Kdaj pa mislis, da bos res potrebovala pomoc?
Kdaj bos svojemu prvorojencu privoscila sproscen smeh z mamo?[/quote]

Malo pretiravaš, veš, saj tale mama želi iti naprej, samo sama težko in komaj ušive tri mesece je minilo od smrti. ne obravnavaj je, kot, da noče, ker tega preprosto ni razbrati. Trudi se, ampak ne zna, ker je ostala v svoji bolečini sama in nerazumljena. Ja, oče ne odigrava svoje vloge. Ne varuje žene in ne zna je nežno zadev peljati naprej. Dedec nove dobe.
Draga mamica, pokliči magar tudi na mama zofo. Kdorkoli se bi s tabo pogovoril, bo korak naprej. Ni vsa pomoč plačljiva, veš.[/quote]

Včasih bi modremu valu človek še kimal. Jasno je, da se mamica noče preveč ukvarjati s strokovno pomočjo. V njenih opisih je razbrati, da potiska stran težave in jih hoče pomesti pod preprogo. Kljub temu, da je hudo, je treba iti do strokovanjaka. Obstaja plačljiva varianta, mnogo jih je tukaj podalo še kontakte/povezave do drugih, nekaj celo brezplačnih društev za prvo pomoč. Kot drugo, moški, ki je izgubil otroka, se z izgubo sooča na čisto drug način, in zelo verjetno je, da niti on še ni prebolel. Torej oba potrebujeta močno psihoterapijo in družinsko terapijo. Brez rinjenja glave v pesek. In zelo moralno sporno je avtorico hujskati v smislu, da mož ni dober mož, in ga opisovati, kot da je nek robot in ne človek s čustvi. Je moški, ampak še vedno ima čustva. In mogoče niti sam ne zmore biti opora. Lahko da tudi samega sebe krivi …
Oba sta v istem zosu in reševati te malenkosti na način obtoževati drug drugega ni prav. Avtorica resno ptorebuje pomoč že zato, ker je precej bolj občutljiva in zunanje dražljaje (vedenje moža) dojema z občutkom ogroženosti. Vidi se, da je zadeva hudo resna, in prvi odgovor mamici je kar precej realen. Kaj bo pa ta mama naredila, pa seveda še vedno ostaja v njenih rokah. Upamo lahko le, da bo avtorici do živega prišlo vsaj to, kar ji nekateri pravijo. Največja žrtev na koncu bo starejši (živ) otrok. Ker bo izgubil mamico, potem pa še celo družino. Včasih je tudi prebolevati in žalovati potrebno s strokovno pomočjo. In vsi v družini so prizadeti zaradi smrti dojenčka, zaradi žalosti v družini in na vse vpliva propadajoče.

Avtorica, ne razmišljaj preveč, pojdi po napotnico kar takoj jutri, potem se pa pozanimaj še pri drugih društvih. In ljudem na delu povej na lep način, da žaluješ. Ljudje to sprejmejo.

Par stvari sem prispevala v tej temi pod različnimi nicki …
Ne vem, od kod si, ampak vsaj na netu preveri stran od Hospica. Oni so stručkoti za žalovanje. Preveri še druge organizacije, ki so ti jih omenili.
Ti moraš predvsem od ljudi, ki nekaj vedo o smrti in žalovanju in imajo ogromno izkušenj s tem, slišati, da si popolnoma normalna. Da ne delaš nič narobe, si samo zelo žalostna, ker se ti je zgodilo nekaj res hudega. Ne vem, če ti kak privat terapevt lahko da toliko, kot te organizacije. Ne bi rekla …
Na strani od Hospica imajo sigurno kak članek o žalovanju. Oni priporočajo, da začneš aktivno predelovati cirka pol leta po izgubi, ker prej nima smisla, ker toliko časa traja akutna bolečina.
Na grob hodi, če ti to pomeni. Če hodiš zaradi občutka dolžnosti in te potem itak še malo sesuje, si vzemi malo premora.
Jaz sem pred par meseci izgubila prijatelja in v bistvu sem šele zdaj začela jokati za njim. Prej ne vem, kar ni bilo solz. Tudi neke izrazite bolečine ne. Zdaj pa je, se prebuja.

Zelo v redu se mi zdi, da tudi otroku priznavaš pravico do njegove bolečine. Jaz sem ostala brez bratca in ker sem bila še majhna, ni nihče pomislil, da sem mogoče tudi jaz žalostna zaradi tega. To so osebe, ki so bile na svetu tako kratek čas, ali pa niso niti bile na svetu, ampak so živele samo v maminem trebuhu, so pa vseeno zaznamovale naše življenje, ga spremenile. Tega ne moremo zanikati, češ, saj jih ni nikoli bilo med nami.
Ampak veš kaj: enkrat bo bolje in bo nehalo bolet oz. ne bo bolelo ves čas. Bo šlo naprej. Nikoli ne bo kot prej, ampak tudi ne bo tako grozno kot zdaj.

Ma ste tut eni da ne rečem kaj.

Strokovna pomoč ji bo povedala isto, kot sem zgoraj prilepila na linkih:
– da žalovanje zahteva svoj čas
– da poteka v fazah
– da žakujočega nihče nima pravice siliti v “prenehanje” žalovanje, ko se to okolici zazdi
– da ljudje različno žalujemo
– da je tri mesece blazno malo, še posebej, če proces prekinjajo grobe zahteve moža!
– če se bo proces tako zaustavljal, res ne bo prebolela in bo ratalo kronično

Da v glavnem to, kar dela – hodi na grob, joka, ko ji je, si vzame čas sama za sprehod – je absolitne vse OK! S tem je vse OK, tako to gre! Točno to bi ti svetovali strokovnjaki! Vem, ker sem že šla po tako pomoč. Edino, kar ti manjka v celi zgodbi je opora najbližjih – Moža, kot je v eni zgodbi zgoraj opisan, Moža v veliko začetnico, tihe opora. To, kar imaš, avtorica, še mož ni, ampak eno cmeravo dete, ki ne zastopi, da je žalost NUJNA ob ŽALOVANJU – saj zato se pa tako reče – in se obnaša kot bi mu umrli otrok “vzel” ženo. Cepeta da hoče “nekdanjo” žensko nazaj. Nima pa pojma, kako predelavati bolečino. Nima pojma o ničemer. In ravno taki te bodo najbolj pošiljali k strokovnjakom – čeprav iz zapisa sodeč že vse veš. Telo ti že vse pripoveduje in ti ga poslušaš – samo verjameš ne povsem, da ima prav, ker te okolica prepričuje, da je s tabo nekaj narobe. Pa ni!

Avtorica, če greš ali ne greš po strokovno pomoč, ne poslušaj ljudi, ki ti bodo govorili, da bi bil že čas da nehaš, da pridi k “pameti” (ta je najboljša, halo, žalujemo, to je čustveno-fizična ne pa intelektualna dejavnost), da počneš skratka vse narobe ti, mož je pa bogibogi ker “živi naprej”, ti pa kao ne.

Ravno obratno je: ti živiš naprej – s solzami boš izlila bolečino in boš nato šla lahko prek tega. Mož kot je ena pred mano rekla se igra z ognjem in si zna precej nakopat, ker ne dela drugega kot pometa pod preprogo in se ne zna soočit zato se obnaša kot da se ni nič zgodilo. Ti boš iz tega izšla močnejša, samo vedno boš vedela, na koga si se v težkih trenutkih lahko zanesla, kdo je bil vsaj tiho, če že ni imel kaj lepega reči, in kdo te je brcal ko si bila na tleh.

Iz izkušenj.

Tvoje pisanje se bere kot da strokovna pomoč slabai n ji nič ne bo poamgala. Pa sploh ne veš kaj dejansko je strokovna pomoč. Strokovna psihoterapija je vodenje človeka po točkah (si jih opisala), da bo prišel skozi svoj problem in ga predelal na pravi način. To kar avtorica dela, ni pravi, ampak ruši njeno življenje. Očitno je, da je žalost tolikšna, da sama ne bo zmogla predelati bolečine na način, ki ne bi škodil njej in njeni družini. In ne piši o strokovni pomoči kot o nebodigatreba, kot da se metode uporabljajo sistemsko in ne individualno prilagojeno.

“pomoč od zunaj”, tole se ne nanaša na tvoj prispevek, zelo se strinjam z njim. ampak na nekatere zgoraj, ki trobijo, da je avtorica tista, ki pometa zadeve pod preprogo in ker naj bi bilo z njo nekaj “narobe”, naj si najde “psihiatra ipd”.

Z avtorico ni nič narobe. Žalovanje tako poteka. www od hospica tako pravi, Onja Grad tako pravi, miljon raznih org ki se s tem ukvarjajo tako pravi. In avtorica dela vse bp. Samo še samozavest rabi, da se postavi zase in za svojo pravico do žalovanja.

Tvoje pisanje se bere kot da strokovna pomoč slabai n ji nič ne bo poamgala. Pa sploh ne veš kaj dejansko je strokovna pomoč. Strokovna psihoterapija je vodenje človeka po točkah (si jih opisala), da bo prišel skozi svoj problem in ga predelal na pravi način. To kar avtorica dela, ni pravi, ampak ruši njeno življenje. Očitno je, da je žalost tolikšna, da sama ne bo zmogla predelati bolečine na način, ki ne bi škodil njej in njeni družini. In ne piši o strokovni pomoči kot o nebodigatreba, kot da se metode uporabljajo sistemsko in ne individualno prilagojeno.[/quote]

No o takih govorim. Seveda ni švoh, če se obrne na Hospic. zato, da bo dojela, da je to, kar dela, ISTO kot priporoča Hospic.

Kje si ti našla, da je njena “žalost tolikšna da ne bo mogla predelati” – halo? nimate pojma o žalovanju, nobenega. Ona je v prvi fazi, nič drugega ni. In ker ni dobila opore v možu, žalost zadržuje namesto da bi jo sprostila. Zato se ji žalost veča, ne pa zato, ker bi bila njena ćžalost res tako nenormalna. In če ji boste še tu dolgo govorili, kako nenormalna je njena žalost, bo res mislila, da je. Pa ni, nikakor ni – vse je ok z njo.

Samo podporo rabi. In najboljša opora bi ji bil mož. Ker je pač lolek, naj gre na Hospic. Ko se pobere, pa razmisli, kaj z lolekom, ki jo je brcal ko je bila na tleh.

Tvoje pisanje se bere kot da strokovna pomoč slabai n ji nič ne bo poamgala. Pa sploh ne veš kaj dejansko je strokovna pomoč. Strokovna psihoterapija je vodenje človeka po točkah (si jih opisala), da bo prišel skozi svoj problem in ga predelal na pravi način. To kar avtorica dela, ni pravi, ampak ruši njeno življenje. Očitno je, da je žalost tolikšna, da sama ne bo zmogla predelati bolečine na način, ki ne bi škodil njej in njeni družini. In ne piši o strokovni pomoči kot o nebodigatreba, kot da se metode uporabljajo sistemsko in ne individualno prilagojeno.[/quote]

No o takih govorim. Seveda ni švoh, če se obrne na Hospic. zato, da bo dojela, da je to, kar dela, ISTO kot priporoča Hospic.

Kje si ti našla, da je njena “žalost tolikšna da ne bo mogla predelati” – halo? nimate pojma o žalovanju, nobenega. Ona je v prvi fazi, nič drugega ni. In ker ni dobila opore v možu, žalost zadržuje namesto da bi jo sprostila. Zato se ji žalost veča, ne pa zato, ker bi bila njena ćžalost res tako nenormalna. In če ji boste še tu dolgo govorili, kako nenormalna je njena žalost, bo res mislila, da je. Pa ni, nikakor ni – vse je ok z njo.

Samo podporo rabi. In najboljša opora bi ji bil mož. Ker je pač lolek, naj gre na Hospic. Ko se pobere, pa razmisli, kaj z lolekom, ki jo je brcal ko je bila na tleh.[/quote]

O boldanem govorim. In to je zelo razvidno na točki, ki lahk ovodi v razdiralne odnose – in po tem kar sama piše, je jasno videti, da potrebuje strokovno pomoč. Ona sama in mož tega ne bosta predelala. Zaradi njene preobčutljivosti (se strinjam s teboj, da je normalna) in obsodb, da je mož kot robot, ki ne preživlja žalovanja sploh (beri malo poste, boš videla, kako se nekateri obnašajo do omenjnega moža). In ne, možje nimajo naloge biti vedno v oporo – sploh pa ne v situaciji, ki njih prizadene. Tukaj gre pa za nerojenega otroka – kar pomeni, da sta vso situacijo ona in mož dojemala in doživljala drugače. In ker je ta vidik drugačen, je prebolevanje drugačno. Poleg tega, da je čustvovanje pri moških in ženskah drugačno (in nobeno ni slabše, le drugačno). In preden njej uspe v tej fazi uničiti SEBE!, ter družino, je prav, da poišče strokovno pomoč. Tukaj je kar nujna. Sploh da se mamica teme javlja na forumu, kaže na hudo stisko. Žalovanje lahko razdre družine in veliko jih je. Zato ni potrebno govoriti, da bo prešlo, da naj naprej žaluje, če je jasno, da so težave v odnosu. Zadeva je kočljiva in pri umrlem otroku se starši tudi nehote obtožujejo. Celo pri bolnih in poškodovanih ter z motnjami prirojenih otrocih se starši nevede takoj začnejo obtoževati. In to gre v krogu: samoobtoževanje in obtoževanje partnerja … Zadeva je resna. Pa še marsikatera druga, samo da matere in očetje ne upajo niti vprašati na forumu, kaj šele poiskati pomoč.

Najprej moje iskreno sožalje.
Nisem brala odgovorov, vidim pa, da jih je ogromno in upam, da so ti kaj v pomoč in uteho. Še najbolj te bo razumela kakšna mama s podobno izkušnjo. Otrok je rastel v tebi, ti si ga čutila. Tvoj mož ga še ni tako začutil, izgleda pa, da ni sposoben take empatije, kot bi je bila ti zdaj res potrebna. Po navadi mame potrebujejo več let, da nekako prebolijo tako bolečo izkušnjo, popolnoma pa nikoli. Jaz še nisem mama, pa si česa takega ne predstavljam. Zelo mi je hudo zate in za vse, ki so to doživele. Imam tudi nekaj prijateljic, ki imajo to izkušnjo, pa ti povem, da so zelo različno reagirale. Jaz mislim, da je vse, kar čutiš normalno in naravno. Obstaja en forum – Ko starši žalujejo…mogoče najdeš tam dušo, ki te bo razumela.
Meni je umrla mama, kar je bolj naravno od smrti otroka, pa se kar dolgo nisem pobrala. Pol leta po tistem sploh nisem pomislila na spolnost, tako da te glede tega čisto razumem. V nič se ne sili, ko ti bo, ti bo. Pošiljam ti en objem, čeprav vem, da ga potrebuješ od svojega moža.

No o takih govorim. Seveda ni švoh, če se obrne na Hospic. zato, da bo dojela, da je to, kar dela, ISTO kot priporoča Hospic.

Kje si ti našla, da je njena “žalost tolikšna da ne bo mogla predelati” – halo? nimate pojma o žalovanju, nobenega. Ona je v prvi fazi, nič drugega ni. In ker ni dobila opore v možu, žalost zadržuje namesto da bi jo sprostila. Zato se ji žalost veča, ne pa zato, ker bi bila njena ćžalost res tako nenormalna. In če ji boste še tu dolgo govorili, kako nenormalna je njena žalost, bo res mislila, da je. Pa ni, nikakor ni – vse je ok z njo.

Samo podporo rabi. In najboljša opora bi ji bil mož. Ker je pač lolek, naj gre na Hospic. Ko se pobere, pa razmisli, kaj z lolekom, ki jo je brcal ko je bila na tleh.[/quote]

O boldanem govorim. In to je zelo razvidno na točki, ki lahk ovodi v razdiralne odnose – in po tem kar sama piše, je jasno videti, da potrebuje strokovno pomoč. Ona sama in mož tega ne bosta predelala. Zaradi njene preobčutljivosti (se strinjam s teboj, da je normalna) in obsodb, da je mož kot robot, ki ne preživlja žalovanja sploh (beri malo poste, boš videla, kako se nekateri obnašajo do omenjnega moža). In ne, možje nimajo naloge biti vedno v oporo – sploh pa ne v situaciji, ki njih prizadene. Tukaj gre pa za nerojenega otroka – kar pomeni, da sta vso situacijo ona in mož dojemala in doživljala drugače. In ker je ta vidik drugačen, je prebolevanje drugačno. Poleg tega, da je čustvovanje pri moških in ženskah drugačno (in nobeno ni slabše, le drugačno). In preden njej uspe v tej fazi uničiti SEBE!, ter družino, je prav, da poišče strokovno pomoč. Tukaj je kar nujna. Sploh da se mamica teme javlja na forumu, kaže na hudo stisko. Žalovanje lahko razdre družine in veliko jih je. Zato ni potrebno govoriti, da bo prešlo, da naj naprej žaluje, če je jasno, da so težave v odnosu. Zadeva je kočljiva in pri umrlem otroku se starši tudi nehote obtožujejo. Celo pri bolnih in poškodovanih ter z motnjami prirojenih otrocih se starši nevede takoj začnejo obtoževati. In to gre v krogu: samoobtoževanje in obtoževanje partnerja … Zadeva je resna. Pa še marsikatera druga, samo da matere in očetje ne upajo niti vprašati na forumu, kaj šele poiskati pomoč.[/quote]
P.s. Poleg tega imamo tukaj samo eno plat medalje. Za obsojanje moža bi potrebovali najprej slišati še njegovo. Kar pa ti in nekatere tukaj delate. Ne pričakujte od ljudi nekih nalog, če jih prej ne vprašate ali zmorejo. In oporav žalovanju, kjer žalujeta dva starša ni samoumevna. Oz. ne sme biti enostranska, kar pa se tukaj verjetno pričakuje.

No o takih govorim. Seveda ni švoh, če se obrne na Hospic. zato, da bo dojela, da je to, kar dela, ISTO kot priporoča Hospic.

Kje si ti našla, da je njena “žalost tolikšna da ne bo mogla predelati” – halo? nimate pojma o žalovanju, nobenega. Ona je v prvi fazi, nič drugega ni. In ker ni dobila opore v možu, žalost zadržuje namesto da bi jo sprostila. Zato se ji žalost veča, ne pa zato, ker bi bila njena ćžalost res tako nenormalna. In če ji boste še tu dolgo govorili, kako nenormalna je njena žalost, bo res mislila, da je. Pa ni, nikakor ni – vse je ok z njo.

Samo podporo rabi. In najboljša opora bi ji bil mož. Ker je pač lolek, naj gre na Hospic. Ko se pobere, pa razmisli, kaj z lolekom, ki jo je brcal ko je bila na tleh.[/quote]

O boldanem govorim. In to je zelo razvidno na točki, ki lahk ovodi v razdiralne odnose – in po tem kar sama piše, je jasno videti, da potrebuje strokovno pomoč. Ona sama in mož tega ne bosta predelala. Zaradi njene preobčutljivosti (se strinjam s teboj, da je normalna) in obsodb, da je mož kot robot, ki ne preživlja žalovanja sploh (beri malo poste, boš videla, kako se nekateri obnašajo do omenjnega moža). In ne, možje nimajo naloge biti vedno v oporo – sploh pa ne v situaciji, ki njih prizadene. Tukaj gre pa za nerojenega otroka – kar pomeni, da sta vso situacijo ona in mož dojemala in doživljala drugače. In ker je ta vidik drugačen, je prebolevanje drugačno. Poleg tega, da je čustvovanje pri moških in ženskah drugačno (in nobeno ni slabše, le drugačno). In preden njej uspe v tej fazi uničiti SEBE!, ter družino, je prav, da poišče strokovno pomoč. Tukaj je kar nujna. Sploh da se mamica teme javlja na forumu, kaže na hudo stisko. Žalovanje lahko razdre družine in veliko jih je. Zato ni potrebno govoriti, da bo prešlo, da naj naprej žaluje, če je jasno, da so težave v odnosu. Zadeva je kočljiva in pri umrlem otroku se starši tudi nehote obtožujejo. Celo pri bolnih in poškodovanih ter z motnjami prirojenih otrocih se starši nevede takoj začnejo obtoževati. In to gre v krogu: samoobtoževanje in obtoževanje partnerja … Zadeva je resna. Pa še marsikatera druga, samo da matere in očetje ne upajo niti vprašati na forumu, kaj šele poiskati pomoč.[/quote]

Seveda, se strinjam, skoraj v celoti. Ampak ti (in jaz) govoriva o strokovni pomoči a la Hospic, kar je v današnji družbi, ki ne pozna več pomena žalovanja, samo nadomestek za nekdanjo zdravo pamet, črnina eno leto in je takoj jasno, da človeka nimaš kaj siliti k nejoku ali celo smehu. Nekateri tu pa bi jo poslali k psihiatru, češ da je nenormalna.

Ne strinjam (oz. bi imela veliko za povedat o tem) pa se v delu, kjer moža opravičuješ češ da je on drugače doživljal. Ima vso pravico drugače doživljat, nima pa je pravice brcat, ko je ona na tleh. Preberi malo višje zgodbo mame, ki je izgubila otroka, pa ji je Mož stal ob strani (četudi on ni isto doživljal), in je hitro jasno, da gre za normalno prebolevanje izgube. Hospic v tem primeru samo nadomešča odsotnega moža.

In ja, seveda oba rabita pomoč. Ampak dvomim, zelo dvomim, da se ta mož zaveda, da jo rabi. Družino v bistvu ruši on, ne ona. Kot so zgoraj že rekli, kaj bo tak mož, če bi moral ženo negovati dlje časa, ker bi zbolela? Ali če bi se zgodilo kaj hujšega?

V takih primerih se jasno pokaže, ali si človek ali si poden od človeka.

Jasno pa se pokaže tudi, da je družba zgubila kompas kar se smrti, izgub, žalosti tiče. Nujnost večne sreče in mladosti, pa tako malo vedenja o čustvih, žalovanju, smrti – povsem naravnih stvareh. Zato rabimo “strokovno pomoč”, pa je ne bi, če bi poslušali lastno telo. In če bi drugim dovolili isto.

Iskreno sozalje ob izgubi.

Ne samo, da imas do zalovanja pravico ter, da imas pravico zalovati na svoj nacin… zalovanje je celo nujno, prej ali slej je treba skozi proces.

Od kdaj pa ti lahko drugi dolocajo koliko casa in kaksen nacin je “pravi”? Ne monovci ne moz nimajo te pravice.

Nuditi oporo, pomagati do pomoci se – soditi pa ne!

Pa ne rabis podpirat tvojega moza, prej moras predelat svojo bolecino. Saj ves, na avionu ti vedno povejo, da najprej namestis svojo kisikovo masko POTEM sele pomagas otroku. Alias zlomljeni ne more nikogar nosit. Najprej se more zacelit. Pika. Glupi nasveti kako moras ti upostevat/razumet/tolazit moza, tega sploh ne vzamejo v zakup.

Ne, odziv tvojega moza ni ne normalen ne primeren. Pa naj bo vzrok potlaceno zalovanje ali kaj drugega. Tako se pac ne obnasamo v partnerski zvezi.

V bistvu tebi pomoc sicer ne bi skodila, ampak vidva kot par bi jo pa nujno rabila. Tale dinamika je cisto zastrupljena.

Zdaj sem prebrala še prejšnje odgovore in ne morem verjeti, da se vam nekaterim zdi 3 mesece neka strašno dolga doba. V žalovanju je 3 mesece skoraj kot nič. Sama sem poiskala pomoč ob žalovanju, pa noben strokovnjak ne postavlja neke take meje 3 mesece. In če ljudje ne odžalujemo, ne moremo najti miru in sreče nikoli. Tudi glede otroka, ki ga že ima: otrok se prav tako lahko sreča z žalostjo, s tem ni nič narobe. Saj to ne pomeni, da ta mama joče nonstop in da z otrokom več ničesar ne doživita. Mislim, da tisti, ki pišete, kako je 3 mesece ful dolga doba, še niste izgubili nekoga, ki ste ga imeli res radi. V resnici je tako, da čas celi rane, ampak ta čas ne pomeni 3 mesece. In če mama žaluje 3 mesece, to ni nobena depresija, ampak je pač žalostna in ne more kar na hitro izklopiti teh čustev, da bo družina spet “happy”. In otroci marskikaj razumejo…bolj kot nekateri tukaj.

Ne govorim o hospicu – ga ne poznam. Vem pa da so društva, ki lahko pomagajo (tu so mišljene tudi informacije), da mama pride do pravega psihoterapevta. Oprosti, če sem slabo razumljivo napisala. Predvsem je potrebna psihoterapija. In ne čisto vsaka pomoč. Seveda je pa dobro, da morda sreča še nekoga, s podobno izkušnjo. Ampak ptorebna je pa taka prava strokovna pomoč. Tudi mamica ki je januarja izgubila dvojčke, bi jo nujno potrebovala. Ampak na žalost je v Sloveniji že mentaliteta tako škodoželjna, medicinska oskrba v smislu psihološke oskrbe pa – ma lahko rečemo, da je ni. V marsikateri drugi državi bi mama takoj v porodnišnici dobila ure psihoterapije ali vsaj ure psihologa. Pa ni to isto kot naši klinični psihologi.

Ker zavedati se moramo, in to ni nihče tukaj poudaril: otroka starši nikoli ne prebolijo! Lahko pa predelajo zadevo, da jo lažje sprejmejo. In tukaj ti strokovna pomoč pomaga in nič druga. Ker strokovna pomoč ni to, kar mi ljudje drug drugemu po nekem občutku pomagamo, ampak gre za pomoč.
Ne opravičujem moža! Ker ga nimam za kaj – pravim samo, da ga NE OBSOJAM. Ker ne poznam njegove zgodbe. Sicer ne najdem dela, da bi naj mož nad mamo izvajal fizično nasilje – če ga, potem tukaj ni za debatirat, ampak za pristojne službe. Kar se pa konfliktov tiče: se pa tukaj jasno pokaže, da ne ti, ne marsikdo drug nima določenega znanja o psihologiji človeka.
Ni samoumevno, da ljudje, ki so skupaj v neki slabi situaciji, so drug drugemu PSIHIČNA opora – kar bi mamica rabila. Tukaj nimaš prav, da bi moral vsak mož dajati oporo in stabilnost ženi: morala bi jo drug drugemu (kar tale mama vrniti opore ne more, torej ta varianta odpade), ali pa v primeru kot je avtorica, ko sama ne zmoreta – poiščeta pomoč.
Veš, ne moremo vedeti, kdo je res izzival opisane situacije. Zato ne bom sodila nikogar. Poudarjam pa še enkrat – potrebujemo obe plati. In narobe je kogarkoli obsojati, kot da mi nikoli ne vzkipimo. V takih težkih situacijah pa ljudje izgubijo kontrolo hitreje kot običajno in to je čisto normalno (tu odgovarjam še eni drugi komentatorki). Ni prav, da se zmerjata, da drug drugega krivita (kar delata oba). Da v taki situaciji pride do očitanja krivde – je normalno. Ker smo ljudje, ki občutimo prizadetost, ki okrivimo druge. Občutki so normalni. Besede so lahko hitro izrečene … Edino česar ne smemo opazovalci narediti je, da kogarkoli krivimo kot črnega hudiča, drugega pa peremo krivde kot belega angela. Ni črno belo.

In o tem govorim. Da je situacija šla predaleč – najverjetneje nehote. Če jima je prej vse laufala (noben odnos ni popoln), pomeni, da so sedaj vsi na preizkušnji osebno in medsebojno. S tem ni nič narobe, ampak tukaj je treba naprej prav ravnati. Se pogovoriti, sploh o konfliktih, se opravičiti (tudi za svoje zadeve).
Kar pa človek, kot je dotična mama, ne more sam. Ona nosi trenutno preveliko bolečino in bi bilo od nas neodgovorno zahtevati, da sama rešuje to. Kar ji pa večina tukaj svetuje. Ker so očitno pozabili, kako je, ko ne moreš trezno misliti zaradi čustev. Niti tega ne smemo zahtevati od moža. Ker ne vemo, ali je že prebolel. Moški nasploh ne pokažejo preveč čustev. In zna biti tista eskalacija ravno dokaz, da oba nista sposobna sama predelati izgube in paziti, da zaradi tega odnos ne bo razpadel.
Zato govorim o nujnosti strokovne pomoči. Ni nujno seveda, da se žalovanja ujemajo in se odžaluje na enak način. Ampak strokovna pomoč je bila izumljena ravno zato, da se reši ljudi pred propadom posameznika ali odnosov. Nihče v tej zgodbi verjetno ni sposoben še objektivno gledati na celo situacijo – kajti samo na ta način se da to rešit.
In tukaj oba rušita. Tudi ona lahko zruši. Ne smemo si domišljati, da smo ženske kaj večvredne kot moški. Predvsem zaradi preobčutljivosti avtorice in pa premalo izražanja njenega moža. – To je kombinacija, ki pare brez večjih problemov ločuje.

Žalovanje ob pomoči strokovne pomoči (tu ni strokovna pomoč mišljena v narekovajih, ampak dejanska psihoterapija) ni neklaj česar bi se morali izogibati. Ampak kot že zgoraj omenjeno: slovenska mentaliteta, in pa naš slab odnos do psihoterapije v Sloveniji je pač poguben za večino. In tu ne gre za to, da se ne bi dopuščalo žalovanja ipd. kar ti pišeš. Samo o tem bi bilo preveč za napisat, pa se mi trenutno ne da, saj obstaja dovolj legitimne literature (pa ne to tista literatura, ki je poletno branje).
Pa naša družba ni izgubila kompasa, izgubili smo ga posamezniki. Po drugi strani pa moramo razumeti tudi, da se ljudje razvijamo, in nismo več na stopnji živali. K čemur pa spada tudi vodenje osebnih odnosov in odnosa do samega sebe na neki drugi ravni kot pri živalih in prejšnjih stopnjah človeštva. Je bolj zakomplicirano. In danes si človek pač zna pomagati kot si nekoč prej ni. Enako je to pri strokovni pomoči ob žalovanju. Včasih smo pustili, da je vsak ostal dobesedno sam. Ampak če greva analizirati, bova ugotovili, da se je takrat (pa še danes pri ljudeh in narodih s slabo oskrbo strokovne pomoče) pri ljudeh samo nabiralo in nabiralo. Tudi v Sloveniji bi bila mentalna slika veliko boljša, veliko manj določenih slabih situacij bi se dogajalo, če bi mi kot narod bili bolj naklonjeni strokovni pomoči. Tako pa vsakega označimo, da je nor, samo zato ker rabi strokovno pomoč. Seveda, dokler ni prepozno. Potem bi ga pa najraje zaprli v ustanovo, mu vzeli kake pravice ali dolžnosti …
In potem smo še nasilni do svojega naroda. Namesto da bi poskušali napredovati, pa nazadujemo. Ampak ni to tema …

Če samo komentiram nekaj stvari od avtorice:
gre na sprehod s psom, da se izogne konfliktom: to je ena od tehnik poemtanja težav pod preprogo
da poskuša zmanjševati napetost nasploh: tu dela napako, ker poskuša reševati situacijo, na način ki ni primeren, PREDVSEM pa ona ni čustveno sposobna reševati sama cele situacije – in to vodi v osebni propad, izgorelosti, s tem pa propad tudi družine.
čez dan odriva težave, zvečer joče: potiskanje čustv na bolj primeren čas v taki situaciji ni pametno, tu se je potrebno takoj soočiti s čustvi ko pridejo. to je en način tlačenja čustev in vodi v nepredelan problem …
samoobtoževanje zaradi št. otrok oz. želje po otroku: je jasno znamenje, da samo sebe preobremenjuje – tukaj si sama ne bo mogla pomagat, niti ji ne bi mogel mož, četudi bi ji stal ob strani tako kot si nekateri predstavljate.
tudi to, da si jemlje pravico govoriti o tem, kako je on odžaloval: kaže na to, da občuti osamljenost v žalovanju, pa niti ne vemo, ali je to samo njeno dojemanje vsega skupaj (lahkjo je resnično, lahko je izkrivljeno)
otepanje stika in dotikov: določeno zmanjšanje dotikov je normalno, prevelika želja posamoti/telesni izoliranosti pa kaže na hudo stisko, ki prav tako rabi strokovno pomoč
*tukaj dodam še, da verjetno mož na nek način čuti podzavestno, kako hudo je in da si je jasen, da ne zmore pomagati ženi. prav ta nemoč naredi moške dostikrat nasilne oz. se obnašajo kot opisani mož – tu je še en velik znak, da sama ne bosta zmogla rešiti zadeve tako, da predelata težave
težave iz primarne družine: povečajo stisko …

Enostavno gre za osebo, ki ima hudo stisko ob izgubi in nujno potrebuje psihološko strokovno pomoč. Najverjetneje je še njen odnos do same sebe vprašljiv. In to vodi v psihoze. Pa še kup vprašanj okrog tega je, in najbolje lahko reši človek, ki bi to mamo spoznal, z njo osebno govoril, ji postavil še kup vprašanj, da bi jo vodil naprej po poti žalovanja, pa predvsem celjenja odnosov. Jasno je, da si jemlje preveč na pleča, in nekateri tu ji še svetujejo, naj prevzameto odgovornost, ko je jasno, da bi jo bilo treba razbremeniti. To pa lahko naredi samo oseba, ki je objektivna (psihoterapevt) za videnje cele situacije. Ni težava samo žalovanje, ampak cel kup drugih stvari.

V teoriji so zadeve takole zakomplicirane, ja. Pa si sicer lepo napisala, ni kaj. V praksi so pa zelo preproste – beri še enkrat zgoraj izkušnjo ženske, ki ji je Mož stal ob strani. To je vsa razlika med avtorico in to žensko. Slednja ima Moža, druga pa, kako jim je že Rugelj rekel, no to. Pa lahko še ne vem kako razpravljaš o avtoričinim primernih in neprimernih spopadanjih s stisko – te stiske sploh ne bi bilo, če bi bil mož Mož. Bilo bi samo naravno odžalovanje, nato pa bi življenje zlagoma steklo dalje. Dokaz je zgornji primer in še stotine drugih do pike enakih, z mojim vred. Ker tega ni, je težava. Avtorica sama ne bi imela nobene težave, če bi ji bilo dopuščeno žalovati, kot se zagre. In ključni problem ni v njenih spopadanjih s stisko – ta so samo odraz tega, da mora svojo stisko pred možem skrivati.

Tako da tu bi bili potrebni dve zaporedni terapiji – najprej za avtorico, da odžaluje ob primerni podpori, potem pa še terapija v zvezi s tem, zakaj sploh tolerira tak odnos oziroma zakaj možu ni jasno, da se obnaša popolnoma neprimerno. In kako po taki izgubi zaupanja v partnerja sploh naprej. Ker ob takem obnašanju moža, kot ga opisuje, bi vsaka žena izgubila zaupanje in bi se moral mož krepko potruditi, da bi si ga povrnil nazaj. Ampak kolikor poznam te dinamike, in poznam jih kar dobro, takim možem le redko postane jasno, zakaj žena odklanja dotike. Zelo redko se zgodi, da so sposobni uvida v lastna neprimerna dejanja, ker je udobneje, če je “za vse kriva žena”, ki “se je spremenila”.

Iz prakse, ne iz teorije, pa vendar s precej poznavanja teoretičnega ozadja.

Poglej, ne smeš posploševati stvari: če je eni ženski mož stal ob strani, bi moral vsaki. Kot drugo pa ni rečeno, da je mož povzročitelj stiske, kot ga obtožuješ. Ker kot sama praviš, ne poznava celega ozadja. Edino kar lahko rečeva, pomaga ji v tem trenutku njegovo obnašanje res ne. Ne moreva pa vedeti, zakaj je do obnašanja moža prišlo. Morda imajo moževe obtožve podporo in je avtorica kaj sama provocirala (pišem domnevo, s tem nočem obsojati).
In tudi v praksi ni enostavno, tako kot ne v teoriji. In še enkrat, imamo samo opis odnosov in obnašanja avtorice same. V strokovni obravnavi psihoterapije te pa med drugim naučijo, da drugih tudi če so te prizadeli, ne govoriš o tem skozi obtoževanje drugega. Temveč skozi svoje oibčutke. Ampak to pri psihoterapevtu. Ki seveda potem (kot sama pišeš) dela na tebi in se ukvarja z vprašanjem, zakaj avtorica dovoli tako obnašanje. Če ga res oz. ne vemo kako je stanje v resnici. Manjka druga plat. Ampak ker je zadeva tako kočljiva je nevarno dajati cenene nasvete kot nekateri tu. Tukaj je res samo ena dobra pot. Da avtorica poišče strokovno pomoč, pravi da samoplačniško ne bi smelo bii težava. Ker žalovati oz. predelovati izgubo otroka, in pa skrbeti da odnosi v družini (kjer so vsi prizadeti) ne propadejo je preveliko breme. In še enkrat, nekateri možje so sposobni stati svojim partnerkam ob strani, nekateri pa sami potrebujejo pomoč. Iz zgoraj opisanega se celo da razbrati, da mož na svoj način dela isto kot avtorica (oba delata isto stvar, vsak na svoj način), da pometa težavo pod preprogo in svojo stisko ob izgubi otroka potiska v podzavest. In to vsake toliko eskalira: posledica njegove stiske in avtoričine pa so zgornji scenariji. Ampak tega pač nočemo videti, ker vedno mroa v naših očeh biti nekdo žrtev in nekdo vrag. Tu sta pa oba, žrtvi situacije in žrtvi svojih stisk, ki jih sama ne znata in tudi v bodoče ne bosta zmogla sama rešiti in predelati.

Kako nekateri z neznosno lahkostjo ven in ven po veckrat v svojih postih zahtevate od tega moza da je superman. Moz z veliko zacetnico. Ker drugace je reva. Njej pa ni treba imet nobene zacetnice ona se lahko joce. On ji mora stat ob strani , kot pravi desc. On nima pravice biti zlomljen, on ima samo nalogo opore. Drugace je pokazal svoj pravi obraz, pisete nekateri.

Kateri obraz pa je pokazal? Da se ne zna lotiti svoje zalosti in ne zna potolaziti zene? In zato je prakticno nevreden.

In ti, ki ga tako ocenjujete, imate polna usta obsodb glede empatije.

Avtorica, zakaj za bozjo voljo cakas napptnice, nisi pa se odlocila, da stopis v stik z drustvi, ki pomagajo, z zenskami, ki so dozivele enako? Pa tudi mozu bi to pomagalo.

Avtorica bi glede na to, da je sama rekla, da zmore: morala plačati samoplačniško obravnavo pri psihoterapevtu takoj, in hkrati iti po napotnico – do trenutka, ko bi prišla preko napotnice do terapije, bi pač plačevala samoplačniško (je rekla, da ni problem, potrebno ej pa tudi zelo).

Ja tukaj na monu so ženske včasih čisto proti moškim – to ima MV po svoje prav, kadar jim to očita. Nihče ni slabši ne moški ne ženska in od nikogar ne bi smeli pričakvoati biti superman.

Poglej, ne smeš posploševati stvari: če je eni ženski mož stal ob strani, bi moral vsaki. Kot drugo pa ni rečeno, da je mož povzročitelj stiske, kot ga obtožuješ. Ker kot sama praviš, ne poznava celega ozadja. Edino kar lahko rečeva, pomaga ji v tem trenutku njegovo obnašanje res ne. Ne moreva pa vedeti, zakaj je do obnašanja moža prišlo. Morda imajo moževe obtožve podporo in je avtorica kaj sama provocirala (pišem domnevo, s tem nočem obsojati).
In tudi v praksi ni enostavno, tako kot ne v teoriji. In še enkrat, imamo samo opis odnosov in obnašanja avtorice same. V strokovni obravnavi psihoterapije te pa med drugim naučijo, da drugih tudi če so te prizadeli, ne govoriš o tem skozi obtoževanje drugega. Temveč skozi svoje oibčutke. Ampak to pri psihoterapevtu. Ki seveda potem (kot sama pišeš) dela na tebi in se ukvarja z vprašanjem, zakaj avtorica dovoli tako obnašanje. Če ga res oz. ne vemo kako je stanje v resnici. Manjka druga plat. Ampak ker je zadeva tako kočljiva je nevarno dajati cenene nasvete kot nekateri tu. Tukaj je res samo ena dobra pot. Da avtorica poišče strokovno pomoč, pravi da samoplačniško ne bi smelo bii težava. Ker žalovati oz. predelovati izgubo otroka, in pa skrbeti da odnosi v družini (kjer so vsi prizadeti) ne propadejo je preveliko breme. In še enkrat, nekateri možje so sposobni stati svojim partnerkam ob strani, nekateri pa sami potrebujejo pomoč. Iz zgoraj opisanega se celo da razbrati, da mož na svoj način dela isto kot avtorica (oba delata isto stvar, vsak na svoj način), da pometa težavo pod preprogo in svojo stisko ob izgubi otroka potiska v podzavest. In to vsake toliko eskalira: posledica njegove stiske in avtoričine pa so zgornji scenariji. Ampak tega pač nočemo videti, ker vedno mroa v naših očeh biti nekdo žrtev in nekdo vrag. Tu sta pa oba, žrtvi situacije in žrtvi svojih stisk, ki jih sama ne znata in tudi v bodoče ne bosta zmogla sama rešiti in predelati.[/quote]

Začela si, da ne poznamo ozadja in ne smemo vehementno svetovati, obsojati, pa sama zaključiš prav tako samozavestno, odločno in poznavalsko, da nočemo videti, da sta oba žrtev situacije.
Mogoče imaš prav, mogoče pa tudi ne.
Ampak na nas se je obrnila avtorica, ne njen mož, ker potrebuje pomoč in je v stiski. In se ne more obrniti na svojega moža, karkoli že je razlog. Se ti zdi, imaš res občutek, da se njen mož absolutno ne more zaupati njej in da se ona ne bi znala spopasti z njegovo stisko, da mu ne bi stala ob strani? Da ji zato noče povedati, da je tudi njemu hudo?
Tale mož ne počne ničesar. Niti aktivno ne žaluje (če v resnici še vedno žaluje), niti ni skala za svojo ženo, da bi se lahko oprla nanj, niti ji ni vsaj v pavšalno pomoč kot potrpežljivi opazovalec. Iz vsega tega nekateri potegnete sklep, da je on v redu, ona pa ne. Svašta, res.

Rada bi ti napisala, da v življenju slej ko prej razpremo dlani in pustimo, da odidejo tisti, ki jih imamo najraje… A vem, da je za to še prezgodaj.

Oglasi se Alenki. V tem hipu je prva, na katero pomislim ob tem:

http://www.vzgojasrca.si/o-meni

;))) Joj kake pišete… pravica dol krivica gor, pravica gor krivica dol, in tako v nedogled… Samo da ne bo treba vsaj pomsliti kaj šele priznati resnice…

No skratka, tema je jasen pokazatelj kako večina ljudi vključno z avtorico na čelu noče živeti srečnega življenja. Kajti če temu ne bi bilo tako, bi zmogli pogledati drugo plat iste “usode”:

Dogodek je veselja vreden, ker je dvema zakoncema jasno pokazal kako to onadva nista. Sta samo na papirju v praksi nič od tega, in tudi po tej izkušnji svojega odnosa nočeta pozdravit, zato nima nobenega smisla tega odnosa sploh zdravit. Torej je edina smiselna poteza iti narazen, da ne bosta u-morila še ostalih otrok.
Narava nas vedno opozarja kaj življenje je in kaj ne. Bolj se njenim resnicam upiramo, bolj njena opozorila doživljamo kot kruta… V resnici nam pa je čudovita prijateljica, ki nam hoče samo povedati, da čedalje bolj tonemo…

Pravica po moje: avtorica je psihička, prelena da bi osebnostno samostojno živela, roditeljica otrok v namen sesanja življenjske energije. Ker ji ni ratalo pri že živečih si je umislila še enega za katerega že prav na začetku pove moj. Gnus od babe, upam da jo njen mož čimprej skuži in gre od nje skupaj z živečim otrokom, da s svojim izsiljevanjem ubogosti ne umori še tega, in da bo avtorica v svojem životarjenju na račun drugih imela priložnost se srečati sama s seboj.

Tudi v naravi najdemo take vrste življenja, t.i. ovijalke-gostiteljice. Te rastline se vspenjajo po drugih in hkrati sesajo njihovo življenjsko energijo dokler rastline na kateri gostijo ne umorijo. Skrben gospodar pa to opazi in takim gostiteljicam preseka korenine… Upam da tudi avtoričin mož to čimprej naredi…

Veste, kaj ginekologi svetujejo ženskam, ki so splavile oz. rodile mrtvega otroka ali tistim, ki jim je otrok umrl po nekaj mesecih? NAJ ČIMPREJ PONOVNO ZANOSIJO. Ene tega sicer ne morejo, ker ne morejo tako hitro preko travme, druge pa se tega držijo.
Nasvet v bistvu ni brezčuten in slab, ker je zaenkrat najboljši “recept”, kako tako žensko iztrgati iz krempljev žalosti in strahu. Ni boljšega zdravila od tega, ko taka ženska rodi zdravega otroka.

Iz lastnih izkušenj ti povem, da kadar žalujeta moški in ženska je tako kot bi stala vsak na svojem bregu vmes pa bi drla močna reka. To boš morala dati iz sebe kot boš najbolj znala ampak ne pred družino. Vem da je to zelo težko ampak se da samo ugotoviti moraš kako. Kakšen hobi, sprehod v naravi, itd, na FB ju pa imaš tudi skupino, mamic ki so to dale skozi in rade pomagajo.

Poglej, ne smeš posploševati stvari: če je eni ženski mož stal ob strani, bi moral vsaki. Kot drugo pa ni rečeno, da je mož povzročitelj stiske, kot ga obtožuješ. Ker kot sama praviš, ne poznava celega ozadja. Edino kar lahko rečeva, pomaga ji v tem trenutku njegovo obnašanje res ne. Ne moreva pa vedeti, zakaj je do obnašanja moža prišlo. Morda imajo moževe obtožve podporo in je avtorica kaj sama provocirala (pišem domnevo, s tem nočem obsojati).
In tudi v praksi ni enostavno, tako kot ne v teoriji. In še enkrat, imamo samo opis odnosov in obnašanja avtorice same. V strokovni obravnavi psihoterapije te pa med drugim naučijo, da drugih tudi če so te prizadeli, ne govoriš o tem skozi obtoževanje drugega. Temveč skozi svoje oibčutke. Ampak to pri psihoterapevtu. Ki seveda potem (kot sama pišeš) dela na tebi in se ukvarja z vprašanjem, zakaj avtorica dovoli tako obnašanje. Če ga res oz. ne vemo kako je stanje v resnici. Manjka druga plat. Ampak ker je zadeva tako kočljiva je nevarno dajati cenene nasvete kot nekateri tu. Tukaj je res samo ena dobra pot. Da avtorica poišče strokovno pomoč, pravi da samoplačniško ne bi smelo bii težava. Ker žalovati oz. predelovati izgubo otroka, in pa skrbeti da odnosi v družini (kjer so vsi prizadeti) ne propadejo je preveliko breme. In še enkrat, nekateri možje so sposobni stati svojim partnerkam ob strani, nekateri pa sami potrebujejo pomoč. Iz zgoraj opisanega se celo da razbrati, da mož na svoj način dela isto kot avtorica (oba delata isto stvar, vsak na svoj način), da pometa težavo pod preprogo in svojo stisko ob izgubi otroka potiska v podzavest. In to vsake toliko eskalira: posledica njegove stiske in avtoričine pa so zgornji scenariji. Ampak tega pač nočemo videti, ker vedno mroa v naših očeh biti nekdo žrtev in nekdo vrag. Tu sta pa oba, žrtvi situacije in žrtvi svojih stisk, ki jih sama ne znata in tudi v bodoče ne bosta zmogla sama rešiti in predelati.[/quote]

Začela si, da ne poznamo ozadja in ne smemo vehementno svetovati, obsojati, pa sama zaključiš prav tako samozavestno, odločno in poznavalsko, da nočemo videti, da sta oba žrtev situacije.
Mogoče imaš prav, mogoče pa tudi ne.
Ampak na nas se je obrnila avtorica, ne njen mož, ker potrebuje pomoč in je v stiski. In se ne more obrniti na svojega moža, karkoli že je razlog. Se ti zdi, imaš res občutek, da se njen mož absolutno ne more zaupati njej in da se ona ne bi znala spopasti z njegovo stisko, da mu ne bi stala ob strani? Da ji zato noče povedati, da je tudi njemu hudo?
Tale mož ne počne ničesar. Niti aktivno ne žaluje (če v resnici še vedno žaluje), niti ni skala za svojo ženo, da bi se lahko oprla nanj, niti ji ni vsaj v pavšalno pomoč kot potrpežljivi opazovalec. Iz vsega tega nekateri potegnete sklep, da je on v redu, ona pa ne. Svašta, res.[/quote]

Točno tako.
In tale “oba sta žrtve” pristop v takem primeru ne deluje, preskušeno.

“Deluje samo tole, kopiram z linka od Alenke O., Vzgoja srca, o žalosti in jezi:
Jeza in Žalost
​
Jeza in žalost sta malce drugače povezani kot jeza in strah. Če ne premoremo zdrave jeze (skrbi za lastne meje) bomo v žalosti obtičali in ne v resnici žalovali. In če ne zmoremo biti žalostni, žalovati, tudi ne bomo zmogli postaviti zdravih meja. Potrebujemo prvi občutek, da lahko čutimo tudi drugega.
​
Zdrava jeza (skrb za lastne meje) nam pomaga zagotoviti intimen prostor in čas, ki sta nujno potrebni, da se v nas lahko odvije proces žalosti in žalovanja. Če ne zmoremo poskrbeti za ta prostor in čas, ne bomo mogli odžalovati tega, kar potrebujemo odžalovati.

Zelo pogosto otrok, ki ni izjokal, predelal in izrazil svoje bolečine, postane pretirano pasiven, se oklepa, ni v njem zdrave otroške igrivosti in radovednosti. Postane depresiven.”

Točno to manjka avtorici: postavljanje zdravih mej za izražanje lastne žalosti. In za to naprej od vsega potrebuje zdravo jezo – na moža, ker prestopa njene meje. Ko bo mu bo zmožna odločno povedati, vso pravico imam jokati, če tako čutim, bo pridobila tudi prostor, kjer bo lahko žalovala. Simbolen prostor pa tudi čisto konkreten – lahko bo jokala doma, ne bo ji treba s psom na sprehod.

In samo to od avtorice rabi mož: da mu jasno in odločno pokaže svoje meje. Oz to rabita oba.

Tisti, ki pišete, kako črnimo moža in njo prikazujemo kot nedolžno, in to povezujete z neko namišljeno bitko med spoloma, imate povsem zgrešene pojme. Pri prestopanju meja spol ni pomemben. In sama sem prva, ki lahko potrdi, da se nekatere ženske svinjsko obnašajo do svojih mož. Ukrepi so v obeh primerih enaki: jasno in odločno vzpostavljanje svojih meja. To, da smo nekateri obnašanje moža označili za neprimerno in neodraslo, nima nobene zveze s tem, da je en angel en pa hudič – to polariziranje je na vašem zelniku zraslo. Tudi nima zveze s spolom. Gre izključno za dinamiko postavljanja mej, in v tem primeru je slučajno ženska tista, ki bi morala to odločno storiti. Lahko bi bilo pa tudi obratno.

Pristop “oba sta žrtvi” v takih primerih povzroča ogromno škode, pa terapevti nimate najmanjšega pojma o tem, ker taki pari hitro nehajo hoditi na terapije – tisti, ki prestopa meje, dobi s tem vašim pristopom še veliko večji zalet, tistemu, ki so mu meje prestopane, pa zelo hitro poide preostala energija, ki jo morebiti še ima. Iz izkušnje in prakse, ko je bilo treba poleg reševanja prvotne težave reševati še škodo, ki so jo povzročili tovrstni teoretiki. Uspešno rešeno z zdravo pametjo, precej branja teorij, ki so svetlobna leta daleč od tega vašega mantranja “oba sta žrtve” in uspešno preneseno tudi na druge pare, ki so v takih terapijah dobili več slabega kot dobrega.

Že to, da sprehod s psom označiš za “izogibanje težavam”, pove vse. Kakšno izogibanje težavam, šla je na sprehod, da bi dobila svoj prostor, izrazila je mejo! In to JE prava pot, le še okrepiti jo je treba, da bodo meje tako trdne, da ne bo treba nujno iz hiše zato, da bi žalovala. Ko bo lahko jokala v moževi prisotnosti, ne glede na to, kaj bo on na to rekel, bo stvar stekla v pravo smer. In tisto o tem, da naj strankam pove, da žaluje – to lahko napiše samo nekdo povsem iz teorije brez vsakih praktičnih izkušenj. Ja, stranke bi razumele, pa veš, koliko se jih na takih mestih obrne dnevno? Naj vsakih 10 minut govori, da žaluje? In ja, stranke so razumevajoče – ker doma ne dobi podpore, se lahko zgodi, da bo zaradi tega manjka padla v dolg jok, ko ji bo ena pokazala samo malo razumevanja – in to naj bi bilo za avtorico koristno? Da po možnosti še službo izgubi? Veliko bolj koristno je, da prostor za žalovanje uredi zunaj službe – ne v fizičnem smislu, ampak v smislu trdnih meja, potrebnih za žalovanje.

V glavnem, vodite jo v popolnoma napačno smer, ampak ni važno, važno, da se psihoterapija prodaja. Saj ni čudno, da se, ljudem je nonstop sporočano, da sami ne znajo rešiti ničesar in da rabijo “strokovnjake”. Redkokdo še premore zdravo pamet in dovolj poguma, da se opre na lastne vire moči. Pa ne govorim, naj avtorica ne išče pomoči. Ja, naj jo, absolutno, ampak zelo naj pazi, kakšna ta pomoč bo. Taka, ki bo možu dala takorekoč zeleno luč, da še bolj prestopa njene meje, s tem, ko bo tudi on, revež, označen za žrtev, “ki si ne more pomagati”, bo naredila več škode kot koristi.

V glavnem, Hospic in podobna društva za žalovanje ta trenutek zanjo, predvsem pa postaviti zdrave meje, da se bo žalovanje sploh lahko odvilo. To bi bilo to v zvezi z žalovanjem. V zvezi s partnerstvom se bo pa itak pokazalo, kakšno je, ko bo avtorica odločno vztrajala pri svojih mejah. Takrat se bo dinamika spremenila. Zna se zgoditi, da bo mož jezen, ker se je postavila zase. Ampak to ne bo nič novega, jezen je že zdaj, ker se je kao spremenila. Če bo kljub temu vztrajala, obstaja možnost, da bo začel spoštovati njene meje. Prej jih pa ne bo, z nobeno terapijo tipa “tudi mož je žrtev”.

Naj se ti večkratno povrne to, kar seješ. Gnus se ti že.