Prekinila stike z mamo – za vedno!
[Saj ena, ki je tudi prekinila z mamo, prizna, da je njena mama tudi prekinila s svojo. Tri generacije!! In se vedno se niso neucile.
Zenske ne razumejo, da je treba probleme razresit in ne enostavno prekinit stike.[/quote]
to je vse res. a moja mama ni zmogla sebi pogledat v oči in resnici, raziskat svoje otroštvo in svojo slabo mamo še vedno kuje v zvezde. to ji je lažje kot da se sooči z resnico, da med njima ni bilo stika.
sama večini tajim v kakšnih odnosih sem z domačimi, čeprav so ljudje že postavljali čudna vprašanja, tko so čutili da nekaj ni med nami ok. ker folk enostavno samo obsoja, ne dojame, jim je nedoumljivo.
vse bom dala, da prekinem to tradicijo! zato delam na sebi in težko mi je, a bom že kako. za to sem dala že 15 let.
jaz sem mojim doma “dala” vse možnosti: moledovanje, prosjačenje, jokanje, verjetno sem pogosto izgledala obupana, s objokanimi očmi, pa je ni ganilo. ni se premaknila. že v preteklosti sem prekinila z njimi, jim dala čas da razmislijo ali se bodo še naprej grdo obnašali. potem smo nekako se pomirili, bila sem vesela, a čez leta so sledila taka dejanja, da sem bila čisto preč. tokrat sem jim jasno povedala da odhajam, zakaj odhajam in tudi konkretne situacije malce osvetlila s svojega vidika. nazaj nisem dobila nič, če odmislim, da so vse to ignorirali, se sprenevedali, pri nas je vse ok, ti si to domišljaš, to je preteklost, o tem ne bomo več govorili (zgodilo se je 3 dni nazaj?), popolno podcenjevanje mojih čustev, mnenja. po tem smo imeli več kot leto dni “pat pozicije”. PA ŠE VEDNO NIČ. in kaj bi mi vi ta brihtni torej svetovali??? da se res odpovem svojemu jazu? ali kako? povejte. se razvrednostim do konca. kakšen zgled pa bom s takim poniževanjem svojim otrokom??? ha? a to je zgled, da pred otroci dovoliš, da te trpinčijo, ponižujejo, podcenjujejo?
vedno sem bila pridna mirna hči, ok v šoli, topla oseba, empatije za izvoz, vedno v skrbi zanje, uredila sem si vse od službe, doma, moža, 2 lepih otročičkov, pa še vedno jim ni dovolj?? no, meni pa je dovolj. vi ne veste kako to človeka izžame!
no, kaj mi torej še svetujete, ta brihtni. kaj naj še poskusim, pa da po vašem do zdaj še nisem??????
Dežek, točno to
Moja starša sta imela enake izgovore: da je to preteklost, ki jo je treba pozabiti, sploh pa se pri nas ni dogajalo nič takega, kar bi bilo narobe.
Saj mi je jasno, če je oče pil kot žolna, je pač pil, čeprav sva z bratom (pa ne samo 1x) gledala, kako so ga pivski kameradi prinesli domov, poscanega in posranega, take in podobne prizore se trudim odmisliti, ampak vsakokrat, ko smo prišli v stik in sem to omenila, sta trdila, da to ni res, da se ni nikoli zgodilo.
Tudi prav. Jaz vem, kaj sem videla in doživela, čeprav sem se velikokrat v življenju spraševala, če ni z mano in mojo percepcijo kaj narobe.
Ko sem zatrdno ugotovila, da je z mano vse v redu, da so me sicer ranili, niso pa mi zlomili duha, sem jih odslovila iz svojega življenja.
Od takrat naprej – minilo je že 30 let, sem živela mirno in zadovoljno življenje.
“Dežek” in “trpljenje v mladosti”, vajin opis življenja z ne-starši pove dovolj o nesmiselnosti boja za lepše sožitje.
Ne-starši so drugačni od običajnih staršev! Njihove osnovne poteze so vztrajanje pri svojem prav, nezmožnost vživljanja v druge ljudi (jasno, da tudi v lastne otroke), iz česar izhaja neupoštevanje potreb in želja sočloveka. Vidijo le sebe, sebe, sebe..! Sočloveka jemljejo kot stvar, ki je na svetu zaradi njih, ne zaradi sebe.
Drugačnost ne-staršev je težko dojeti. Ko človek prvič bere o podobnih čudakih, res ne more verjeti, da je kaj tako neživljenjskega sploh mogoče! Pa vseeno obstajajo. Z njimi ne moreš vzpostaviti normalnega odnosa, ker ne upoštevajo nobenega dogovora. Odrasli otroci takšnih ne-staršev ne morejo drugače kot prekiniti vse stike, najbolje kar za vselej, če hočejo sploh normalno zaživeti.
Ljudje z vzorčkom o vseljubečih starših in njihovi stoprocentni dobronamernosti, dajte dojeti, da so se odrasli otroci dolžni umakniti iz škodljivega in celo strupenega okolja!! Ni potrebno, da so celo življenje na voljo nekim čustvenim vampirjem, četudi v obliki staršev. Vseeno je, kdo te izrablja, je to sosed, sodelavec ali lastni ‘starši’. Odgovoren človek se ne pusti izrabljati. To je to.
Gledam nazaj… Mož je bil službeno odsoten, jaz pa sama za vse. V spodnjem štuku je bila mama. Ko se mi je ponoči hči zvijala zaradi kolik, sem jo nosila in ji masirala trebušček, nakar je uletela mama in mi jo hotela na silo odvzeti iz rok, kaj da počnem z otrokom, ki se tako dere. Da jo je sram pred sosedi! In da sem totalno nesposobna. 🙁 Kaj vse sem preživela. Samo jokala bi lahko.
. Slabo….Meni se gospe smilijo…. Kot sem rekla, verjetno niti one same niso nikoli bile delezne ljubezni. So bili neki drugi casi….Ki jih mlajsi ne razumejo….[/quote]
Samo zato ker kot otrok nekdo morda ni bil deležn ljubezni, to ne pomeni da je lahko drekač in se tako obnaša do ljudi ko enkrat odraste. Ko enkrat odrasteš imaš izbiro kakšen človek boš, imaš čas predelat svoje tegobe predno imaš svoje otroke. Ni pa sprejemljivo pod nobenim pogojem, da zato ker je imel starš težko otroštvo, posledice za to pokasira nov otrok.
NI SPREJEMLJIVO.
In tisti vi, ki se vam ne da spremenit, nimate kaj otrok za imet. Nimate niti drugim, ki se ločijo od svojih staršev, za govort da naj “odpustijo, morda jim je bilo težko” ali pa “vam bo žal, pretiravate”.
Malo pomislite kakšne bolane stvari govorite. Starš mora otroka spoštovat in otrok starša ni dolžan ljubit in vedno hodit za njim.
Skozi prispevke se večkrat priporoča knjigo Strupeni starši, sama pa bi dodala še Upor telesa – telo terja resnico[/url]. Pod recenzijo je tudi link do intervjuja z avtorico – zelo priporočam.
Brez upora ni obstoja! 🙂
Mineva 1 leto, kar se nisva niti slišali! Prej večkrat na dan. Kar naprej manipuliranje na vse strani, otroke ščuvala proti meni in možu!
Nikoli je ni nič zanimalo o meni in otrocih.Samo njene probleme vseh vrst smo leta in leta reševali in letali k njej in jo stregli!
Nič nismo bili vredni!
Ko pa sem jo dobila na direktnem nesramnem dejanu(ne bom opisovala!), sem takoj prekinila vse stike z njo!
Ne boste verjeli. Ne čutim nič! NIČ!
Ni mi žal! Ne pogrešam je!
Ni skrbela zame, nikoli! Vedno je govorila, da zase bo že imela!
Naj ima kar hoče in kolikor hoče! Samo nam naj da mir!!!!!!!!
Nehala sem se obremenjevat z njo. Imam mirno vest.
Če me je rodila, še ne pomeni, da jo moram spoštovat!
Ko bi vi vedeli, kaj sem vse doživljala ob njej! Zaradi nje! Me sram napisat! Marsikdo bi rekel, da sem neumna, ko bi prebral! Zato ne bom pisala podrobnosti.
Oče pa se je nam, otrokom odrekel, čim sta se ločila! Ob bolezni nas noče niti videt!
Zatorej ne govorit, da je treba starše spoštovat!
Jaz jih ne!
Ostali so tujci zame in moje otroke!
Takim izpovedim ne verjamem. Vse krivice si prenašala, dokler ti niso zrasle perutničke in dokler se mama ni postarala in postala slabotna. Ljudje imamo različne življenjepise, a zelo malo je takih skrajnih primerov, kot ga navajaš ti. Jaz vem, kako je živeti brez mame, ker mi je v otroštvu umrla. Oče je bil strog, ker nas je bilo veliko otrok in se je bal, da iz nas ne bo nič.Vsi smo bili dobri in ljubeči otroci z dobrim poklici .
Zakaj ti ne verjamem? Zato, ker od blizu poznam odrasle egoistične otroke, ki so staršem odnesli vse, dali pa ničesar, niti ljubezni in spoštovanja, čeprav sta si to zaslužila. Njuna hči se vede kot hudobna čarovnica, laže, očita. Samo strmim.
Ne verjamem ti tudi zato, ker bi iz takega doma jaz odšla kamorkoli, ti pa si vztrajala v teh “težkih mukah”.
Dandanes je moderno, grdo govoriti o starših, a ti in podobni se spomnite, da ste tudi vi starši in da imajo otroci vaše lepe gene.
Če bi moj sin pisal take nebuloze po forumih, bi jaz od žalosti kar umrla…
Prav si se odločila. Ni tako, kot ti misliš drugače. So tudi matere, ki svoje lastne otroke pustijo, ubijejo itd. Mati te pač ni imela rada, ker če bi te imela, tega ne bi počela s tabo. Če ti je to vse počela, ti je kot največja sovražnica, ki ti želi samo najslabše (vsi vemo za take primere, in jih tudi sami imamo med znanci). So kdaj mame in tudi očetje sitni. Bolj ko ti želijo, da bi ti šlo bolje v življenju, bolj imaš občutek, da se po nepotrebnem vmešavajo v tvoje življenje in ti ga ob enem grenijo in vodijo v slabše. Moja starša tudi nista bila nekaj ok, dokler nisem šel na svoje. Zdaj imam čisti mir, ko pridem domov k njima na obisk, bi me najrajši po rokah nosila, a pred tem pa sta povsod videla težave, pa kar koli sem naredil, ni bilo prav … danes naredim isto, pa me imata rada.
Mladim, tam od 20. leta dalje, še predvsem takim, ki so zaposleni, vroče priporočam, da se čimprej spravijo stran od zateženih staršev. Mislim, da ni težko plačevati najemnino v kaki garsonjerici za začetek za kake 100 evrov? Jaz sem se od doma odselil pri 27ih letih … če bi vedel za to, kako bo se vse spremenilo na bolje, bi se že pri 19ih, ko sem prvič šel v službo.
Ja bu, kaj pa govoriš, tu, to ne obstjaja ob sončkih. Ja prav, pejte se. To ni moja dolžnost.
Kaj si že sporočil? Z mano se ne boš pogovarjal, s kom se boš? Če se z nikomer niti ne želiš.
Če se pa želiš, pa izvoli, ker prizadetost boli in je mnogokrat tista, ki odpusti na koncu.
Odnos je dvostranska cesta.
Če pridete do štadija ko začnete sovražit lastno mater potem je nekaj hudo narobe z vami.
Vsaka mater ima rad svoje otroke. To je tista brezpogojna ljubezen.
Če pa imate težave v odnosu z materjo potem morate analizirati sam odnos, kaj tukaj ne štima.
Morate se tudi včasih dati na stališče matere in se vprašat zakaj in kako.
Cmerit …boooo…me nima rad…. so floskule razvajenih otrok.
Darwin, kaj pametuješ? Kaj pa tiste mame, ki moža in majhnega otročka pusti, pa zavedno odide z drugim jebačem nekam? Ali pa tiste, ko nočejo svoje lastne hčerke nikoli videti in slišati? Meni in tebi je lahko to povedati, kar ti praviš, saj nimava takega primera. Dostikrat vidiš kake članke iz sveta, kjer lastna starša zaklepata svoje otroke v sobo, kjer serjejo po sobi, spijo v lastnem dreku, jedo enkrat na dan, nikoli še niso iz sobe stopili, ali živijo v kletkah itd … ti bi taki mami še stopala lupčkal, ker ti bi bila najboljša mama. Verjetno ti starši tudi vse dobro hočejo o svojem otroku, ko more spat v lastnem sranju in stradat do smrti, samo da mu starša hočeta vse najboljše, a ne?
. Slabo….Meni se gospe smilijo…. Kot sem rekla, verjetno niti one same niso nikoli bile delezne ljubezni. So bili neki drugi casi….Ki jih mlajsi ne razumejo….[/quote]
da je tako življenje kot ga imamo otroci staršev ki so nas zlorabljali in nas niso imeli radi grozljivo
ti nas še dodatno pikaš
kljub temu da razumsko vemo da je treba stran od ljudi ki ti jemljejo energijo zdravje živce
je toliko enih dejavnikov ki nam v določenih situacijah zbudijo slabo vest
sama sem imela pred dvema letoma tri leta po prekinitvi stikov eno krizo ko mi je nekdo očital prekinitev stikov..mesec dni je trajalo da sem se pobrala..psihično..ok saj sem funkcionirala, a večeri so bili čustveni
ne delaj škode, vsak ki je prekinil stike s starši, je vse dobro premislil, nekateri ugotovijo, da je bila prekinitev neupravičena, nekateri ne zmorejo prekinitve, ker je preveč ljudi v okolici, ki tako kot ti nasilje in neljubezen “razume” in jim je nepredstavljivo da bi kdo prekinil stike s starši in tako sami šibki neoboroženi z ljubeznijo do sebe ker je niso prejeli, ne zmorejo tega grozljivo težkega koraka in pridejo nazaj v okolje ki jim škodi…ok nekaj jih je prekinilo stike pa potem ugotovilo da se da odpustit in da jih starši ljubijo..večina nas pa ni kar tako prekinila stikov
potem po prekinitvi potrebuješ čas da vse to razumsko, psihično, čustveno predelaš, razmisliš, misli se ti podijo po glavi, izgleda nekako tako kot pripravljanje koktejlov, pretresaš vse svoje znanje od spodaj navzgor, od zgoraj navzdol, malo levo, malo desno, da vidiš če bo kaj drugega kot misliš prišlo ven iz tvoje glave
pri meni je to delanje koktajla trajalo 4 leta..po 4 letih šele je prišel čas, ko nisem vsak dan dobila porcije slabe vesti, ki jo je bilo treba pojesti (predelati) drugi dan pa spet isto
vmes se učiš, bereš o strupenih starših, razmišljaš o vseh možnih variantah, skušaš ugotoviti, če česa ne veš, če ima kaj drugega prioriteto
pač traja
delo na sebi
tako da se nikar ne boj da kdo ni dobro razmislil o tem v kakih razmerah so oni rasli in zakaj so delali kar so, zakaj so ljubili druge otroke, nas pa niso…
kakršnikoli že so
se smejim že danes takim..a to je mogoče le po dobri preučitvi te božje zapovedi iz vseh možnih zornih kotov
kakršnikoli že so si malo dodala da je prišlo ven tisto kar ti misliš da piše
če bereš dobesedno piše spoštuj svoje starše…definicijo staršev poznamo, to so ljudje ki skrbijo za tebe in te imajo radi..eno brez drugega ne gre..če te nimajo radi, ne morejo poskrbeti za zdrav čustveni razvoj
torej nas je veliko raslo brez staršev .. razen če misliš da je starševstvo to da poskrbiš za fizične potrebe in si vsega drugega rešen..potem je starševstvo tudi oskrba otrok v domovih, pri rejnikih..pa vsi vemo da so ti otroci brez staršev..samo za fizične potrebe je poskrbljeno..staršev pa nimajo..ne morejo reči vzgojiteljem ki se menjavajo starši..vzgojitelji se trudijo po svojih močeh delno poskrbeti za nekatere od potreb otrok..recimo potreba po samopotrditvi .. da ne naštevam..ljubezni pa jim ne morejo dati..prave starševski..tu je point..zdaj razumeš?
link, naslov knjige,…ki nudi dokaz za tvoje trditve mogoče?[/quote]
Tudi jaz sem ena tistih z “mamo” in ja, dokler nisem odpustila (mislim, da si vi odpuščanje predstavljate narobe), sem trpela, me je preganjalo, ves čas neka bolečina. Ampak do spoznanja moraš priti sam, temu odpuščanje sledi avtomatično. na silo in z odločitvijo odpustit ni mogoče, zahteva napor.
Je pa tudi precej ločično. Dokler ne odpustiš in vsa ta negativna energija (tudi tvoja lastna, saj zamera je negativno čustvo) visi nad tabo, v tebi, jo vsak trigger le še poveča, poglobi, energetski balon, ki povzroča travmo, bolečino se veča in veča (in na koncu pravzaprav povzroča razna telesna obolenja). Ko odpustiš, se balon sprosti in počasi izprazni.
Se strinjam z napisanim. Poskušaj mami odpustiti, obišči jo, nesi ji zavojček kave in kakšno rožico. Povej ji, da jo imaš rada in ji želiš najboljše, kljub vsemu, ker je boljše, da ljudje odpuščamo, kot da tlačimo zamere, žalost in sovraštvo v sebi.
Ko bo mama umrla, bo prepozno. Takrat ti bo blazno žal za vse. Kakorkoli že, mama je samo ena. Če boš zmogla mami odpustiti in iti naprej v življenje, boš presrečna. Daj poskusi! Vso srečo ti želim![/quote]
prej ko pišeš bedarije
mislim da je ravno v knjigi strupeni starši opisano kako je težko če so starši že mrtvi..o mrtvih vse najboljše ne..pa ni tako…tudi za mrtve starše lahko naknadno ugotovimo da so bili strup za nas
in v takem primeru je za otroke še hujše predelovanje in vsi procesi, vse faze, ki jih moraš dati skozi, ko prekinjaš s “starši”
ti pa tu pišeš kako ji bo žal ko bo kdo umrl…upam da si samo neveden/na in ne hudoben/na do avtorice