Noseča sem vendar ne z možem
Konec koncev me sploh ni zmotila njena zgodba”če je resnična”, zmotile so me ženske, ki dajejo take predloge in napotke. Je res toliko žensk pokvarjenih in nemoralnih ali jaz hodim po svetu z zaprtimi očmi? In potem se sprašujete, zakaj se dogajajo družinske tragedije, mož začne piti ona zboli za depresijo, mož enostavno ne more sprejeti tega in poglej ga zlomka, na koncu je za vse kriv mož. Ste se mogoče vprašali zakaj se je mož odtujil od nje, svetujete njej, ki si je nakopala težave sama, noben se ni vprašal, če je za vso situacijo doma mogoče kriva prav ona? Kar zaslabilo me je ob branju komentarjev,fuj!
se popolnoma strinjam – groza kaj vse se ne bi spomnile ene ženske in naredile…kar čez vsa trupla a ne…mislim kakšna hinavščina, zahrbtnost…potem pa jokajo kakšni, da so moški neiskreni, varalice, egoistični…pri sebi pometite in to v nuloooo najprej…jaz, da bi bila moški bi tudi pobegnila od takšnih hinavk in to z reaktivnim pogonom…
potem se človek res vpraša, če sploh še komu lahko zaupa in verjame in se nanj iskreno zanese, če v partnerstvu, kjer naj bi bilo vse to podpihujete in razširjate kot vse splošno sprejete takšne nečloveške vrednote kot jih opisujete in predlagate…
če sta delala na otroku z možem, pol ne vem kako nista sexala pol leta. In če je ta zgodba vendar le resnična ti svetujem, da otroka obdržiš. Biološkemu očetu povej kako je na stvari, daj mu možnost da se sam odloči kaj in kako. Lahko mu daš vedeti, da ga ne siliš v ničesar, ter da lahko sama vzgajaš otroka. Če bo želel anonimno sodelovati – rešita brez pompa. Možu pa tudi povej – mislim, da mu tako že lep čas visi dol za tebe in tvoje občutke. Torej – odloči se po svoji volji, s srcem. Otrok ni tukaj ničesar kriv. Jaz bi ga obdržala, definitivno. In podoben primer smo imeli v družini. Otrok je sedaj že odrasel. Biološki oče ga je nekajkrat prišel pogledati, vsi smo vedeli kaj in kako. Pa vendar – ta otrok in sedaj odrasel mož in oče je vendar na papirju imel očeta, ki je zanj še vedno pravi, le krvi nimata iste. Ni bilo lahko, ampak – ob rojstvu je bilo kristalno čisto. To malo bitje smo vsi vzljubili takoj. Že ob prvih brcah je bilo pozabljeno, kako je nastal.
Ja, in kakšno prihodnost bo imela če naredi splav? Ne bomo zdej moralizirali, ali je splav umor ali ne, ker tu bomo vedno vsak na svojem bregu in nihče ne bo nikogar prepričal v nasprotno. Čist realno poglej, kako bi izgledalo.
Draga avtorica, kako misliš pa možu splav prikrit? To je resen poseg z mnogo možnimi zapleti in kasnejšimi vnetji in po posegu ne boš kar veselo odskakljala domov in rekla, da si bila na kavi s kolegico. Res misliš, da ne bo nič opazil? In tudi če ne bo, kaj boš potem? Živela, kot da se ni nič zgodilo? Poznam ogromno žensk, ki so naredile splav in čisto vsaka od njih mi je zatrdila, da ni dneva, ko ne bi pomislila na otročka in da nikoli ne bo imela mirne vesti, pa tudi če je bil splav še tako upravičen. Ali pa si zamisli, da se mož vseeno odloči it na preiskave in vama tam povejo, da je možen vzrok za neplodnost tvoj splav oz. njegove posledice. Kaj mu boš rekla? Ali pa te pokličejo domov zaradi kakih informacij glede splava, oglasi pa se mož. Skratka, življenje se tako obrača, da je skoraj nemogoče, da mož ne bi nikoli izvedel za splav. Mu bi lahko vse življenje lagala? In ko bo enkrat v prihodnosti izvedel, bo itak tudi sranje.
In glede na “ozračje” v tvojem zakonu jaz niti slučajno ne bi dala prednosti možu pred lastnim otrokom. Zakon imaš že tako ali tako uničen, ali mogoče misliš, da se bo lepega dne kar vse popravilo nazaj na srečno zvezo? Na koncu ne boš imela ne srečnega zakona, ne otroka.
“Ne morem otroku nudit takega življenja” je najbolj butast izgovor. Kako pa veš kakšno življenje bo imel? Nihče ne ve, kaj ga čaka v prihodnosti. Otrok bo brez očeta, ja, to je res. Pa to res nepreklicno pomeni da bo nesrečen?
Karkoli boš naredila, bo štala in bo predvsem zate zelo hudo. Jaz sem bila tudi v situaciji, ko sem se morala odločiti ali narediti splav, ali obdržati otroka in si zakomplicirati življenje. Otroka sem obdržala in mi ni žal. Vsakič ko se mi nasmehne in me objame s tistimi majhnimi rokicami, me je groza ob misli, da bi naredila splav. Vse se zgodi z nekim namenom, tudi tvoja nosečnost. Mogoče je to uvod v nekaj izjemno lepega, čeprav je trenutno vse narobe. Pri meni je bilo tako.
Srečno.[/quote]
Zelo dobro napisano, podpis pod tole!
Ti si otroka želiš, zato ga obdrži. Glede na to, da ga imaš s čim preživljati, starejši pa je že velik, to sploh ne bi smel biti problem. Tvoj mož ni kaj prida, če ni hotel zdraviti neplodnosti in te ne upošteva. Vse ostalo je precej nepomembno. Lahko seksaš z možem in trdiš, da je otrok njegov (en mesec gor ali dol pri rojstvu ni tako pomembno, najbrž pa tudi mož ne bo šel računat dneva spočetja, mar ne?). Lahko mu poveš resnico, pa bosta videla kako naprej. Nikakor pa ne bi šla tega razlagat sodelavcu. Razen če ga ne nameravaš tožiti za preživnino. Če imaš dovolj denarja pa ga res raje ne vpletaj.
Nasveti so nekaj, odločitev bo na tebi. Vseeno pa ti polagam, da še enkrat prebereš post od lunce. To je tudi razlog, da se oglašam, ampak vidim, da je nekdo na to že opozoril.
Čustvena je le ena plat zgodbe, pravna pa druga, ki bo še zelo vplivala na čustva.
Kakor koli, zakon morata z možem rešiti, ker odnos, ki ga imata sedaj, ne pelje nikamor (zanositev gor ali dol), sploh pa vpliva na najstniškega otroka, ki definitivno vse to občuti.
Bi samo še dodala:
Ko boš enkrat naredila splav, poti nazaj več ne bo. Ne bo je.
Če že zdaj premišljuješ, kaj in kako, potem predlagam, da se vseeno najprej pogovoriš z možem, mogoče tudi z biološkim očetom, jaz mislim, da ima tudi on pravico in dolžnost vedeti, kaj mu je uspelo na enem pikniku narediti, pa ne zato, ker bi kaj želela od njega, ampak zaradi tega, ker resnica tudi osvobaja, na koncu. Včasih si moški želijo vedeti tovrstne stvari, odločitve v tovrstnih zadevah.
Nosečnost že dolgo ni več samo stvar ženske, mamice, ampak dveh, ki sta pri tem ustvarjala.
Kakorkoli, dobro premisli, preden boš v bolnišnici pod vplivom uspaval razširila noge za strganje in sesanje v tvojega otroka razvijajočih se celic – zarodka.
… resnica in iskrenost osvobajata,četudi na prvi pogled izgleda neznosno.
Splav ubija – mogoče še najbolj žensko, ki si otroka sicer želi.
Bližnjic tu ni, je samo odgovorno ravnanje – do sebe, moža in sodelavca.
Konec zgodbe je nepredvidljiv, če zbereš pogum, zna biti še celo osrečujoč.
Trpljenje rodi velike stvari.
Srečno.
Floskule floskule. Tudi če ne naredi splava, kmalu ne bo več poti nazaj. Res ne vem, kaj si sploh hotela povedati s tem stavkom.[/quote]
Ali ni očitno? Ali ta preprostost ne pove najbolj razumljivo?
Hotela sem povedat, da ji bo lahko žal. Da se bodo (lahko) v njeno zavest vrivali stavki, vprašanja, sem naredila prav, bi bilo kaj drugače, če bi povedala, soočila partnerja in sebe z dejstvi… In da če se bodo, da ne bo mogla zavrteti časa nazaj in se drugače odločiti. Niti ne bo mogla (če se bo za ta korak odločila) valiti krivdo za svoje občutke, posledice, na druga ramena, za samo dejanje splava ne, za okoliščine ja, za sam splav pa ne, nikakor, z ničemer, saj ta odločitev ne bo nič več ali manj kot samo njena odločitev.
Takšne stvari (lahko) ustvarjajo večje in podrobnejše dileme, vprašanja, kot pa se mogoče sliši. Na koncu, postavljajo pod vprašanje neko moralno osebnost, pa ne glede na to, ali je podprta z vero, cerkvijo, ali pa (samo) z vzgojo v otroštvu, miselnostjo njenih bližnjih, sosedov, prijateljev, znancev, sodelavcev, okolice v kateri se giblje, živi. Živela bo v okolju, v katerem sedaj živi, naj se raje vpraša, kako ji bo živeti v tem okolju, iz katerega ne bo mogla izstopit, niti ne bo mogel izstopit njen najstniški otrok, niti ožji družinski člani, ki jih ima rada, za katere ji je mar, pa ne glede na to, kakšno odločitev bo že naredila. In predvsem, kako ji bo živeti s svojo vestjo.
Splav ni nekaj, za kar odločitev naj bi se zgodila od danes do jutri.
Če bi se jaz odločala, bi izhajala iz izhodišča: KAJ BOM V SEBI LAŽJE O P R A V I Č E V A L A !!! S katerimi mislimi, dejanji, bom v sebi lažje shajala. Se z njimi pomirila. Z njimi živela.
Življenje ima pa že sedaj totalno mimo zapeljano, to pa je dejstvo, ki si ga ne more več preklicati, lahko samo še od tu naprej dela, dela, dela, pa v katerokoli smer že.
Draga avtorica!
Po mojem mnenju se ti tale aferica s sodelavcem ni zgodila slučajno. Glede na to, da ti je mož povedal, kaj se bo zgodilo v primeru nezvestobe, bi lahko rekla, da ti podzavest nekaj močno pripoveduje. Najbrž to, da je v zakonu nevzdržno in da hočeš ven.
Če misliš narediti splav, ga naredi iz pravih razlogov.
Mož, s katerim glede na napisano sploh nimata več odnosa, ni pravi razlog. Prav tako ne vajin otrok, ki je pri vsem tem nedolžen. Če se boš sklicevala na ta dva faktorja, boš družinske odnose samo še bolj obremenila in prenesla del krivde na ostale.To pa ne bo dobro.
Premisli in si začni reševati lastno življenje. Čisto odkrito, jaz sama ne bi zdržala pol leta v takšnem odnosu kot sta vidva…Tudi vajinemu otroku je najbrž že nevzdržno. Tale nosečnost je dejansko rdeči alarm, da bo vse skupaj vsak hip padlo čez rob.
Če ni provokacija, še moje mnenje.
Stvari so enostavne:
– otroka si želiš (pišeš, da sta ga poskušala z možem spočeti kar dve leti). Torej? Otroka jasno obdržiš!
– ker sta v igri dva moška in sta OBA soodgovorna za nastalo situacijo, ju enostavno OBVESTIŠ o novonastali situaciji (mož se je užaljeno distanciral in sta najmanj pol leta le na videz par, dejansko je s tem pustil za sabo praznino, ki jo je lahko ‘zapolnil’ nekdo tretji, biološki oče otroka (sodelavec) pa se je poročen spustil v avanturo in to ne da bi poskrbel za zaščito (tudi svojo, jasno)),
Še v razmislek:
– nismo več v 18. stoletju, ko so nezakonske otroke žigosali s pankrti, pa tudi ne v okolju, kjer bi žensko zaradi skoka čez plot kamenjali do smrti! Hvala sveti višnji za to, da živiš v civiliziranem svetu! NI TOREJ RAZLOGA ZA TO, da bi PODTIKALA, LAGALA, SKRIVALA DEJSTVA!
Skratka, ne zapletaj si situacije še bolj! Resnica slej ko prej pride na dan!
Vsakemu se lahko zgodi (morda ne ista situacija, lahko pa kaj enako usodnega), da ga v življenju grdo userje. Velja pa, da se moder in zrel človek sooči s situacijo iz oči v oči.
hja… prvo se vsedi, ornk premisli, pol se pa zavestno odloci in stoj za svojo odlocitvijo, kakrsna koli ze bo… bo le tvoja…
splava res ne pozabis, ni pa tko da vsak dan mislis na to…. pretiravajo…. pomislis vsakih toliko cas pa le…. enkrat na dve leti…
nikakor pa naj ti ne pride kakrsno koli podtikanje na misel (ps. ne morem verjet kaj vam vse pride na pamet)…. to pa res ne bos nikoli pozabila… vsako sekundo bos mislila na to, da je podtaknjen in razjedal te bo znotraj, ce si kolkr tolk postena, iz dneva v dan bolj….
vsekakor PRVO premisli in pol ukrepaj…. in seveda potem zivi mirno naprej, ker odlocitve ne bos mogla vec spremenit… kakrsna koli pa ze bo, bo premisljena in zate najboljsa v anem trenutku…
vse dobro ti zelim
Sama sicer nisem in ne bom napisala nobenega nasveta tej avtorici, ker iskreno povedano, nimam pojma, kaj bi naredila jaz v taki situaciji.
Lahko ti pa povem, da je tvoj post nadvse primitiven. Avtorica je napisala problem na forum ravno z namenom, ker jo zanima, kaj bodo imeli povedati še drugi ljudje. Dobila je ogromno odgovorov, kar je tudi želela. Seveda je pa na njej, kako se bo odločila. Če misliš, da naj vsi zginemo s tega foruma, potem ne vem, zakaj forumi spoh obstajajo in zakaj naj nekdo napiše vprašanje, če so vsi, ki bodo odgovorili, neumni in ne vem kaj še vse???????
ČE KDO NE SODI NA TA FORUM, SO TO TI!!!!!!! OK?
Splav otroka tudi s tega zornega kot ne reši nič.
Njihov mož ostane prešuštnik z ali brez ploda te avanture ;)[/quote]
No ja, jaz priznam, da vseeno raje ne bi za povrh še noseče ljubice.[/quote]
Noseča ljubica ni tvoja izbira.
Razen, seveda, toliko, kot je izbira to, da je ljubica tvojega moža.
Mene otrok ne ovira (in na njega ne bi stresala svojega gneva in še kaj), bi pa zelo težko prenesla samo sedenje na dveh stolih moža. Za otroka bi pa vsekakor našla v svojem besednjaku tudi besede kot so, da otrok pač res ni nič kriv.
No ja, jaz priznam, da vseeno raje ne bi za povrh še noseče ljubice.[/quote]
Noseča ljubica ni tvoja izbira.
Razen, seveda, toliko, kot je izbira to, da je ljubica tvojega moža.
Mene otrok ne ovira (in na njega ne bi stresala svojega gneva in še kaj), bi pa zelo težko prenesla samo sedenje na dveh stolih moža. Za otroka bi pa vsekakor našla v svojem besednjaku tudi besede kot so, da otrok pač res ni nič kriv.[/quote]
Ne govorim o tem. Itak s tem otrokom nimaš nič.
Mož te (pre)vara. Kaj bi raje, da je njegova ljubica noseča ali da ni? Samo to si odgovori, pusti pocukrane floskule.