamolčale. Včasih se o tem ni smelo pisati, ker tako pisanje nikakor ne bi smelo preko občil doseči javnosti, danes pa se o tem lahko piše.
Tisti pa, ki komunistične nravi nočejo ali ne znajo razumeti, ker so jih izobraževalni sistem in potem še glavni mediji povsem dezorientirali in zavestno napačno učili, pač pišejo o “bujni domišljiji”, ker se jim zamolčana zgodovinska dejstva zdijo hudo neverjetna. Jaz to razumem. Vem, da bo večini težko dojeti resnico.
Gospod pesnik Boris A. Novak je še živ. Tisti, ki ne verjame, da je njegov oče, partizanski politični komisar, rekel tole: “Na svojih spiskih za likvidacijo imamo tudi bajtarje in družine, ki niso z nami. Ni važno, koliko ljudi še ostane, ker za nas ni narod prav nič važen.”, lahko Borisa osebno povpraša.
Treba bo sprejeti dejstvo, da je komunizem izredno krut. In pri prejemanju te krutosti Slovenija ni izostala.

Ne domišljija, marveč zgodovinska dejstva. Tako je bilo. Seveda pa je popolnoma razumljivo, da so jugo oblasti to zamolčale. Včasih se o tem ni smelo pisati, ker tako pisanje nikakor ne bi smelo preko občil doseči javnosti, danes pa se o tem lahko piše.
Tisti pa, ki komunistične nravi nočejo ali ne znajo razumeti, ker so jih izobraževalni sistem in potem še glavni mediji povsem dezorientirali in zavestno napačno učili, pač pišejo o “bujni domišljiji”, ker se jim zamolčana zgodovinska dejstva zdijo hudo neverjetna. Jaz to razumem. Vem, da bo večini težko dojeti resnico.
Gospod pesnik Boris A. Novak je še živ. Tisti, ki ne verjame, da je njegov oče, partizanski politični komisar, rekel tole: “Na svojih spiskih za likvidacijo imamo tudi bajtarje in družine, ki niso z nami. Ni važno, koliko ljudi še ostane, ker za nas ni narod prav nič važen.”, lahko Borisa osebno povpraša.
Treba bo sprejeti dejstvo, da je komunizem izredno krut. In pri prejemanju te krutosti Slovenija ni izostala.[/quote]

Princ ima kar prav. PRABABI in njena dva somišljenika imajo res bujno domišljijo.

Poanta vsega je,da pride na oblast komunist ivan maršal.To je ves kunšt.

Kučanu je ime Milan. Hkrati je tudi generalni Foruma 21.

Res je pomota je.Ivan izriva mileta ampak nima dovolj v hlačah.

Ne razumeš ti!!!
Sprehodi se po nemških taboriščih in italijanskih!
Kup video posnetkov je, pa si jih oglej, kako so trpeli Slovenci zaradi domačih izdajalcev.[/quote]

verjetno res.
ampak zakaj pa niso ti “zavedni slovenci” šli raje še pravi čas v partizane?
aja, so raje malo še doma počakali, saj se enainštiridesetega še ni vedelo katera stran bo zmagala…[/quote]

hm – mik,

tole si že velikokrat napisal, mame z otroci, pa niso mogle iti, pa starejši tudi ne!
Zavedni Slovenci so pa šli v partizane, med njimi tudi tvoj oče.
Tvojo mamo si pa kar spustil, aja, oče še ni bil poročen takrat.
Veš, moj oče, je bil med prvimi aretiran in odpeljan v italijansko taborišče, vse do konca kapitulacije je bil po zaporih v Italiji, tam je bilo veliko taborišč, tudi na Rabu je bil.
Ti pa očitaš, da je z delom podpiral tiste proti katerim so se pošteni ljudje borili.
Še to, ko se je oče sestradan po kapitulaciji Italije vrnil, so ga takoj zaprli in poslali še v taborišče v Nemčijo. To sem ti že napisala, ampak, ti vse pozabiš! Bister si.
Mama, je ostala sama doma brez sredstev, s kopico otrok. Italijani so nas izgnali iz hiše in jo podrli. bili smo pod milim nebom. Nihče se nas ni upal vzeti pod streho. Po mesecu dni je dobila v najem eno sobico. Sama je hodila delat po kmetijah. Otroci smo šli tudi služit na kmetije. Za pastirja in dekle smo šli vsi, kljub temu, da smo bili še majhni. V Nemčijo so poslali tudi še mamo in enega od starejših otrok. Kje vse so bil, katerih taboriščih, ne bom naštevala. ni jim bilo dobro, komaj prepoznani so se vrnili. Nemogoč si, prav nič ne razumeš, klatiš neumnosti!!!

Kdo je doma ostal??? aja, cerkveni, tisti, h katerim si se sedaj ti priključil, kljub temu, da so po “RORU” spuščali metke, na partizane, tudi na tvojega očeta in mamo, tako si nekoč napisal, pa da so imeli privilegije in koristi. KOCBEKOVI, so šli tudi v partizane. K njim se je vrinil tudi Janez Marn – Črtomir in Karel Novak, oba sta dezertirala, ustanovila lEGIJO IN ČRNO ROKO, vedela pa za vsa partizanska taborišča in tudi bolnice, itd., itd..
Sem ti že napisala, že dolgo nazaj, da nisi imel toliko, kaj že, . . . . jajc, da bi privilegije preprečil.
Pa očetovega brata so ubili v nesrečnem slučaju. Ko so stikali pri tvojem očetu doma.
Ja, domobranci so hodili po hišah, ko je bila policijska ura. Kako je natančno bilo, veš ti, saj sta ti starša povedala

Kaj so bili domobranci zmožni, to jaz dobro vem.

Sedaj pa še, Povej mi, zakaj me izzivaš!?? Ne omenjaš me samo med vrsticami, odpiraš tudi teme, kot je tale, spodaj:

“PRABABI”,

ZAKAJ me kličeš!? Ali kontroliraš, če sem še med živimi??
Bom Temo, potegnila na plan, ker mi tam še nisi odgovoril na nekaj vprašanj. Moram temo še poiskati.
Napak, pa ne popravljaj, čeprav jih rad!

Ne domišljija, marveč zgodovinska dejstva. Tako je bilo. Seveda pa je popolnoma razumljivo, da so jugo oblasti to zamolčale. Včasih se o tem ni smelo pisati, ker tako pisanje nikakor ne bi smelo preko občil doseči javnosti, danes pa se o tem lahko piše.
Tisti pa, ki komunistične nravi nočejo ali ne znajo razumeti, ker so jih izobraževalni sistem in potem še glavni mediji povsem dezorientirali in zavestno napačno učili, pač pišejo o “bujni domišljiji”, ker se jim zamolčana zgodovinska dejstva zdijo hudo neverjetna. Jaz to razumem. Vem, da bo večini težko dojeti resnico.
Gospod pesnik Boris A. Novak je še živ. Tisti, ki ne verjame, da je njegov oče, partizanski politični komisar, rekel tole: “Na svojih spiskih za likvidacijo imamo tudi bajtarje in družine, ki niso z nami. Ni važno, koliko ljudi še ostane, ker za nas ni narod prav nič važen.”, lahko Borisa osebno povpraša.
Treba bo sprejeti dejstvo, da je komunizem izredno krut. In pri prejemanju te krutosti Slovenija ni izostala.[/quote]

Princ ima kar prav. PRABABI in njena dva somišljenika imajo res bujno domišljijo.[/quote]

Princ se strinja s PRABABI, glede povojnih pobojev pa s tabo. Zadeva rešena! Sprava je tu!

1. Kdo je šel predaleč in že mnogokrat, ves čas! Si oglej TEMO SVETI URH. To so že mnogi ugotovili.
Nič se ne izmikaj in delaj lepa. Beri počasi, pa zapomni si kaj si pisala! Zahtevala od drugih vse na krožničku.
Fotke, ko jih je prilepila žogca, se ne odpirajo, ja ja, mnogo linkov ne dela več, take posnetke je potrebno onesposobiti. Ti, pa nisi sposobna, da bi šla sama tja in pogledala. Ti raje regljaš in izzivaš.
Sem videla, da te čaka tam še eno vprašanje, na katerega še nisi dala odgovora.

2. In ja, tudi tukaj v ljubljanski okolici imamo kosti, ko so nam jih povzročili domači izdajalci in okupator, že med vojno. Žal, se ti še nisi sprehodila, če ravno smo ti priporočili, ne samo jaz, tudi drugi so ti. vsaka vas ima veliko obeležij in spomenik borcem NOB.
Brez spomenika niso niti domobranci. Spominska obeležja imajo na družinskih spomenikih, pa tudi Spominske plošče imajo, kar na obzidju cerkvene stavbe, razumljivo, saj so se borili za cerkev, za vero, so takrat govorili – rohneli s prižnic duhovniki. K sreči ne vsi duhovniki.

3. Pišeš, na štajerskem imamo itd., . . . a spiska pa še nimaš? nimate?
Poglej, v včerajšnji Dnevnik, 31. avgust 2016, piše o Hrvatih, Dežman pravi, da bi se državi lahko dogovorili. Piše v časopisu tudi, da Hrvati bolj obračunavajo sami med seboj, za žrtve jim ni mar.
A na par lokacij me bi peljala. Ne, ti kar obiskuj tiste gozdičke, kjer je največ ustašev, četnikov in drugih, ko so se zgleda med vojni 1941-1945 lepo obnašali do Slovencev in drugih Jugoslovanov, Jasenovac, je lep primer! Klikni na Jasenovac, saj znaš, a bo šlo!?
Nisi še prišla pod Krim, na Sveti Urh tudi ne, tudi v Kozlarjevo goščo ne, niti nisi prebrala knjige, ko sem ti jih priporočila.
Pa se sprehodi po Velenju, . . .
Tam je 19 spomenikov raznim zaslužnim junakom.
Pod štev. 16 je spomenik “Alfonz Šarh”, ki je skupaj s tremi sinovi padel 8. januarja 1943 v zadnji bitki Pohorskega bataljona.
Linke poišči sama! Mogoče ti bo priskočil na pomoč gospod Velenjčan, saj je na PČ, VEDNO PRISOTEN.

1. Kdo je šel predaleč in že mnogokrat, ves čas! Si oglej TEMO SVETI URH. To so že mnogi ugotovili.
Nič se ne izmikaj in delaj lepa. Beri počasi, pa zapomni si kaj si pisala! Zahtevala od drugih vse na krožničku.
Fotke, ko jih je prilepila žogca, se ne odpirajo, ja ja, mnogo linkov ne dela več, take posnetke je potrebno onesposobiti. Ti, pa nisi sposobna, da bi šla sama tja in pogledala. Ti raje regljaš in izzivaš.
Sem videla, da te čaka tam še eno vprašanje, na katerega še nisi dala odgovora.

2. In ja, tudi tukaj v ljubljanski okolici imamo kosti, ko so nam jih povzročili domači izdajalci in okupator, že med vojno. Žal, se ti še nisi sprehodila, če ravno smo ti priporočili, ne samo jaz, tudi drugi so ti. vsaka vas ima veliko obeležij in spomenik borcem NOB.
Brez spomenika niso niti domobranci. Spominska obeležja imajo na družinskih spomenikih, pa tudi Spominske plošče imajo, kar na obzidju cerkvene stavbe, razumljivo, saj so se borili za cerkev, za vero, so takrat govorili – rohneli s prižnic duhovniki. K sreči ne vsi duhovniki.

3. Pišeš, na štajerskem imamo itd., . . . a spiska pa še nimaš? nimate?
Poglej, v včerajšnji Dnevnik, 31. avgust 2016, piše o Hrvatih, Dežman pravi, da bi se državi lahko dogovorili. Piše v časopisu tudi, da Hrvati bolj obračunavajo sami med seboj, za žrtve jim ni mar.
A na par lokacij me bi peljala. Ne, ti kar obiskuj tiste gozdičke, kjer je največ ustašev, četnikov in drugih, ko so se zgleda med vojni 1941-1945 lepo obnašali do Slovencev in drugih Jugoslovanov, Jasenovac, je lep primer! Klikni na Jasenovac, saj znaš, a bo šlo!?
Nisi še prišla pod Krim, na Sveti Urh tudi ne, tudi v Kozlarjevo goščo ne, niti nisi prebrala knjige, ko sem ti jih priporočila.
Pa se sprehodi po Velenju, . . .
Tam je 19 spomenikov raznim zaslužnim junakom.
Pod štev. 16 je spomenik “Alfonz Šarh”, ki je skupaj s tremi sinovi padel 8. januarja 1943 v zadnji bitki Pohorskega bataljona.
Linke poišči sama! Mogoče ti bo priskočil na pomoč gospod Velenjčan, saj je na PČ, VEDNO PRISOTEN.[/quote]

še zmeraj čakam seznam, ki ga ni……glede Šarhov…..ja zmeraj sem se spraševala zakaj slovesnosti na kraju dogodka in ne na kraju pokopa……..polaganje vencev 100 km od njihovega groba………..do sedaj v vseh letih od WWII ni nihče položil venca na njihov grob ……glede ostalega…..kaj pravi Dežman mi dol visi, čeprav sem danes videla, da je komentiral odprtje razstave o zakoncih Hribar……….kak komentar na njun umor?

1. Kdo je šel predaleč in že mnogokrat, ves čas! Si oglej TEMO SVETI URH. To so že mnogi ugotovili.
Nič se ne izmikaj in delaj lepa. Beri počasi, pa zapomni si kaj si pisala! Zahtevala od drugih vse na krožničku.
Fotke, ko jih je prilepila žogca, se ne odpirajo, ja ja, mnogo linkov ne dela več, take posnetke je potrebno onesposobiti. Ti, pa nisi sposobna, da bi šla sama tja in pogledala. Ti raje regljaš in izzivaš.
Sem videla, da te čaka tam še eno vprašanje, na katerega še nisi dala odgovora.

2. In ja, tudi tukaj v ljubljanski okolici imamo kosti, ko so nam jih povzročili domači izdajalci in okupator, že med vojno. Žal, se ti še nisi sprehodila, če ravno smo ti priporočili, ne samo jaz, tudi drugi so ti. vsaka vas ima veliko obeležij in spomenik borcem NOB.
Brez spomenika niso niti domobranci. Spominska obeležja imajo na družinskih spomenikih, pa tudi Spominske plošče imajo, kar na obzidju cerkvene stavbe, razumljivo, saj so se borili za cerkev, za vero, so takrat govorili – rohneli s prižnic duhovniki. K sreči ne vsi duhovniki.

3. Pišeš, na štajerskem imamo itd., . . . a spiska pa še nimaš? nimate?
Poglej, v včerajšnji Dnevnik, 31. avgust 2016, piše o Hrvatih, Dežman pravi, da bi se državi lahko dogovorili. Piše v časopisu tudi, da Hrvati bolj obračunavajo sami med seboj, za žrtve jim ni mar.
A na par lokacij me bi peljala. Ne, ti kar obiskuj tiste gozdičke, kjer je največ ustašev, četnikov in drugih, ko so se zgleda med vojni 1941-1945 lepo obnašali do Slovencev in drugih Jugoslovanov, Jasenovac, je lep primer! Klikni na Jasenovac, saj znaš, a bo šlo!?
Nisi še prišla pod Krim, na Sveti Urh tudi ne, tudi v Kozlarjevo goščo ne, niti nisi prebrala knjige, ko sem ti jih priporočila.
Pa se sprehodi po Velenju, . . .
Tam je 19 spomenikov raznim zaslužnim junakom.
Pod štev. 16 je spomenik “Alfonz Šarh”, ki je skupaj s tremi sinovi padel 8. januarja 1943 v zadnji bitki Pohorskega bataljona.
Linke poišči sama! Mogoče ti bo priskočil na pomoč gospod Velenjčan, saj je na PČ, VEDNO PRISOTEN.[/quote]

še zmeraj čakam seznam, ki ga ni……glede Šarhov…..ja zmeraj sem se spraševala zakaj slovesnosti na kraju dogodka in ne na kraju pokopa……..polaganje vencev 100 km od njihovega groba………..do sedaj v vseh letih od WWII ni nihče položil venca na njihov grob ……glede ostalega…..kaj pravi Dežman mi dol visi, čeprav sem danes videla, da je komentiral odprtje razstave o zakoncih Hribar……….kak komentar na njun umor?[/quote]

edit: Košnica: celjski meščani, Novo Tepanje: Kočevarji………v obeh moriščih cele družine……..na seznam 100 deklet in žen s katerim se nekateri kitite pa te bom nenehno spominjala…..sama si ven povlekla te ženske, sama upraviči svojo izjavo…….