Kdor je izkusil travmatično otroštvo ob nemogočih roditeljih, mu ob smrti takšnih ne-staršev ne more biti hudo. Kvečjemu se lahko oddahne!
Ljudje, kaj ne veste, da niso vsi roditelji kar sami po sebi tudi dobri starši? Res ima večina staršev v sebi toliko ljubezni, da otroku nudijo varnost, nežnost in prijetno okolje. A obstaja nekaj motenih osebkov, ki se iz roditejev nikdar ne razvijejo v starše, kaj šele v dobre starše! Brez empatije in skrajno egoistični osebki vidijo le svoje potrebe in se niti za hip niso zmožni poglobiti v nedolžno otroško dušo. Zastonj čakamo, da bi se takšni ljudje spremenili, zato se jim je edino dobro izogniti, da pokasiramo čim manj strupa, ki ga trosijo v okolje. Otroci, ki so zrasli v takih razmerah, naredijo največ dobrega zase, ko se za vedno zapustijo strupeno okolje. Preberite knjigo Strupeni starši, boste marsikaj izvedeli.

Kdor je izkusil travmatično otroštvo ob nemogočih roditeljih, mu ob smrti takšnih ne-staršev ne more biti hudo. Kvečjemu se lahko oddahne!
Ljudje, kaj ne veste, da niso vsi roditelji kar sami po sebi tudi dobri starši? Res ima večina staršev v sebi toliko ljubezni, da otroku nudijo varnost, nežnost in prijetno okolje. A obstaja nekaj motenih osebkov, ki se iz roditejev nikdar ne razvijejo v starše, kaj šele v dobre starše! Brez empatije in skrajno egoistični osebki vidijo le svoje potrebe in se niti za hip niso zmožni poglobiti v nedolžno otroško dušo. Zastonj čakamo, da bi se takšni ljudje spremenili, zato se jim je edino dobro izogniti, da pokasiramo čim manj strupa, ki ga trosijo v okolje. Otroci, ki so zrasli v takih razmerah, naredijo največ dobrega zase, ko se za vedno zapustijo strupeno okolje. Preberite knjigo Strupeni starši, boste marsikaj izvedeli.[/quote]

Se podpišem!!

da je mati zavrgla otroka, ti je pa normalno? pod zavrgla mislim: žalila, pretepala, nikoli pocartala, …[/quote]

Norost današnjih staršev je v tem, da se niti ne sprašujejo kaj je običajno in kaj normalno, temveč po lno to zamenjujejo, če jim to koristi. Enako se je zgodilo tudi avtorici. Njena mama je vodila odnos običajno, avtorica do nje pa tudi(zadnjih pet let je spremenila le način v drugo skrajnost), nikakor pa ne normalno, in točno to tudi svoje otroke uči. Ker pa star pregovor pravi; “kar seješ to žanješ”, se bo to avtorici vrnilo kot bumerang od njenih lastnih otrok. Ker drugače niti znali ne bojo, ker jih tega ne uči.

V primerih ko nekdo noče, ne zna ali ni sposoben spremeniti svojega odnosa do nas v meri, da bi bil za nas vsaj vzdržen, se ga lahko omeji, in ob tem pove tudi razloge. Tako sočloveku pustiš priprta vrata in možnost za spregled, kaj v bistvu sam sebi počne. Če mu pa vrata zaloputneš in poveš ne vračaj se, pa v bistvu v prvi vrsti sebi omejuješ srečo.

Jaz sem svoje odnose v katerih nisem mogla sebe živeti v polnosti omejila na način, izključno transparentne komunikacije do nadalnjega. Tako sem tem ljudem omejila možnost manipuliranja, ne pa odnosov prekinila. Posledično mi ne more nihče očitati, da ga ne maram, ker je izbira ali bo z menoj kaj imel(na meni sprejemljiv način) ali ne njegova. Ko in če bomo na transparenten način skomuninirali kaj je običajno in kaj normalno, se odnosi lahko poizkusno gradijo tudi na način vsakdanjega druženja.[/quote]

Kar ti opisuješ je navadna MANIPULACIJA.

ne mi govorit, da mi bo žal! kaj naj mi bo žal?
aja, žal mi je, da nisem imela dobrega očeta!
ne morete razumeti, kako sem si oddahnila, ko je umrl, je že skoraj 20 let od tega, a mi še minute ni bilo žal

Norost današnjih staršev je v tem, da se niti ne sprašujejo kaj je običajno in kaj normalno, temveč po lno to zamenjujejo, če jim to koristi. Enako se je zgodilo tudi avtorici. Njena mama je vodila odnos običajno, avtorica do nje pa tudi(zadnjih pet let je spremenila le način v drugo skrajnost), nikakor pa ne normalno, in točno to tudi svoje otroke uči. Ker pa star pregovor pravi; “kar seješ to žanješ”, se bo to avtorici vrnilo kot bumerang od njenih lastnih otrok. Ker drugače niti znali ne bojo, ker jih tega ne uči.

V primerih ko nekdo noče, ne zna ali ni sposoben spremeniti svojega odnosa do nas v meri, da bi bil za nas vsaj vzdržen, se ga lahko omeji, in ob tem pove tudi razloge. Tako sočloveku pustiš priprta vrata in možnost za spregled, kaj v bistvu sam sebi počne. Če mu pa vrata zaloputneš in poveš ne vračaj se, pa v bistvu v prvi vrsti sebi omejuješ srečo.

Jaz sem svoje odnose v katerih nisem mogla sebe živeti v polnosti omejila na način, izključno transparentne komunikacije do nadalnjega. Tako sem tem ljudem omejila možnost manipuliranja, ne pa odnosov prekinila. Posledično mi ne more nihče očitati, da ga ne maram, ker je izbira ali bo z menoj kaj imel(na meni sprejemljiv način) ali ne njegova. Ko in če bomo na transparenten način skomuninirali kaj je običajno in kaj normalno, se odnosi lahko poizkusno gradijo tudi na način vsakdanjega druženja.[/quote]

Kot bi brala mojo mamo, me kar zmrazi.
Se pravi, tako kot ti razmišljaš je edino pravilno in zdaj me hočeš še v to prepričati … in tudi grožnje ti gredo očitno dobro od rok … se mi bo vrnilo kot bumerang.
Zakaj, ker drugače razmišljam in delujem kot ti?

Polagam ti na srce … lahko je pametovati kakšen naj bo človek ….vendar ne sodi človeka, če nisi prehodil njegove poti….se ti lahko vrne kot bumerang ….[/quote]

Ne sodim jaz človeka, razberem pa to iz tvojega uvodnega posta. Sodim pa naše odnose, in nekatere zavračam ker mi niso normalni.

Ne, kar počneš se ti bo kot bumerang vrnila zato, ker to počneš tako kot večin.

Te pa prosim, da mi razložiš zakaj temi moj način vodenja odnosov ni v redu.

Norost današnjih staršev je v tem, da se niti ne sprašujejo kaj je običajno in kaj normalno, temveč po lno to zamenjujejo, če jim to koristi. Enako se je zgodilo tudi avtorici. Njena mama je vodila odnos običajno, avtorica do nje pa tudi(zadnjih pet let je spremenila le način v drugo skrajnost), nikakor pa ne normalno, in točno to tudi svoje otroke uči. Ker pa star pregovor pravi; “kar seješ to žanješ”, se bo to avtorici vrnilo kot bumerang od njenih lastnih otrok. Ker drugače niti znali ne bojo, ker jih tega ne uči.

V primerih ko nekdo noče, ne zna ali ni sposoben spremeniti svojega odnosa do nas v meri, da bi bil za nas vsaj vzdržen, se ga lahko omeji, in ob tem pove tudi razloge. Tako sočloveku pustiš priprta vrata in možnost za spregled, kaj v bistvu sam sebi počne. Če mu pa vrata zaloputneš in poveš ne vračaj se, pa v bistvu v prvi vrsti sebi omejuješ srečo.

Jaz sem svoje odnose v katerih nisem mogla sebe živeti v polnosti omejila na način, izključno transparentne komunikacije do nadalnjega. Tako sem tem ljudem omejila možnost manipuliranja, ne pa odnosov prekinila. Posledično mi ne more nihče očitati, da ga ne maram, ker je izbira ali bo z menoj kaj imel(na meni sprejemljiv način) ali ne njegova. Ko in če bomo na transparenten način skomuninirali kaj je običajno in kaj normalno, se odnosi lahko poizkusno gradijo tudi na način vsakdanjega druženja.[/quote]

Kar ti opisuješ je navadna MANIPULACIJA.[/quote]

Tako sem tudi bila iziljevana. Ker pa sem dotičnim transparentno razložila zakaj omejujem odnos z njimi in kakšni odnosi so zame sprejemljivi torej normalni, ter jim dala možnost naj se sami odločijo ali še hočejo imeti kaj z menoj ali ne, pa to ne more biti manipulacija ker imajo možnost izbire.

Nekaj povsem drugega pa bi bilo, da sem odnose omejila in hkrati ne povedala zakaj. V tem primeru pa bi bila do njih nasilna na način izsiljevanja z molkom.

To razberem tudi iz tvojega odziva kjer nekaj trdiš ne podaš pa argumentov za to.

Moj partner ima tudi podobno mati, hladno, nima odnosa z edinim sinom, ne z vnuki. Še do vnukov ji nič ni. Eedino kar ji pomeni, je vtis, ki ga naredi na sosede, tam je pa vsa topla in prijazna. Do tujcev. Partner z njo ni prekinil, a se vidimo zelo redko. Nekatere ženske so imele otroke, a sploh niso za to vlogo. Tako da razumem avtorico in verjamem, da je še dosti takih slabih mater.

Kaj vse sem dala skozi zaradi moje mame. Ni besed… Kmalu jih bo 80 in končno postaja drugačna. Zakaj, se sprašujem. Za nazaj ne more popraviti zadev. Vem, da bom skrbela zanjo, saj tudi že sedaj. Po eni strani se mi smili, po drugi pa.. ko ima še kdaj kakšne izbruhe, poskušam biti mirna. Kadar ima “dobre dneve” je tako žleht, da srce boli. Otroci mi večkrat rečejo, kako sem zmogla to prenašat. Ne vem. Ljudje, ki so jo pumpali proti meni in moji družini počasi usihajo. Škoda vseh teh let in škoda življenja, ki je le eno samo. Mama me ni znala objeti, mi dati roke, me vzpodbujati… Moji otroci, ki so odrasli, pa me objamejo, se stisnejo k meni in mi zaupajo. Zato sem srečna. Čas zdravi in vse stvari postavi na svoje mesto.

Glej, nekdo ti je lepo napisal. Ko boš mamo izgubila, ti bo žal za vse, za vsako leto, za vsak mesec, leto, za vsak dan in uro, ko si bila z mamo skregana. Takrat bi dala vse, da bi to lahko popravila, pa žal ne bo mogoče nikoli več. Napravi ZDAJ nekaj zase in imej mamo rada, pa kakršnakoli že je. Če ne boš naredila nič, verjemi, da te bo takrat bolelo še dosti bolj, kot te boli zdaj.[/quote]

Ti ajej, nič hudega, pač ne razumeš poante…in ne boli nič, ker čustev do te osebe ni več…[/quote]

Žal mi je ampak ti si tista, ki ne razumeš. Ne vem ali si avtorica ali ne ampak avtorico boli, pa če prizna ali ne. Če je ne bi, o tem sploh ne bi pisala, o tem ne bi razmišljala, o tem ne bi nič. In bolelo še bo. Zelo. Čeprav misli ali misliš, da čustev ni več, so…. privrela bodo na plan ampak takrat bo prepozno za karkoli spremeniti (beri: popraviti)

Kdor je izkusil travmatično otroštvo ob nemogočih roditeljih, mu ob smrti takšnih ne-staršev ne more biti hudo. Kvečjemu se lahko oddahne!
Ljudje, kaj ne veste, da niso vsi roditelji kar sami po sebi tudi dobri starši? Res ima večina staršev v sebi toliko ljubezni, da otroku nudijo varnost, nežnost in prijetno okolje. A obstaja nekaj motenih osebkov, ki se iz roditejev nikdar ne razvijejo v starše, kaj šele v dobre starše! Brez empatije in skrajno egoistični osebki vidijo le svoje potrebe in se niti za hip niso zmožni poglobiti v nedolžno otroško dušo. Zastonj čakamo, da bi se takšni ljudje spremenili, zato se jim je edino dobro izogniti, da pokasiramo čim manj strupa, ki ga trosijo v okolje. Otroci, ki so zrasli v takih razmerah, naredijo največ dobrega zase, ko se za vedno zapustijo strupeno okolje. Preberite knjigo Strupeni starši, boste marsikaj izvedeli.[/quote]

Se sploh ne strinjam. Bodi boljša od svojih staršev, odpusti in imej rada. Samo tako si boš pomagala. Sicer napravi kot želiš sama, jaz ti želim samo dobro, ker vem, da lahko marsikaj pride za teboj, žal prepozno.
Ti pa napravi najbolje kot znaš.

Ampak to je pa res smešno, če ne bi bilo žalostno…
Ravno zgoraj sem lepo napisala, da ne more kar zaključkov delati … po površno prebranem, evo zdaj pa še ti…
Preberi vse … posebno pazljivo pa moj zapis ob 11:43 …. potem pa delaj zaključke …upam, da bo šlo.[/quote]

Glej, nekdo ti je lepo napisal. Ko boš mamo izgubila, ti bo žal za vse, za vsako leto, za vsak mesec, leto, za vsak dan in uro, ko si bila z mamo skregana. Takrat bi dala vse, da bi to lahko popravila, pa žal ne bo mogoče nikoli več. Napravi ZDAJ nekaj zase in imej mamo rada, pa kakršnakoli že je. Če ne boš naredila nič, verjemi, da te bo takrat bolelo še dosti bolj, kot te boli zdaj.[/quote]

Stara sem 60 let.
Moja mama je umrla lani.
In nič, prav nič mi ni bilo žal za vsak dan in uro, ko bi lahko kaj popravila.
In nič me ni bolelo. Le kaj bi me lahko bolelo, vsa čustva do obeh staršev so že zdavnaj umrla.
Ko ti mama reče: če sem te spravila na svet, te lahko tudi spravim z njega, to je izjavila pred policajem in me udarila, zagrozila, da me bo ubila, je skrajni čas, da tako mamo odpišeš iz svojega življenja za vedno.

jao, potem ti pa govorijo cerkvenjaki, da jo moraš imet rada … naj bi raje starše vzgajali tako, da bi imeli radi svoje otroke ….. tudi pri meni je bilo zaničevanje, ker sem bila nezakonska

Aja,pa še to:
Imam 2 otroka in 2 vnuka.
Ne strinjam se z mnenjem ene zgoraj, da mi, ki smo preživeli težko otroštvo in mladost, prenašamo slabe vzgojne vzorce na svoje otroke in da se nam bo vrnilo kot bumerang. Vsaj ne vsi.
Jaz sem poskrbela za svojo izobrazbo, poskrbela za to, da sem imela otroke, ko sem bila dovolj zrela in imam s svojima otrokoma in vnukoma ljubeče odnose.

Ti ajej, nič hudega, pač ne razumeš poante…in ne boli nič, ker čustev do te osebe ni več…[/quote]

Žal mi je ampak ti si tista, ki ne razumeš. Ne vem ali si avtorica ali ne ampak avtorico boli, pa če prizna ali ne. Če je ne bi, o tem sploh ne bi pisala, o tem ne bi razmišljala, o tem ne bi nič. In bolelo še bo. Zelo. Čeprav misli ali misliš, da čustev ni več, so…. privrela bodo na plan ampak takrat bo prepozno za karkoli spremeniti (beri: popraviti)[/quote]

V bistvu si ti tista, ki ne razume, pa če še tako psihotično in vsevedno vsiljuješ svoje (nisi vsevedna in vsemogočna oz. če misliš, da si, potem je pravi naslov zate psihiater). Boli vedno na nek način, nikoli ne neha, ker nismo in ne bomo imeli temeljnega odnosa. Samo jeza in zamera slej ali prej mineta, ostane pa distanciranost in sprijaznjenje s situacijo, kakršna je. Če se jaz lahko spreminjam v svoje dosti krajšem življenju v primerjavi s svojimi starši, imajo oni hud problem, da se ne morejo.
Prepozno pa je že zdavnaj, saj sta otroštvo in mladost minila, smrt ne spremeni ničesar, pa če še tako groziš. Ker mi vemo, da drugače ne more biti in nehamo upati, da kdaj sploh bo.

Sicer pa poznam v živo take primerke, kot si ti, ki obsojajo vse, ki si drznejo iti naprej. Sodiš pod prvo alinejo enega mojih prejšnjih postov, ostajate strupeni kot so bili vaši starši. NIste in ne boste zmožni nikoli nobene kritične presoje, refleksije in izboljšanja lastnih ravnanj. Ravnanja vaših staršev morate priznavati kot edina pravilna, saj bi se drugače sesuli vi in vaša navidezna življenja, zgrajena na gnilih temeljih. Tisti, ki smo zmogli oditi, kot odidejo na primer zlorabljene ženske od nasilnih partnerjev, smo bili prisiljeni popolnoma in v temelje spremeniti sebe, tako radikalno, da lahko rečem, da smo se ponovno rodili.

Za otroke so vsi starši sveti, pa če so še tako zanič. Kot otroci ne poznamo drugega in nam je vse, kar počnejo, normalno. Če v odraslosti ne zmoreš videti, kaj oz. da so sploh kaj počeli narobe in jih zgolj kuješ v zvezde, pri tem pa brezglavo in ignorantsko napadaš vse, ki ne tulijo v isti rog, pomeni, da niti slučajno nimaš razčiščenih pojmov, da nisi sposobna prepoznati zlorabe in nezdravih odnosov in bogsigavedi, koliko tega doživljaš ali povzročaš in morda gledaš v lastni družini in dopuščaš, pa se tega ne zavedaš. Ker si ostala na isti ravni, kot so oni.

Poleg tega staršim samim odrekaš pravico, da so odgovorni zreli odrasli. Češ, saj niso znali boljše in zato je dopustno, da se celo življenje obnašajo kot čustveno nedozoreli tirani in to je celo sprejemljivo in normalno. Bolni so pa vsi, ki pokažejo, da temu pač ni tako.

Jaz imam zelo lepe odnose s sosedi, sodelavci, naključnimi znanci in sodelavci. Ker sem vedno pripravljena stopiti korak nazaj in prevzeti odgovornost za svoj delež v odnosih. Zanimivo, kajne.

Žal pa je edini odziv, ki ga ti zmoreš, da boš še naprej tulila, kako nam bo še za vse žal. Ker je v resnici žal tebi za lastno zafurano življenje.

gozdna jagoda, čestitam k argumentiranemu odgovoru.
Sicer pa sem v svojem življenju prišla do prepričanja, da kdor tega ni izkusil na lastni koži, ne razume.
Ko sem se v zrelih letih pogovarjala s svojimi sovrstniki, mi jih je sicer veliko reklo, da so že kot otroci več ali manj vedeli, kaj se je dogajalo pri nas.. In samo eden mi je rekel, da me razume, ker je tudi sam dal nekaj podobnega skozi.
Vsi ostali so mi svetovali, naj se pobotam s starši, ker drugače mi bo nekoč še zelo žal.

Žal mi je ampak ti si tista, ki ne razumeš. Ne vem ali si avtorica ali ne ampak avtorico boli, pa če prizna ali ne. Če je ne bi, o tem sploh ne bi pisala, o tem ne bi razmišljala, o tem ne bi nič. In bolelo še bo. Zelo. Čeprav misli ali misliš, da čustev ni več, so…. privrela bodo na plan ampak takrat bo prepozno za karkoli spremeniti (beri: popraviti)[/quote]

V bistvu si ti tista, ki ne razume, pa če še tako psihotično in vsevedno vsiljuješ svoje (nisi vsevedna in vsemogočna oz. če misliš, da si, potem je pravi naslov zate psihiater). Boli vedno na nek način, nikoli ne neha, ker nismo in ne bomo imeli temeljnega odnosa. Samo jeza in zamera slej ali prej mineta, ostane pa distanciranost in sprijaznjenje s situacijo, kakršna je. Če se jaz lahko spreminjam v svoje dosti krajšem življenju v primerjavi s svojimi starši, imajo oni hud problem, da se ne morejo.
Prepozno pa je že zdavnaj, saj sta otroštvo in mladost minila, smrt ne spremeni ničesar, pa če še tako groziš. Ker mi vemo, da drugače ne more biti in nehamo upati, da kdaj sploh bo.

Sicer pa poznam v živo take primerke, kot si ti, ki obsojajo vse, ki si drznejo iti naprej. Sodiš pod prvo alinejo enega mojih prejšnjih postov, ostajate strupeni kot so bili vaši starši. NIste in ne boste zmožni nikoli nobene kritične presoje, refleksije in izboljšanja lastnih ravnanj. Ravnanja vaših staršev morate priznavati kot edina pravilna, saj bi se drugače sesuli vi in vaša navidezna življenja, zgrajena na gnilih temeljih. Tisti, ki smo zmogli oditi, kot odidejo na primer zlorabljene ženske od nasilnih partnerjev, smo bili prisiljeni popolnoma in v temelje spremeniti sebe, tako radikalno, da lahko rečem, da smo se ponovno rodili.

Za otroke so vsi starši sveti, pa če so še tako zanič. Kot otroci ne poznamo drugega in nam je vse, kar počnejo, normalno. Če v odraslosti ne zmoreš videti, kaj oz. da so sploh kaj počeli narobe in jih zgolj kuješ v zvezde, pri tem pa brezglavo in ignorantsko napadaš vse, ki ne tulijo v isti rog, pomeni, da niti slučajno nimaš razčiščenih pojmov, da nisi sposobna prepoznati zlorabe in nezdravih odnosov in bogsigavedi, koliko tega doživljaš ali povzročaš in morda gledaš v lastni družini in dopuščaš, pa se tega ne zavedaš. Ker si ostala na isti ravni, kot so oni.

Poleg tega staršim samim odrekaš pravico, da so odgovorni zreli odrasli. Češ, saj niso znali boljše in zato je dopustno, da se celo življenje obnašajo kot čustveno nedozoreli tirani in to je celo sprejemljivo in normalno. Bolni so pa vsi, ki pokažejo, da temu pač ni tako.

Jaz imam zelo lepe odnose s sosedi, sodelavci, naključnimi znanci in sodelavci. Ker sem vedno pripravljena stopiti korak nazaj in prevzeti odgovornost za svoj delež v odnosih. Zanimivo, kajne.

Žal pa je edini odziv, ki ga ti zmoreš, da boš še naprej tulila, kako nam bo še za vse žal. Ker je v resnici žal tebi za lastno zafurano življenje.[/quote]

Hvala! Zelo dobro napisano.

Se sploh ne strinjam. Bodi boljša od svojih staršev, odpusti in imej rada. Samo tako si boš pomagala. Sicer napravi kot želiš sama, jaz ti želim samo dobro, ker vem, da lahko marsikaj pride za teboj, žal prepozno.
Ti pa napravi najbolje kot znaš.[/quote]

1. K sreči nimam takšne izkušnje, kot si napačno izračunala.
2. K sreči se imam možnost učiti iz izkušenj drugih ljudi.
3. K sreči premorem dovolj empatije, da razumem tiste, ki so se jim in ki se jim še dogajajo psihične in fizične zlorabe s strani staršev, partnerjev ali lastnih otrok.
4. K sreči znam brati in mi ni odveč poiskati strokovno literaturo.

Opažam, kako trdovratna so nekatera prepričanja. Tako trdovratna, da se kljub očitnim dokazom o nasprotnem ne more pojaviti niti razpoka, skozi katero bi prepričani lahko uzrl vsaj delček resnice. Prepričanja držijo človeka v iluziji, da je nekaj dobro, čeprav je dejansko škodljivo. Zato ne drži, da so vsi starši dobri starši…. in da so vsi vzgajali najbolje kot so zmogli. Mnogi bi zmogli bolje, le iz zarjavelih okvirjev bi morali stopiti…. Pa ne govorim o večini, ker nečuteči starši niso večinski pojav!
Zato je prav, da padejo tabuji. Zadaj za slepo vero, kar prepričanja nedvomno so, se skriva več resnice, s tem pa več odprtosti do lastnih globin, od koder se ta resnica pojavlja.

Moja druzina je bila urejena, odnos normalen. Ne razumem tistih, ki trdijo, da je VSAKEGA starsa potrebno spostovati. Zakaj? Ker je rodila otroka in ga vsak dan zanicevala, zavracala, zlorabljala? Za spostovanje in ljubezen je potebno nekaj narediti, ne samo spraviti otroka na svet. Nekateri si ne zasluzijo naziva stars in clovek.

Povedala bi samo to, da kdor v otroštvu ni doživljal grobega psihičnega in fizičnega nasilja s strani svojih staršev/starša, ta NE MORE NIKAKOR RAZUMETI o čem piše avtorica in vsi tisti, ki so to doživljali!!! Niti misliti si ne morete kakšne nore, umobolne, nasilne, ponižujoče scene lahko taki roditelji počnejo svojim otrokom oz. vsej družini!
Zato se avtorica in ostali ne ozirajte na njihova mnenja in pametovanja! Brez veze.
Popolna prekinitev stikov s takimi roditelji – za vedno! – je nekaj najbolj normalnega in zdravega kar lahko stori tak otrok, ko odraste. In verjemite, tega ne bo obžaloval, niti po njihovi smrti. Obžaloval bo kvečjemu to, da je imel motenega starša in ubogo, uničeno otroštvo.

Izkušnje so nam dane zato, da se iz njih lahko nekaj naučimo. Ti si očitno se, avtorica in velika večina pa ne.

Res je. Saj ena, ki je tudi prekinila z mamo, prizna, da je njena mama tudi prekinila s svojo. Tri generacije!! In se vedno se niso neucile.

Zenske ne razumejo, da je treba probleme razresit in ne enostavno prekinit stike.

Res je. Saj ena, ki je tudi prekinila z mamo, prizna, da je njena mama tudi prekinila s svojo. Tri generacije!! In se vedno se niso neucile.

Zenske ne razumejo, da je treba probleme razresit in ne enostavno prekinit stike.[/quote]

Da da, primimo se roke in pojmo: Mi se mamo radi!

Izkušnje so nam dane zato, da se iz njih lahko nekaj naučimo. Ti si očitno se, avtorica in velika večina pa ne.[/quote]

Dobro napisano. Ampak avtorica in njej podobne ne razumejo, ne zmorejo razumeti.

a lahko poveš, kako drugače razrešit, če se ne da pogovarjat, če so samo žaljivke in kričanje? no, povej!

Izkušnje so nam dane zato, da se iz njih lahko nekaj naučimo. Ti si očitno se, avtorica in velika večina pa ne.[/quote]

Dobro napisano. Ampak avtorica in njej podobne ne razumejo, ne zmorejo razumeti.[/quote]

Sem prepričana, da avtorica dobro razume.
Gola resnica, pa ti, ki praviš, da je res, kar je gola resnica napisala: sta vidve kdaj doživeli vsaj drobec tega, kar mučeni, zlorabljeni tako in drugače smo?
Če nista, nimata pravcice govoriti, kaj bi morali storiti tisti, ki so za celo življenje zaznamovani s takimi izkušnjami.

Ne moremo/ zmoremo razumeti?
Še kako dobro razumemo, te izkušnje so nam dale to, da ne gledamo naivno na življenje in ljudi.
Ja, se zavedam, da moje grdo otroštvo vpliva na moje celotno življenje, vložiti pa moram enormno več truda za dobre odnose z ljudmi, ki prihajajo v moje življenje.