Moja hči pri skoraj 18ih pravi, da nikoli ne bo imela otrok
samo mimogrede, v zadnjih letih se je ta statistika spremenila, vedno več izobraženih ljudi ima veliko otrok. V moji okolici je kar nekaj takih (od tega na primer dve zdravnici, ki imata po 4 otroke), uspeva pa jim tako, da none in nonoti cele dneve skačejo okrog.
[/quote]
Overrall, če potegnemo črto še vedno velja, da bolj je država razvita, nataliteta je manjša od mortalitete, v nerazvitih državah pa ravno obratno. Največ otrok je pa še vedno med manj izobraženimi. Ne moreš pa ravno sklepati, da se spreminja po parih primerih.
Potem bi pa sploh lahko pomislila, da bo imela tudi hči težave z zanositvijo in hvalabogu, če si tega sploh ne želi. Saj menda nihče svojemu otroku ne želi, da se celo življenje žene za nečim nedosegljivim?
[/quote]
Mimo si usekala. Moj post se ne nanaša na problem, ki ga postavlja avtorica, ampak na popolnoma nepotrebno žaljenje primitivk, ki sem jih citirala.
Pri nekaterih 18 let pomeni veliko, pri nekaterih pa kot bi bili še vedno 10 ali manj. Jaz sem govorila dolgo časa, da so otroci utrujajoči, jokajoči, čudni in gubasti, ter da jih je itak na svetu že preveč. V bistvu ni važno, kaj je govorila pred svojim 18tim letom, niti kaj govori njen 18 letni fant. Kot piše je inteligentna in bo verjetno še nekaj časa hodila v šolo preden se ustali. Časa za otroke ima še veliko… Tako da jo bo že še zagrabila biološka ura in ji začela razbijat. Če bo slučajno imela še vedno istega fanta ga bo menjala, če ne bo hotel imeti otrok. Vedno je bolj verjetno, da si bo otroke zaželela, kot pa da si jih ne bo (veliko manj žensk je takšnih). Biološka ura pa se bo pohitrila, če bo pri kakšnem bratu (če bo tudi imel otroke) videla, da je materinstvo lahko nepredstavljivo lepo in dragoceno. Če pa bo povsot gledala samo dretje, hitenje, utrujenost in kup dela, pa si bo seveda težje in počasneje premislila. Veliko lahko vpliva na razmišljanje tudi mama (torej vi), s tem da ne govorite, da si bo “uničila življenje” , če se jima bo kaj zalomilo s trenutnim fantom. Otrok za mamico ni nikoli uničeno življenje ampak vedno nekaj čudovitega ampak napornega. Zaradi slednjega je potrebno biti na to obdobje pripravljen. Torej, tudi vi lahko vplivate na njo, če ji kdaj pa kdaj poveste (ob pravem času, ne kot teženje) tudi lepe trenutke vašega materinstva. Saj veste, tako kot se širi negativa o stalnem pospravljanju, kuhanju in pranju perila, se lahko širi tudi pozitiva o neprecenljivih trenutkih odraščanja, smehu, sprehodih, igricah, izletih, piknikih, kopanju na morju. Ona, čeprav je bila zraven, tega ne vidi skozi materinske oči..
Jaz sem to vztrajno trdila do svojega 22leta. S skoraj identičnimi razlogi, takratni fant pa je bil mnenja da je otrok samo strošek(tudi on ima danes 1, samo ne z mano).
Ko sva se razšla sem bila 2 leti samska. Ko sem spoznala sedanjega partnerja je bila situacija malo drugacna in danes imava dva otročka 😊
Se vedno me je groza tega, kako bo, ko odrasteta, če ju bova prav vzgojila itd itd…
Ne pravim, da si bo hčerka premislila, je pa zato glede na njena leta tudi velika možnost.. Se večja ko spozna pravega partnerja 🤷♀️
Ni čudno, je velik trend po svetu. Japonska ima napovedano zmanjšanje prebivalstva zaradi tega. Družino si ustvariš če imaš popolnega partnerja, takega vredno žrtvovanja in ne nekoga ki samo sitnari vsakič ko si pivo odpreš ali šminko kupiš, in ne vem kakšne so danes statistike ampak četrtina se jih loči. Kaj češ biti desetletja v nekem razmerju ko se potem en hoče ločit ravno pred penzijo?????
Poroka, ta ideja da skupaj spraviš dve družini, je zelo zastarela. Ni to več 1950 ko si se moral oženit in imet otroke da preživiš. Danes je bolj važna svoboda in sreča. Sem že videl kak je ko si eni otroke naštepajo pa so pol mizerni ker se ne morejo bivše/bivšega znebit zaradi otroka. Tvoja hčerka pametno misli.
Menim, da je ok, če se je odločila ne imeti otrok in bo pri tej odločitvi vztrajala, tako kot bo ok, če si bo premislila in se odločila, da bo starš. Skušajte le sprejeti njeno odločitev. Tu ni pravilne ali napačne odločitve. Imam 46 let in nimam otrok. Mislim, da sem odločitev sprejela že pri trinajstih. V različnih obdobjih, sem razmišljala ali želim odločitev spremeniti, a si nisem premislila. Imam partnerja, mojo odločitev pozna od prvega dne.
Vsak, ki se je kdajkoli rodil bo tudi umrl. To je dejstvo. https://en.wikipedia.org/wiki/Antinatalism
Zakaj bi moralo dekle roditi nove ljudi, ki bodo morali živeti, delati in trpeti? Zakaj bi moralo dekle roditi nove ljudi, ki bodo morali odplačevati državne dolgove in delati petdeset let? Zakaj bi mlado dekle imelo otroke, če imajo otroci vedno več raka, vedno več avto-imunskih bolezni, vedno več duševnih težav in vedno več avtizma? Zakaj bi moralo mlado dekle spraviti še nekoga v to trpljenje?
Pamet, razmišljanje pri 18ih ali pri 30+ je kot noč in dan. Tudi sama nikoli nisem razmišljala o otrocih, družini, šele potem pio 30tem sem začela mal razmišljat v to smer. In ko sva imela vse, službo, hišo, vikend sva se odločila za otroke. Sem pa vedno mislila, da ne bom imela nikoli otrok, nikoli nisem bila navdušena nad otroki, nikoli nisem imela posebne želje biti mami, no evo zdaj sem srečna mami trem srčkom. To je nekaj najlepšega kar se ti lahko v življenju zgodi.
Preberi si tole povezavo in se vprašaj o smislu imeti otroke. https://en.wikipedia.org/wiki/Antinatalism
Po drugi strani smo pa po manj kot tridesetih letih svobode izgubili vso svobodo. Naše vlade nas lahko po lastni presoji zaprejo v hišne pripore, zaprejo v kraje prebivanja in na nas preskušajo vsako člobodro, ki jo poimenujejo cepivo. Vsako člobodro, ki nima za sabo dolgoletnih preizkušenj, ki so potrebna za izdelavo varnih cepiv. Prehitro narejena člobodra, ki so jo poimenovali cepivo proti prašičji gripi je priskrbela narkoepilepisijo in invalidnost kar nekaj ljudem.
Zakaj bi bila dekleta torej dolžna roditi nove sužnje? Nove sužnje, ki bodo odplačevali naše okoljske in denarne dolgove. Nove sužnje, ki bodo morali hoditi v službo vsaj petdeset let in nove sužnje, ki ne bodo imeli ničesar kar se imenuje svoboda?
Ne bodo smeli niti vprašati: “Zakaj pa je zadnja leta vedno več raka med otroki?” Ali pa: “Zakaj je vedno več alergij in vedno več avto imunskih bolezni?” Vsaka objava, ki jim ni povšeči se dan danes že izbriše in to je dokaz, da zanesljivo nimamo nobene svobode več. To pomeni, da smo navadni sužnji, ki pa se ne zavedamo svojega suženjstva.
Zakaj torej bi moralo dekle roditi otroka? Za življenje na tem našem planetu, ki ga že od atomske bombe naprej, ki je padla na Hirošimo sistematično uničujemo?
Zanimivo, kako ste nekatere v otroštvu vedele, da jih nočete in ste istega mnenja še danes. In ene, ki ste v zelo mladih letih mislile, da ne in jih sedaj imate.
Sama sem v otroštvu in najstništvu tudi bila zacementirano prepričana, da ne. A danes sem glede te teme postala bolj neopredeljena. V meni neke prirojene avtomatske želje namreč ni, a nekako v sebi čutim, če bi kdaj spoznala partnerja, s katerim bi se res ujela, bi se znala pojaviti tudi želja po otrocih. Torej nekako ne sanjarim nekaj “na suho”, saj sem samska. Želja otrok je torej povezana s tem, če spoznam kdaj primernega partnerja. Nekako si ne znam predstavljat, da bi lahko to željo po otroku imela kar tako kot samska.
Še straumatiziran Robi s svojimi projekcijami, ker pač ni sposoben sam si niti kos kruha namazat in potem projecira svojo bedo na druge in misli, da če on nečesa ni sposoben, tudi ostali niso.
[/quote]
Propadli psiholog seveda ne sme manjkati v taki temi. Je pa logično, da tak nesposoben pacient nima drugega kot da si najde drugo mamico, ker sam bi crknil v roku 14 dni. In potem tak razlaga drugim o sposobnosti, a ni sposoben preživeti sam 14 dni. Namesto, da tale propadli psiholog Robi prodaja svoje zgrešene analize naj se raje nauči kaj skuhati sam, če ne drugega saj hrenovko.