Nosečnost pri 45-tih – izkušnje
Morebiti nosečnost starejšo žensko pomladi, od dojenčku sije, je zadovoljna mamica malčka – ampak, face it, pri otrokovih 15-tih imaš 60 let, delovno dobo (že skoraj) za sabo, želiš si uživati, potovati, početi kaj za dušo, pa se bodeš z izbruhi adolescenta, od katerega te ločita dve generaciji.
Moja soseda je rodila prvo hči pri 22-tih in drugo pri 41-tih (drugi mož).
Ojej, soseda zdaj pri 56-tih 15-letnice umsko ne sfolga več – pa je fizično aktivna (in atraktivna) ženska.
Emmm, kakor hočeš, zavedaj pa se, da otrok ni samo dojenček in malček. Ali kuža.
Moja teta je rodila tretjega otroka pri 45. Nosečnost je imela zelo težko (prvi dve sta bili brez komplikacij). Morala je ležat, razvila se ji je sladkorna. Porod so ji sprožili, rodila je po več kot 24 urah. Raztgana nožnica, maternični vrat. Imela je tudi težave s pelvičnimi kostmi in namesto, da bi se sprehajala z otrokom se je komaj premikala na berglah in sta jo starejša otroka vozila na fizioterapije. Otrok je imel normalno porodno težo, vendar pa ima razvojne težave, shodil je po drugem letu, govori nerazločno, se težko uči, ima visoko dioptrijo, srčno napako …
Skratka katastrofa.
Moje mnenje je, da je genetski material 40+ letnikov prestar. Svetujem pa ti, da se pogovoriš s svojim G, v Lj imajo genetsko posvetovalnico … Mene bi predvsem skrbelo ali bo otrok zdrav, ker je bolan ali otrok z razvojnimi posebnostmi res hudo zahteven in menim, da je težko nuditi otroku optimum, tudi ko si na višku moči, kaj šele, ko si ti abrahamovka otrok pa petletnik.
Vso srečo, kakorkoli se bosta odločila.
Avtorico zanimajo izkušnje. In če nisi rodila pri 45, teh izkušenj pač nimaš!!!!!! In je vse en velik blabla.[/quote]
velja pa tudi obratno. tista ki ni rodila pri 20 ne more govorit kako je rodit pri 20 in pojma nima kako se počuti mlada mamica, al je zrela al ne. pa še vedno ne vem, kaj pomeni bit “zrela” mama pri 42.
mimogrede: jaz sem rodila pri 21, moja mama zadnjo sestro pri 35. zelo dobro vem, kako se je obnašala ko je bila zadnja sestra v puberteti. ko smo vse splezale ven, se odselile in je mama končno ostala brez vzgojnih skrbi, pa se je spet razživela. pri 65 še vedno od penziji polno dela in je zelo vitalna, če bi ji pa omenila otroka … pa gladko reče, da jih nima energije pazit, še manj vzgajat.[/quote]
Če bi mlada mamica spraševala, kako je roditi pri dvajsetih, so nasveti štiridesetletnice, da je premlada, isto tako mimo.
In od kdaj je tvoja mama merilo??? Pač ne mara otrok. Moja mama je isti letnik, pa ves čas sprašuje, kdaj bo lahko čuvala in je na vnučke nora.
Ne posplošuj.
Seveda njastniki tudi nam kravžljajo živce, vendarle je neizpodbitno dejstvo, da je to kravžljanje lažje prenese ženska, ki ima sama s sabo manj psihičnih (in fizičnih) težav.
Nismo enake, vendar pri 39-tih najbrž lažje prenašam hormonska nihanja mojega sina, kot bi jih pri 60-tih, ko bi hormoni nagajali tudi meni.
Pa verjetno sem (če normalno skrbim za zdravje in telo) pri 39-tih v malce boljši formi kot 60-letnica.
Razumem nekaj razlogov, ki botrujejo pozni odločitvi za materinstvo, vendar težje razumem nekatere, ki ob tem ne razmišljajo dolgoročno.
Ne, ne, niso vse le modri in roza pajacki ter sveže skopano detece bistih modrih oči….
velja pa tudi obratno. tista ki ni rodila pri 20 ne more govorit kako je rodit pri 20 in pojma nima kako se počuti mlada mamica, al je zrela al ne. pa še vedno ne vem, kaj pomeni bit “zrela” mama pri 42.
mimogrede: jaz sem rodila pri 21, moja mama zadnjo sestro pri 35. zelo dobro vem, kako se je obnašala ko je bila zadnja sestra v puberteti. ko smo vse splezale ven, se odselile in je mama končno ostala brez vzgojnih skrbi, pa se je spet razživela. pri 65 še vedno od penziji polno dela in je zelo vitalna, če bi ji pa omenila otroka … pa gladko reče, da jih nima energije pazit, še manj vzgajat.[/quote]
Če bi mlada mamica spraševala, kako je roditi pri dvajsetih, so nasveti štiridesetletnice, da je premlada, isto tako mimo.
In od kdaj je tvoja mama merilo??? Pač ne mara otrok. Moja mama je isti letnik, pa ves čas sprašuje, kdaj bo lahko čuvala in je na vnučke nora.
Ne posplošuj.[/quote]
samo v vednost: moja mama je preko 35 let delala z otroci. bila je medicinska sestra na oddelkih, kjer so se zdravili otroci in otroke obožuje.pri 65 pač prizna, da jih kaj več kot občasno čuvati ni sposobna. je pa velika razlika med nekajurnim čuvanjem in vzgajanjem ter skrbjo zanje.
od dveh sodelavk mami sta rodili po štiridesetem- ti otroci so zdaj že čez dvajset in nimajo nobenih težav. Tudi sorodnico imam, ki je rodila pri 43-ih (očka 50). Nosečnost sem malo bolj od blizu spremljala in je šlo vse gladko, čeprav so jo prej kar strašili. Otrok se je rodil zdrav in ju je precej pomladil…
Kar pogumno!
Seveda njastniki tudi nam kravžljajo živce, vendarle je neizpodbitno dejstvo, da je to kravžljanje lažje prenese ženska, ki ima sama s sabo manj psihičnih (in fizičnih) težav.
Nismo enake, vendar pri 39-tih najbrž lažje prenašam hormonska nihanja mojega sina, kot bi jih pri 60-tih, ko bi hormoni nagajali tudi meni.
Pa verjetno sem (če normalno skrbim za zdravje in telo) pri 39-tih v malce boljši formi kot 60-letnica.
Razumem nekaj razlogov, ki botrujejo pozni odločitvi za materinstvo, vendar težje razumem nekatere, ki ob tem ne razmišljajo dolgoročno.
Ne, ne, niso vse le modri in roza pajacki ter sveže skopano detece bistih modrih oči….[/quote]
No, po tej logiki so za mamice najprimernejše najstnice, da bodo še mlade, čile in psihično zdrave, ko bodo imele najstnike? Kakšen argument!!
Saj govorite o najstnikih, kot da so najmanj dojenčki in rabijo 24-urno skrb!!
Starejše mamice so dosti bolj umirjene in zrele ter izkušene. Nimajo težav s kariero, prerasle so tekmovanje v partnerstvu, imajo rešene eksistencialna vprašanja, ne skrbi jih več ev. varajoči mož, imajo ponavadi stanovanje/hišo in izkušnje pri vzgoji (če to ni njihov prvi otrok). Glede na nemogoče mlade starše v teh časih, so starejši starši pravi blazam. Tudi za mladostnike. Ker niso živčni in imajo mnogo več časa in razumevanja za mladostnike.
Če bi mlada mamica spraševala, kako je roditi pri dvajsetih, so nasveti štiridesetletnice, da je premlada, isto tako mimo.
In od kdaj je tvoja mama merilo??? Pač ne mara otrok. Moja mama je isti letnik, pa ves čas sprašuje, kdaj bo lahko čuvala in je na vnučke nora.
Ne posplošuj.[/quote]
samo v vednost: moja mama je preko 35 let delala z otroci. bila je medicinska sestra na oddelkih, kjer so se zdravili otroci in otroke obožuje.pri 65 pač prizna, da jih kaj več kot občasno čuvati ni sposobna. je pa velika razlika med nekajurnim čuvanjem in vzgajanjem ter skrbjo zanje.[/quote]
No, si spremenila zgodbo. Prej si napisala, da jih nima energije pazit, zdaj je pa za občasno čuvanje okej.
Čeprav še vedno ne vem, kaj imajo s tem najstniki.
Strinjam se z zapisanim. Ne oziraj se na babje žlehtnobe, ampak se ravnaj po tem, kot sta se z možem odločila. Sama sebe gotovo dobolj dobro poznaš, da veš, koliko energije imaš in koliko jo je potrebno za majhnega otroka, kasneje pa za najstnika. Poznam veliko mamic, ki so rodile po 40. letu, pa je bilo vse v redu. Ti kar pogumno naprej, gotovo boš zelo dobra mamica:)
mojega moža je tašča rodila pri 44-tih, prvi otrok. Ko je šel v prvi razred je šla ona v penzijo. Super, ampak njemu ni bilo ravno prijetno z osivelo mamo in očetom :). Ona pravi da mene sploh ni čutila, ker se je vse nekako prepletlo. Nosečnost je bila ok, rodila pa je po njenih besedah mimogrede.
kakorkoli pogledaš, so plusi in so minusi. Osebno se nikdar ne bi odločila za tako pozno nosečnost, po drugi strani pa tašča in tast še vedno živita dokaj kvalitetno starost, dočakala sta 2 vnuka, pri starosti okrog 80 let.
Menim da je adolescenca, četudi od staršev ne zahteva 24-urnega fizičnega vložka in prisotnosti, psihično najzahtevnejše obdobje otrokovega razvoja.
Saj verjamem, da so 60-letnice povečini bolj umirjene (pač logično sledeč življenjskemu ciklu), z rešenimi eksistencialnimi in čustvenimi vprašanji.
Morda pa je ravno tu težava – hormonsko neuravnovešen najstnik si na fronti najpogosteje pač ne želi srečati umirjene babice.
In da bi imeli starejši mnogo več časa – hm, hm…
Z leti opravljamo enako količino dela vedno dlje in vedno malce težje; ker se bomo upokojevali najprej pri 65-tih nekako dvomim, da bodo umirjene 60-letnice spočite priskakljale iz službe, da se bodo doma razumevajoče soočile s težavami odraščajočih otrok, z levo roko postorile domača opravila in obenem ostale v hudi fizični formi.
Ma ne morete prefintirat zakonov narave, no!
Menim da je adolescenca, četudi od staršev ne zahteva 24-urnega fizičnega vložka in prisotnosti, psihično najzahtevnejše obdobje otrokovega razvoja.
Saj verjamem, da so 60-letnice povečini bolj umirjene (pač logično sledeč življenjskemu ciklu), z rešenimi eksistencialnimi in čustvenimi vprašanji.
Morda pa je ravno tu težava – hormonsko neuravnovešen najstnik si na fronti najpogosteje pač ne želi srečati umirjene babice.
In da bi imeli starejši mnogo več časa – hm, hm…
Z leti opravljamo enako količino dela vedno dlje in vedno malce težje; ker se bomo upokojevali najprej pri 65-tih nekako dvomim, da bodo umirjene 60-letnice spočite priskakljale iz službe, da se bodo doma razumevajoče soočile s težavami odraščajočih otrok, z levo roko postorile domača opravila in obenem ostale v hudi fizični formi.
Ma ne morete prefintirat zakonov narave, no![/quote]
Draga moja, pojma ti nimaš, česa smo me sposobne. In če so bili tvoji starši pri 50 sivi, smo me pobarvane in to z več barvami in prameni in se oblačimo v hudih trgovinah in ne tako, kot so se ženske pri 50. letih pred 50. leti. Meni je najbolj simpatična izjava, da izgledam 35. Čeprav je bilo verjetno pretiravanje. Skratka, ohladite se malo. Tudi meni so se pri 25. letih zdeli oni pri 40. stari, pred smrtjo, dišali po cipresah. Sedaj se mi zdijo 50. letniki prav privlačni. In še v edno opravim in bom vsaj še 10 let toliko dela, kot je potrbno, od tega 25{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} nočnega.
Ne, nismo. Ne mešaj kulturnih norm s spreminjanjem naravnih danosti.
Ženska lahko brez pomoči medicine rojeva do menopavze, menopavza je pa odvisna predvsem od genskih dejavnikov posamezne ženske. Ženske so tudi petdeset let nazaj lahko komot prvič zanosile in rodile pri 48-ih, 50-ih, če še niso bile v klimakteriju. Vse, kar je danes drugače, je to, da je danes veliko bolj družbeno sprejemljivo prvič zanosit pri 48-ih kot petdeset let nazaj. Spremenili smo se ljudje, narava prav nič.
Verjetnost zanositve se je že močno zmanjšala, zato pohitita. Bolje bi bilo, da bi bil pri tej starosti drugi otrok (z zdravstvenega vidika je bolje, da je prvi otrok čimprej, ostali kadarkoli), večja možnost kromosomskih napak, pa če telo ni fit (a jaz verjamem, da je) težji porod. A to bo ginekolog tako ali tako vse vzel v zakup. Samo najprej zanosi. Pregledov v nosečnosti boš imela več, zavarovalnica ti bo plačala pregled nuhalne svetline, dosti verjetno tudi amnio, skratka bolj te bodo pedenali. Nosečnic v tej starosti ni tako malo, včasih jih je bilo pa veliko (saj so ženske rojevale do menopavze), res pa velja, kar sem zgoraj omenila
Jaz ti lahko povem, kako izgleda, če se starši po štiridesetem odločijo za otroka.
Očeta sem imela natanko 15 let in 5 dni.
Mama sicer še živi, vendar ni imela od vnukov po moji strani skorajda nič. Bratovi in sestrini so že veliki in njih je še lahko “užila”, mojih ne more niti prijet v roke 
(prvega sem rodila pri 25., drugega pri 27. letih).
Oče je bil do zadnjega dne v službi, kjer je garal, da je preživel tri študente in eno srednješolko.
Mama se je zaradi iztrošenosti upokojila takoj, ko se je lahko – malo po petdesetem letu. Jaz sem bila v 5. razredu OŠ.
Če lahko jaz povem, pri 45. ne bi imela otroka, ravno zaradi te ogromne razlike, ravno zaradi tega, ker morda ne bi mogla biti starš zadosti časa.
Če priznam, me je očetova smrt tako grozno pretresla, da mi je skoraj uspel samomor. Pa tudi kasneje ni bilo nič boljše. To je bil prehud mejnik v mojem življenju in ne privoščim ga nikomur.
Sama sem si zadala cilj, da po tridesetem ne rodim nobenega več. Pa če bi me še tako srbeli prsti, pa če bi bile vse okoli mene noseče (mamin razlog, zakaj so 15 let po prvem in 10 let po tretjem otroku naročili še mene), pa tudi če bi imela novega partnerja, ki še ne bi imel otroka in bi si ga neznansko želel. Ne.
Ne bi ti rada rekla, da pri 45. ne imej otroka. Če sta se zanj odločila, vama želim vso srečo, ljubezen in potrpljenje.
Razmisli pa, kako bi bilo, če pri 10., 15. … ostaneš brez starša.
Vem, da se lahko meni jutri kaj zgodi, vendar če bom dočakala 45 let, bom lahko s ponosom rekla, da sem svojima otrokoma že podarila 20 let in bom z veseljem gledala vsak naslednji podarjeni dan 
ne oreveč posplošit.to, koliko časa ne boš imel staršev ne moreš vedeti v nobenem primeru. če je tvoj oče umrl pri mal čez 60 je bil dokaj mlad oziroma je to dokaj nizka starost v primerjavi s povprečno starostjo ob smrti.
ena moja sorodnica je rodila ko je bila starejša in se imajo super danes, dobro se razumejo in vse…
moj stric je doživel 93let, njegova žena pa 89.
enostavno ne gre to tako posplošit. tudi če te starši rodijo pri 20., lahko zaradi madega sloga življenja umrejo, kaj pa vem, v kaki prometni, jemanja pripravkov…pa ravno tako nimaš staršev. in obratno seveda.
kar pa se vnukov tiče-glede tega bom tako rekla; starost ob rojstvu prvega otroka se čedalje bolj dviguje in danes ni več tako malo starih staršev, ki tega ne morejo doživeti. spet drugi nočejo.
preveč je neznank, da se bi naredila ena taka posplošitev, da če imaš starejše starše…
seveda je to zgolj moje mnenje.
