ČUSTVENI invalid je ravno zaradi tega, ker ima občutek da je staršema odveč in se mora ves čas boriti za njuno pozornost, ukvarjanje. Ko ga starši odrivajo povsod drugam in se ali poskuša dokazovati ali je problematičen – ker želi pozornost in ukvarjanje staršev. Stari starši so stari starši – za pocrkljati, starši ste pa tisti, ki morate otroku vsaj v mladih letih zagotoviti varnost, pozornost in ljubezen.
[/quote]

Obstaja več vrst čustvenih invalidov.

Otroka sem ze od majhnega dala babicam za kaksne pocitnice, zato ker sem ga s tem ucila, da čeprav me ni vedno zraven, da ne bom kar izginila iz njegovega življenja. Kar pride fajn v vrtcu in kasneje v soli.

Otroka se uči samostojnosti že od majhnega, ne pa, da se ga prilepi nase. Take mame zame nimajo poslihtano v glavi. Temu se rece posesivnost in s to ‘prekomerno ‘ljubeznijo’ mu samo skodijo.

Še en dokaz, kakšne ivalide naredijo nekateri. Pod perutko, nonstop – od pleničk do 30ega…. Nikomur ga dat, delit, moje, moje , moje…… Džizs… potem pa ima tak osebek pri 30ih neizdelano samozavest, neizdelano samopodoba, ne zna se znajti v krutem svetu…
[/quote]

Prav imaš, da vsakdo lahko moj zapis razume po svoje. Ti si ga tako, ker zagovarjaš tisto stran, ki je nasprotna moji. Lahko pa povem, da vidim preveč malčkov, ki so odrinjeni in staršem odveč in vidim, kako se jim to pozna. Žal ne pozitivno.

Prav imaš, da vsakdo lahko moj zapis razume po svoje. Ti si ga tako, ker zagovarjaš tisto stran, ki je nasprotna moji. Lahko pa povem, da vidim preveč malčkov, ki so odrinjeni in staršem odveč in vidim, kako se jim to pozna. Žal ne pozitivno.
[/quote]

Jaz sem oseba, ki s ponosom lahko zapišem: “hvala starši, ker ste me dajali babicam, dedkom, tetam, stricem, ki so me z veseljem vzeli, tudi sami prosili, če me lahko, mi prenašali svoja znanja (z mnogih področij že od ranih otroških let in da mi je “dupe videlo še več sveta” v njihovi družbi, poleg tistega s primarno družino.

Mnogo prej samostojen si, bolj samozavesten, se dosti bolje znajdeš v življenju, kot tisti, ki izpod mamine in tatine perute stopijo šele pri 20ih, 30ih. Potrjeno v primerjavi z vrstniki. KAr nekaj takih, ki smo bili tako, kot jaz in kar nekaj takih, ki so jih starši držali bolj zase, kot lastnino.

Moja hči je dojela, da ne bom izginila iz njenega življenja, ko sem po službi prišla ponjo v vrtec.
Ko je bila mlajša, tam nekje do starosti 6 let, je bila ves čas z menoj in z možem, nikoli je nisva puščala na počitnicah pri babicah.
Nama se je zdelo prav, da ji ponudiva možnost, da se iz ljubečega in varnega zavetja, ko dozori, sama pogumno odpravlja v svet. Do tedaj sva ji bila na voljo, dala sva ji vedeti, da nama je mar zanjo in da uživava v njeni družbi ter si najin čas želiva deliti z njo.
In se je pogumno ter brez strahu odpravila v svet.
Naprej že v vrtcu (letovanja), nato v šoli.
Pri osmih letih je trenirala šport, zaradi katerega je veliko potovala, že v gimnaziji je sama veliko prepotovala – in zdaj je na študentski izmenjavi precej daleč proč.

Meni se srce trga ob tem, ko slišim, da starši odpeljejo malčka, ki niti še ne govori, k babici, otroček pa ob oddaji neutolažljivo joče in želi biti s starši. Samo starši se ne dajo, ker želijo imeti vikend na off.
Meni pač tak način razmišljanja ni blizu in ne verjamem, da to na otroku ne pusti prav nobenih posledic.

Obstaja več vrst čustvenih invalidov.
[/quote]

Torej nobena stvar ni ok, ne?
Veš kje je problem – saj ne gre samo za odrivanje otrok vsem, ki ga lahko vzamejo za 5 min. Problem je ker taki starši največkrat sploh ne vedo kaj početi s svojimi otroki. Ga nahrani, umije, obleče in to je to. Ni z njim, da bi vedel kaj ga teži, boli, kako odreagira na karkoli… Ne gre se tu za najstnike – takrat je večina tega že zamujenega. Gre se za male vrtčevske otroke.

Ne razumem zakaj je tako težko si vzeti čas za otroka – ga poslušati, se igrati z njim, biti z njim. Še prehitro zrastejo in potem te res ne rabi več. 10 in več letni otrok gre pravzaprav tudi sam na igrišče, k prijateljem. Mlajši otroci pa te rabijo, rabijo tvojo pozornost, rabijo tvoje poslušanje. Rabijo tvojo oporo.
Seveda mora iti tudi k babici, a babica ne more nadomestiti staršev. Ne more. Pa če sebe prepričujete v to, da je vseeno – je prav da so tudi tam, da oni razvijejo nek odnos ni pa dobro, da prevzemajo dolžnosti staršev.

Prav imaš, da vsakdo lahko moj zapis razume po svoje. Ti si ga tako, ker zagovarjaš tisto stran, ki je nasprotna moji. Lahko pa povem, da vidim preveč malčkov, ki so odrinjeni in staršem odveč in vidim, kako se jim to pozna. Žal ne pozitivno.
[/quote]

Uf, to je bil moj mož. Nebodigatreba. Neželjen otrok.
Ki ga je bilo treba poriniti k vsakemu, ki je imel 5 minut časa.
Tiste prave ljubezni in občutka varnosti v domačem zavetju pa mu ni dal nihče.
Žalostno.

Uf, to je bil moj mož. Nebodigatreba. Neželjen otrok.
Ki ga je bilo treba poriniti k vsakemu, ki je imel 5 minut časa.
Tiste prave ljubezni in občutka varnosti v domačem zavetju pa mu ni dal nihče.
Žalostno.
[/quote]

Bi lahko napisala, kako se mu to kaže v odraslem življenju? Se mu to pozna – kako?

Ker tudi poznam enega takega, ki se zelo izogiba objemanju, dotikanju itd….

Skupnq lastnost otrok, ki se jih starsi znebijo ob prvi sansi je ta, da do lastnih staršev ne čutijo nič. Ubistvu so jim v breme in konaj čakajo da gredo. In ko staršev ni vec, vse prodajo in gredo svojo pot. Seveda so starsi jezni na njih, ne zavedjo pa se, da je to posledica njihovega egoizma. To da gre enkrat v dveh mesecih k starim staršem je normalno. Ampak vecina jih je vec s starimi starši kot lastnimi.

Bi lahko napisala, kako se mu to kaže v odraslem življenju? Se mu to pozna – kako?

Ker tudi poznam enega takega, ki se zelo izogiba objemanju, dotikanju itd….
[/quote]

Zelo je ranjen, in do staršev ne čuti ničesar, če že kaj, kvečjemu zamero – vendar o tem z njima nikoli ne govori.
Dolgo je trajalo, da sem mu z ljubečo pomočjo pomagala vsaj delno premagati občutek manjvrednosti in nepomembnosti – v popolnosti nisem uspela.
Je nezaupljiv, pravzaprav zaupa le meni in otroku.
Ne glede na ljubezen, ki sva si jo izkazovala, se je šele z rojstvom najinega otroka sprostil toliko, da je razvil brezpogojno ljubezen in spontano začel z objemi in drugimi nežnostmi.
So pa čustva, kazanje njih in pogovor o njih zanj še vedno pogosto tabu tema.

Kar verjemi, da na otroku ne pusti nobenih posledic 🙂

Pa saj nihče ne piše o tem, da se otroka trga iz naročij staršev, da otrok neutolažljivo joka in se z vsemi štirimi upira no – dejte karikirat nakateri zavatkanci, no.
Otrok, ki z veseljem gre, se ima še kako fajnf, v taki družbi že v zelo mladih letih širi svoje znanje, ker več glav več ve ( tudi dedki, babice in bližnji sorodniki so še kako razgedani in znajo marsikatero opravilo, ki te ga kot otroka lahko naučijo).
Pri 25ih jaz že frej izobraževanja, nato nabiranje delovnih izkušenj tudi v tujini ( po nasvetu in izkušnjah dedka, da se je treba znat iztržit na trgu delovne sile, sprejeti izziv, tudi tvegati kdaj in biti vedno korak pred konkurenco), pri 28ih prihranjenih današnjih malo več kot 40k eur ( iz lastnih zaslužkov na pošten način, čista rezerva)…

Kar verjemi, da na otroku ne pusti nobenih posledic 🙂

Pa saj nihče ne piše o tem, da se otroka trga iz naročij staršev, da otrok neutolažljivo joka in se z vsemi štirimi upira no – dejte karikirat nakateri zavatkanci, no.
Otrok, ki z veseljem gre, se ima še kako fajnf, v taki družbi že v zelo mladih letih širi svoje znanje, ker več glav več ve ( tudi dedki, babice in bližnji sorodniki so še kako razgedani in znajo marsikatero opravilo, ki te ga kot otroka lahko naučijo).
Pri 25ih jaz že frej izobraževanja, nato nabiranje delovnih izkušenj tudi v tujini ( po nasvetu in izkušnjah dedka, da se je treba znat iztržit na trgu delovne sile, sprejeti izziv, tudi tvegati kdaj in biti vedno korak pred konkurenco), pri 28ih prihranjenih današnjih malo več kot 40k eur ( iz lastnih zaslužkov na pošten način, čista rezerva)…
[/quote]

Torej – tebe so starši vsak vikend in večino časa predajali k starim staršem. Potem si se gnala in gnala, da si do 28ih privarčevala 40k. Jej..
jaz sem imela ljubeče starše, prisotnega očeta,… pri 30ih imam družino, službo in hišo. Nič mi ni bilo podarjenega.

Torej – tebe so starši vsak vikend in večino časa predajali k starim staršem. Potem si se gnala in gnala, da si do 28ih privarčevala 40k. Jej..
jaz sem imela ljubeče starše, prisotnega očeta,… pri 30ih imam družino, službo in hišo. Nič mi ni bilo podarjenega.
[/quote]

Pa od kje tebi vsak vikend…. Pa kaj ljudje zapnete v nekaj, kar sploh ni zapisano no, je samo percepcija v vaših možganih-ker ste se v to sami prepričali.

In ja, uživala sem tista leta, ko sem nabirala delovne izkušnje in tudi pridno garala, mi ni bilo ne težko, ne odveč – sedaj pri 46ih lahko že občasno izprežem…
Imela ljubeča starša, očeta,ki me je naučil marsikaj, tudi čisto moška opravila, ki vedn pridejo prav, z mamo sva se igrali in učili že od 2ega leta tuje jezike na zabaven način ( sva se pogovarjali tekoče v treh svetovnih jezikih), kar mi je zelo prav prišlo v moji karieri. Starša sta mi vedno pustila proste roke, zaupala v moje početje in ju tudi nikoli nisem razočarala. Sem pa zelo rada tudi hodila k sorodnikom in z njimi naokrog. Starše sem prav prosila, če lahko grem. Čeprav smo z našo primarno družino tudi hodili vsepovsod, imeli lep odnos. Lepi spomini in izkušnje.

Pri 29ih svojo družino, hišo, krediti odplačani 7 let kasneje. Tudi nič šenkanega – ni bilo potrebe.

Tega ti ne želim – ampak kaj pa boš, če ti danes oba para starih staršev umreta? Si torej imela otroke in furaš službo, kakršno že, s figo v žepu?
[/quote]

Kakšno figo v žepu? Službo sem komaj dobila po daljši brezposelnosti in sem vesela, da jo imam! Ja, vstajam zgodaj, sem prekurjena, naporno je, seveda, zato sem pa hvaležna staršem za vikend varstvo. A če bi zbolela in bi mi starši pomagali z varstvom, bi tudi zbolela s figo v žepu? Kakšne imate eni….

Kakšno figo v žepu? Službo sem komaj dobila po daljši brezposelnosti in sem vesela, da jo imam! Ja, vstajam zgodaj, sem prekurjena, naporno je, seveda, zato sem pa hvaležna staršem za vikend varstvo. A če bi zbolela in bi mi starši pomagali z varstvom, bi tudi zbolela s figo v žepu? Kakšne imate eni….
[/quote]

Kdaj pa vstajaš med delovnikom?