;(

očitno je gospod mož pokazal pravi obraz. Žal mi je.

Ne glede na vse, je to, kar ji mož govori, izredno okrutno, brezobzirno in nima nobene pravice ali opravičljivega razloga, da izusti kaj takšnega. Če je ona tako zelo na tleh, je absolutno edina prava pot, da poišče strokovno pomoč in to čimprej. Ampak to še ne daje njenemu možu pravice, da jo zatolče s takšnimi okrutnimi besedami. On je tisti, ki ustvarja razdor, namesto, da bi rekel – glej, ti žaluješ drugače kot jaz, ne znam ti pomagati, počutim se nemočno, lahko ti pomagam, da poiščeš pomoč. Toliko je on lahko pomaga, na njej pa je, da to sprejme ali pa ne in v vsakem primeru nosi odgovornost za posledice svojih odločitev. Ker pa si želi obdržati skupaj družino in se potruditi, verjamem, da bo pomoč poiskala.

Ampak njej obešati odgovornost za ubogega možička in za NJEGOVE BESEDE IN REAKCIJE? Ženske, kdaj hudiča se boste naučile – sebe in svoje hčerke – da je vsak, torej jaz, vi, one, oni, vsak sleherni posameznih odgovoren za svoje besede in dejanja? Nehajte že drugim ženskam obešati odgovornost za uboge, nebogljene, nesposobne moške, ki to niso.

Ona prikriva žalost in bolečino, ki jo preplavljata, če joka zdoma, jo obtožuje, če joka doma in je iskrena, dobi v obraz, da se lahko ubije … Halo? Pa dajte že enkrat odrast in odpret oči – TO JE NESPREJEMLJIVO. NI OPRAVIČILA. Velja za moške in za ženske.

Razen tistih nekaj, ki imajo osebno izkušnjo s tako tragičnim dogodkom, so vse ostalo natolcevanja, pokroviteljska in neuporabna moraliziranja.

Avtorica, želim ti vso srečo, vso moč, da najdeš pomoč zase, se naučiš s to bolečino, ampak najprej najdi pomoč zase, za naprej pa boš videla kako in kaj. Ne dovoli, da mož s teboj tako govori, ker je nedopustno, žaljivo in ponižujoče. Sprejemljivo je, da ti ne zna pomagati, ni pa sprejemljivo, da te žali in še bolj tlači. Objem in vso srečo ti želim.[/quote]

Ce sva oba v istem situ in en skoz jamra in cmizdri, drugi se pa trudi za oba, bi tudi jaz temu prvemu rekla, naj se fenta al karkoli ze hoce, samo da se neha ta agonija!
Ker imam rada sebe! Sem pripravljena dati in deliti, ampak nekje je pa meja![/quote]

Ja, res je nekje meja. Meja je tam, ko rečem, ne znam in ne zmorem ti pomagati, težko mi je, ko te gledam tako – takega, pojdi in poišči si strokovno pomoč. Obstajajo ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo z žalovanjem staršev in prav gotovo bodo znali pomagati, da greš skozi vse faze žalovanja na čimbolj “zdrav” način, kar pa je najbolj pomembno za posameznika in družino.

Zate pa je meja, da reče drugemu, naj se kar ubije. Res ne vidiš teže in sprevrženosti svojih besed? Še bolj žalostno je to, da nisi edina. In še to – nagovarjanje k samomoru je kaznivo dejanje. Kaj ste, da vam je to normalna in sprejemljiva komunikacija?! Ljudje prav gotovo ne.

Ni je hujše izgube,kot izguba otroka.Moja je “zaspala” v desetem letu -rak.Štiri leta trpljenja,upanja,
vprašanj……..ni lahko,ko ti smrt na obroke trga otroka in je bitka vnaprej izgubljena.Pozabiš nikoli,naučiš se živeti z bolečino.Tudi ti se boš.Korak za korakom,dan po dan.
Vsak dan si vzemi posebej in ga poizkusi “čim bolje”preživet.Ena zgoraj lepo piše,upoštevaj njen nasvet.V mislih zmoli za svojega angelčka,tudi,če nisi ali če ne hodiš v cerkev.Meni je pomagalo in v težkih trenutkih mi še vedno.
Občutek imam,da tvoj mož le ni tako zlat oz.ima v sebi neko določeno jezo kar je tudi del žalovanja.Jaz sem ostala sama,tako,da teh izkušenj nimam.Je in bilo bi prav,da se obrneš na kakšno podporno skupino.

Ce sva oba v istem situ in en skoz jamra in cmizdri, drugi se pa trudi za oba, bi tudi jaz temu prvemu rekla, naj se fenta al karkoli ze hoce, samo da se neha ta agonija!
Ker imam rada sebe! Sem pripravljena dati in deliti, ampak nekje je pa meja![/quote]

Ja, res je nekje meja. Meja je tam, ko rečem, ne znam in ne zmorem ti pomagati, težko mi je, ko te gledam tako – takega, pojdi in poišči si strokovno pomoč. Obstajajo ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo z žalovanjem staršev in prav gotovo bodo znali pomagati, da greš skozi vse faze žalovanja na čimbolj “zdrav” način, kar pa je najbolj pomembno za posameznika in družino.

Zate pa je meja, da reče drugemu, naj se kar ubije. Res ne vidiš teže in sprevrženosti svojih besed? Še bolj žalostno je to, da nisi edina. In še to – nagovarjanje k samomoru je kaznivo dejanje. Kaj ste, da vam je to normalna in sprejemljiva komunikacija?! Ljudje prav gotovo ne.[/quote]

zelo lepo si to napisala, upam da čimveč ljudi prebere to tvojo primerjavo in jo upošteva v vsakdanjem življenju!

To je zdaj napisano v čisto drugem tonu in vprašanje je zdaj ali je ta tvoj opis moža objektiven ali vidiš le slabo, ker si ti v depresiji – iz tega posta se to točno vidi. V tem stanju bi jaz rekla, da ne zmoreš objektivno ocenjevat ne osebe ne njenih dejanj, ker zate bo kozarec vedno na pol prazen. Poišči strokovno pomoč, tudi zdravila niso nič sramotnega, ker depresija ni stanje, ki se popravi samo. Gre samo na slabše.
In te tvoje misli, da bi šla tudi ti na drugo stran…… po drugi strani pa praviš, da želiš vse dobro otroku, ki ga imaš. Motiš se, da se bolj ne moreš. Oba in mož in otrok čutita in slišita te tvoje misli, želje. Pomisli zares kolikokrat si to izgovorila. Pomisli kako se v takih trenutkih počuti tvoj otrok, na koncu bo še on ena živčna razvalina. Otroci slišijo, razumejo pa ne. Ne zna si razlagat stvari kot mi odrasli in v podzavesti si bo spletel sliko, ki ne bo nujno odraz realnega stanja. Ampak ti strahovi in stiska lahko udari ven kasneje. AMpak ti v tem trenutku vidiš le sebe in kako te nihče ne razume in ti ni nihče v oporo. Komu pa si ti? Vsi ste nekaj izgubili, nekaj česar ste se veselili. Mož, ki si je otroka zelo želel, pa zdaj posluša tebe, da želiš tudi sama umreti. Ja pa normalno, da v navalu čustev, ki vrejo v njemu, izusti pa daj. Ker verjetno tudi njega vodiš v isto brezno, kjer si sama. Misliš, da ti bo bolje, če bosta oba v njem?

Še enkrat potrebuješ strokovno pomoč, kar ni nič slabega. In poišči so jo prej, preden boš uničila sebe in svojo družino. Če boš čakala, bo lahko mož tisti, ki bo šel drugam.

Seveda pa je možnost tudi ta, da je obraz, ki ga mož kaše zdaj, njegov pravi in je postal nekdo, s katerim si skupnega življenja več ne predstavljaš. Vseeno si najdi pomoč, spravi se it depresija in potem boš videla možnosti, ki so okoli tebe, da zaživiš samostojno življenje.

lp[/quote]

Ne glede na vse, je to, kar ji mož govori, izredno okrutno, brezobzirno in nima nobene pravice ali opravičljivega razloga, da izusti kaj takšnega. Če je ona tako zelo na tleh, je absolutno edina prava pot, da poišče strokovno pomoč in to čimprej. Ampak to še ne daje njenemu možu pravice, da jo zatolče s takšnimi okrutnimi besedami. On je tisti, ki ustvarja razdor, namesto, da bi rekel – glej, ti žaluješ drugače kot jaz, ne znam ti pomagati, počutim se nemočno, lahko ti pomagam, da poiščeš pomoč. Toliko je on lahko pomaga, na njej pa je, da to sprejme ali pa ne in v vsakem primeru nosi odgovornost za posledice svojih odločitev. Ker pa si želi obdržati skupaj družino in se potruditi, verjamem, da bo pomoč poiskala.

Ampak njej obešati odgovornost za ubogega možička in za NJEGOVE BESEDE IN REAKCIJE? Ženske, kdaj hudiča se boste naučile – sebe in svoje hčerke – da je vsak, torej jaz, vi, one, oni, vsak sleherni posameznih odgovoren za svoje besede in dejanja? Nehajte že drugim ženskam obešati odgovornost za uboge, nebogljene, nesposobne moške, ki to niso.

Ona prikriva žalost in bolečino, ki jo preplavljata, če joka zdoma, jo obtožuje, če joka doma in je iskrena, dobi v obraz, da se lahko ubije … Halo? Pa dajte že enkrat odrast in odpret oči – TO JE NESPREJEMLJIVO. NI OPRAVIČILA. Velja za moške in za ženske.

Razen tistih nekaj, ki imajo osebno izkušnjo s tako tragičnim dogodkom, so vse ostalo natolcevanja, pokroviteljska in neuporabna moraliziranja.

Avtorica, želim ti vso srečo, vso moč, da najdeš pomoč zase, se naučiš s to bolečino, ampak najprej najdi pomoč zase, za naprej pa boš videla kako in kaj. Ne dovoli, da mož s teboj tako govori, ker je nedopustno, žaljivo in ponižujoče. Sprejemljivo je, da ti ne zna pomagati, ni pa sprejemljivo, da te žali in še bolj tlači. Objem in vso srečo ti želim.[/quote]

Tudi jaz bi napisala nekaj podobnega.

Avtorica, na Hospicu imajo skupine za žalujoče, dobro znajo delati z ljudmi, ki žalujejo, morda ti bo koristilo … pojdi pogledat, poskusit, zdaj bo ravno pravi čas za to (v bistvu takoj po smrti ni idealen čas, ampak pozneje, ko izguba udari z vso silo).
Želim ti, da bi našla spet svoj mir.

Ce sva oba v istem situ in en skoz jamra in cmizdri, drugi se pa trudi za oba, bi tudi jaz temu prvemu rekla, naj se fenta al karkoli ze hoce, samo da se neha ta agonija!
Ker imam rada sebe! Sem pripravljena dati in deliti, ampak nekje je pa meja![/quote]

Ja, res je nekje meja. Meja je tam, ko rečem, ne znam in ne zmorem ti pomagati, težko mi je, ko te gledam tako – takega, pojdi in poišči si strokovno pomoč. Obstajajo ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo z žalovanjem staršev in prav gotovo bodo znali pomagati, da greš skozi vse faze žalovanja na čimbolj “zdrav” način, kar pa je najbolj pomembno za posameznika in družino.

Zate pa je meja, da reče drugemu, naj se kar ubije. Res ne vidiš teže in sprevrženosti svojih besed? Še bolj žalostno je to, da nisi edina. In še to – nagovarjanje k samomoru je kaznivo dejanje. Kaj ste, da vam je to normalna in sprejemljiva komunikacija?! Ljudje prav gotovo ne.[/quote]

Pa kdo jo nagovarja k samomoru? Pa daj, jaz sem tudi zgoraj pisala, da sem si želela naj bo že konec pri svoji agoniji, pa še to ne pomeni, da sem si želela, da otrok umre. Samo želela sem si, da se vse skupaj konča. zdaj se sicer vse drugače sliši in bere, ampak ko si v tem, ni lahko in analizirat vsako besedo in vsako dejanje je neumnost.
Je kdo pomislil kaj doživlja mož? Izgubil je tako željenega otroka in izgublja ženo, ki povrhu še grozi, da bi najraje umrla. Hodi ven in joče, pa misli, da je s tem vse ok. Resno verjamete, da je njen zapis objektiven? Pa saj ni zmožna v svojem zamaknjenem stanju presojat objektivno. Moški so stalno pod pritiskom,da morajo biti steber opore družini, solze so za slabiče in ne vem kaj še vse….. in oni vse to držijo globoko v sebi in ja, enkrat eksplodira. Mogoče tudi on pričakuje oporo, mogoče bi mu bilo lažje, če bi oba živela dalje, č ebi vsaj zgledalo, da bo življenje dalje. Tako pa ona umira na obroke, od njega pa pričakuje kaj? Isto?
Kvečjemu delate slabše ve, ki jo še dodatno podpihujete proti možu.
Naj si najprej poišče pomoč, da bo sposobna videti realno stanje in potem sprejme življenjsko pomembne odločitve.

Ja, res je nekje meja. Meja je tam, ko rečem, ne znam in ne zmorem ti pomagati, težko mi je, ko te gledam tako – takega, pojdi in poišči si strokovno pomoč. Obstajajo ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo z žalovanjem staršev in prav gotovo bodo znali pomagati, da greš skozi vse faze žalovanja na čimbolj “zdrav” način, kar pa je najbolj pomembno za posameznika in družino.

Zate pa je meja, da reče drugemu, naj se kar ubije. Res ne vidiš teže in sprevrženosti svojih besed? Še bolj žalostno je to, da nisi edina. In še to – nagovarjanje k samomoru je kaznivo dejanje. Kaj ste, da vam je to normalna in sprejemljiva komunikacija?! Ljudje prav gotovo ne.[/quote]

Pa kdo jo nagovarja k samomoru? Pa daj, jaz sem tudi zgoraj pisala, da sem si želela naj bo že konec pri svoji agoniji, pa še to ne pomeni, da sem si želela, da otrok umre. Samo želela sem si, da se vse skupaj konča. zdaj se sicer vse drugače sliši in bere, ampak ko si v tem, ni lahko in analizirat vsako besedo in vsako dejanje je neumnost.
Je kdo pomislil kaj doživlja mož? Izgubil je tako željenega otroka in izgublja ženo, ki povrhu še grozi, da bi najraje umrla. Hodi ven in joče, pa misli, da je s tem vse ok. Resno verjamete, da je njen zapis objektiven? Pa saj ni zmožna v svojem zamaknjenem stanju presojat objektivno. Moški so stalno pod pritiskom,da morajo biti steber opore družini, solze so za slabiče in ne vem kaj še vse….. in oni vse to držijo globoko v sebi in ja, enkrat eksplodira. Mogoče tudi on pričakuje oporo, mogoče bi mu bilo lažje, če bi oba živela dalje, č ebi vsaj zgledalo, da bo življenje dalje. Tako pa ona umira na obroke, od njega pa pričakuje kaj? Isto?
Kvečjemu delate slabše ve, ki jo še dodatno podpihujete proti možu.
Naj si najprej poišče pomoč, da bo sposobna videti realno stanje in potem sprejme življenjsko pomembne odločitve.[/quote]

Kaj bi potem ta idealni super mož naredil v primeru, da avtorica hudo zboli in bi jo imel leta in leta na grbi, ne samo tri mesece?

Po nekaj mesecih te izguba sploh šele zares udari. Čisto možno je, da on še ni prebolel, a ker okolica od moških pričakuje nekaj drugega kot od ženske, si morda niti ne dovoli občutit bolečine. Samo take krute besede nekomu, ki bi ti moral biti prvi ni najbližji v življenju … In eden od smislov zakona, zveze je prav to, da se osebi med sabo podpirata, ko eden omaga, vskoči drugi, ne pa, da te drugi še obrca, ko že ležiš na tleh.

Pa kdo jo nagovarja k samomoru? Pa daj, jaz sem tudi zgoraj pisala, da sem si želela naj bo že konec pri svoji agoniji, pa še to ne pomeni, da sem si želela, da otrok umre. Samo želela sem si, da se vse skupaj konča. zdaj se sicer vse drugače sliši in bere, ampak ko si v tem, ni lahko in analizirat vsako besedo in vsako dejanje je neumnost.
Je kdo pomislil kaj doživlja mož? Izgubil je tako željenega otroka in izgublja ženo, ki povrhu še grozi, da bi najraje umrla. Hodi ven in joče, pa misli, da je s tem vse ok. Resno verjamete, da je njen zapis objektiven? Pa saj ni zmožna v svojem zamaknjenem stanju presojat objektivno. Moški so stalno pod pritiskom,da morajo biti steber opore družini, solze so za slabiče in ne vem kaj še vse….. in oni vse to držijo globoko v sebi in ja, enkrat eksplodira. Mogoče tudi on pričakuje oporo, mogoče bi mu bilo lažje, če bi oba živela dalje, č ebi vsaj zgledalo, da bo življenje dalje. Tako pa ona umira na obroke, od njega pa pričakuje kaj? Isto?
Kvečjemu delate slabše ve, ki jo še dodatno podpihujete proti možu.
Naj si najprej poišče pomoč, da bo sposobna videti realno stanje in potem sprejme življenjsko pomembne odločitve.[/quote]

Kaj bi potem ta idealni super mož naredil v primeru, da avtorica hudo zboli in bi jo imel leta in leta na grbi, ne samo tri mesece?

Po nekaj mesecih te izguba sploh šele zares udari. Čisto možno je, da on še ni prebolel, a ker okolica od moških pričakuje nekaj drugega kot od ženske, si morda niti ne dovoli občutit bolečine. Samo take krute besede nekomu, ki bi ti moral biti prvi ni najbližji v življenju … In eden od smislov zakona, zveze je prav to, da se osebi med sabo podpirata, ko eden omaga, vskoči drugi, ne pa, da te drugi še obrca, ko že ležiš na tleh.[/quote]

Absolutno se strinjam z napisanim. Sama sicer že ves čas pišem samo, da naj poišče pomoč, v najboljšem primeru oba, in potem odide iz odnosa, v kolikor je mož res pokazal svoj pravi obraz.
Tudi ona ni njemu v nobeno oporo, namesto tega mu celo govori, da bi rada umrla še sama. Po moje je to velika brca zanj in vprašanje kako se njegova kriza s tem poglablja. Lahko se čisto zgodi, da si ona slej ko prej pride k sebi, sprevidi, da le ni bilo tako kot je v svoji krizi videla sama, pa se bo njegova ljubezen do nje ohladila. In bosta šla vseeno narazen. In bo spet padla v brezno, ker je očitno da globoko čustvuje, skoraj preveč.

lp

Koliko pa ona njega podpira v njegovem žalovanju?

ja, lej
on očitno ne kaže žalosti, očitno ne rabi podpore, ker on je veliki frajer in je stramota pokazat da je žalosten
Ona rabi, to vemo vsi
da ženska težje oz dalj časa rabi da se umiri, ker nosi tega otroka in se čist bolj globje poveže.moški stoji ob strani in se ne naveže.se mu ne zdi resnično in zato, tud lažje preboli.No, moški povejte kako se moški in ženske razlikukemo v čustvovanjih in zakaj mislite da je njen mož nesramen.
men bi se zagravžal, nikol mu tega ne boš pozabila, mislila da si pozabila, ampak ne boš
in to bo še ena stvar zarad katere se bosta kregala

Ali mislite, da ni možno, da ga ona vidi slabšega kot je? Da je slišala njegove besede tako kot je ona hotela in ne tako kot so bile izrečene? Dejstvo je, da je v depresiji in dejstvo je, da poznamo samo eno stran. Slišati drugo stran bi bilo super, preden komurkoli svetujete razhod.

Ona v njenem stanju vidi vse temno, negativno,m slabšalno, vsak želi njej slabo, vsi so proti njej……. Resnica pa je verjetno nekje drugje, vsaj na pol poti.

lp

Ali mislite, da ni možno, da ga ona vidi slabšega kot je? Da je slišala njegove besede tako kot je ona hotela in ne tako kot so bile izrečene? Dejstvo je, da je v depresiji in dejstvo je, da poznamo samo eno stran. Slišati drugo stran bi bilo super, preden komurkoli svetujete razhod.

Ona v njenem stanju vidi vse temno, negativno,m slabšalno, vsak želi njej slabo, vsi so proti njej……. Resnica pa je verjetno nekje drugje, vsaj na pol poti.

lp[/quote]

Žalovanje ni depresija.

Ali mislite, da ni možno, da ga ona vidi slabšega kot je? Da je slišala njegove besede tako kot je ona hotela in ne tako kot so bile izrečene? Dejstvo je, da je v depresiji in dejstvo je, da poznamo samo eno stran. Slišati drugo stran bi bilo super, preden komurkoli svetujete razhod.

Ona v njenem stanju vidi vse temno, negativno,m slabšalno, vsak želi njej slabo, vsi so proti njej……. Resnica pa je verjetno nekje drugje, vsaj na pol poti.

lp[/quote]

Žalovanje ni depresija.[/quote]

Njeni znaki kažejo na depresijo ne žalovanje. Preberite njen drugi post in boste opazili znake.
lp

Koliko pa ona njega podpira v njegovem žalovanju?[/quote]

Seveda, takoj pingpong. Če se gremo tako, partnerstvo ne more nikoli funkcionirati. Če ti mene ne podpiraš, tudi jaz ne bom tebe – vidva IZ možem tako funkcionirata? (Ker vem, da ti pišeš iz namesto s/z – se ne bi tega mogoče odvadila počasi?).
Očitno on ta moment vsaj na eni ravni funkcionira veliko bolje kot ona in bi trenutno on moral vleči ta voz. Oziroma bi ga lahko, ne moral. Jo podpreti vsaj tako, da je ne brca, ko je na tleh.
Sprašujem se, kakšni ste vi kot partnerji, da lahko pišete take.

Koliko pa ona njega podpira v njegovem žalovanju?[/quote]

Seveda, takoj pingpong. Če se gremo tako, partnerstvo ne more nikoli funkcionirati. Če ti mene ne podpiraš, tudi jaz ne bom tebe – vidva IZ možem tako funkcionirata? (Ker vem, da ti pišeš iz namesto s/z – se ne bi tega mogoče odvadila počasi?).
Očitno on ta moment vsaj na eni ravni funkcionira veliko bolje kot ona in bi trenutno on moral vleči ta voz. Oziroma bi ga lahko, ne moral. Jo podpreti vsaj tako, da je ne brca, ko je na tleh.
Sprašujem se, kakšni ste vi kot partnerji, da lahko pišete take.[/quote]
Pravim, da obstaja možnost, da je tudi on močno na tleh.

Kje praviš, da sem pisala iz namesto s/z?

Žalovanje ni depresija.[/quote]

Njeni znaki kažejo na depresijo ne žalovanje. Preberite njen drugi post in boste opazili znake.
lp[/quote]

Enega samega najmanjšega znaka depresije ne vidim. A sploh vemo, kaj je depresija?

To, če napiše, da bi najraje umrla oz. šla za otrokom, ni depresija, je samo izraz velike žalosti. Jaz v njenem zapisu vidim ogromno volje, da bi predelala, odžalovala, predebatirala, šla naprej. Ne vem, jaz sem recimo očitno ena izjema, ker bi si želela, da mi v takih trenutkih partner stoji ob strani. Pa če je moje žalovanje v očeh nekaterih (po celih treh mesecih?????) še tako pretirano.

Trije meseci, ljudje, pa toliko časa sem jaz žalostna, če si recimo uničim en res ljub kos oblačila.

Seveda, takoj pingpong. Če se gremo tako, partnerstvo ne more nikoli funkcionirati. Če ti mene ne podpiraš, tudi jaz ne bom tebe – vidva IZ možem tako funkcionirata? (Ker vem, da ti pišeš iz namesto s/z – se ne bi tega mogoče odvadila počasi?).
Očitno on ta moment vsaj na eni ravni funkcionira veliko bolje kot ona in bi trenutno on moral vleči ta voz. Oziroma bi ga lahko, ne moral. Jo podpreti vsaj tako, da je ne brca, ko je na tleh.
Sprašujem se, kakšni ste vi kot partnerji, da lahko pišete take.[/quote]
Pravim, da obstaja možnost, da je tudi on močno na tleh.

Kje praviš, da sem pisala iz namesto s/z?[/quote]

Mi je padlo v oči, da pišeš iz.

A si sploh prebrala moj odgovor al moram res še enkrat skopirat?

Očitno on ta moment vsaj na eni ravni funkcionira veliko bolje kot ona in bi trenutno on moral vleči ta voz. Oziroma bi ga lahko, ne moral. Jo podpreti vsaj tako, da je ne brca, ko je na tleh.

Njeni znaki kažejo na depresijo ne žalovanje. Preberite njen drugi post in boste opazili znake.
lp[/quote]

Enega samega najmanjšega znaka depresije ne vidim. A sploh vemo, kaj je depresija?

To, če napiše, da bi najraje umrla oz. šla za otrokom, ni depresija, je samo izraz velike žalosti. Jaz v njenem zapisu vidim ogromno volje, da bi predelala, odžalovala, predebatirala, šla naprej. Ne vem, jaz sem recimo očitno ena izjema, ker bi si želela, da mi v takih trenutkih partner stoji ob strani. Pa če je moje žalovanje v očeh nekaterih (po celih treh mesecih?????) še tako pretirano.

Trije meseci, ljudje, pa toliko časa sem jaz žalostna, če si recimo uničim en res ljub kos oblačila.[/quote]
Sama sem šla skozi. to. Otrok je preživel slabe pol nosečnosti. Zdaj bi bil star dobrih 15 let. Še vedno je moj otrok in ga nosim v srcu. Kot živorojene. Naslednji ga ni nadomestil.
In še vedno se ga večkrat spomnim. Zanesljivo pa na dan, ko bi se naj rodil in na dan, ko je umrl. Oktobra bo…
Takih stvari ne odžaluješ nikoli. Saj živiš in najdeš druge stvari, ki te napolnjujejo, ampak pozabiš pa nikoli. Čas celi rane, ampak brazgotina ostane.
Smrt otroka je najhuje, kar te doleti.
Zanesljivo po treh mesecih ne moreš čez to kar tako. Če bi, bi bilo s to mamo nekaj narobe. Saj ni mašina, da bi se izklopila. Ima vso pravico, da je žalostna, jezna, besna… To so povsem normalne faze skozi katere greš ob smrti ljubljenega.
Zgoraj so ti svetovali zavod Živim!. Daj, res jih pokliči. Direktorica je sama to dala skozi. Zanesljivo ti bodo pomagali. Brezplačno.
Kar pa je treba urediti pri vama, je pa vajin odnos. Pogovor, pogovor, pogovor… Če te ima mož res rad, ti bo pustil odžalovati, ampak tudi ti mu moraš pustiti, da te pelje naprej.

Ja, res je nekje meja. Meja je tam, ko rečem, ne znam in ne zmorem ti pomagati, težko mi je, ko te gledam tako – takega, pojdi in poišči si strokovno pomoč. Obstajajo ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo z žalovanjem staršev in prav gotovo bodo znali pomagati, da greš skozi vse faze žalovanja na čimbolj “zdrav” način, kar pa je najbolj pomembno za posameznika in družino.

Zate pa je meja, da reče drugemu, naj se kar ubije. Res ne vidiš teže in sprevrženosti svojih besed? Še bolj žalostno je to, da nisi edina. In še to – nagovarjanje k samomoru je kaznivo dejanje. Kaj ste, da vam je to normalna in sprejemljiva komunikacija?! Ljudje prav gotovo ne.[/quote]

zelo lepo si to napisala, upam da čimveč ljudi prebere to tvojo primerjavo in jo upošteva v vsakdanjem življenju![/quote]

Noben od vas ne razume, da sta oba v afektu. Obtožujete moža, kot da on ni ničesar izgubil. Avtorica lepo piše, da si je zelo želel otroka in bi jih imel še. Prosim ne podpihujte sovraštva s takimi posploševanji in bedastimi nasveti, kakšen bedak da je. Vsak žaluje po svoje. Vsak reagira po svoje. Ona z žalostjo. On z jezo. Noben od vas nima niti informacij niti znanj niti kompetenc, da bi lahko takole sodil o njunem življenju.

Glej, stvari se zgodijo. Ljudje umrejo. Otroci umrejo. Seveda otroci ne bi smeli trpeti, ne umirati. Jaz si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi moj otrok umrl. Predstavljam pa si, da je težko predelovati svojo bolečino in podpirati drugega pri predelovanju njegove bolečine. Niso vsi dovolj močni za to.

Zato, draga avtorica, poskrbi zase, ker tvoj mož ima dovolj dela s sabo in to spoštuj. On se trudi, da bi zaradi družine, ki jo imata, zaradi otroka, ki ga imata, zaradi tega, ker sta še mlada in se ljubita, šla naprej in živela koliko mogoče normalno. Tega se je lotil na način, ki je njemu najlažji. Kot si se ti lotila svojega žalovanja na način, ki je tebi najlažji, ni pa najlažji za otroka in za moža. S tem, ko ti jokaš dan za dnem, ga spominjaš na izgubo, na žalost. Ne more se premakniti iz tega, a želi si, ker ve, da mora.

Živiš za žive, ne za mrtve. Živiš za otroka, ki ga imaš in za otroke, ki jih boš še imela.

Zdi se mi, da se od mrtvega otroka nisi poslovila. Nisi se z njim pogovorila in poslovila. Duše nisi spustila od sebe. To moraš narediti.

Pojdi po pomoč, pojdi do župnika, če ti je to bliže – in dostikrat pomaga bolj kot terapevt. Duhovniki se veliko na osebni ravni srečujejo s smrtjo, zato velikokrat najdejo prave besede in pravi nasvet. Drugače pa pojdi do terapevta. S tem, kar delaš, uničuješ družino, zaradi tebe nihče ne more zaključiti s smrtjo in živeti naprej.

To vprašanje vsaj sodeč po citiranju ni bil namenjen meni, ampak vseeno.

Kot sem v prvem postu napisala, sem v enem tednu praktično 3x skoraj izgubila sina. Vsakič je kazalo slabše in na koncu ko sem slišala tisto piskanje v intenzivni, mi je padlo vse dol in sem samo želela, da se konča. Zjokala sem vse solze, tulila sem in ….. se sprijaznila z usodo, ki mi je bila namenjena. Partner je bil ta čas doma sam, kaj je delal ne vem. nikoli mi ni povedal, nikoli nisem vprašala. Vem, da je v porodnišnico prihajal objokan, konec koncev je izgubljal prvorojenega sina. Ko sem na koncu bila pomirjena, mu je bilo čudno, češ da je njemu bolj hudo kot meni. Povedala sva si par krepkih, se skregala na ves glas. Mogoče za koga čudno, primitivno, ampak rabla sva točno to. vedela sem, da me smrt / invalidnost otroka ne definira, življenje bo šlo dalje. Midva sva tista, ki bova prva izpostavljena in najbolj trpela in vedela sva, da sta dve možnosti, da se spravima iz tega ali grema narazen.
Po 15ih dneh so naju z otrokom poslali domov, diagnoza katastrofalna, pričakovanja – nisva jih imela, ker niso vedeli kak obseg možganskih poškodb otrok ima. Nazaj gledano, bi bila psihično manj obremenjena, če bi otrok umrl, kot s tem, s čimer so naju seznanjali zdravniki in terapevti. Ko z otrokom ne moreš početi kar želiš, ko je treba non stop dajati zdravila, pa spi in ne veš ali je to ok, pa se joče v nedogled pa ne veš ali je kaj narobe. Kov akciji ne upa kupiti malo večje oblekce, ker ne veš ali bo…….
Mož se je umaknil na stran z najinim prihodom domov. Praktično mi prvi teden ni pomagal nič. AMpak kot sem rekla, sem v porodnišnici postala drug človek, trdna in prepričana, da mi bo uspelo karkoli že. In sem vlekla voz. Njegovih besed in dejanj nisem analizirala, sem pa po enem tednu doma eksplodirala. povedala kaj mislim in otrok je tu, druge ni. Treba je živet za trenutek in naj se pridruži. In preprosto sem mu otroka prepustila in šla ven v trgovino. Pa zraven grizla žnable, kaj če bo v tistem trenutku kaj narobe z malim. AMpak vrnila sem se čez 2,3 ure, onadva sta spančkala v postelji in od takrat naprej je prevzel vajeti v svoje roke. Povedal, da se ni želel navezati, ker ne bi zdržal, če bi bilo kaj narobe.

Partnerstvo? Sem trda oseba, dokaj zahtevna, ampak prizemljena. On ne toliko, pa zelo nerad razpravlja o čustvih in o tem kaj ga mori. Imava večkrat kak pošten premir, tut kake sočne spadajo zraven, ampak imava 25letno zvezo in lahko rečem, da imava trdno zvezo.

Ne on in tudi ne jaz nisva naklonjena samopomilovanju in dramatičnosti in zagotovo ne bi gledala drug drugega par mesecev v takem stanju.

lp

To vprašanje vsaj sodeč po citiranju ni bil namenjen meni, ampak vseeno.

Kot sem v prvem postu napisala, sem v enem tednu praktično 3x skoraj izgubila sina. Vsakič je kazalo slabše in na koncu ko sem slišala tisto piskanje v intenzivni, mi je padlo vse dol in sem samo želela, da se konča. Zjokala sem vse solze, tulila sem in ….. se sprijaznila z usodo, ki mi je bila namenjena. Partner je bil ta čas doma sam, kaj je delal ne vem. nikoli mi ni povedal, nikoli nisem vprašala. Vem, da je v porodnišnico prihajal objokan, konec koncev je izgubljal prvorojenega sina. Ko sem na koncu bila pomirjena, mu je bilo čudno, češ da je njemu bolj hudo kot meni. Povedala sva si par krepkih, se skregala na ves glas. Mogoče za koga čudno, primitivno, ampak rabla sva točno to. vedela sem, da me smrt / invalidnost otroka ne definira, življenje bo šlo dalje. Midva sva tista, ki bova prva izpostavljena in najbolj trpela in vedela sva, da sta dve možnosti, da se spravima iz tega ali grema narazen.
Po 15ih dneh so naju z otrokom poslali domov, diagnoza katastrofalna, pričakovanja – nisva jih imela, ker niso vedeli kak obseg možganskih poškodb otrok ima. Nazaj gledano, bi bila psihično manj obremenjena, če bi otrok umrl, kot s tem, s čimer so naju seznanjali zdravniki in terapevti. Ko z otrokom ne moreš početi kar želiš, ko je treba non stop dajati zdravila, pa spi in ne veš ali je to ok, pa se joče v nedogled pa ne veš ali je kaj narobe. Kov akciji ne upa kupiti malo večje oblekce, ker ne veš ali bo…….
Mož se je umaknil na stran z najinim prihodom domov. Praktično mi prvi teden ni pomagal nič. AMpak kot sem rekla, sem v porodnišnici postala drug človek, trdna in prepričana, da mi bo uspelo karkoli že. In sem vlekla voz. Njegovih besed in dejanj nisem analizirala, sem pa po enem tednu doma eksplodirala. povedala kaj mislim in otrok je tu, druge ni. Treba je živet za trenutek in naj se pridruži. In preprosto sem mu otroka prepustila in šla ven v trgovino. Pa zraven grizla žnable, kaj če bo v tistem trenutku kaj narobe z malim. AMpak vrnila sem se čez 2,3 ure, onadva sta spančkala v postelji in od takrat naprej je prevzel vajeti v svoje roke. Povedal, da se ni želel navezati, ker ne bi zdržal, če bi bilo kaj narobe.

Partnerstvo? Sem trda oseba, dokaj zahtevna, ampak prizemljena. On ne toliko, pa zelo nerad razpravlja o čustvih in o tem kaj ga mori. Imava večkrat kak pošten premir, tut kake sočne spadajo zraven, ampak imava 25letno zvezo in lahko rečem, da imava trdno zvezo.

Ne on in tudi ne jaz nisva naklonjena samopomilovanju in dramatičnosti in zagotovo ne bi gledala drug drugega par mesecev v takem stanju.

lp[/quote]
Pa ti veš, da so v življenju različni načini kako gremo skozenj? če sta vidva to rešila tako – super za vaju. Ni pa to edina odrešilna pot. Ta je delovala pri vaju, ker sta karakterno taka, drugi smo drugačni in hodimo po svojih poteh, na svoj način. In tudi te poti so enako prave, kot vajina!!!

Ce sva oba v istem situ in en skoz jamra in cmizdri, drugi se pa trudi za oba, bi tudi jaz temu prvemu rekla, naj se fenta al karkoli ze hoce, samo da se neha ta agonija!
Ker imam rada sebe! Sem pripravljena dati in deliti, ampak nekje je pa meja![/quote]

Ja, res je nekje meja. Meja je tam, ko rečem, ne znam in ne zmorem ti pomagati, težko mi je, ko te gledam tako – takega, pojdi in poišči si strokovno pomoč. Obstajajo ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo z žalovanjem staršev in prav gotovo bodo znali pomagati, da greš skozi vse faze žalovanja na čimbolj “zdrav” način, kar pa je najbolj pomembno za posameznika in družino.

Zate pa je meja, da reče drugemu, naj se kar ubije. Res ne vidiš teže in sprevrženosti svojih besed? Še bolj žalostno je to, da nisi edina. In še to – nagovarjanje k samomoru je kaznivo dejanje. Kaj ste, da vam je to normalna in sprejemljiva komunikacija?! Ljudje prav gotovo ne.[/quote]

V porodnisnici pride psihologinja, ki takoj pinudi pomoc in termin dobis ze v porodnisnici. Zakaj avtorica ne hodi k psiholohinji?

Pri 33 leti starosti je moj mož hudo zbolel za rakom. Takrat sva imela otroka stara 3 in 1 leto. Čez noč se nam je podrel svet. Na začetku smo obtimistično zrli in držali ter bodrili en drugega. Potem pa je mož postajal vse bolj nesramen do mene. Želel mi je vse najslabše, užival je v mojem trpljenju ko sem se razdajala tako zanj kot za otroke in nehote v dveh mesecih shujšala 20 kg. Skratka nisem mu zamerila ker sem vedela, da to ni on. Da to iz njega govori jeza, strah, bolečina. Prišel je tudi moment ko nisem zdržala in mu zabrusila da naj kar umre ker tako ne morem več živeti. Naša zgodba ima srečen konec. Mož je ozdravel in je spet tisti človek v katerega sem se zaljubila pred 21 leti. Tako verjamem, da tvoj mož ni slab in da tudi on močno žaluje im mu je hudo tako zaradi otroka kot za tebe in verjemi da si želi da je v vaši hiši spet prijetno vzdušje. Ne obupaj nad njim besede izrečene v efektu preslišaja. Povej mu danes, da ga imaš rada in se stisni k njemu. Pogreša te vendar tako kot si bila.

Najprej moje iskreno sožalje. Opravičujem se, če je že kdo odgovoril podobno, ker nisem brala vseh odgovorov. Obrnite se na društvo Solzice: http://www.solzice.si/odrustvu.php oz. na njihovo (so)ustanoviteljico Petro Urek. Tudi sama je izgubila novorojenčico in posvetila svoje delo staršem, ki se jim zgodi enaka tragedija. Mislim, da vas ne more razumeti nihče drug kot le mamica, ki je doživela enako. Želim vam, da nekoč prebolite izgubo otročička in znova zaživite.

situacija je težka. Prvo kar je se vprašaj, če se je tvoj mož do tebe tudi prej tako obnašal. Če se je spremenil zdaj, verjemi da tudi ON trpi. Problem pri moških pa je, ker tega ne znajo ubesedit in rabiš mirnega in vztrajnega “vrtanja” da se ti odpre…tako. glede tebe pa, vem da trpiš, čas celi rane, enim prej druge kasneje. Pri žalovanju pa je potrebno da oba partnerja odkrito spregovorita o svojih čustvih. le da gre ženskam to lažje kot moškim. oni resnično rabijo več časa da povedo to kar res mislijo.
Na preizkušnji je VAJINA zveza in VAJINA družina, pogovarjajta se, magari kam pojdita na pogovor, individualno, da se mogoče lažje odpreta. imata sina in tudi zanj se je vredno potruditi, da najdeta žar v očeh za prihodnost…..

Mi pa take reakcije ki jih opisuješ niso všeč…kot da gre za drugega človeka kot v prvem postu…vse dobro obema