Kako pretiravaš da glava boli. Najprej si izgubila otroka, sedaj boš še moža. Ker ti je nepomemben, ker vidiš samo sebe, ker ga ne spustiš zraven. Itak vse kar naredi naredi narobe, to se vidi iz komentarja. In ima vrh glave tega. Tudi on bi rad žaloval, on bi se rad o tem pogovarjal s tabo, pa se ne more, ne sme, ga odrivaš. Vprašaj se če to hočeš? Žalujeta ob izgubi otroka, s tem da on žaluje sam, ti pa pričakuješ da bodo vsi s tabo.

Kot pravijo nekateri si poišči pomoč. Ti si otroka čutila in drugače doživljaš kot on, nihče pa ti ne more reči kaj je prav in kaj ni, sama veš.

Draga mamica!
Toplo priporočam tudi jaz strokovno pomoč, obrni se na svojo G za napotnico za psihologinjo v porodnišnici Ljubljana.
Nič nisi čudna, nič ni narobe s tabo, rabiš oporo, pomoč… ne prelagaj te teže na moža, on se pač ob tebi pomiri … in te ljubi.
Molitev, prižiganje svečke ipd vse to jr del procesa, lahko ti pomaga hospic, zavod Živim…

Meni pa so reakcije ljudi, ko ne teče vse kot po maslu še kako pokazatelj pravega obraza. Že pri malenkostih kot je recimo stres v službi in posledično stresanje jeze doma na partnerja. Pri tragedijah prav tako. Pokažejo kakšni smo v resnici. S človekom, ki žali in govori take grozote ni vse v redu. Vem, da žaluje tudi on, da ona ni objektivna, da tudi ona ne dela vse prav. A to niso izgovori. Žalovanje po 3 mesecih pa je normalno.

Podpis!!
Avtorica, mislim, da si malo drama queen in na nek morbiden način celo malce uživaš v tem. V tvojem postu je zaznati samo kaj TI čutiš, TI potrebuješ, TI želiš, TI doživljaš, Ti, Ti, TI, TI…….. Kaj pa mož? Kaj pa sin?
Ja, je hudo, otroka si izgubila. Ni se še rodil, ni zaživel na tem svetu in nehaj se pomilovati in “utapljati v spominih”. Nimaš spominov nanj, imaš le spomine na nosečnost. Žal se je končala kot se je in ni prijetno. Življenje gre pa naprej. Pika.

Avtorica ima prepoved omenjati otroka in jokati – če bo še ena solza grozi z odhodom. Če ga objame, jo obtoži, da je hinavka, ker bo jutri spet jokala (logika?).

Podpis!!
Avtorica, mislim, da si malo drama queen in na nek morbiden način celo malce uživaš v tem. V tvojem postu je zaznati samo kaj TI čutiš, TI potrebuješ, TI želiš, TI doživljaš, Ti, Ti, TI, TI…….. Kaj pa mož? Kaj pa sin?
Ja, je hudo, otroka si izgubila. Ni se še rodil, ni zaživel na tem svetu in nehaj se pomilovati in “utapljati v spominih”. Nimaš spominov nanj, imaš le spomine na nosečnost. Žal se je končala kot se je in ni prijetno. Življenje gre pa naprej. Pika.[/quote]

Se strinjam!!!!!

Ne, ni normalno, da po treh mesecih še vedno jokaš, pa nisi poiskala pomoči oziroma pomoči ne sprejemaš. Zlasti to ni normalno, ker otroka nisi imela prilike spoznat, nisi se nanj navezala kot se mati naveže na rojenega, živega otroka, ki joka, ki ga hraniš, ki se ti smeje, ki govori. Navezala si se nanj kot noseča mati, kot si navezan na nerojenega otroka. To še ni prava materinska navezanost. Govorte kar čte, to je res. Je razlika.

Zato ji ne govorit, da je to normalno. Ni normalno in mora predelat in pustit za sabo, mora normalno zaživet. Za živim otrokom, s katerim si živel, kot naprimer če otrok zboli in umre, to je druga pesem. Za to je tri mesece gotovo premalo, pa še to mislim, da moraš nadaljevat z življenjem toliko, da ne obremenjuješ otroka, ki je živ in ga imaš doma.

Govorit doma o tem, da bo šla umret zaradi nerojenega otroka, pri čemer ima doma enega in nanj popolnoma pozablja, ni normalno. To ni del normalnega žalovanja.

Je pa to znak hude depresije in nima nobene zveze z žalovanjem. Poiskati je treba strokovno pomoč, avtorica.

Res no, eni ste brezsrčni kamni, ki mislite, da morajo vsi živeti in biti tako, kot vi.

Sama v 3 mesecih niti ne prebolim izgubljeno ljubezen, kaj šele, da bi smrt otroka! Si ne predstavljam, da bi lahko v 3 mesecih prebolela, pa niti otrok še nimam.

Da ženska ne sme niti 1x več požalovati in pojokati v domači hiši, pa je že napadena z grožnjami, da jo bo dec zapustil, je psihična zloraba brez primere!

Pa kdo jo nagovarja k samomoru? Pa daj, jaz sem tudi zgoraj pisala, da sem si želela naj bo že konec pri svoji agoniji, pa še to ne pomeni, da sem si želela, da otrok umre. Samo želela sem si, da se vse skupaj konča. zdaj se sicer vse drugače sliši in bere, ampak ko si v tem, ni lahko in analizirat vsako besedo in vsako dejanje je neumnost.
Je kdo pomislil kaj doživlja mož? Izgubil je tako željenega otroka in izgublja ženo, ki povrhu še grozi, da bi najraje umrla. Hodi ven in joče, pa misli, da je s tem vse ok. Resno verjamete, da je njen zapis objektiven? Pa saj ni zmožna v svojem zamaknjenem stanju presojat objektivno. Moški so stalno pod pritiskom,da morajo biti steber opore družini, solze so za slabiče in ne vem kaj še vse….. in oni vse to držijo globoko v sebi in ja, enkrat eksplodira. Mogoče tudi on pričakuje oporo, mogoče bi mu bilo lažje, če bi oba živela dalje, č ebi vsaj zgledalo, da bo življenje dalje. Tako pa ona umira na obroke, od njega pa pričakuje kaj? Isto?
Kvečjemu delate slabše ve, ki jo še dodatno podpihujete proti možu.
Naj si najprej poišče pomoč, da bo sposobna videti realno stanje in potem sprejme življenjsko pomembne odločitve.[/quote]

Kaj bi potem ta idealni super mož naredil v primeru, da avtorica hudo zboli in bi jo imel leta in leta na grbi, ne samo tri mesece?

Po nekaj mesecih te izguba sploh šele zares udari. Čisto možno je, da on še ni prebolel, a ker okolica od moških pričakuje nekaj drugega kot od ženske, si morda niti ne dovoli občutit bolečine. Samo take krute besede nekomu, ki bi ti moral biti prvi ni najbližji v življenju … In eden od smislov zakona, zveze je prav to, da se osebi med sabo podpirata, ko eden omaga, vskoči drugi, ne pa, da te drugi še obrca, ko že ležiš na tleh.[/quote]

Sploh se ne gre za to, gre se, da se moz bori za oba, za oba je trden, zena pa ne pokaze volje, da bi se borila, ampak se prepusca padanju na dno.
Res je, da ljudje drugace reagiramo, nekdo tako, drugi drugace, ampak obsojati moza, ker reagira po svoje in ima poln Q tega, da je mocan za oba, ko tudi on pozrebuje ramo za jokanje, to ni prav. Enako lahko obtozimo zeno, da njen nacin ni pravi, da se ne trudi pobrati in fokusirati na vse kar ima, ne pa da pestva svojo izgubo in se smili sama sebi. Tudi ona ne naredi nic, da mozu olajsa bolecino!

To pa niti slucajno ni res!
Oba potrebujeta!
Sem sla z dvema paroma skozi podobno izgubo, skozi pogovor z obema, mozem in zeno, oba sta potrebovala tolazbo! Oba moza sta bila v velikih skrbeh za zeno in oba sta govorila, da se ne smeta sesuti zaradi zene!
Moski niso nobeni veliki frajerji zaradi sebe…

Mene tole jadikovanje avtorice bolj kot na žalovanje, spominja na izsiljevanje moževe pozornosti.
In ja, rade volje mu verjamem, da je ima dovolj.

Njeni znaki kažejo na depresijo ne žalovanje. Preberite njen drugi post in boste opazili znake.
lp[/quote]

Enega samega najmanjšega znaka depresije ne vidim. A sploh vemo, kaj je depresija?

To, če napiše, da bi najraje umrla oz. šla za otrokom, ni depresija, je samo izraz velike žalosti. Jaz v njenem zapisu vidim ogromno volje, da bi predelala, odžalovala, predebatirala, šla naprej. Ne vem, jaz sem recimo očitno ena izjema, ker bi si želela, da mi v takih trenutkih partner stoji ob strani. Pa če je moje žalovanje v očeh nekaterih (po celih treh mesecih?????) še tako pretirano.

Trije meseci, ljudje, pa toliko časa sem jaz žalostna, če si recimo uničim en res ljub kos oblačila.[/quote]

V bistvu ogromno ljudi pade v depresijo ravno med drugim in cetrtim mesecem zalovanja. To ti pove tudi psihijatrinja v porodnisnici!

Kaj bi potem ta idealni super mož naredil v primeru, da avtorica hudo zboli in bi jo imel leta in leta na grbi, ne samo tri mesece?

Po nekaj mesecih te izguba sploh šele zares udari. Čisto možno je, da on še ni prebolel, a ker okolica od moških pričakuje nekaj drugega kot od ženske, si morda niti ne dovoli občutit bolečine. Samo take krute besede nekomu, ki bi ti moral biti prvi ni najbližji v življenju … In eden od smislov zakona, zveze je prav to, da se osebi med sabo podpirata, ko eden omaga, vskoči drugi, ne pa, da te drugi še obrca, ko že ležiš na tleh.[/quote]

Sploh se ne gre za to, gre se, da se moz bori za oba, za oba je trden, zena pa ne pokaze volje, da bi se borila, ampak se prepusca padanju na dno.
Res je, da ljudje drugace reagiramo, nekdo tako, drugi drugace, ampak obsojati moza, ker reagira po svoje in ima poln Q tega, da je mocan za oba, ko tudi on pozrebuje ramo za jokanje, to ni prav. Enako lahko obtozimo zeno, da njen nacin ni pravi, da se ne trudi pobrati in fokusirati na vse kar ima, ne pa da pestva svojo izgubo in se smili sama sebi. Tudi ona ne naredi nic, da mozu olajsa bolecino![/quote]

Za moje pojme tale konkretna mamica kaže obilo volje. Kje vidiš, da nič ne naredi, da se samo prepušča žalosti?
Ampak rabi pa pomoč. podporo, ne more sama. Trudi pa se, še kako!
Zanimivo bi bilo vedeti, kakšne izkušnje imate za seboj tisti, ki tako odgovarjate. Vprašanje je retorično, ni treba pisat, itak internet vse prenese.

Se strinjam. In namesto, da razdiraš družino, se raje nameni k zdravniku po napotnico za psihiatra. Več kot očitno je, da si zapadla v depresijo in če ne boš začela z zdravljenjem, boš poleg svojega, uničila še dve življenji. Primerjava smrti nerojenega otroka z živorojenim otrokom, ki umre zaradi bolezni, nesreče, na katerega te vežejo realni občutki ljubezni, spominov, je neumestna.

Ubogi tvoj mož in (rojeni) otrok.

Se strinjam. In namesto, da razdiraš družino, se raje nameni k zdravniku po napotnico za psihiatra. Več kot očitno je, da si zapadla v depresijo in če ne boš začela z zdravljenjem, boš poleg svojega, uničila še dve življenji. Primerjava smrti nerojenega otroka z živorojenim otrokom, ki umre zaradi bolezni, nesreče, na katerega te vežejo realni občutki ljubezni, spominov, je neumestna.

Ubogi tvoj mož in (rojeni) otrok.[/quote]

V 34.tednu ti ne splavijo otroka ampak ga rodiš z popadki!

Se strinjam. In namesto, da razdiraš družino, se raje nameni k zdravniku po napotnico za psihiatra. Več kot očitno je, da si zapadla v depresijo in če ne boš začela z zdravljenjem, boš poleg svojega, uničila še dve življenji. Primerjava smrti nerojenega otroka z živorojenim otrokom, ki umre zaradi bolezni, nesreče, na katerega te vežejo realni občutki ljubezni, spominov, je neumestna.

Ubogi tvoj mož in (rojeni) otrok.[/quote]

Se tudi jaz strinjam. Sem se že ustrašila, ker ste ji vse pritrjevale…

Tole je res za***** situacija.
Najprej – moje sožalje za otroka.

Potem pa ti moram povedati, da se precej strinjam s temle spodaj:

Za zraven pa še nekaj z moškega vidika:
Mož… je izgubil otroka. Enako kot ti. Jokal, se zjokal kolikor je lahko – zdaj bo zagrizel, da bi imeli vsaj vi 3 spet normalno življenje, kolikor le lahko, da bi bilo vsaj nekaj nasmehov in sreče spet v družini.
Ni pozabil, ni zdaj tako, da ga dejstvo ne boli več – verjetno se le zaveda, da z jamranjem in jokanjem ne more zagotoviti sreče preostalemu otroku, niti tebi – še manj sebi.
Torej – se je vrgel v akcijo.
Mogoče bo počasi predelal izgubo, mogoče ne – a vsaj dela na tem, da bi bilo bolje.

In ob vsem tem kolikor se trudi za vas – zdaj izgublja še ženo.
Žena se oddaljuje, namesto objema, dobi hladen odnos, itd… kam misliš da to vodi?

Moje mnenje je, da včasih se je treba potruditi in iti čez sebe zaradi drugih. Potem se pa lahko počasi sestavljaš skupaj – in ti se boš verjetno laže s strokovno pomočjo.
Hkrati pa je najbrž nujni pogoj, da moža spustiš k sebi. Psihično mislim. Ker sicer se bosta le oddaljevala.

Vem da sam delam krepke napake na temu podobnih področjih in pogosto sem narobe razumljen – zato se mogoče kaj nauči iz mojega primera in preveri vsaj to, da te mož ne razume narobe. Tole je zelo lahko razumeti, da ga odrivaš zato, ker ga kriviš za “neobčutljivost”, “čustveno hladnost” ali kaj podobnega – pa sploh ni nujno da je tak v resnici.
Sicer je možno – a poudarjam da ni nujno.

Se strinjam. In namesto, da razdiraš družino, se raje nameni k zdravniku po napotnico za psihiatra. Več kot očitno je, da si zapadla v depresijo in če ne boš začela z zdravljenjem, boš poleg svojega, uničila še dve življenji. Primerjava smrti nerojenega otroka z živorojenim otrokom, ki umre zaradi bolezni, nesreče, na katerega te vežejo realni občutki ljubezni, spominov, je neumestna.

Ubogi tvoj mož in (rojeni) otrok.[/quote]

Zakaj je neumestna?
A obstajajo predpisi, kako močno smeš žalovati v posameznih kategorijah in natančno določene časovne omejitve?
Kako misliš, da se počuti ženska, ko ji proti koncu nosečnosti povedo, da je “plod” umrl? S tem podatkom jo pošljejo še za kak dan, dva domov.
Potem se zjutraj zbudi in se mora odpravit v porodnišnico rodit mrtvega otroka. Ve, da bo morala rodit in ve, da bo otrok mrtev.
Dajo ji umetne popadke. Vodijo porod, kot bi bil otrok živ (vsaj upam, da je bila deležna korektnega odnosa, se zgodi tudi, da odnos ni korekten). Torej iztisne otroka kot porodnice, ki rojevajo živega.
Nihče ni neki dobre volje zraven, ni občutka olajšanja, ko rodiš, v naročje dobiš lepega, popolnega mrtvega otroka. V 35. tednu je že čisto takšen kot pravi dojenček, kompleten, z laski, nohti, obrazom, mogoče lahko celo razbereš, komu je podoben. Daš mu ime in začneš urejati vse za pogreb.

In potem pride mimo ena mona in reče, eh, to ni nič, kako si drzneš to primerjati s smrtjo nekajmesečnega dojenčka? Tisto je tragedija, ne pa tole.

To pa niti slucajno ni res!
Oba potrebujeta!
Sem sla z dvema paroma skozi podobno izgubo, skozi pogovor z obema, mozem in zeno, oba sta potrebovala tolazbo! Oba moza sta bila v velikih skrbeh za zeno in oba sta govorila, da se ne smeta sesuti zaradi zene!
Moski niso nobeni veliki frajerji zaradi sebe…[/quote]

Logično da ne, mož ji tega sigurno ni rekel zato ker je brezsrčen bedak ki se ne ozira na njena čustva. Ampak ženske pač, karkoli naredi je narobe.

Prav neverjetno je kako ločene monovke avtomatsko zavzamejo stališče prasec moški in boga ženska. Niti malo ne pomislijo s tistimi možgani ki jih premorejo. Saj ni čudno da so vse ločene.

popaj, rok in vsi ostali moški
ali bi ti rok
svoji rekel..naj se ubije da je že cas
popaj bi ti svoji se odmaknil, ko bi te hotela objet
in zraven rekel da je hinavka

Upam da ne bi zinil kaj takega;
Po drugi strani pa… pod stresom zaradi smrti, občutek odrinjenosti, krivde, obremenjen do amena s svojimi poskusi normalizirati življenje, prizadet zaradi zavračanja in odmikanja… ja, je možno da bi zinil.
Mislim si, da bi mi bilo takoj na smrt žal – a beseda bi bila že zunaj.

Glede odmika… pa čisto možno. Če bi enkrat hotela bližino, drugič ne, če bi se počutil zavrnjenega od prej… ja, verjetno bi se hitro odmaknil in ji poskusil s tem pokazat, kaj povzroča ona s svojimi odmiki.
Tudi moški nismo neobčutljive skale – in če te nekdo bližnji čustveno minira nekaj časa… pa ne moreš biti potem vendar stalno v ljubečem občutku na razpolago?! Saj nismo roboti

Se strinjam. In namesto, da razdiraš družino, se raje nameni k zdravniku po napotnico za psihiatra. Več kot očitno je, da si zapadla v depresijo in če ne boš začela z zdravljenjem, boš poleg svojega, uničila še dve življenji. Primerjava smrti nerojenega otroka z živorojenim otrokom, ki umre zaradi bolezni, nesreče, na katerega te vežejo realni občutki ljubezni, spominov, je neumestna.

Ubogi tvoj mož in (rojeni) otrok.[/quote]

Zakaj je neumestna?
A obstajajo predpisi, kako močno smeš žalovati v posameznih kategorijah in natančno določene časovne omejitve?
Kako misliš, da se počuti ženska, ko ji proti koncu nosečnosti povedo, da je “plod” umrl? S tem podatkom jo pošljejo še za kak dan, dva domov.
Potem se zjutraj zbudi in se mora odpravit v porodnišnico rodit mrtvega otroka. Ve, da bo morala rodit in ve, da bo otrok mrtev.
Dajo ji umetne popadke. Vodijo porod, kot bi bil otrok živ (vsaj upam, da je bila deležna korektnega odnosa, se zgodi tudi, da odnos ni korekten). Torej iztisne otroka kot porodnice, ki rojevajo živega.
Nihče ni neki dobre volje zraven, ni občutka olajšanja, ko rodiš, v naročje dobiš lepega, popolnega mrtvega otroka. V 35. tednu je že čisto takšen kot pravi dojenček, kompleten, z laski, nohti, obrazom, mogoče lahko celo razbereš, komu je podoben. Daš mu ime in začneš urejati vse za pogreb.

In potem pride mimo ena mona in reče, eh, to ni nič, kako si drzneš to primerjati s smrtjo nekajmesečnega dojenčka? Tisto je tragedija, ne pa tole.[/quote]

se čisto strinjam s tabo, sama sem 2x rodila in me je groza, kaj vse bi lahko bilo..

ampak, vseeno pa se mi zdi pretiravanje, ko ženska, ki je imela splav ne vem, v 12 tednu, dela tak halo in žaluje celo življenje..tudi sama sem imela 1x v tem času splav..moram povedat, da nisem čutila skoraj nič..bil je seveda šok, a za jokanje ni bilo časa, tu je bil moj še drugi otrok, mož….potem sem hitro sprejela dejstvo,da je že tako moralo bit in dobro za vse nas..in najbrž kakšna z življenjem nezdružlijva okvara..

seveda si vsaka sama postavlja meje, kdaj in kako se žaluje, ali , kako dolgo “se sme žalovati” če se otrok ne rodi, če že sam preneha dihat v trebuhu, ga sami usmrtijo ker je nekaj hudo narobe..ali je lažje , če pride iz tebe samo gmota. ali potem ko je že večji in izgleda kot otrok..po moje tam nekje 20+ tednov si že močno navezan..prej pa ne vem..čeprav se pri nekje 16 že čutijo gibi..

kar se tiče tvojega moža..moški čisto drugače čutijo, predelujejo čustva..mogoče bi ti pomagala, če bi se oba skupaj še 1x zjokala in dala to “za sabo”..
živi za svojega otroka, ki je s tabo in se trudi z možem, sploh če se z otrokom dobro razumeta.

popolnoma smo različni. Žal. Škoda, da nisi takšna kot nekatere druge ženske (najbrž bi si mož želel tako). Poznam vsaj 2, ki sta takoj po izgubi otroka začele intenzivno delat na novem otroku. Pač, življenje teče dalje.
Morda je tako najpametneje, ne pa,. da večno objokuješ kruto usodo tvojega otroka oz tebe. kaj pričakuješ v življenju vnaprej? lahko ti povem, da se ga boš vedno spominjala, tako kot se spominjajo umrlih drugi ljudje. Nisi nič posebnega in tvoja situacija ni nič posebnega. Odrasti, sooči se z izgubo, pojdi naprej, kakorkoli že. Lahko pa celo življenje jamraš in jokaš kako hudo ti je…
Odloči se kot odrasla oseba, in se ‘sestavi’. morda potrebuješ antidepresive.

kaj če bi vsi z različnimi usodami kar naprej samo objokavali in obupovali? Poleg tega imaš že otroka. kaj kažeš njemu s tem, da je treba jamrati več mesecev ali let, se vleči brez energije naokoli, biti kar naprej objokan zaradi nekoga ki ga niti spoznala nisi, saj ni živel??Pokaži sinu, kaj je borba, da je potrebno gledati naprej in ne poveličevati svoje ‘trpljenje’ da ga vsi vidijo…
Veš. ne trpiš le ti… eni imajo pač malo prej dovolj tega jamranja in objokovanja, sploh, če stvari ne moreš spremeniti…Mož ima prav, kljub temu da se morda včasih neprimerno izrazi… kaj bi rada ti dosegla s svojim jamranjem? Da mož kar naprej joče s tabO? da sin joče s tabo? Da ste vsi v k…??Ali želiš morda videti še kakšno lepo stvar v življenju…odrasti.