A 50 in 60-letnice pa nimajo zahtevnih služb, kjer se zahteva človeka in pol in si zato ob vikendih ne želijo prostega časa ?
[/quote]

Tu sem imela v mislih tiste babice, ki so že v penziji. Pa ne ravno tiste, ki so odšle v penzijo pred kratkim in še niti niso dobro prišle k sebi.
Uf, sem pa sama v teh letih in si ne predstavljam, da bi po napornem delovniku ob prostih vikendih pazila in skrbela še za otroke, sploh mlajše.

Jest tudi mislim, da so geni 😁😁 čeprav pri tehle sta oba otroka takšna – in bi človek najraje tepel starše iz foušije😁
[/quote]

Imajo pač tudi srečo 😊 Jaz sem pri prvem prišla tako gladko skozi, pri drugem sem pa poplačala še vse za nazaj ☺ Ampak kaj češ, oba sta moja, čeprav je z enim lažje, z drugim pa nikoli ni dolgčas 😊

Jest tudi mislim, da so geni 😁😁 čeprav pri tehle sta oba otroka takšna – in bi človek najraje tepel starše iz foušije😁
[/quote]

Replika: kjer starša soDELUJETA, ni potrebno praktično nobenih besed, ker je otrokom najbolj naravno, da se učijo z vzgledom.

Ps: lno je; lažje druge tepsti iz foušije kako se NAučiti SOdelovanja.(ženska gospodar-piši kući propalo!)

Replika: kjer starša soDELUJETA, ni potrebno praktično nobenih besed, ker je otrokom najbolj naravno, da se učijo z vzgledom.

Ps: lno je; lažje druge tepsti iz foušije kako se NAučiti SOdelovanja.(ženska gospodar-piši kući propalo!)
[/quote]

Prvi del se strinjam. Drugega dela pa ne razumem. Zakaj bi kdo moral biti gospodar?
Saj nismo v sužnjelastništvu.

Imajo pač tudi srečo 😊 Jaz sem pri prvem prišla tako gladko skozi, pri drugem sem pa poplačala še vse za nazaj ☺ Ampak kaj češ, oba sta moja, čeprav je z enim lažje, z drugim pa nikoli ni dolgčas 😊
[/quote]

Aha. 😊 moja dva se mi zdita zelo pridna, ko smo sami, ko pa smo pa v njihovi družbi, samo v tla gledam 😳😳 😁😁

Prvi del se strinjam. Drugega dela pa ne razumem. Zakaj bi kdo moral biti gospodar?
Saj nismo v sužnjelastništvu.
[/quote]

Točno to je vaš/ženski problem:
“ne razumem”
vse ostalo so zgolj logične posledice, vključno s sužnjelastništvom v medsebojnih odnosih.

Točno to je vaš/ženski problem:
“ne razumem”
vse ostalo so zgolj logične posledice, vključno s sužnjelastništvom v medsebojnih odnosih.
[/quote]

Jaz problema nimam, ne glede na to, da bi me ti rad prepričal, da ga imam. In ne sužnjelastništvo ni nikoli “logična posledica” ničesar, ne vem v kakšnih odnosih ti živiš.

Replika: kjer starša soDELUJETA, ni potrebno praktično nobenih besed, ker je otrokom najbolj naravno, da se učijo z vzgledom.

Ps: lno je; lažje druge tepsti iz foušije kako se NAučiti SOdelovanja.(ženska gospodar-piši kući propalo!)
[/quote]
Ti si se učil vozit kolo v vzgledom? Gledal si mamo kako se vozi in naslednji dan si se že sam vozil točno tako kot se ona vozi?

Zgled ni dovolj, otrok rabi LASTNO izkušnjo, mora naredit napake, mora občutit lasten neuspeh in tudi uspeh

Kolikim od lastnih štirih si kdaj usrano plenico zamenjal? Si vse sploh že videl?
Kolektivna soodvisnost, ane. Če bi oni, od katerega si odvisen, še namesto tebe kavsaril, bi tudi tvojih revežev ne blo. Kaj dela pijača in babja rit neumna…
Tebi jih še živijo in vzgajajo drugi! Ne le kdaj pa kdaj preživljajo.

Niso na videz sposobne, so sposobne in mocne zenske, ki so v svojem casu lahko naredile vse zase, za moza in za otroke, vse so speljale brez tezav.
Zato pa so zdaj otroci nesposobni, ker so odrascali ob sposobnih mamah in jim niso dorasli!

Edina napak, ki so jo naredile, je ta, da so bile nespametne in niso otrok naucile tega, kar same znajo.
[/quote]

Kolikor vem, jim niso dovolile, da bi sploh kaj delali. Vse do odraslosti, ko so uvideli, da bodo morali.
Njih pa matere res niso naučile, ker niti časa niso imele od vsega garanja.
To garanje se je njihovim otrokom vtisnilo v spomin, da so menili, da bo njihovim otrokom to prihranjeno.
Kot vidimo, sedaj so blizu 40, jim niti najmanj ni. Sedaj se njihov boj šele začne.
Tako da, starši, naučite otroke vsega, saj jim bo to le v korist.

Keč je v duhovni energiji. Tudi udariti je treba znati in natancno vedeti zakaj in cemu. To danes zna res malo malo kdo. Tisti pa ki to znamo, nam po vecini treba ni, ker so otroci izredno dovzetni za duhovne energije.

Sem srecal sosedo s soncki na hodniku, so se v trenutku vsi umirili tmauck me je objel za nogo, pricesko sem pobozal, mamicinega ljubimcka pa sem umiril s strogim a neobsojajocim pogledom.
Z njihovo “glavo druzine” sva samo se na doberdan…

Vzgajamo ali zavajamo vsi, ce je clovek kolikor toliko v druzbi se tega ne da losat.

Zelo zelo zslostno pa je, da sm moral se ne leto nazaj na pumpi, vojakinji postavit meje. Je stala mirno k vkopana, v trenutku je nastala smrtna tisina…
[/quote]

Škoda, da se ti ne ljubi delat. Koliko bi lahko doprinesel družbi s svojimi duhovnimi sposobnostmi in še plačan bi bil… Anede, bolš je kvakat in socjalno vlečt! Gre hitrej in brez muje. List vse prenese.

Ti si se učil vozit kolo v vzgledom? Gledal si mamo kako se vozi in naslednji dan si se že sam vozil točno tako kot se ona vozi?

Zgled ni dovolj, otrok rabi LASTNO izkušnjo, mora naredit napake, mora občutit lasten neuspeh in tudi uspeh
[/quote]

Se je učil. Tepeža in pijančevanja. Kurbanja in zapustitve lastnih otrok. V malem.

Ah ja, tale zapis, je, seveda, tendenciozno zapisan in prikazan. Nekatere družine med seboj “od nekdaj ” medgeneracijsko sodelujejo. Starši so generacije vpeti v kariere, in verjemite, brez medgeneracijskega sodelovanja bi šlo zelo težko. Mene (kategorija 50-60 let) so pazili stari starši, pravzaprav je šel dedek celo v pokoj, da so moji starši delali kariero. Kuhanje kosil, varstvo otrok, skupno dopustovanje, je bila stalnica. Ko so se stari starši postarali, sem se pri 19 odselila k starim staršem in jim nato zagotavljala nego in vartsvo (do smrti).
No, nato je moja mati pazila moje otroke (včasih tudi oče, a je šel pač kasneje v pokoj), prihajala k nam, redno kuhala, …, sodelovala pri vseh družinskih obveznostih, ker sva z možem delala noč in dan, pogosto dežurstva… In še sedaj babica odhaja z nami na dopust (otroci pa so odrasli) In ja, ko bodo vnuki, se popolnoma vidim v vlogi babice, ki sodeluje pri vzgoji in skrbi za otroke; po drugi strani pa bom nudila pomoč in skrb materi, dokler bo potrebno. Poanta je v povezanosti družin, sodelovanju med mladimi in starejšimi, ne pa poudarjanje, “kako vse zmorem sam, a ob tem trpim” (zakaj že’).

No, jaz tudi tako mislim.

Vse je odvisno od interesov/potreb/medsebojnega razumevanja. Ne delajo vsi kariere da bi bili pripravljeni po cele dneve namenjat sluzbi/izobrazbi/delu. Saj otroci nas ne rabijo non-stop, ampak ko so majhni pa ne vem, ce so non-stop babice/dedki (kaj sele varuske) najboljsa izbira. V tem primeru ne razumem cist zakaj moras imet otroka, ce ne mores za 5-10 let njemu namenit veliko svojega casa? Pa tudi druzine so zelo razlicne. V enih se da zment, pa vsak mal nazaj stopi in se prilagi, drugod pa pac ni tako. Jaz sem imela pri varstvu kar nekaj pomoci (nekaj namesto vrtca, pa predvsem ob boleznih, pocitnicah), glih kuhat in cistit mi pa ni nihce hodil. Tud zdaj probam pomoc starsem vrnit, tako, da jaz kaj naredim za njih, namesto njih.

NinaP, menda imata z možem 4 otroke in je vse gor spravila tvoja mati, ki je k vam hodila zjutraj in odhajala zvečer, ko je postorila vse v zvezi z otroci in domom. Jasno, če sta z možem delala kariero, je časa zmanjkalo za kaj drugega.
Meni pa veliko pomeni, da sva z možem tista, ki sva čimveč z otroki, jasno je tu še vrtec, pa šola, pa okolje, prijatelji, a ker sva si otrok zaželela midva, sva tudi primarna vzgojitelja in skrbnika, ne pa samo denarnica, starša na papirju, ki sta ves čas odsotna.
Najini otroci imajo normalne stike s starimi starši, bratranci in sestričnami, ampak res jih ne rineva drugim v obveznost, če ni nujno ali pa tako željeno s strani drugih.

Tu ne gre za to, da stari starši zmorejo/ne zmorejo, temveč, otroku s5aršev ne more nadomestiti nihče.
Tole opravičevanje z medgeneracijskimi povezavami in delanjem kariere, je le zatiskanje oči pred dejstvi, namreč, otrok dnevno rabi fizično prisotnost starša in to v pravem pomenu besede. Ne njegov nadzor. Temvrč starša celostno, fizično in psihično, emocionalno.
Tisti, ki se mislite tolažiti z izgovori, pomislite raje, koliko ste bili v resnici prikrajšani, ker starša nista bila poleg.
Stari starši so lahko max vpeti v pomoč svojim vnukom le do 4h na dan.
Noben izgovor o upravičeni odsotnosti staršev, ne bo realen.
Odsotnosti staršev se ne da z ničimer nadoknaditi. Enako je z napačno vzgojo.
Popravljajo se le malenkosti, slabi šivi.
Taki odrasli ljudje do smrti iščejo svoje starše, njihovo prisotnost in pozornost.
Ne glede na to, kako so navzven samostojni in uspešni.

Ni res. V bistvu je to, o čemer piše Nina P, v sodobnem svetu eden najboljših receptov za to, da otroci dobijo vse, kar potrebujejo. Otroci potrebujejo nekoga, ki ima zanje čas, a v današnjem svetu tudi starši, ki ne delajo kariere, tega časa velikokrat nimajo. Iz službe hodijo ob štirih, petih! Idealno je, če otrok do takrat ni vsak dan v vrtcu ali podaljšanem bivanju, ampak ga pride prej iskat babica, kateri se ne mudi domov, pa v trgovino itd., ampak gre lahko lepo počasi v tempu vnukov še na igrišče, se usede z njimi na klopco in pokramlja, se igra doma z njimi – ali imajo današnji starši sploh čas in energijo za to poleg službe? Otrok to nujno potrebuje in večina družin ima malo bolj umirjen in sproščen tempo le med vikendi, med tednom pa zato enostavno zmanjka časa.

Problem je, če tega otroku starši ne zmorejo nuditi, a tudi ni nikogar drugega, ki bi jim to lahko dal. Če pa so tam ljubeči stari starši, problema pravzaprav ni.

Ni res. V bistvu je to, o čemer piše Nina P, v sodobnem svetu eden najboljših receptov za to, da otroci dobijo vse, kar potrebujejo. Otroci potrebujejo nekoga, ki ima zanje čas, a v današnjem svetu tudi starši, ki ne delajo kariere, tega časa velikokrat nimajo. Iz službe hodijo ob štirih, petih! Idealno je, če otrok do takrat ni vsak dan v vrtcu ali podaljšanem bivanju, ampak ga pride prej iskat babica, kateri se ne mudi domov, pa v trgovino itd., ampak gre lahko lepo počasi v tempu vnukov še na igrišče, se usede z njimi na klopco in pokramlja, se igra doma z njimi – ali imajo današnji starši sploh čas in energijo za to poleg službe? Otrok to nujno potrebuje in večina družin ima malo bolj umirjen in sproščen tempo le med vikendi, med tednom pa zato enostavno zmanjka časa.

Problem je, če tega otroku starši ne zmorejo nuditi, a tudi ni nikogar drugega, ki bi jim to lahko dal. Če pa so tam ljubeči stari starši, problema pravzaprav ni.
[/quote]

Naši stari starši so še vsi v službah.

Ni res. V bistvu je to, o čemer piše Nina P, v sodobnem svetu eden najboljših receptov za to, da otroci dobijo vse, kar potrebujejo. Otroci potrebujejo nekoga, ki ima zanje čas, a v današnjem svetu tudi starši, ki ne delajo kariere, tega časa velikokrat nimajo. Iz službe hodijo ob štirih, petih! Idealno je, če otrok do takrat ni vsak dan v vrtcu ali podaljšanem bivanju, ampak ga pride prej iskat babica, kateri se ne mudi domov, pa v trgovino itd., ampak gre lahko lepo počasi v tempu vnukov še na igrišče, se usede z njimi na klopco in pokramlja, se igra doma z njimi – ali imajo današnji starši sploh čas in energijo za to poleg službe? Otrok to nujno potrebuje in večina družin ima malo bolj umirjen in sproščen tempo le med vikendi, med tednom pa zato enostavno zmanjka časa.

Problem je, če tega otroku starši ne zmorejo nuditi, a tudi ni nikogar drugega, ki bi jim to lahko dal. Če pa so tam ljubeči stari starši, problema pravzaprav ni.
[/quote]
Hm, starši pri 30-tih so izčrpani, babice pri 60-tih, ali 70-tih so pa vse po vrsti kot zgleda hudo fit.
Če se odločiš za starševanje, potem ni vprašanja, ali imaš energijo za otroka.
Moraš jo imeti, kot moraš imeti željo biti z otrokom, sicer smisla v vsem tem ni – no, razen da dete pofotkaš za na FB in tam spremeniš status para v družino.-…

Po drugi svetovni vojni je moški delal, ženska je vzgajala, večina partnerskih vez. Potem je prišla povojna generacija, Kjer je bil važen mir v hiši in kaj bodo drugi rekli. Sedaj imamo potomce, ki so brez morale, egoistični, brez empatije. Zanimivo bo opazovati naslednjih dvajset let. Marsikateri ptič, m ali ž bo trdo pristal. To se že kaže in še bolj se bo.

Je ogromna razlika, če za tako zgodbo, kot jo opisuje NinaP, stoji ženina družina ali moževa.

Mislim, da bi bilo z moževo družino to nemogoče, razen v res redkih primerih.

Tole bi vas pa rada videla, pri 60, z naporno službo in izmenskim delom, pa da pazite vnuke in oskrbujete svoje starše oziroma če prav razumem, je živa samo mama. Good luck.

Razlika je tudi v tem, da so se včasih kmalu po 50. letu upokojili, če so želeli, in da generacija naših starih staršev praviloma ni živela 80 ali 90 let, ampak je bila povprečna starost precej nižja. Mojim staršem ni bilo treba skrbeti za nikogar od njihovih staršev (torej moje stare starše), niti za vnuke, ker smo otroci to zmogli sami.
Kako si ljudje predstavljajo, da bodo pri 60, 65 prišli ob 16., 17 uri domov iz službe in komplet skrbeli za svoje po možnosti nepokretne starše z nočnim dežuranjem (in prebujanjem) vred … me res zanima. In vsi si tudi predstavljajo, da pri 60, 65 ne bodo bolni ne sami, ne njihovi partnerji. Evo ravno en primer iz real lifea, ko mama gura in gura, stara 90 let in že zelo uboga, hči je pa pri dobrih 60 – in po 10 letih skrbi za mamo, poleg službe seveda – umrla zaradi raka.

Poanta takih zgodb je delo , natančneje so-delovanje. Danes pa delo ni več vrednota, to ustava trdi že na začetku, v svojem 2. členu. Zato za lenobo zboleva čedalje več posameznikov in rodbin.

Da je temu tako ni naključje, ravno obratno, gre za izredno dobro premišljen sistem vodenja množic z ciljem, da se voditelji množic okoristijo na račun delovnih ljudi.

Princip kraje je starodaven; “deli in vladaj, kjer se prepirata dva tretji dobiček ima,…”

Nekoč se je posameznike in cele rodbine pobijalo s kuglami in metanjem v jame, danes se jih s socialnimi in pravnimi produkti.

Ni zgodovina zastonj zapisala; “lenoba, vseh grdob grdoba”.