Sem premišljevala ali naj napišem ali ne.. da ne bo razumeljeno, da posplošujem ali sem črnogleda…
ampak podoben primer sem poznala (bežno, ker so bili otroci toliko stari kot jaz). Idealna družina, športniki, pridni, uspešni, lepo vzgojeni. Nikoli slišal dretje.. ampak otrok se jim je pri 16ih obesil. Drugi sicer živi doma ampak jima nikoli ni oprostil krivde. Saj je verjetno bolj izjema, ampak dokler ne veš kaj je za 4imi stenami, je težko govorit.
Saj pravim, mi smo bili vzor pridnih otrok. Je bilo dovolj, da se je očetu dvignila obrv na drugi strani mize. Hvala, prosim, nobenega letanja naokoli… ampak za tem je za 4imi stenami pela palica in trda roka. Ne velikokrat ampak ko je, smo to dobro vedeli vsi.

Priženila sem se na kmetijo, na kateri živiva midva z družino v mansardi. Mož je prevzemnik kmetije. Dedek in babica in prababica doli in pa doma je še mlajši sin.
Prej sva se bolj ali manj obiskovala.
Preselila sem se, ko sem bila tik pred porodom.
Zadnji mesec dva pred porodom sva še malala stanovanje in polagala pološčice.
Nekega dne se je prislikala tašča v mansardo z vedrom in cunjami češ da bo ona meni to spucala. Sem ji rekla hvala lepa sem že sama, neko malnekost bom še jutri končala, lahko pa spijeva kavo/čaj.
Ko sem izjavila, da bomo si sami kuhali in prali da naj neha hodit nama pospravljat je prababica od silne sile zbolela in obležala za 2 tedna, češ da je ibržna.
Otroci so z mano gori, ko sem jaz doma oz z mano zunaj. Vmes sicer gredo za kake pol ure uro malo dol pa še to ne vsak dan. Večino se vidimo zunaj na vrtu/dvorišču.
Prababica me osira po vasi, da ne pustim otrok k njim in da ščuvam otroke proti dedku in babici in njej.
Ko so bili otroci stari 2 leti smo jih dali v vrtec vse brez pardona.
Prababica je spet zbolela in obležala za dva tedna – kakšna sramota – babica in prababica sta doma mi pa deco k ljudskih pošiljamo, da so tam lačni pa tepejo jih vsaki dan.
Na dopust hodimo sami.
Pakiramo samo, skupaj z otroci ali pa ko gredo otroci spat.
Ko so bili otroci še majhni sem dostikrat pakirala od 23-02
Gremo pa parkrat letno na kak družinski izlet ali pa kak dan se kopat skupaj z vsemi.
Pa med vikendom imamo ob sobotah in nedeljah skupno kosilo.
Ob sobotah skuhava z možem v mansardi.
Ob nedeljah tast in tašča – tole večkrat preskočimo, ker radi ob nedeljah kam gremo. Tak al tak smo čez teden bolj malo skupaj.
[/quote]

Imate pač take odnose. Škoda, da otroci nimajo bolj pristnih stikov z sorodniki, ampak to je vaša odločitev. Nič narobe, samo ne vidim zakaj bi bilo treba vihati nos dad tistimi družinami, kjer imajo pa drugačne, bolj povezane odnose.
Ni vsaka povezanost odvisnost ali izkoriščanje.

Tako vzgojo smo imeli mi. Dovolj je bilo, da te je le oče grdo pogledal. Smo sedeli/stali mirno kolikor časa si hotel. Sicer si jih dobil in to ne “eno po riti” ampak konkretno. Pa največkrat ni bilo treba, smo se bali že “grdega pogleda”.
Ker sem mnenja, da taka vzgoja ni za nikamor in ker se v tisti jezi ne bi kontrolirala, grem raje predihat in potem delam red. Rezultat je, da red “drži” 5 min. Potem pa ponovi vajo.
[/quote]

Sanja se ti ne o vzgoji, jezen clovek sploh ps zenska nista sposobma niti sebe vzgojiti, kaj sele druge…

Da imamo jezne obraze trdite zgolj nevzgojeni. Ce temu ne bi bilo tako, potem me tudi otroci ki sem jih udaril ne bi marali. Nasporotno pa, tisti ki jih pa nisem, pa bi jih moral, oni mene bijejo in me zelijo videti crknjenega.

Sem premišljevala ali naj napišem ali ne.. da ne bo razumeljeno, da posplošujem ali sem črnogleda…
ampak podoben primer sem poznala (bežno, ker so bili otroci toliko stari kot jaz). Idealna družina, športniki, pridni, uspešni, lepo vzgojeni. Nikoli slišal dretje.. ampak otrok se jim je pri 16ih obesil. Drugi sicer živi doma ampak jima nikoli ni oprostil krivde. Saj je verjetno bolj izjema, ampak dokler ne veš kaj je za 4imi stenami, je težko govorit.
Saj pravim, mi smo bili vzor pridnih otrok. Je bilo dovolj, da se je očetu dvignila obrv na drugi strani mize. Hvala, prosim, nobenega letanja naokoli… ampak za tem je za 4imi stenami pela palica in trda roka. Ne velikokrat ampak ko je, smo to dobro vedeli vsi.
[/quote]

Ko in ce bos doumela, da oceta nikoli imela nisi, niti nisi vzgojena, bos sploh imela temeljni pogoj, da si sama najdes lastno sreco.

^^ Točno tako, ukrepat moraš takoj. Če ti predihavaš jezo, sonce pač misli, da mu je dovoljeno, nihče te ne bo čakal, da se umiriš in se potem ure in ure pregovarjaš, zakaj nekaj, na kar je sonce že pozabilo, ni prav.

Otroci so s starimi starši vsaj pol ure do uro dnevno sami in pa zunaj se videvajo – to je potem skoraj celo popoldan, ker od pomladi do jeseni smo veliko zunaj (vrt, sadovnjak, delo okoli hiše, drva, njiva, košnja, spravilo itd itn – tu smo vsi skupaj).
Tudi sedaj so cele počitnice doma (koliko ne gredo na kake tabore ali počitnice kam) in s tastom in taščo – sicer se večino časa igrajo zunaj in pa v mansardi (ker imajo tam igrače).
Tast in tašča in svak se ne pritožujejo ampak jim je takšna ureditev ok.
Osirala nas je samo prababica, ki si je predstavljala, da bom jaz 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prepustila otroke njej in njeni oskrbi, da bom imela čas it na njivo in na splošno je bila mnjenja, da so otroci njena pristojnost, ker je spravla gor svoje otroke, svoje vnuke in da ostali pojma nimamo otrok vzgajat. Jih pa skoz manipulira in podkupuje in res nisem rada, če so sami z njo. Sedaj že sami vidijo in čutijo, da ima fore in se je kar malo izogibajo, kriva pa sem v njenih očeh seveda jaz. Zaradi mene. Lahko živim s tem.

Ko in ce bos doumela, da oceta nikoli imela nisi, niti nisi vzgojena, bos sploh imela temeljni pogoj, da si sama najdes lastno sreco.
[/quote]
Oh nehaj no. Očeta sem imela verjetno več kot (če jih sploh imaš) tvoji otroci. In danes se razumemo bolje kot v marsikateri družini.

Elli… pri nas vzgajava oba. In če mene razpištolita (redko) vstopi mož mirno in avtoritetno. Če razpištolita njega pa ja. V tem času sta dojela, da midva pač stopiva skupaj in da ne moreta nobenega “zaviti okoli prsta” je bolje.
Če ti da kaj vedeti grem z mojima otrokoma kamorkoli. Sta pa doma živahna in razni “pazi” ne hasknejo, dokler ni nesreče. Takrat pa ja.. moram predihati. Da bi bila pa nevljudna do kogarkoli, ne bi ubogala ko gre za resno stvar… to pa je zelo redko.

Sanja se ti ne o vzgoji, jezen clovek sploh ps zenska nista sposobma niti sebe vzgojiti, kaj sele druge…

Da imamo jezne obraze trdite zgolj nevzgojeni. Ce temu ne bi bilo tako, potem me tudi otroci ki sem jih udaril ne bi marali. Nasporotno pa, tisti ki jih pa nisem, pa bi jih moral, oni mene bijejo in me zelijo videti crknjenega.
[/quote]

In glede na napisano.. ti meni praviš da nimam pojma o vzgoji? 🙂

Sem premišljevala ali naj napišem ali ne.. da ne bo razumeljeno, da posplošujem ali sem črnogleda…
ampak podoben primer sem poznala (bežno, ker so bili otroci toliko stari kot jaz). Idealna družina, športniki, pridni, uspešni, lepo vzgojeni. Nikoli slišal dretje.. ampak otrok se jim je pri 16ih obesil. Drugi sicer živi doma ampak jima nikoli ni oprostil krivde. Saj je verjetno bolj izjema, ampak dokler ne veš kaj je za 4imi stenami, je težko govorit.
Saj pravim, mi smo bili vzor pridnih otrok. Je bilo dovolj, da se je očetu dvignila obrv na drugi strani mize. Hvala, prosim, nobenega letanja naokoli… ampak za tem je za 4imi stenami pela palica in trda roka. Ne velikokrat ampak ko je, smo to dobro vedeli vsi.
[/quote]

Zgornjega prikazovanja idele tudi jaz nisem vedela a komentiram a ne. A na splosno velja, da mirni in ubogljivi otroci ne pridejo dobro skozi zivljenje. Niso pripravljeni na okolje, ki ni tako romanticno, nekke obcepijo pozabljeni, neopazeni, ker pac niso problematicni. Nikogar ne zanimajo zares, ker “ni nic od njih” -v smislu borbe /zavzemanja zase.

Zgornjega prikazovanja idele tudi jaz nisem vedela a komentiram a ne. A na splosno velja, da mirni in ubogljivi otroci ne pridejo dobro skozi zivljenje. Niso pripravljeni na okolje, ki ni tako romanticno, nekke obcepijo pozabljeni, neopazeni, ker pac niso problematicni. Nikogar ne zanimajo zares, ker “ni nic od njih” -v smislu borbe /zavzemanja zase.
[/quote]

Ja. Točno to. To je pa tisti drugi del, ki ga občutim tudi sama. V vsem tem prilagajanju in ubogljivosti pozabiš nase in v kolikor se konkretno ne spraviš k sebi, to lahko vodi le v nezadovoljstvo.

Imam samo priženjene, sva pa dogovorjena, da konflikte/izzive, ki jih imajo otroci z mano, rešujem jaz, se on ne meša. Imam več avtoritete kot on, vendar se tudi jaz ne mešam v “njegovo”, o vzgoji pa se veliko dogovarjava, ker prej je bila nikakva oz. odsotna, ker se nista z bivšo kaj dosti z otroki ukvarjala – no, ona se še vedno ne, ampak to ni predmet debate. Jaz jim povem takoj, isto sekundo, četudi sem razpičkana, ampak se ne derem, lepo povem in gremo dalje. : ))

Men se zdi, da se vedno kaj naučim pri vzgoji. Nočem jima dati tako trde vzgoje, kot sem jo imela sama, saj hočem, da sta samostojna, da se znata postavit zase, ampak da bosta vseeno vedela kaj je prav in kaj ne. In priznam velikokrat ne vem kaj in kako. Potem sta si pa še tako različna, da enega lahko enostavno umiriš, medtem ko pri drugem bi včasih najraje rjovela v zrak, pa ne bo nič. 🙂 🙂 Večinoma pa, če je ok dan (ni kake lune) se dogovorimo v normalni jakosti (jaz če sem jezna se ne derem ampak govorim čez zobe – takrat vesta, da je hudo resno 🙂 ) in shajamo brez pretresov čez dan. 🙂

Pred nekaj dnevi je bila zanimiva dokumentarna oddaja, ulovil sem le rep, ko je nek “stric” govoril o odnosih. Govoril je o internetni zasvojenosti, o soodvisnosti, ki je včasih bila in jo danes zamenjuje samostojnost, ki je dejansko poguba in strašen dolgčas in trpljenje ljudi.

Če kdo ve za katero oddajo je šlo in za katerega strokovnjaka, naj prosim napiše.

Nisem gledala.. je bil Juhant? On ima zelo dobre nasvete.

Sem edinka. Vzgajal me je v večini oče. Pel je pas, kuhalnica. Veljala in še veljam za ubogljivo in nekonfliktno osebo, ki ji lahko naložiš vse in še več in se ne bo pritoževala ampak naredila naročena in potem še niti ne bo zahtevala plačanih nadur.
Ko sem rodila prvo hčer, je bila le ta kopija mene. Če kdaj ni ubogala je fasala kazenski stol, uspavanje smo se šli po metodi izjokavanja. Rezultat: točno tak otrok, ki ga opisuješ. Uboga na prvo besedo, naredi vse, da bosta mamica/ati/vzg srečna in da bo jo imela rada. Svoje želje in hotenja zatira, popolnoma se podredi avtoriteti. Kam jo postaviš tam stoji. Vsi otroci v vrtcu/šoli so jo šetali sem tja kot malega peseka. Ni imela nobene prave prijateljice, kljub temu je bila neizmerno srečna in vsa srečna pripovedovala kako se je tisti dan igrala s tem in tem in da je ta in ta sedaj njen prijatelj (otrok ki je pač tisti dan ostal sam, ker njegovega prijatelja ni bilo v vrtec – naslednji dan je že več ni šmirglal).
Potem smo dobili sina. Upornik/kolerik. Vzgojne metode, ki so “delovale” pri hčeri, so pri njem povzorčile napad (samo)agresije in samopoškodovanja (v napadu ipik se je butal z glavo v tla/steno, grizel svojo roko do krvi).
V tistem času sem pogruntala tudi, da smo hčer fajn zavozli z avtoritetnim pristopom in da bo treba tukaj naredit, da je ne bodo celo življenje vsi šetali in da bo pridobila na samozavesti.
Odkrila sem princip sočutnega starševstva in sedaj nekak furamo.
Sem pa morala predvsem prevzgojit sama sebe.
Šla sem na terapije, kjer sem potegnila iz sebe kar precej potlačenih spominov in otroštva.
Predvsem so temeljili na paniki, ki me je prevzela, ko sem naredila kaj nabrobe, češ da bom seda fasala jih s pasom, nisem mogla dihat, grozen strah.
Pa sem bila stara max 4/5 LET. PAS pri 4/5 letnem otroku?!?! Pa to ni bil samo en udarec. To je padalo z vso silo dokler očetu niso spustili ventili. Zakaj? Kaj lahko naredi 4 do 5 letni otrok ali še mlajši, da si to zasluži? Polije sok. Ne skoči na prvo besedo. Ne deli igrač? Noče spat sam, ker ga je strah?
Dajte no bodite resni.
In ne mi sedaj, da bosta moja otroka razvajena. V vrtcu/šoli ju oba zelo pohvalijo kako sta prijazna, pridna in sočutna ter priljubljena. Tudi obiski so že večrat ju pohvalili.

evo, spet ena ki je požrla vso pamet sveta in bi reševala s pogovorom lumparijo otroka, ki ne zna govoriti.
Ena vzgojna ni pretepanje!
[/quote]

Ena nikoli ni dovolj, nikoli se ne konča pri eni. Se pa začne. Z eno vzgojno ne moreš naučiti otroka veh lekcij, saj jih je nešteto.

Napačno ti to razumeš, ravno o tem je bilo govora, ta soodvisnost je pomenila polnost in zadovoljstvo življenja, današnja samostojnost je neizmeren dolgčas, trpljenje, nezadovoljstvo in poguba ljudi.

In glede na napisano.. ti meni praviš da nimam pojma o vzgoji? 🙂
[/quote]

Ne, glede na doziveto žnjtokrat. Sem namrec eden izmed “Jeznih obrazov”.

Resnica je ravno obratna, takega zafrkanta tezko srecas. Vecinoma znajo to prepoznati le se nepokvarjeni otroci.

Si preveč Kekca gledal.

Lepo je, če med generacijami vladajo lepi odnosi. Nič ni narobe s tem, če stara mama skuha kosilo (lahko samo mineštro) za mlado družino, popazi vnuke, drugo pa je, če se stare starše izkorišča na vse kriplje, da vozijo vnuke na vse dejavnosti, hodijo na govorilne ure, perejo, likajo in ne vem kaj še vse delajo mladi družini. In prav je tudi, da mladi starim staršem na stara leta nekako vrnejo to skrb in jim pomagajo, ker slej ko prej je vsak človek potreben pomoči drugega.
Sicer pa – stari starši naj postavijo meje, do kje lahko pomagajo mladim družinam. Včasih imam občutek, da se tudi silijo, ker si mislijo, da mladi brez njih ne zmorejo in hočejo imeti vse pod kontrolo.

Zadnjih 20 let je človeštvo “fasalo”, poleg ostalih sranj in obremenitev (fenimizem, migracije), še dve NOVI, zelo HUDI odvisnosti:

1. Odvisnost od spleta. Povprečje visenja na spletu je, tako zadnje ugotovitve, OGROMNIH 6,5 ure na dan.

2. Odvisnost od odnosov.
Žene/ženske so odvisne od mož, seveda tudi obratno, otroci od mater, očetov, babic, mame in očetje od babic, pa tudi babice od vnukov (sploh ne počivajo, pa bi morale).

Samske ženske pa odvisne od tipov, barab, tipi pa od deklet, žensk, celo zmešank.

Poznam vsaj deset 20-letnic, ki jim je pomembno samo, da “imajo fanta”.
Posledično seveda letno zamenjajo letno 3 ali 4 “komade” fantov.

Menjajo samo zato, da lahko naokrog govorijo, da imajo fanta.
Ker bog ne daj da bi rekle: nimam fanta, ga pravzaprav niti ne rabim, še posebej ne posesivnega…

In kaj bi nenazadnje rekle prijateljice, mama, babica, sodelavke v službi?

Druge, dosti bolj redke pa takole: delam, študiram ob delu in počasi pripravljam, da grem delat v tujino.

Kaj mi bo mlinski kamen okoli vratu – fant, ljubezen, nora čustva, drame, izsiljevanja, prepiri, kdo bo koga, njegova morebitna kurbanja, ? To ni zame.

Glede odvisnosti od odnosov berite Sanjo Rozman. Pa seveda tudi druge avtorje.

In se vprašajte, če ste lahko nekaj let sami. Da se dodobra spoznate…
Pravi/prava enkrat mogoče pride v naša življenja, če (sploh) pride.

Mogoče pa parvi/prava sploh ne pride, ker ni tako namenjeno!

Meni se zdi, da je tak način življenja posledica permisivne vzgoje, ki so jo v tistih časih pričeli uporabljati starši. Večina nas je zrasla gor ob “trših prijemih”, pa so starši rekli, da njihovi otroci pa že ne bodo tega doživeli in so otrokom vse dopustili. Zelo težko je, še vedno, najti pravo “mero” pri vzgoji.

Zadnjih 20 let je človeštvo “fasalo”, poleg ostalih sranj in obremenitev (fenimizem, migracije), še dve NOVI, zelo HUDI odvisnosti:

1. Odvisnost od spleta. Povprečje visenja na spletu je, tako zadnje ugotovitve, OGROMNIH 6,5 ure na dan.

2. Odvisnost od odnosov.
Žene/ženske so odvisne od mož, seveda tudi obratno, otroci od mater, očetov, babic, mame in očetje od babic, pa tudi babice od vnukov (sploh ne počivajo, pa bi morale).

Samske ženske pa odvisne od tipov, barab, tipi pa od deklet, žensk, celo zmešank.

Poznam vsaj deset 20-letnic, ki jim je pomembno samo, da “imajo fanta”.
Posledično seveda letno zamenjajo letno 3 ali 4 “komade” fantov.

Menjajo samo zato, da lahko naokrog govorijo, da imajo fanta.
Ker bog ne daj da bi rekle: nimam fanta, ga pravzaprav niti ne rabim, še posebej ne posesivnega…

In kaj bi nenazadnje rekle prijateljice, mama, babica, sodelavke v službi?

Druge, dosti bolj redke pa takole: delam, študiram ob delu in počasi pripravljam, da grem delat v tujino.

Kaj mi bo mlinski kamen okoli vratu – fant, ljubezen, nora čustva, drame, izsiljevanja, prepiri, kdo bo koga, njegova morebitna kurbanja, ? To ni zame.

Glede odvisnosti od odnosov berite Sanjo Rozman. Pa seveda tudi druge avtorje.

In se vprašajte, če ste lahko nekaj let sami. Da se dodobra spoznate…
Pravi/prava enkrat mogoče pride v naša življenja, če (sploh) pride.

Mogoče pa parvi/prava sploh ne pride, ker ni tako namenjeno!
[/quote]
Odvisnost od odnosov si v celoti kiksnilo, zraslo v tvoji hinavščini, kar je pa res pridobilo je nezmožnost odnosov, ki razžira ljudi in jih razčloveči in v to kategorijo najbrž spadaš samo. Odvisnost ali sodvisnost od odnosov sta pomenila zadovoljno življenje, to kar imate pa zmešanke nezmožne odnosov danes, je pa ravno nasprotje.

Kolikor jaz opažam, gre predvsem za kontrolo s strani babic.
Poznam primer: stari starši spodaj, mladi zgoraj; trije otroci/vnuki, ampak babica določi tudi, kakšne bodo ploščice v kopalnici, z dedijem jih vozita iz in v vrtec/šolo, kuhata, pereta…
Kadar pridem tja, imam občutek, da vnuki niso vnuki, pač pa njuni otroci. Potem me peljeta še gor pogledat njihovo stanovanje/ meni nerodno/, ker moram kao videti nove ploščice v kopalnici, ki jih je izbrala babica.
Stanovanje pa, kot bi treščila bomba, res so otroci trije, ampak njihova mama, babičina hči, nima nikoli časa pospraviti vsaj toliko, da se ne spotikaš čez igrače, koneckoncev pa bi lahko otroke naučila pospravljati za sabo.
Kuhinja, čeprav ne kuha kaj dosti, v totalnem razsulu.
Jaz imam dve hčerki, odrasli, ampak za svoja stanovanja skrbita sami, še nikoli mi ni prišlo na misel, da bi jima jaz pospravljala, pa imata vedno čisto in pospravljeno, vsaj kadar sem jaz tam.
Itak redko pridem na obisk, večinoma onidve prideta k meni z vnuki.
Zaenkrat se vsi dobro razumemo, ampak jaz se dobro razumem tudi s svojim možem, očetom mojih hčera

Odvisnost od odnosov si v celoti kiksnilo, zraslo v tvoji hinavščini, kar je pa res pridobilo je nezmožnost odnosov, ki razžira ljudi in jih razčloveči in v to kategorijo najbrž spadaš samo. Odvisnost ali sodvisnost od odnosov sta pomenila zadovoljno življenje, to kar imate pa zmešanke nezmožne odnosov danes, je pa ravno nasprotje.
[/quote]
Ti ciljaš na harmonično daj-dam sobivanje, jaz pa namerno (zaradi slabih izkušenj iz preteklosti) živim tako, da sem samozadostna.
In prav lepo mi je.
Socialna mreža je zgrajena, a ne z namenom izkoriščanja ali koriščenja uslug.
Če se tebi to zdi zmešano, je to izključno tvoje mnenje.