Prekinila stike z mamo – za vedno!
točno tko, ravno zato KER JE mama bi morala bit v oporo bolj kot vsi na svetu.
po desetletjih slabih odnosih jih lahko zgolj s pomilovanjem gledaš. seveda so najprej jeza, zamera, potem pa se sprijazniš, sprejmeš, ma ja odpustiš, ne sovražiš več, ostane le občasna žalost, pozabiš pa verjetno nikoli. vedno bo ostala ena vrzel. to je še dodatno breme, ki ga moramo nosit (poleg slabe samopodobe, ki so ti jo vcepili, pa še in še je tega )
Avtorica in nekateri ostali, ki ste se izpovedali, jaz vas razumem in se vam pridružujem.
Po prekinitvi odnosov sem šla čez različne faze: občutki krivde, da nisem dovolj dobra, pametna, uspešna, da bi me imela rada, da se nesposobna v odnosih in kriva za to, da ne moreva imeti dobrega odnosa, do faze, kjer sem se sprijaznila in mi je iz dneva v dan bolj vseeno.
Nisem še čisto razčistila, a vedno bolj se čutim razbremenjena, izgubila sem ogromno odvečne teže (fizično), imam veliko manj čustvenih nihanj, depresivnih obdobij, razmišljanj o samomoru…
O kakšni dediščini z njene strani ni govora, saj mi je odurna že misel na to, da bi karkoli sprejela od nje. Ne gre pa več niti za zamere, te počasi bledijo.
Gre zgolj za to, da ne dovolim več, da se kdorkoli do mene obnaša tako, kot se ona. Ne dovolim in pika. Če ne more prenehati, če se niti toliko v svojem življenju ni naučila, potem ne moreva imeti stikov in odnosov. Nad mano se pač nihče več ne bo izživljal.
Vsi ostali, ki obtožujete avtorico in nam podobne, pa ste približno treh vrst ljudje:
– sami ste v istem položaju kot mi, a nočete in ne zmorete videti in se raje pretvarjate, da tistega kupa gnoja, ki vas spremlja od rojstva dalje, preprosto ni; taki ste najnevarnejši prenašalci enakih vzorcev naprej na svoje potomce (in v to kategorijo sodi moja mati, a žal ne morem odnosa do nje gojiti na podlagi tega, da se mi smili zaradi vsega, kar je preživela v otroštvu),
– taki, ki ste živeli v dobrih družinah, a ste nezmožni pogledati okoli sebe in razumeti, da žal vsi ljudje v življenju nimajo iste sreče in da to, da je nekdo zmožen seksat in donosit otroka, še ne pomeni, da ga je zmožen tudi vzgajat;
– čustveno zakrneli, da ne rečem preprosto butasti in ignorantski; če se odločite, da nečesa ni, potem tega pač ni, po možnosti versko blazni.
Rada bi napisala, da s tistim, kar zapišete, sprožite razmišljanje. Ljudje, ki ga preberejo, odreagirajo glede na to, kakšne občutke sprožijo v njih. Odgovorijo, ker … morajo. Ker pred tem spotoma naredijo inventuro lastnih let in se vprašajo, kaj je bilo pri njih enako in kaj drugače. Želijo utemeljiti, zakaj so se odločali tako, kot so se. Zakaj so taki, kot so. Drugače čuteči želijo povedati, da ni povsod tako in da, dokler si živ, obstaja upanje, da zaživiš drugače. Čeprav ob pomoči stikov z ljudmi, ki niso tvoji krvni sorodniki.
In ne, ker bi želeli pametovati ali obsojati.
Kot odrasli pa lahko najdete način, da ne ponavljate napak, ki jih kot odrasli vidite kot kvarne otroški duši. Kamorkoli boste prišli, karkorkoli boste ukrepali, vedno se boste soočili s tem, da drugi ne doživlja in ne razmišlja enako, kot vi sami. Da tudi pretekle dogodke uskladiščimo vsak s svojim ‘ovitkom’. Da bi vsak, ki je vpleten v dogajanje, lahko povedal o isti situaciji svojo verzijo zgodbe. Kakšne bi si bile v določenih potezah podobne, kakšne precej različne.
Energija, ki jo boste vložili v to, bo boste spoznavali zakonitosti medsebojnih odnosov, bo pripomogla k temu, da se boste, tudi vi sami, sčasoma začeli odzivati drugače. Naj bo tako, da se boste čutili srečnejše.
Se strinjam z napisanim. Poskušaj mami odpustiti, obišči jo, nesi ji zavojček kave in kakšno rožico. Povej ji, da jo imaš rada in ji želiš najboljše, kljub vsemu, ker je boljše, da ljudje odpuščamo, kot da tlačimo zamere, žalost in sovraštvo v sebi.
Ko bo mama umrla, bo prepozno. Takrat ti bo blazno žal za vse. Kakorkoli že, mama je samo ena. Če boš zmogla mami odpustiti in iti naprej v življenje, boš presrečna. Daj poskusi! Vso srečo ti želim![/quote]
Kako bedni, nerazgledani in predvsem brez empatije ste. To narediš in drugače, kot da od tega obiska odideš objokan, ponižan in razžaljen, sploh ni mogoče. Nimate pojma, kako lahko mati prizadene in popolnoma uniči otroka, pa sploh ni nujno s kakšno zlorabo oziroma zlorab je veliko vrst …
To sem napisala, ker sem želela povedati, da niso V S I starši dobri do svojih otrok …. in da je to ena velika zabloda. In razni očitki, da bi jih morali imeti radi ter jim vse odpustiti že zato, ker so nam dali življenje …
Pa še tole : ” Spoštuj očeta in mater, pa ti bo dobro na zemlji…” , to veliko otrok posluša od malega…
Jaz mame NIKOLI nisem sovražila, nikoli …[/quote]
Saj ni dovolj, da posluša, poslušanje ne koristi. Važno je razmišljanje, 7 zapoved je več plastna, in ni dovolj da jo poslušaš in ipolnjuješ, gre za pozitivno razmišljanje tako do mame- kakršna koli je, do sebe in drugih. Šele potem ti bo dobro na zemlji…..[/quote]
Ti si živ dokaz kako so starši idealizirani (še posebej mame) in otoci bi jim morali vse odpuščati in o tem pozitivno razmišljati … brezpogojno. Se pravi starši lahko otroka …
-psihično maltretirajo
-zverinsko pretepajo
-posiljujejo
… otrok pa bi moral po tvoje, kljub vsemu trpljenju, pozitivno razmišljati in vse to podlo in nemoralno početje ljudi ki so mu najbližji tudi samoumevno prenašati.
Si ti to zmogla in govoriš iz lastnih izkušenj ali samo pametuješ in niti od blizu nisi izkusila tega trpljenja ???
Se strinjam z napisanim. Poskušaj mami odpustiti, obišči jo, nesi ji zavojček kave in kakšno rožico. Povej ji, da jo imaš rada in ji želiš najboljše, kljub vsemu, ker je boljše, da ljudje odpuščamo, kot da tlačimo zamere, žalost in sovraštvo v sebi.
Ko bo mama umrla, bo prepozno. Takrat ti bo blazno žal za vse. Kakorkoli že, mama je samo ena. Če boš zmogla mami odpustiti in iti naprej v življenje, boš presrečna. Daj poskusi! Vso srečo ti želim![/quote]
Kako bedni, nerazgledani in predvsem brez empatije ste. To narediš in drugače, kot da od tega obiska odideš objokan, ponižan in razžaljen, sploh ni mogoče. Nimate pojma, kako lahko mati prizadene in popolnoma uniči otroka, pa sploh ni nujno s kakšno zlorabo oziroma zlorab je veliko vrst …[/quote]
Se strinjam. Najbolj smešno pa je, da grozijo, kako nam bo žal, ko jih ne bo več. Kolikokrat sem to slišala, ko nisem hotela (tudi že kot odrasla) narediti stvari tako, kot je ona hotela, čeprav je ne bi z ničemer prizadela, če bi naredila po svoje.
Saj jih že zdaj ni več, mrtvi so že od zdavnaj. NIkoli jih ni bilo. Kako naj pogrešamo nekaj, česar nikoli nismo imeli? Te verske fore si lahko nekam zatlačite, ker samo še bolj jasno pokažeš, da nimaš pojma, o čem govoriš.
Ko vas bo nekdo, ki naj bi vas imel rad, vas ščitil in skrbel za vas, tisočkrat razžalil, zbutal tako, da bo prenehal šele, ko bo zadihan, dajal popolnoma neprimerne komentarje o vašem odraščajočem telesu, vam neštetokrat dal vedeti, da bi imel raje tvoje sošolce/prijatelje/sosedove otroke za otroke, vpil na vas in vas žalil vsakič, ko npr. sosedje poročajo, da so vas kje videli in ste se jim zdeli čudni (saj ni res pa je) , see oglasite, pa vam bom rekla, da zaprite svoje umazane gobce, saj vam samo hočejo dobro in še žal vam bo, ko jih ne bo več.
Pri vas je drugače to, da ste vse pometli pod preprogo in se delate, kako je vse v najlepšem redu. tisti tamoteni še naprej zatirate šibkejše od sebe, ste proti pravicam drugačnih itd itd.[/quote]
Ne nabijaj. Kaj več se mi pa na tako butast in samovšečen komentar, kot si ga ti napisala, ne ljubi odgovoriti. Ne poznaš ne mene in ne moje družiner, zato nasvet: pred svojim pragom pometaj. In preberi še enkrat počasi svoj komentar ter sama sebe uvrsti na tisto mesto v tabeli, kamor spadaš.
No, sem šele zdaj prebrala še druge obsodbe na moj račun.
Punce, ne obsojam vas – rekla sem samo, da ne razumem odnosa, kot ga opisuje avtorica.
Zdaj pa mi ne bodite nevoščljive, ker je meni uspelo. Vse se da, če se hoče. Pod mojo preprogo ni ničesar in jaz živim v miru s svojo okolico, negujem dementno mamo (oče je že umrl), se zastopim z žlahto, vključno z mojo snaho.
Kaj imate pa ve skrito pod preprogo, me pa več ne zanima.
Hotela sem biti sočutna z avtorico, pa vidim, da nekatere ne vidite dlje od svojega nosa. Prav, uživajte!
Pri vas je drugače to, da ste vse pometli pod preprogo in se delate, kako je vse v najlepšem redu. tisti tamoteni še naprej zatirate šibkejše od sebe, ste proti pravicam drugačnih itd itd.[/quote]
Ne nabijaj. Kaj več se mi pa na tako butast in samovšečen komentar, kot si ga ti napisala, ne ljubi odgovoriti. Ne poznaš ne mene in ne moje družiner, zato nasvet: pred svojim pragom pometaj. In preberi še enkrat počasi svoj komentar ter sama sebe uvrsti na tisto mesto v tabeli, kamor spadaš.[/quote]
…. da resnica boli.
. Slabo….Meni se gospe smilijo…. Kot sem rekla, verjetno niti one same niso nikoli bile delezne ljubezni. So bili neki drugi casi….Ki jih mlajsi ne razumejo….[/quote]
Tidi tisti, ki tega niso doziveli ne razumejo
Ti posodim zensko, da te bo leya in leta pretepala in unicevala, potem pa sedi s knjigo v roki in bodi boljsa.
Raje bodi tiho, ce nikoli nisi dozivela druzinskega nasilja.
Avtorica, iz načina zapisa tvoje zgodbe je razvidno, da te je ta izkušnja dokončno zaznamovala (izoblikovala) kot osebnost, zato boš isto bolezen le v še hujši obliki prenesla na svoje potomce.
Za tvoje otroke bi bilo najbolje, da se takoj ko dobijo delno opravilno sposobnost tj 15 let, odselijo, in ne vzdržujejo stikov s teboj. Kajti niti sanja se ti ne, kako se iz izkušnje nisi popolnoma nič naučila. Niti tega ne, da ni normalno zavreči človeka zaradi njegovih dejanj.
Niso vsi starši vredni spoštovanja! Strupeni starši lastne otroke sovražijo, se nad njimi izživljajo, z njimi manipulirajo in jim namesto toplega doma ustvarjajo grozljivo otroštvo!
Iz takšnega doma je pametno čim prej pobegniti na svoje in se nikdar več srečati z grozotami iz otroštva. Predelava travmatičnega otroštva praviloma traja leta in leta. Hitreje gre s pomočjo kvalitetnega psihoterapevta, ki ga pa tudi težko najdeš, ker so le redki usposobljeni v smeri osebnostnih motenj, v kakršnem okolju so ti otroci odraščali. Zato se jim niti pod razno ni potrebno še naprej izpostavljati zastruplljenim odnosom!
V odrasli dobi lahko s predelano travmo iz otroštva postanejo ti ljudje sposobni normalnega starševanja. Zato ni potrebe, da bi tudi njihovi otroci pri petnajstih letih pretrgali odnose in zapustili dom.
da je mati zavrgla otroka, ti je pa normalno? pod zavrgla mislim: žalila, pretepala, nikoli pocartala, …[/quote]
Norost današnjih staršev je v tem, da se niti ne sprašujejo kaj je običajno in kaj normalno, temveč po lno to zamenjujejo, če jim to koristi. Enako se je zgodilo tudi avtorici. Njena mama je vodila odnos običajno, avtorica do nje pa tudi(zadnjih pet let je spremenila le način v drugo skrajnost), nikakor pa ne normalno, in točno to tudi svoje otroke uči. Ker pa star pregovor pravi; “kar seješ to žanješ”, se bo to avtorici vrnilo kot bumerang od njenih lastnih otrok. Ker drugače niti znali ne bojo, ker jih tega ne uči.
V primerih ko nekdo noče, ne zna ali ni sposoben spremeniti svojega odnosa do nas v meri, da bi bil za nas vsaj vzdržen, se ga lahko omeji, in ob tem pove tudi razloge. Tako sočloveku pustiš priprta vrata in možnost za spregled, kaj v bistvu sam sebi počne. Če mu pa vrata zaloputneš in poveš ne vračaj se, pa v bistvu v prvi vrsti sebi omejuješ srečo.
Jaz sem svoje odnose v katerih nisem mogla sebe živeti v polnosti omejila na način, izključno transparentne komunikacije do nadalnjega. Tako sem tem ljudem omejila možnost manipuliranja, ne pa odnosov prekinila. Posledično mi ne more nihče očitati, da ga ne maram, ker je izbira ali bo z menoj kaj imel(na meni sprejemljiv način) ali ne njegova. Ko in če bomo na transparenten način skomuninirali kaj je običajno in kaj normalno, se odnosi lahko poizkusno gradijo tudi na način vsakdanjega druženja.
Ampak to je pa res smešno, če ne bi bilo žalostno…
Ravno zgoraj sem lepo napisala, da ne more kar zaključkov delati … po površno prebranem, evo zdaj pa še ti…
Preberi vse … posebno pazljivo pa moj zapis ob 11:43 …. potem pa delaj zaključke …upam, da bo šlo.[/quote]
Glej, nekdo ti je lepo napisal. Ko boš mamo izgubila, ti bo žal za vse, za vsako leto, za vsak mesec, leto, za vsak dan in uro, ko si bila z mamo skregana. Takrat bi dala vse, da bi to lahko popravila, pa žal ne bo mogoče nikoli več. Napravi ZDAJ nekaj zase in imej mamo rada, pa kakršnakoli že je. Če ne boš naredila nič, verjemi, da te bo takrat bolelo še dosti bolj, kot te boli zdaj.
Ampak to je pa res smešno, če ne bi bilo žalostno…
Ravno zgoraj sem lepo napisala, da ne more kar zaključkov delati … po površno prebranem, evo zdaj pa še ti…
Preberi vse … posebno pazljivo pa moj zapis ob 11:43 …. potem pa delaj zaključke …upam, da bo šlo.[/quote]
Glej, nekdo ti je lepo napisal. Ko boš mamo izgubila, ti bo žal za vse, za vsako leto, za vsak mesec, leto, za vsak dan in uro, ko si bila z mamo skregana. Takrat bi dala vse, da bi to lahko popravila, pa žal ne bo mogoče nikoli več. Napravi ZDAJ nekaj zase in imej mamo rada, pa kakršnakoli že je. Če ne boš naredila nič, verjemi, da te bo takrat bolelo še dosti bolj, kot te boli zdaj.[/quote]
Ti ajej, nič hudega, pač ne razumeš poante…in ne boli nič, ker čustev do te osebe ni več…
da je mati zavrgla otroka, ti je pa normalno? pod zavrgla mislim: žalila, pretepala, nikoli pocartala, …[/quote]
Norost današnjih staršev je v tem, da se niti ne sprašujejo kaj je običajno in kaj normalno, temveč po lno to zamenjujejo, če jim to koristi. Enako se je zgodilo tudi avtorici. Njena mama je vodila odnos običajno, avtorica do nje pa tudi(zadnjih pet let je spremenila le način v drugo skrajnost), nikakor pa ne normalno, in točno to tudi svoje otroke uči. Ker pa star pregovor pravi; “kar seješ to žanješ”, se bo to avtorici vrnilo kot bumerang od njenih lastnih otrok. Ker drugače niti znali ne bojo, ker jih tega ne uči.
V primerih ko nekdo noče, ne zna ali ni sposoben spremeniti svojega odnosa do nas v meri, da bi bil za nas vsaj vzdržen, se ga lahko omeji, in ob tem pove tudi razloge. Tako sočloveku pustiš priprta vrata in možnost za spregled, kaj v bistvu sam sebi počne. Če mu pa vrata zaloputneš in poveš ne vračaj se, pa v bistvu v prvi vrsti sebi omejuješ srečo.
Jaz sem svoje odnose v katerih nisem mogla sebe živeti v polnosti omejila na način, izključno transparentne komunikacije do nadalnjega. Tako sem tem ljudem omejila možnost manipuliranja, ne pa odnosov prekinila. Posledično mi ne more nihče očitati, da ga ne maram, ker je izbira ali bo z menoj kaj imel(na meni sprejemljiv način) ali ne njegova. Ko in če bomo na transparenten način skomuninirali kaj je običajno in kaj normalno, se odnosi lahko poizkusno gradijo tudi na način vsakdanjega druženja.[/quote]
Kot bi brala mojo mamo, me kar zmrazi.
Se pravi, tako kot ti razmišljaš je edino pravilno in zdaj me hočeš še v to prepričati … in tudi grožnje ti gredo očitno dobro od rok … se mi bo vrnilo kot bumerang.
Zakaj, ker drugače razmišljam in delujem kot ti?
Polagam ti na srce … lahko je pametovati kakšen naj bo človek ….vendar ne sodi človeka, če nisi prehodil njegove poti….se ti lahko vrne kot bumerang ….