Mlajši sin zahteva, da mu jaz in mož plačava izpit za avto
Sem drugorojeni otrok.
tudi mojemu bratu je bil placan izpit pri 18ih. Jaz sem ga naredila sele pri 26-ih. Ze delala.
ves kdo mi ga je placal, kljub mojim prihrankom? Moja mama.
In ja. Se vedno sem zivela pri njej, brat si je pa ze ustvaril svojo druzino na svojem. Za stroske nisem prispevala nikoli nic, ker mi je vedno rekla, da bi jih bilo toliko tudi, ce bi zivela sama.
hvala ti draga moja mati, ker nisi delala razlik! In to nikoli!
verjetno se z bratom zato tudi dobro razumeva, ker z ustvarjanjem razlik med aorojenci delate samo razdor med njima in kj je kdo dobil!
naj ti povem, da je bratu kupila avto, kuhinjo, vso belo tehniko… in me pred nakupom povprasala, ce imam kaj proti. Nikakor ne! je bil mij odgovor. Obrazlozila
mi je, da toliko pa nima, da bi dala enak znesek tudi meni. Sem se ji zahvalila, da naju ne zeli delit, ampak da imam jaz trenutno dovolj in res ne potrebujem nicesar, za razliko od njega. Se pomagat sem mu sla nosit.
Dve leti nazaj sem potrwbovala pomoc pri nakupu avta. Ves kdo mi je pomagal? Moj brat! Mama je skozi najino zivljenje ustvarila med nama tesno vez, da se imava iskreno rada in si z veseljem pomagava. Danes ne poklicem mamo, ko potrebujem pokoc, ampak brata. In obratno – on mene.
kaj ti zelim povedat? Si ne predstavljam, da bi sploh prisla v situacijo, da bi morala mami ocitat, da mi nekaj pripada! To zame pomeni, da ste tudi v preteklosti delali razlike, ki jih je mlajsi opazil.
In ja – sram te je lahko, da mu ocitas prezivljanje v casu njegove nolezni. Pa kaksna mama si to ti? Da pripeljes otroka do tega, da ti rece, da zahteva placilo izpita, je bilo ze prej z vase strani krivixno narejeno.
in da mu ne placas, ker mislis, da bo ob pol se kr zahteval denar….
lej… na kratko: ne bi bila rada v njegovi kozi.
Kako lahko delate take razlike med otroci? Če si prvemu plačala izpit ga daj tudi drugemu pa bo mir! Vprašaj se kako bi se počutila ti, če bi bila na njegovem mestu. Bratu plačat vse tebi pa ne. Lahko se tudi vprašate zakaj se mlajši sin tako obnaša. Starši večkrat nezavedno sami povzročijo tako obnašanje.
Grozno kakšni starši. Sinu obirate, ker ste skrbeli zanj, ko je bil bolan. A vas ni sram? Jaz bi svojim otrokom pomagala ne glede na zdravstveno stanje. Upam, da vas on na stara leta, ko boste bolani, obravnava z istim odnosom. Za mene je oče, kljub temu da sma izgubila mamo in ženo, skrbel dokler sem študirala in zame poskrbel tako, da nikoli nisem čutila pomanjkanja. Jaz bom zanj nedvomno naredila enako. Za vas pa dvomim da bo sin poskrbel. Kdo bo pa pomagal svojim otrokom, da si kaj ustvarijo, če ne starši? Drugače pa, mu izpit lahko privoščite? Oziroma drugače povedano, mu izpit lahko privoščite, če se sami odpoveste luksuzu? Če je odgovor pritrdilen, potem sploh ne vidim razloga, zakaj mu izpita ne bi plačali. Zdaj mi je jasno zakaj so odnosi med starši in otroci pri nekaterih tako slabi, ravno zaradi takega odnosa.
Ce kaj ne prenesem,je pa delanje razlik med sorojenci. Verjetno zato,ker so jih delali pri nama s sestro. Seveda v mojo skodo. In se huje to, da ocitate otroku prezivljanje za cas njegove bolezni. In potem se delate primerjavo s starejsim….. Pa vi res ne marate svojega sina?!?! Vse osnovnosolske napake delate in pol se cudite,da je tak. Vi imate resne tezave,ki se zal katalizirajo skozi vasega sina.
Ker sva ga tudi njegovemu bratu, 26.12.2020 ob 19:52
Mlajši sin je star 23 let. Izpita za avto ni še opravljal zato, ker je imel prej zdravstvene težave, zaradi katerih je jemal zdravila, ki so preveč vplivala na osrednji živčni sistem, kar se je kazalo tudi z nezbranostjo, občasno odsotnostjo, zmedenostjo … V glavnem, ni smel voziti, dokler je jemal zdravila.
Pred cca. pol leta je postopoma začel z ukinjanjem zdravil in danes jih ne jemlje več. Končno bo lahko vozil avto. To se veselimo tako on kot mi. Zdaj je začel z vsemi predpripravami. Ko je izračunal, koliko denarja bo moral dati za vse predpriprave in sam izpit, pa je zahteval, da mu morava jaz in mož kriti stroške za izpit, ker sva jih tudi starejšemu sinu, ki je zdaj star 28 let. On je opravljal izpit pri 18-ih in takrat se je še šolal, tako da ni imel denarja za izpit. Mlajši sin pa že hodi v službo in nekaj tudi zasluži. Sicer ne neko bogastvo, ampak dovolj, da bi si tudi sam lahko plačal izpit v celoti, če bi malo šparal.
On živi še pri nama. Stroške si zdaj delimo, nič bati. Ampak on vztraja z zahtevo o plačanem izpitu. Izgovarja se seveda na svojega brata, ker je imel izpit plačan v celoti. Prepričan je v to, da mu to pripada. Z možem sva mu že rekla, da naj se spomni, kdo ga je skoraj 4 leta preživljal, ko je imel zdravstvene težave, in koliko stroškov to nanese. Po srednji šoli je namreč s šolanjem zaključil, tako da je kar nekaj časa živel ‘na lovorikah’, čeprav je bil bolan. Starejši sin je bil pri njegovih letih že na svojem in si je tudi ustvaril družino. Mlajšemu sva rekla, da naj se raje zgleduje po svojem bratu, namesto da išče izgovore. Ampak ne. On se še vedno izgovarja na to, da je imel starejši izpit plačan na najin račun. Poleg tega izpostavlja, da za bolezen in dolgotrajno okrevanje ni sam kriv, kar sicer drži.
Sva pa z možem skeptična. Ni nama problem dati vsaj nekaj denarja za izpit. Lahko bi ga plačala tudi v celoti, ampak ni stvar v tem. Skrbi naju, kaj bo z njim v prihodnje. Ali se bo vedno, ko bo potreboval denar, obrnil na naju in nama vrgel pod nos, da sva njegovemu bratu finančno pomagala, njemu pa ne? Oba z možem bova slej ko prej v penzionu, tako da ravno veliko denarja ne bo na razpolago, ko bodo prihranki šli.
Saj veste, kaj mislim? Če mu bova tokrat dala potuho, obstaja velika verjetnost, da se bo tudi pri drugih dražjih investicijah obrnil na naju. Ga dobro poznam. Torej nikoli ne bo samostojen. Si ne predstavljam, kako bi on živel, če naju ne bi bilo več.
Skrajni ukrep, ki ga jaz sicer ne podpiram, mož pa, je, da bi sinu postavila kufre pred vrata, pa naj potem čivka, kaj mu pripada. Ampak glede na njegovo zdravstveno stanje in psihično pripravljenost, ne verjamem, da bi se to dobro obneslo. Niti ne bi mirno spala, če ne bi vedela, kje je sin, kaj se z njim dogaja, ali je sploh še živ?!
Saj se vse skupaj sliši zelo preprosto: “Plačaj mu izpit, pa je. Kaj kompliciraš.”
Ampak ni to tako lahko. On je kar problematičen poba, priznam. Pred vsako potezo, besedo, moraš premisliti, preden to storiš/izgovoriš.
V bistvu ne veva, kako naj ga spraviva na pravo pot. Se nama pa zdi, da je to za začetek, da si sam plača izpit, prava pot.
Tako sem zmedena, da sem enkrat za plačilo izpita, drugič ne, v tretje pa za delno. Verjetno se to razbere tudi iz mojega zapisa.
Potrjujem mnenje tretje osebe.
Ne vem kakšne pamže imate to. Pri nas je največ dobil starejši, jaz srednji najmanj, potem pa najmlajši. Bratoma sta starša plačala vozniški, jaz sem si ga sam. Mi niti na misel ni prišlo, da bi težil, da mi plačata vozniški. Sta mi pa kaj drugega, kar sta sama predlagala. Razvajen je pač. Povejta da zdaj ne moreta tega plačat, da mu pa lahko pomagata, če mu bo zmanjkalo.
Pozdravljeni, če je sin že toliko samostojen, da dela, se pa dogovorite da živi še vedno pri vas, kjer veliko manj zapravi, kot v najemniškem stanovanju. Pa predvidevam da ima tudi vse prinešeno k ‘riti’ (kuhano, pospravljeno ipd.) zato svetujem da se dogovorite za srednjo pot. Vi mu za rojstni dan kupite ne vem max 5 ur ostalo pa sam. Star je dovolj, zasluži tudi nekaj kot ste rekli.
Draga gospa, imate 2 sina ali samo starejsega? Bi morali razmisljati in nuditi obema enako, ne glede na to ce je starejsi bil takrat še v šoli, mlajši pa zdaj dela…..vse kar ste dala starejšemu pripada enako tudi mlajšemu….brez izgovorov…..da pa se izgovarjate ns bolezen vas je pa lahko sram……upam, da bi tako zapostavljen od rojstva in da nima zaradi tega psihičnih težav….
Imam 4 sinove. Prva dva sta si plačala izpit sama v celoti, tretjemu sem delno jaz, ker ga je delal pri 16ih.
Niti na kraj pameti ne pade starejšima, da bi mi to očitala.
Do konca šolanja si dolžan otroka preživljat. Nato pa
” ali si prijatelj ali neprijatelj”
Jaz bi mu na vajinem mestubplačala izpit, če si lahko privoščita, vendar bi mu tudi povedala da je to zadnji denar, ki ga dobi od vaju. Potem je pa na njem, ali mu bo prišlo iz riti do glave.
Svoje sta naredila do 18.leta. Nato so odgovorni sami zase.
Vsekakor pa se starši do konca življenja trudimo in pomagamo svojim otrokom, vendar pa nikakor ne na zahtevo. In nismo jim nič dolžni, tako kot oni niso dolžni nič nam. Dediščina pa naj gre za dom, ko ga bosta potrebovala.