Vsi tukajle, ki pozirate z neko svojo kulskostjo in sikate avtorici, ki doživlja (doživlja! Ne miselno frajari kot nekateri tu!) hude čase, češ naj ne bo “drama queen” pa podobne abotnosti, ste preprosto nesramni, naduti in ja, nerazgledani. (Ali huje, razgledani samo po idiotskih ameriških TV serijah.)

Kako si lahko kdo drzne domnevati, da ženska po hudem čustvenem pretresu svojo bolečino občuti “zanalašč”??? “Zanalašč, da boš še ti v istem zosu”???? Taka domneva je lahko le plod nezrelega egoista, ki ženske vidi zgolj kot “sebi na uslugo”. In ko je usluga odtegnjena, pa čeprav le za hip, začne nezreli egoist cepetati in se kujati. Ker on hoče takrat, ko bo on rekel! Ko bo njemu zakrulil želodček! Ko bo njega zasrbelo po riti!

In prizadeta ženska naj zdaj na novo vzgaja mentalnega 6-letnika? Ona naj bo tista, ki naj bo potrpežljiva, da cvilimožek ne bo preveč razburjen? Ona naj se odpove vsej svoji čustveni polnosti, da možiček-princeska ne bo dobil preveč modric zaradi zrna graha pod 12 pernicami? Ona naj zanika svoje doživljanje, da se bo lahko v celoti posvetila moževemu kilavemu intelektu, ki ga mora seveda še preseči, zato da mu bo lahko dopovedala, kako stvari stojijo?

NE!

Ženska ima vso pravico, da se sooči sama s sabo, da čustvuje v svojem ritmu, še posebej pri tako intimni, intimni tako čustveno kot telesno, zadevi, kot je rojevanje otroka in na veliko žalost tudi izguba otroka. Ženska ni na uslugo moškemu! Pa mu je vseeno bila 10 let! DESET LET! In možiček zdaj cepeta po 3 mesecih. MESECIH!

Avtorica, zavedaj se svojih intimnih pravic! Svoje intimne moči! Svoje pokončnosti! Ne razmišljaj o tem, kako se boš pretvarjala nekomu drugemu na ljubo. Razmišljaj o tem, kar si ti! Razmišljaj o tem, kaj ti zmoreš! In če zmoreš žalovanje, ja, to je tvoja moč! Ne pa sramota, kot ti hoče dopovedati nesramni mož! Saj lahko je res, da mu nesramnost bruha zaradi stresa in da “drugače je dober človek”. Pa vendar. ZAVEDAJ SE SVOJIH PRAVIC! ZAVEDAJ SE SVOJEGA DOSTOJANSTVA KOT ŽENSKE! Ne dopusti, da ti drugi vsiljujejo svoj prav, svojo razlago, svojo logiko! Ker – odkod jim sploh ideja, da ti morajo nekaj dopovedati, ti nekaj vsiliti, te podučiti??? A tihe podpore pa ne bi prakticirali? Seveda ne, ker je dejansko veliko lažje sikati in lajati in sebično zahtevati ugodnosti zase (kar počne mož), kot pa TIHO stati ob strani. Seveda, kateri 6-letnik je pa lahko tiho, ko si nekaj zapiči v glavo???

NE DAJ SE!

Upam da ne bi zinil kaj takega;
Po drugi strani pa… pod stresom zaradi smrti, občutek odrinjenosti, krivde, obremenjen do amena s svojimi poskusi normalizirati življenje, prizadet zaradi zavračanja in odmikanja… ja, je možno da bi zinil.
Mislim si, da bi mi bilo takoj na smrt žal – a beseda bi bila že zunaj.

Glede odmika… pa čisto možno. Če bi enkrat hotela bližino, drugič ne, če bi se počutil zavrnjenega od prej… ja, verjetno bi se hitro odmaknil in ji poskusil s tem pokazat, kaj povzroča ona s svojimi odmiki.
Tudi moški nismo neobčutljive skale – in če te nekdo bližnji čustveno minira nekaj časa… pa ne moreš biti potem vendar stalno v ljubečem občutku na razpolago?! Saj nismo roboti[/quote]

Marsikdo, ki živi z depresivno ali drugače bolno osebo, doživlja take tobogane.

Ko je bil moj mož depresiven in je imel epizode grobosti in nato pretiranega čustvovanja, nikoli nisi vedel, kdaj te bo kaj doletelo, sem jaz poiskala pomoč in načine zase, da sem to prebrodila skupaj z njim. Ker reagirat z istim nazaj ne bi imelo popolnoma nobenega smisla. Pa je bilo meni tudi težko, samo če bi se še jaz zapustila, bi bilo konec.
Verjetno se ne da primerjat z dogajanjem po izgubi otroka. Ampak eden mora ostat priseben.

Glavno da ima ona svoje pravice.

Ni večje krutosti, kot da ženski, ki je izgubila otroka na koncu nosečnosti reči, da to ni nič, saj ga niti poznala ni. No, mogoče edino še to, da je sama kriva, ker si ga itak ni želela. In to ji je rekel mož, vi ga pa branite? Naj bo še tako naveličan njenega jamranja, naj o še tako naporna v svoji žalosti, za te besede ni opravičila!
Jaz sem šla skozi podobo izkušnjo, sicer v 20t, a bil je najin prvi otrok, po IVF in 5 letih truda. Bilo je zelo hudo, bili so dnevi, ko res nisem videla smisla, ko sem se zjokala ob vsaki malenkosti, ko sem zjutraj komaj vstala in zvečer zaspala v solzah. Pa sem drugače zelo pozitivna in človek akcije, ampak take stvari te dotolčejo in če ti drugi govorijo “treba je gledat naprej, kaj boš zdaj jamrala, kar je bilo je bilo, saj ga sploh nisi poznala, pač ni bilo usojeno, je že tako namenjeno….” ti je samo še bolj hudo. Ko te stiska v želodcu ti to nič ne pomaga, nobene besede tega ne morejo ustaviti. Meni je bil mož v ogromno podporo, nikoli z ničemer mi ni dal vedeti, da je moja žalost pretirana ali nadležna. Ko mi je šlo na jok me je objel, ko sem se hotela pogovarjati o otroku me je poslušal. In ravno to mi je zelo pomagalo – da sem lahko govorila o otroku, ne pa da se delam, kot da ga nikoli ni bilo. Skupaj sva predelala vse možne vzroke za splav, vse občutke v nosečnosti, večkrat sva se spominjala “poroda” in kako lep je bil najin majcen angelček. Večinoma sem govorila jaz, on je poslušal in me tolažil. Mislim da ravno nekako po 3 mesecih so dnevi začeli postajati bolj normalni, nisem več imela toliko potrebe govoriti o tem, počasi sem se vračala v normalno življenje, lahko sem se zasmejala in spomine na otroka ni več spremljala ostra bolečina, ampak ljubezen in spokojnost. Brez moževe brezpogojne podpore in ljubezni ne bi zmogla, to mi je jasno. Naju je ta izkušnja še bolj povezala in zbližala.
Bolečino je treba izžalovati, ne jo tlačiti in ignorirati. Kar pa ne pomeni, da se je treba v njej utapljati. Meni se zdi, da brez zunanje pomoči pri vama ne bo šlo. On te krivi za smrt otroka, ti pa nujno rabiš nekoga, da se nanj nasloniš. Obstaja društvo za pomoč parom, ki so izgubili otroka pred rojstvom – solzice. Si jih kaj kontaktirala? Morda vama lahko pomagajo. Zapomni si, obstaja zdravilo za vse rane – imenuje se čas!

Se strinjam. In namesto, da razdiraš družino, se raje nameni k zdravniku po napotnico za psihiatra. Več kot očitno je, da si zapadla v depresijo in če ne boš začela z zdravljenjem, boš poleg svojega, uničila še dve življenji. Primerjava smrti nerojenega otroka z živorojenim otrokom, ki umre zaradi bolezni, nesreče, na katerega te vežejo realni občutki ljubezni, spominov, je neumestna.

Ubogi tvoj mož in (rojeni) otrok.[/quote]

Zakaj je neumestna?
A obstajajo predpisi, kako močno smeš žalovati v posameznih kategorijah in natančno določene časovne omejitve?
Kako misliš, da se počuti ženska, ko ji proti koncu nosečnosti povedo, da je “plod” umrl? S tem podatkom jo pošljejo še za kak dan, dva domov.
Potem se zjutraj zbudi in se mora odpravit v porodnišnico rodit mrtvega otroka. Ve, da bo morala rodit in ve, da bo otrok mrtev.
Dajo ji umetne popadke. Vodijo porod, kot bi bil otrok živ (vsaj upam, da je bila deležna korektnega odnosa, se zgodi tudi, da odnos ni korekten). Torej iztisne otroka kot porodnice, ki rojevajo živega.
Nihče ni neki dobre volje zraven, ni občutka olajšanja, ko rodiš, v naročje dobiš lepega, popolnega mrtvega otroka. V 35. tednu je že čisto takšen kot pravi dojenček, kompleten, z laski, nohti, obrazom, mogoče lahko celo razbereš, komu je podoben. Daš mu ime in začneš urejati vse za pogreb.

In potem pride mimo ena mona in reče, eh, to ni nič, kako si drzneš to primerjati s smrtjo nekajmesečnega dojenčka? Tisto je tragedija, ne pa tole.[/quote]

Z medicinskega vidika nisi “razložila” nič novega, jasno je, da je potrebno mrtvega otroka poroditi, tako kot je potrebno poroditi mrtvega otroka že pri manj tednih.
Vendar pretiravanje v smeri dramatiziranja ni dobro, saj je več kot očitno avtorico pripeljalo v bolezen in bližajočo se uničenje družine.

Seveda je hudo, seveda avtorica trpi, vendar ne, zadeva NI primerljiva s smrtjo živorojenih, kaj šele nekaj let starih otrok. In potrebno je iti naprej, ne pa obtičati v agoniji in žalovanju za nečem, kar se še niti začelo ni.

Pamet v roke.

Glavno da ima ona svoje pravice.[/quote]

Ja, pravice! Pravice do žalovanja. Vsak jih ima – tudi mož, pa si je ne vzame. Ker si je ne zna. Ker ga noben ni naučil. Ker misli, skupaj z množico vas v tej temi, da so solze šibkost!

ko berem to temo, se ne čudim, zakaj je v slo toliko samomorov.

Avtorica – v solzah je moč. Solze čistijo. Jokaj, ko ti je do joka, ne poslušaj ukazov, kdaj bi morala nehati in koliko bi morala jokati. Samo izjokaj. Če ne izjokaš, bo bolečina ostala in lahko zboliš. Ko bo izjokano, bo prostor za veselje, prej ne. Ampak ko bo izjokano, bo veselje prišlo samo od sebe, ne na silo in komando.

Moža v tem času odmisli. Skrbi za otroka in dom kot do zdaj, ampak posveti se sebi, žaluj v svojem ritmu. Ko boš izjokala solze, boš tudi lažje videla, ali je to zares človek, s katerim želiš naprej, ali ne. Z vsakršno odločitvijo počakaj do takrat.

Pa preberi si kaj o fazah žalovanja – poišči na netu. Žalost, jeza, zanikanje … in na koncu sprejemanje. Po svojih občutkih boš vedela, kje si in da pot ni neskončna in boš videla luč na koncu. Minilo bo, do takrat pa pod nobenim pogojem ne tlači.

Če je mož drugačen, še nima pravice da ti vsiljuje svoj tempo, kaj šele, da te žali, ker imaš ti svojega. Bodi žalostna – ne prestrašeno, češ ali mi mož dovoli, ampak močno in dostojanstveno – žalovanje pripada vsakemu, ki se sooča z izgubo, in je pravica! Pomisli na stare ženice, ki so ob izgubi bile celo leto v črnem! Prav zato, da so ljudje vedeli in se do njih niso obnašali kot zadnji loleki, kot se obnaša tvoj mož! Naši stari so priznavali pravico do žalovanja, danes nam jo pa odrekajo ali si jo kar same. Ne naredi tega.

Lahko hkrati žaluješ in skrbiš zase in družino, to se ne izključuje. Ogromno ljudi meša to in misli, da če žaluješ, pomeni, da si se “sesul”. To je popolnoma napačno gledanje. Jok ni nobeno sesutje, jok je reka, ki žalost odnaša, ne pa veča! In če reko zajeziš, se bo za nekaj časa sicer zadržala, ampak potem bo planilo na dan z veliko večjo silo. Ljudje smo čisto pozabili opazovati naravo – vzemi psa in pojdi in glej, kako utripa. Kdaj se pojavi mavrica. Kako tečejo potoki. Te solze bodo tvoja moč in iz njih boš vstala nova, pokončna, izkušena ženska. Ali bo tvoj mož ob tem zrasel ali cepetal, bo povsem njegova odločitev, na katero ti nimaš vpliva. Vpliv imaš le na lastno pokončnost in glej, da je ne dovoliš poteptati.

Topel objem in vso srečo ti želim.

Še to:

http://www.hospic.si/programi/zalovanje-odraslih/vprasanja-in-odgovori/

http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/4732/{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}BDalovanje-intervju-s-prof-dr-Onjo-T-Grad

Predvsem to:
“Ljudem je treba dopustiti, da žalujejo po svoje, ne smemo jim vsiljevati stereotipnih načinov odzivanja, ki jim marsikdaj sploh ne ustrezajo. Večkrat opazim, da svojci ali prijatelji dobronamerno pravijo: “Življenje gre naprej, saj imaš otroke …” Mislijo seveda dobro, toda učinek je drugačen. Treba se je ozreti na svoje potrebe, ali povedano po domače: ne moremo pričakovati, da se bo človek odzival kot stroj. To velja za vse nas. Vsakdo se odziva glede na svoje izkušnje, odnos s pokojnikom … Ne moremo torej predpisati nekega modela žalovanja.”

“Lahko vam povem, kako bi bilo idealno, a seveda ponavadi ni. Idealno bi bilo, če bi bila okolica pripravljena poslušati tudi takrat, ko ji to ne ustreza. Žalujoči imajo veliko potrebo, da bi čimveč govorili. Tako o umrlem kot o svojih občutkih. To bi morali ljudje iz okolice sprejeti, čeprav so nekaj slišali že dvakrat … To pa je zelo naporno. Ljudje marsikdaj tega preprosto ne zmorejo, pa naj bo zaradi pomanjkanja časa, energije … Potem žalujoči ostanejo v tretji fazi (in) sami, ker se okolica utrudi in umakne. Velikokrat se zgodi, da že po nekaj mesecih pridejo svojci z vprašanjem, zakaj ni z žalujočim bolje.
Zdi se jim, da bi po nekaj mesecih že morali biti taki, kot so bili prej. Ampak žal je to proces. Če eno od faz preskočimo in ne dopustimo, da gremo skozi vse bolečine, se zadeva lahko zavleče ali celo postane kronična. “

si sploh ne morem predstavljati.
moje sožalje celi družini. jaz bom kratka- potrebuješ podporo in pomoč. kaj če bi si našla kakšnega strokovnjaka, d ase lahko greš pogovoriti, da ti pomagajo skozi proces žalovanja in prebolevanja s strokovno pomočjo. Morebiti ti bo doma tudi potem lažje, ker boš del bolečine lahko predelala, predala strokovnjaku tam in boš lažje šla skozi dan in vsakodnevna opravila in tudi odnosi doma ne bodo toliko več pod vplivom tega. Ker sedaj si zato pričakovala pomoč in podporo moža, tega ne dobiš, in če boš lahko to predelovala s strokovnjakom, ti bom morebiti doma potem lažje v vaših odnosih.
Ne vem ker sem laik… samo pomislila sem če bi morebiti to lahko pomagalo.

Držite se in držite in ostanite skupaj imata še enega sinčka in zaradi njega tudi ne pustita v nemar vajhinega odnosa in družine – zaradi njega se trudita in vztrajajta in delajta na zdravih in ljubečih in čez čas tudi odnosih s smehom. Tudi vajin angelček bi to želel za vse vas. Tako,da tudi na to pomisli. Mogoče tvoj mož gleda na to bolj s te plati, pa ne zna tako ubesedit, ampak pove bolj na grobo, čeprav tako ne misli, ker zagotovo tudi njega boli.
Samo res kot rečeno ne pustiti, da vas ta žalostna izkušnja zaznamuje tako v odnosih v negativo, da bi trpela družina, ljubezen in sreča v njej… polislita na otroka, ki ga pa imata… in kot rečeno vaš angelček bi zagotovo želel,d a se tudi še smejite, imate lepo za vas in tudi zanj, ki vas spremlja in varuje zagotovo. Tudi to imej v mislih, ko bo čas žalovanja mimo.
Držite se in ostanite skupaj.

Od vseh tukaj se mi zdi to edini realni odgovor.
Čeprav sama nimam otrok, v tej in avtoričini zgodbi vidim ogromno podobnosti, a hkrati eno velikoooo razliko. Gospa v tej zgodbi ima za moža nekoga, ki je človek, kot se šika, avtorica sporočila pa žal ne.
Avtorica naj raje premisli, kako se bi mož šele obnašal, če ona slučajno kdaj hudo zboli. Že sedaj takšne nesramne pripombe in užaljenost, ker ona še žaluje. Ne vem, res ne vem. Ampak mislim, da bi si redko katera ženska želela imeti takšnega moškega ob strani, da jo še bolj dol tlači.

Najprej moje iskreno sožalje ob izgubi otroka. Moje menje je, da je v tej zgodbi prav tvoj mož tisti, ki je manj pogumen in zato stvari pometa pod preprogo. Na tvojem mestu bi nujno poiskala pomoč v obliki podporne skupine za ljudi, ki so izgubili svojce. Prav tako bi moža postavila pred dejstvo, da je ta preizkušnja za vajin zakon tako resna, da morata obiskati posvetovalnico za zakonce. Menim pa, da moraš to izgubo predelati tudi sama, brez prisotnosti moža – dobro bi bilo, da se pogovoriš z nekom, ki te bo razumel in ki te bo poslušal (bodisi strokovnjakom ali prijateljico, ki te bo predvsem poslušala ter ti ne bo trosila nasvetov in ti pametovala). Spravljaj stvari iz sebe, če ti to ustreza, piši dnevnik, zapiske … Kar hodi na grob in pač ne deli te informacije z možem, če to grobo zavrača. Tvoj mož se glede tega potiskanja čutev igra z ognjem – vsi vemo, da se moški radi delajo močne, potem pa se jim potisnjena čustva izrazijo drugače: nekateri se zatečejo v alkohol, drugi preveč delajo, tretji dobijo izbruhe jeze, četrti se zapletejo v razmerja z drugimi ženskami itd. Tudi samomori so med moškimi pgostejši kot med ženskami. Prav lahko se mu bo nekega dne zgodilo, da bo zbolel za depresijo, dobil tesnobne napade ipd. – ker se problemu izmika.
Vse dobro <3!

Res jo kepo ucis!
Hebes moza in otroka, klinc ju gleda, glavno da si ona sebicno privosci cviljenje in cmizdrenje v nedogled oziroma dokler ne pade na dno, in z njo na dnu bosta morala ziveti moz in otrok, ne ti!

Avtorica, najprej moje iskreno sožalje. Verjamem, da ti je hudo, zelo hudo. Ni besed, s katerimi bi te lahko potolažila. Potrebuješ le čas, veliko časa, ki bo zazdravil bolečino. Rana se bo sicer zacelila, brazgotina pa bo ostala.
Žal je tako, da se tega ne da kar preboleti čez noč. To je zelo boleča življenjska izkušnja. Seveda, mož te ne more razumeti, kako ti je pri srcu, on ni otroka nosil, niti ga ni rodil in dobil takoj v naročje mrtvega. Lahko pa bi bil bolj uvideven, ne pa da te špika. To se mi ne zdi lepo od njega. Če te že ne zmore potolažiti, naj bo vsaj tiho.
Avtorica, jokaj, jokaj, solze bodo izprale bolečino. Morda, če ti lahko omenim, ti bo pomagalo dejstvo, da je treba biti realen. Otročiček je žal umrl, ker je bil verjetno bolan. Če bi živel, bi verjetno imel težave, trpel bi, verjetno bi ga čakale operacije.
Svetujem ti, da si poiščeš strokovno pomoč, oba z možem. Najbrž trpi tudi on, morda na drugačen način. Po enem letu se mora ta bolečina umiriti, v tem času pa odžaluj. Vse dobro.

Zakaj je neumestna?
A obstajajo predpisi, kako močno smeš žalovati v posameznih kategorijah in natančno določene časovne omejitve?
Kako misliš, da se počuti ženska, ko ji proti koncu nosečnosti povedo, da je “plod” umrl? S tem podatkom jo pošljejo še za kak dan, dva domov.
Potem se zjutraj zbudi in se mora odpravit v porodnišnico rodit mrtvega otroka. Ve, da bo morala rodit in ve, da bo otrok mrtev.
Dajo ji umetne popadke. Vodijo porod, kot bi bil otrok živ (vsaj upam, da je bila deležna korektnega odnosa, se zgodi tudi, da odnos ni korekten). Torej iztisne otroka kot porodnice, ki rojevajo živega.
Nihče ni neki dobre volje zraven, ni občutka olajšanja, ko rodiš, v naročje dobiš lepega, popolnega mrtvega otroka. V 35. tednu je že čisto takšen kot pravi dojenček, kompleten, z laski, nohti, obrazom, mogoče lahko celo razbereš, komu je podoben. Daš mu ime in začneš urejati vse za pogreb.

In potem pride mimo ena mona in reče, eh, to ni nič, kako si drzneš to primerjati s smrtjo nekajmesečnega dojenčka? Tisto je tragedija, ne pa tole.[/quote]

Z medicinskega vidika nisi “razložila” nič novega, jasno je, da je potrebno mrtvega otroka poroditi, tako kot je potrebno poroditi mrtvega otroka že pri manj tednih.
Vendar pretiravanje v smeri dramatiziranja ni dobro, saj je več kot očitno avtorico pripeljalo v bolezen in bližajočo se uničenje družine.

Seveda je hudo, seveda avtorica trpi, vendar ne, zadeva NI primerljiva s smrtjo živorojenih, kaj šele nekaj let starih otrok. In potrebno je iti naprej, ne pa obtičati v agoniji in žalovanju za nečem, kar se še niti začelo ni.

Pamet v roke.[/quote]
In kja bi morala razlagati o medicinskem vidiku, tukaj je vprašanje čustvenega vidika. Zakaj bi morala biti primerljiva? Zgodilo se ji je nekaj groznega in zdaj preboleva. Na svoj način. In ne v nedogled, kot nekateri trdijo, pač pa uboge 3 mesece, ki se slišijo dolgo, a minejo kot bi trenil. Po 3 mesecih je žalovanje za starimi starši šele prišlo za mano. Meni tudi ni primerljivo s smrtjo otroka, ni pa to nekaj kar preboliš mimogrede.

Res jo kepo ucis!
Hebes moza in otroka, klinc ju gleda, glavno da si ona sebicno privosci cviljenje in cmizdrenje v nedogled oziroma dokler ne pade na dno, in z njo na dnu bosta morala ziveti moz in otrok, ne ti![/quote]
Kako hebeš? Pravi, da skrbi za dom in družino. Da ne pestuje svoje žalosti stalno, da ima slabe trenutke, da včasih joče (po 3 mesecih ni nedogled). Gre na sprehod, da se sprosti in ji mož očita. Jaz grem tudi na sprehod pa nisem žalostna. Čustev ne more kontrolirat, jih lahko potlači in bodo prišla ven drugje pa bo ravno tako na dnu. Piše, da se je zbudila v joku iz sanj, kako naj to kontrolira? Vsak čuti in preboleva po svoje. Pa da bi vsaj res tulila, kot pišete tukaj, pa rabi samo objem, ko ima slab dan. Kaj bi bilo šele, če bi padla v depresijo brez nekega zunanjega vzroka ali da bi ji moral menjat plenice. Tudi mož žaluje in očitno bi on rad na tak način, da se ne omenja izgube. Se opravičujem in z vsem spoštovanjem do moških, a tukaj ima prednost tista, ki je nosila in rodila mrtvega otroka.

kolikor razumem, ste nekatere še bolj ‘idiotske ‘ s svojimi nasveti kot že tako ali tako…recimo KRNEKI…

Opevate svoje izjemno čustvene moške, ki so VEDNO (v roku 3 mesecev seveda, in ne dlje, potem so že veselo lahko nadaljevali z ‘delanjem’ na otroku..ki so vam priskočili na pomoč in vas poslušali v nedogled, medtem ko ima avtorica žžžal” takega za odstrel ker je popolnoma kretenski in nečustven in še kaj hujšega, ker ji je rekel naj neha žalovati …Kakšne idiotske?
meni se zdi njen mož popolnoma dobro, pri sebi, ona pa malo pretirava. ne rečem, da to dela nalašč, ampak pač pretirava…ker dela škodo celi družini in otroku, ki živi. ker se ne postavi na noge, ko enostavno vidiš, da moraš naprej…
bedarija pa je, da je njen mož zato neprimeren, ker včasih kakšno reče, ki ravno ne ustreza vsem Monkljam…ki so po 3 mesecih že veselo žingale in delale novega otroka…in se zdaj tukaj ven mečejo, da so odžalovale… Žalovanje je proces, ki NE traja le 3 mesece, potem pa jupi hitro nadomestek…
Ampak žalovati je žal, treba takrat, ko imaš čas in ne vsem na očeh (kot to počnejo nekateri, ki se mečejo v grob ..) Žaluješ lahko še 5 let, ampak takrat, ko si sama s sabo in imaš čas zase, ne pa pred družino in možem kar naprej jamrat. Bolečina ob izgubi je intimna, žaluješ in se spominjaš sam, drugače pa je treba ostati močan, zaradi otrok in moža in vseh okoli….

grozno, moj drugi otrok je imel 3x ovito popkovino okoli vrata, pulz je občasno zelo padal med porodom, sploh se nisem smela premikat med rojevanjem, ker se je popkovina z mojim premikanjem zategovala okrog vratu in je težje dihal..danes je hvala bogu zdrav petletnik..skratka groza, pa tega sploh nisem vedela, dokler ni prišel ven, ginekologinja je nekaj sumila, ni pa bila sigurna…..če bi vedela pred porodom, ne vem, kako bi zdržala pritisk..
želim ti srečno in čimprej zdravega veselega novega otročička, tvoj angelček pa naj vas čuva..

jaz pa tako občudujem ženske, ki si po taki tragediji tako pogumne in ponovno zanosijo..ker meni bi bila groza, že enkrat je strašno hudo, da se ti pa to zgodi 2x, ko prideš tako daleč, se pa meni zmeša..

ok, ne rečem, splav nekje pod 20 tednom, pa že to je hudo, ampak da je otrok praktično donošen ali se rodi mrtev itd..res želim vse najboljše ženskam, ki so dale to skozi..

Hvala za nasvete takšne in drugačne.

Za razlago nekaterim.. ne visim cele dneve na grobu. Na grob grem zjutraj pred službo. Gremo tudi skupaj, ne smem reči da ne ampak večinoma za vikend. In o tem, da cele dneve najedam in tulim… do 17.00 ure me ni, sem v službi. Delam. Se zamotim z delom. Imam stalni kontakt s strankami in moram biti nasmejana pa tudi če v sebi jočem. Ko pridem domov do konca pripravim kosilo, delno pripravljam še za naslednji dan… počistim najnujnejše, se igram z otrokom. Grem z njim za kakšno urico na igrišče. Funkcioniram normalno. Vsaj trudim se. Ne jokam pred otrokom… tudi njemu je hudo. Izgubil je tako zaželjenega bratca. Ve, da mi je hudo, tudi njemu je. Ampak se trudim (vsaj sedaj, začetki so bili vseeno malo bolj jokavi… žal, nasmejana iz porodnišnice pač nisem mogla priti), da otrok tega ne občuti. In njemu življenje poteka normalno. Ponavadi me preplavijo čudni občutki zvečer, ko se vse umiri.. ko ostanem sama.. ostaneva sama. Ko padejo maske, ki si jih moram nadeti, da normalno preživim delovni dan, ker pred strankami pač ne morem jokat in biti slabe volje, ko popusti ves adrenalin. Ko ostanem sama s svojimi mislimi. Ko bi se včasih rada kaj pogovorila… ne morem pomagat ampak včasih je že reklama za plenice dovolj, da se mi začnejo nabirati solze, ki jih bolj ali manj uspešno zadržujem pa vendar…se mi. Ja, parkat sem res tudi popoldne po službi šla ven za pol ure s psom. Ker mi je bilo hudo. Ker se v tistem trenutku nisem mogla zadržati, ko bi res najraje tulila in poslala vse v tri pm. Pa ne morem.. že zaradi otroka ne morem. In sem si vzela pol ure off. Da ne najedam. Da ne obremenjujem ostalih. Pa je bil tudi to problem.

Mogoče sem celo jezna nanj, ker mu uspeva vse pustiti “na distanci”, mene pa trga. Priznam, pri vsej agoniji mi je bila spolnost in vsakršni dotiki žal odveč in mogoče sem se res odmaknila. Drugače mi je pa (če je katera rodila tako ali tako ve) zaradi šivov bilo nekaj tednov tako ali tako odsvetovano

Ne vem, upam, da se še kdaj najdeva. Ne glede na vse pa mu ne morem obljubiti neke konstante… da pozabim, nikoli več ne omenim in živim življenje naprej, kot da se ni nič zgodilo. Se je zgodilo – moj.. najin otrok je umrl.

In tega, da ne smem žalovati, ker ga nisem poznala enostavno ne sprejmem. Zame je bil otrok od roza črtice na testu dalje. Bil je moj otrok, ki me je vsak dan ob 6 zbujal z brcikami, ki je kolcal vedno, ko sem pojedla kaj sladkega. Ko je čisto ponorel z brcikami, ko mu je starejši bratec bral pravljice. Bil je. Pa če ga zanika cel svet. Isto kot je vaš. Z to razliko, da moj ni nikoli zajokal in namesto v topli posteljici spančka pod zemljo.

zelo sočustvujem s tabo in mislim, da je to še težje, kot da bi rodila živega otroka in bi umrl recimo pri dveh mesecih..
tako bi se vsaj veselila živega bitja, prve dotike, glasek, jok, mogoče nasmeh..prve slikice ki bi vedno ostale..
tako si pa rodila kot vse ostale, z groznim občutkom, da je otrok mrtev, da ne bo zajokal, te videl, te zavohal..itd..res kar na jok mi gre..te podpiram in ti želim da doživiš srečo z novim malim bitjecem..

Še glede psihološke pomoči. Naša porodnišnica je ne nudi. Rečeno, mi je bilo, če jo bom potrebovala naj se obrnem na osebnega zdravnika. Kar sem čez čas tudi naredila ampak mi je bilo rečeno, da mi lahko da napotnico ampak so par mesečne čakalne dobe. Tako da se ravno iz tega razloga nisem odločila in se odločila, če jo bom res potrebovala bom šla samoplačniško

zelo sočustvujem s tabo in mislim, da je to še težje, kot da bi rodila živega otroka in bi umrl recimo pri dveh mesecih..
tako bi se vsaj veselila živega bitja, prve dotike, glasek, jok, mogoče nasmeh..prve slikice ki bi vedno ostale..
tako si pa rodila kot vse ostale, z groznim občutkom, da je otrok mrtev, da ne bo zajokal, te videl, te zavohal..itd..res kar na jok mi gre..te podpiram in ti želim da doživiš srečo z novim malim bitjecem..[/quote]
A veš, da sem enkrat o tem govorila z enim psihologom in mi je rekel, da je za ljudi vsak dan z živim otrokom še dodatna vez in dlje ko ga imajo, težje je, ko odide.

Razumevanje pričakuješ od moža. Razumljivo, čeprav pričakovanja uničujejo odnose.
Ampak razumeti moraš pa tudi ti moža, a ga ne poskušaš. Tako kot on ne more razumeti tvoje žalosti (je ne more, pa če še tako poskuša), ti njega niti ne poskušaš, ne želiš razumeti. Ti si otroka nosila, čutila, veliko bolj vedela da je, da obstaja. On otroka nikoli sploh imel ni, je obstajalo neko bitje, bodoči otrok, a v resnici ga nikoli ni bilo. Bila je neka predstava, iluzija ki se je enostavno zanj izgubila. On je prebolel in do tega ima pravico in prav je tako. Ti prebolela še nisi, se pa tudi zdi, da niti prebolet nočeš. Si na tankem ledu in s tem oba skupaj. Ne zahtevaj od njega, da trpi, zato ker trpiš sama. S tem nisi nič večja in boljša, samo vajin odnos propada. Imaš pa pravico od njega zahtevat, da ti pusti, da prebolevaš s svojim tempom. Pogovori se z njim in če bosta oba ali eden od vaju mnenja, da za prebolevanje rabiš pomoč, si jo poišči. Najprej sama zase, potem za vaju oba.

Kdaj pa mislis, da bos res potrebovala pomoc?
Kdaj bos svojemu prvorojencu privoscila sproscen smeh z mamo?

Kdaj pa mislis, da bos res potrebovala pomoc?
Kdaj bos svojemu prvorojencu privoscila sproscen smeh z mamo?[/quote]

Malo pretiravaš, veš, saj tale mama želi iti naprej, samo sama težko in komaj ušive tri mesece je minilo od smrti. ne obravnavaj je, kot, da noče, ker tega preprosto ni razbrati. Trudi se, ampak ne zna, ker je ostala v svoji bolečini sama in nerazumljena. Ja, oče ne odigrava svoje vloge. Ne varuje žene in ne zna je nežno zadev peljati naprej. Dedec nove dobe.
Draga mamica, pokliči magar tudi na mama zofo. Kdorkoli se bi s tabo pogovoril, bo korak naprej. Ni vsa pomoč plačljiva, veš.

Zelo sočustvujem s tabo, molim zate in ti pošiljam objem! Razumem, kako težko ti mora biti, ker ne dobiš podpore in opore, ki jo zdaj res rabiš. Tudi mož je pod strašnim stresom in v žalosti, žal veliko moških to čisto neprimerno izraža- z jezo in to do najbližjih. Za jezo se velikokrat skriva žalost in obup.

Pojdi k družinskemu terapevtu, to je vse možno preboleti, vaju kot par okrepiti še močneje in vas povezati kot družino, verjemi. Vedi tudi to, da težke življenjske preizkušnje in stres iz človeka potegnejo najslabše. To takrat ni pravi človek, te grozne reakcije so posledica čustev in preobremenjenosti. To bo minilo. Pa še to: v času velike čustvenosti se ne sme sprejemati večjih odločitev, to ni pravi čas. Velike odločitve je treba sprejemati, ko je človek umirjen in mu v enaki meri kot čustva dela tudi razum.

Pojdi k družinskemu terapevtu. Verjemi, čez čas bo tebe in družino sestavil v boljše ljudi, kot ste bili pred to tragedijo. Drži se! Pogum velja! Ti si mami, ki je sposobna svojo družino spet sestaviti nazaj!