Pripovedke od vsepovsod
Ivan in Tone sta bila pastirja.
Ivan je pasel na Čukli.
Tone je pasel na Goričci.
Bil je lep dan.
Tone je poklical Ivana, naj pride k njemu, da bi se igrala.
Igrala sta se, dokler ni sonce zašlo.
Takrat sta se spomnila, da morata odgnati ovce domov.
In odšla sta vsak na svojo stran, da poiščeta vsak svojo čredo.
Nenadoma pade Ivanu pastirska palica v škrapljo.
Komaj jo je dobil iz jame, kajti bila je že noč.
Trdno jo je zgrabil in odšel s svojo čredo domov.
Doma je palico postavil v kot.
Ko jo je naslednjega jutra hotel vzeti, je bila palica zlata.
Spomnil se je, da mu je palica padla v škrapljo, v kateri je cvetelo zlato.
Ko je mati to videla, je poslala Ivana iskat škrapljo, v kateri je cvetelo zlato.
Iskal jo je in iskal, a našel je ni.
Zlato cvete le vsakih 1000 let.
Kdo ve, kdo bo tisti srečnež čez 1000 let?
Planina Jezerca in skalovita Komna sta bili njega dni planinski raj.
Tam so prebivale bele žene.
Bile so bitja milega in usmiljenega srca, ki se jih ljudstvo spominja še danes.
Pogosto so zahajale v dolino, da so pomagale siromakom v sili.
Otročnicam so bile v podporo.
Dečki, ki so jih povile z njihovo pomočjo, so bili vse žive dni v varstvu belih žen.
Pastirje so učile spoznavati zdravilne moči zelišč.
Na golih gorskih pečinah je po njih volji klila čvrsta trava, da so koze siromašnih ljudi dobivale hrano.
Ljudski zahvali so se odtezale,
in če si je kdo drznil v bližino njihove planine, so mu grozile in pretile z rokami, naj ne hodi dalje.
Če je kdo zašel ali si drznil v bližino njihovega bivališča, so ga z gosto kamnito točo, z močnimi nalivi in viharji, ki so se usuli z gora, nagnale nazaj.
Na gorskem grebenu, čigar stene vise strmo v Soško dolino, so se pasle njih lepe koze in stražile dohod.
Če se je kdo približal nepozvan, so te koze lomile skale z gorskega robu.
Vodil jih je zelo postaven kozel z zlatimi rogovi, Zlatorog po imenu.
Bele žene so ga bile začarale zoper vsako poškodbo.
Najsi bi ga bila zadela strelčeva krogla, kamor je kanila le ena kaplja njegove krvi, bodisi na golo skalo ali na ledeni sneg, tam je zdajci priklila iz nje zel zdravilne moči, triglavska roža.
Ko je Zlatorog použil list te zeli, je takoj ozdravel, in najsi bi ga bila krogla zadela v srce.
Komur bi se posrečilo ubiti Zlatoroga in zaseči enega njegovih zlatih rogov, bi imel ključ do vseh zakladov zlata in srebra, ki jih mnogoglava kača straži v gori Bogatin.
Benečan, ki je stikal za zlatom, je prežal ob vhodu Bogatinove jame.
Videl je, kako se je Zlatorog s svojim rogom dotaknil kače.
Brž je bila krotka kakor jagnje ter mu pustila, da si je v zlatem potoku, ki teče skozi jamo, porosil zlata rogova.
Benečan je pozneje dobil iver zlatega roga, ki si ga je bil Zlatorog obdrgnil ob skali.
Z njo je lahko dvignil vse zaklade sveta.
Vse žive dni je potem nosil vreče zlata iz Bogatina na Laško.
Tako srečen kakor ta Benečan pa ni bil lovec iz Trente.
Nehvaležnost in pohlepnost ljudi je celo dolino belih žen spremenila v kamnito puščavo.
Takrat na bovških tleh še ni bilo cest.
Samo gorska steza je držala iz Kobarida preko Bovca v Trbiž.
Tam so mule laških tovornikov prenašale bogato benečansko blago na Nemško.
Kjer se izliva Koritnica v Sočo, je stala krčma, v kateri so tovorniki radi ostajali.
Krčmarica je bila visoko v časteh.
Z dobro voljo in rujnim vinom je vedela slajšati počitek.
Še bolj je ugajala vsakemu njena hčer.
Ta je bila krepostna in najlepša deklica v dolini.
Imela je mnogo snubačev, toda izbrala si je mladeniča iz Trente, ki so ga imenovali za Trentarskega lovca.
Ta je bil sin slepe vdove in na njena stara leta je skrbel zanjo z zvesto otroško ljubeznijo.
Tudi so vobče govorili, da je v varstvu belih žen.
Poznal je vse steze po gorah.
Lahko je hodil na najvišje vrhove, pa se mu ni bilo treba bati kamnite toče.
Marsikaterega tolstega kozla, divjega petelina in dosti krasnih cvetličnih šopkov je prinesel v krčmo ter si tako pridobil dekličino ljubezen.
Toda kakor zlato in lišp marsikomu zmoti glavo, tako se je tudi z dobrikanjem in laskanjem prišlih kramarjev v deklici naselil napuh v srce.
Neko nedeljo, ko je bilo že skoraj pozimi, so prišli trgovci z bogatimi tovori iz Benetk v krčmo.
Eden izmed njih, bogat, mlad gospod, je poskušal z zlatom in obljubami preslepiti deklico.
Nataknil ji je zlate obročke na prste in ji obesil niz biserov okoli vratu.
Gostom je plačeval ognjevito laško vino in velel godcem, da so igrali za ples.
Zdajci je prišel tudi Trentski lovec v družbo.
Ko je svojo deklico pozval na ples, se je jako kujala in ko ji je oponesel zlati tujčev nakit, je dejala zasmehoma, da so prišli prikupni gospodje, dosti prikupnejši od njega, ki vendar pozna vse zaklade v gorah, pa ji doslej še triglavske rože ni prinesel.
In kakor zasmeh ne seže dalje nego od usten do srca, tako je občutil mladenič v srcu želo teh besed.
Na zasmeh ošabnega dekleta je odgovoril z enakimi besedami:
Vem tudi,
kje se najde ključ od Bogatina,
in če ga dobim,
bom kralj proti tvojemu kramarju,
ti pa mu lahko bodeš za točajko!
Globoko užaljen je odšel iz krčme.
Na poti ga je srečal Zeleni lovec, ki so vobče govorili o njem, da je že marsikaterega vrlega fanta spravil v večnost.
Ta mu je vedel mnogo pripovedovati o zakladih v Bogatinu in o lepih dekletih na Laškem.
Prikupil se jim je že marsikdo, ki je stikal po zakladih.
Še ponoči sta krenila v gore, da bi zadela Zlatoroga, saj je Trentski lovec vedel za njegovo bivališče.
Zalotila sta ga dopoldne.
Strelčeva krogla je zadela Zlatoroga.
Težko ranjen se je spustil na ozko polico, ki se je končavala ob nepristopni skalnati steni.
Zeleni lovec je zaklical:
Za menoj!
Ključi od Bogatina so najini!
Zdajci je ugledal mladenič na nevarni stezi med ledom in snegom najlepše rože in med njimi tudi očnico.
To je pogostoma trgal v mladih letih, da je iz nje kuhal materi vodo za oči.
Spomin na mater, njegov angel varuh, mu je klical:
Nikar dalje!
Naj ti bodo dovolj triglavske rože!
Osramočena te bo prosila tvoja ljubica, naj ji odpustiš, ker se ti je rogala!
Zeleni lovec je zaklical:
Še je čas, da ukrotiva Zlatoroga, preden se naužije rože čudotvorne.
Osrči se, bogatejši boš od vseh kramarjev, ki so tvojo ljubico zavedli v nezvestobo!
Tedaj je zmagal glas zla.
Po sledu krvavečega kozla, zaznamovanem z rožami, sta plezala lovca po stezi med življenjem in smrtjo.
Zlatorog se je okrepil s čudotvorno rožo.
Na novo oživljen se je pognal proti lovcema po ozki stezi.
Rogova sta se mu bleščala v soncu krasnejše nego kdaj.
Omamljen od bleska je pogledal Trentski lovec v globel in že se je opotekel.
Zdajci še skok Zlatorogov, pa je izgubil tla pod seboj in se zvrnil v brezno.
Zeleni lovec se je zakrohotal za njim:
Srečno pot na Laško!
V tem je bridek kes obšel dekletu srce.
Strahoma je čakala, kdaj se vrne lovec.
Šele ko so se vrnile lastavice in je Soča narasla od raztopljenega snega v gorah, je priplavalo truplo Trentskega lovca.
V roki je držal šopek triglavskih rož.
Ko so pozno poleti pastirji prišli na Jezersko planino, so ugledali pusto skalnato krajino.
Bele žene so se bile za vselej ločile od tega kraja in z njimi bele koze.
O nekdanjem planinskem raju ni smela ostati niti najmanjša sled.
Zlatorog je bil razkačen razril lepe travnate pašnike.
Še danes se vidijo v skalnatih tleh vtisi njegovih zlatih rogov.
Pri gradnji ladje ARGO so pomagali grški bogovi.
Na ladji so bili grški junaki.
Njihov vodja je bil Jazon.
Bili so na poti domov v Grčijo.
Za njimi je bila dolga in nevarna pot.
Kolhijskemu kralju, ki je imel kraljestvo ob Črnem morju, je Jazon s pomočjo njegove hčere Medeje ukradel zlato runo, kožo zlatega ovna.
Razjarjeni kralj je za njimi poslal celo brodovje.
Vendar ko so bežali pred zasledovalci, so zgrešili pot.
Namesto, da bi se obrnili na jug proti Egejskemu morju, so zašli v reko Donavo.
Ker so imeli za seboj zasledovalce, zanje poti nazaj ni bilo.
Zato so veslali proti toku Donave, nato po Savi in Ljubljanici.
Ustavili so se ob skalah ob izviru Ljubljanice.
Tam se je končevalo močvirje ob bregu nekdanjega jezera.
V močvirju je živela strašna zver, podobna zmaju.
Jazon se je z njo boril in jo premagal.
Na robu močvirja so nato Jazon in njegovi možje postavili naselje, kjer so prezimili.
Spomladi so razstavili ladjo in jo prenesli do Jadranskega morja.
Tam so jo sestavili in nadaljevali svojo pot proti Grčiji.
Naselbino na robu močvirja je Jazon imenoval Emona, v spomin na svojo domovino Aemonio.
Aemonia je bilo staro ime za Tesalijo v Grčiji.
To se je zgodilo po pisanju antičnih piscev v 13. Stoletju pred našim štetjem.
Po odhodu argonavtov se je v emonsko okolico priselilo neznano ljudstvo, ki je za seboj pustilo žarna grobišča.
V tem času je na Gradu na griču stalo utrjeno gradišče.
Okrog leta 1000 pred našim štetjem so ozemlje zasedli Iliri, 500 let pozneje pa Kelti.
Na Gradu so tudi ti imeli utrjeno postojanko.
Iliri in Kelti so bili spretni zidarji in mojstri v oblikovanju železa.
V cerkljanskih gozdovih se razprostira prijazna dolina.
Ljudstvo jo je od nekdaj imenovalo PRI AJDOVSKIH DEKLICAH.
Tam je stal ponosen grad.
V gradu so prebivali orjaški ajd in njegovi hčerki.
Bili sta očarljivo lepi.
Daleč v svoji deželi za devetim morjem je pesjanski kralj zvedel o lepih ajdinjah.
S silno vojsko se je podal na pot.
Čudni so bili ti ljudje.
Imeli so pasje glave.
Povsod, koder je hodila ta kruta drhal, je požigala in plenila.
Deklici sta se rešili in zbežali visoko v planine, kamor jima pesjani na konjih niso mogli slediti.
To je divjake tako razsrdilo, da so razdejali grad njunega očeta.
Dolgo časa sta deklici živeli na planini.
Visoko na gori sta sedeli in noč in dan zrli v dolino na razdejani očetov grad.
Bridko sta jokali in potočili toliko krvavih solz, da je z vrha gore pritekel v dolino krvav potok njunih solza.
Tako je Krvavec dobil svoje ime.
Tam, kjer danes stoji Šmarna gora, je bila v davnih časih ravnina.
Ta je bila last velikana Hrusta.
Z velikim psom je živel v podzemski votlini in ustrahoval kmete.
Kradel jim je živino in teptal polja.
Nekega dne se je Kajžarjev Janez, sin revne kajžarice, odločil, da temu naredi konec.
»Ni važna le moč v rokah, važna je bistra pamet in hrabro srce!« je pogumni fant dejal materi, ki ga je hotela zadržati.
Pri velikanovi votlini je odvezal vrečo, v katero je skril zajca.
Velikanov pes je planil za zajcem in tako se je Janez rešil enega sovražnika.
Iz votline se je tedaj prikazal velikan Hrust, ki se je ravnokar prebudil.
V tistem trenutku je kihnil in silni piš, ki je nastal, je pogumnega fanta odpihnil na drugi breg Save.
Do večera je razjarjeni velikan metal kamenje za Janezom.
Ni vedel, da mu je fant urnih nog ušel.
Ob sončnem zahodu je velikan stopil na goro kamenja, ki jo je sam nametal in se zaril vanjo.
Še danes se na tistem mestu pozna vdrtina.
To je sedlo, ki ločuje Šmarno goro in Grmado.
V cerovih gozdovih Crngroba je živela ajdovska deklica.
Bila je takšna velikanka, da je lahko pogledala čez najvišji hrast.
Žejo si je pogasila tako, da je stopila z eno nogo na vrh Šmarne gore, z drugo nogo pa na vrh Šmarjetne gore, se sklonila in pila iz Save.
Pod težo te ajdovske deklice se je Šmarna gora na sredini udrla.
Prvo nedeljo malega srpana leta 1547 se je sešla v Ljubljani na Starem trgu po davni navadi vsa soseska pri vodnjaku, ki ga je krasila starodavna lipa.
Tu so se ob prijetni godbi gostili, uživali jedila in kramljali v prijateljski zaupljivosti.
Razveseljevali so se po stari kranjski šegi.
To je v pošteni, odkritosrčni dobrodušnosti in iskreni prijaznosti in se zabavali s plesom.
Ko so bili že vsi dobre volje, je pristopil lepo opravljen mladenič zale postave in se delal, ko da je tudi njegova volja zaplesati ta ali oni raj.
Najprej je zbrane prav vljudno pozdravil in vsakemu prijazno stisnil roko.
A ob dotiku je vse spreletel nenavaden občutek, zakaj tujčeve roke so bile čisto mrzle in mehke.
Takoj nato si je izbral plesalko, sicer lepo, nališpano in na zunaj prikupno.
Vendar po mišljenju in nraveh prešerno dekle, ki je bilo kaj živega in razposajenega vedenja.
Mlada lahkoživka, njeno ime je bilo Urška Šeferjeva, se je znala prilagoditi njegovemu vedenju.
Ko sta odplesala najprej nekaj rajev, sta se spustila v obsežnejši ples in začela krožiti vedno dalje od prostora, ki je omejeval raj.
Tako sta privršela do lipe, mimo Stiškega dvorca proti Ljubljanici.
Vpričo brodnikov, ki čakajo tam vedno pripravljeni na prevoz, sta skočila v Ljubljanico in izginila gledalcem izpred oči.
Tudi pozneje ju ni bilo več videti.
Ob tej priliki se je družba tako zgrozila, da je bilo raju še tisto uro konec.
Posihmal so te vesele zabave sploh povsem prenehale.
Mlademu svetu pa je služil ta grozni primer kot strašilni nauk, naj se ogiblje razuzdanosti in goji vzdržnost.
Valvasor
Erazem Lueger Jamski, zadnji potomec plemičev Luegerjev iz gradu Jama, je bil divje samosvoje narave.
V bitkah s Turki je dokazal izjemen pogum.
Dvakrat je s prijateljem Andrejem Baumkircherjem rešil življenje cesarju Frideriku III, zato ga je ta postavil za vodjo svoje osebne straže.
Nekega dne je Erazem v dvoboju ubil grofa Pappenheima, ker je žalil spomin na njegovega prijatelja Andreja, ki ga je cesar dal ubiti.
Erazma so zaprli v ječo in obsodili na smrt, a Erazem je ušel iz ječe in se prebil do svojega gradu Jama.
Cesar je Erazma izobčil, mu zaplenil vse gradove in ukazal tržaškemu vitezu Ravbarju, naj Erazma izsledi, živega ali mrtvega.
Ravbarjevi vojaki so zaman iskali drznega Erazma, ki je postal roparski vitez.
A nekega dne je Erazem sam prišel izzivat svoje zasledovalce pred grad Planino.
Stopinje Erazmovega konja v snegu so zasledovalce pripeljale pred neosvojljivo skalnato Erazmovo orlovsko gnezdo.
Celo zimo je Ravbar s svojo četo prezebal pod Erazmovim gradom in upal, da bo viteza izstradal.
Osuplo pa je pomladi sprejemal sveže češnje in pečene ribe, ki mu jih je Erazem pošiljal s skalnate trdnjave.
Erazmov grad je imel skrivni izhod v gozd nad pečino in od tam je bila le kratka pot do Vipavske doline.
Ker Erazma ni mogel premagati s silo, je Ravbar podkupil slugo, ki mu je prinašal Erazmove dobrote.
Po dogovoru z njim je Ravbar usmeril topove proti grajskemu oknu, ko se je neke usodne noči leta 1485 prižgala izdajalčeva lučka.
Topovska krogla je smrtno ranila gospodarja gradu Jama.
V boju, ki je sledil, so padli tudi vsi Erazmovi soborci.
Erazma in njegove prijatelje so kmetje pokopali pri cerkvici pod gradom.
Tam kjer danes raste velika stara lipa.
V ječi na Ljubljanskem gradu so našli na steni vrisan Erazmov grb.
Od Turkov obleganim ljudem je zmanjkalo živeža.
Ko sta dva hlapca kuhala na dvorišču svoj zadnji del pšena, jima je padel iz droga nad kotlom v lonec repni olupek in se prav dobro skuhal.
Olupkov pa je bilo v gradu na pretek.
S tem so se potem preživeli ljudje, ki o veliki noči niso imeli druge hrane.
Rekli so olupkom zaradi tega ALELUJA, ki pride še sedaj pri mnogih kmečkih domačijah na Kranjskem o veliki noči na mizo.
Janez Trdina
Ob mestnih vratih, znotraj mesta, je bil v pekariji zaposlen kuharski vajenec.
Vsak dan je opazoval menjavo turške straže ter občudoval njihova pisana, vzhodnjaška oblačila.
Tu in tam je ujel kako turško besedo in si jo dobro zapomnil.
Nekega dne se je odločil, da pomaga svojemu mestu iz lakote, ki jo je povzročilo turško obleganje.
Skrivoma je preplezal mestno obzidje, se priplazil za hrbet turškemu stražarju ob mestnih vratih, ga z lopato lopnil po glavi, oblekel njegovo pisano turško obleko, zajahal njegovega konja in oddirjal proti turškemu taboru in ves čas kričal po turško:
Bežite!
Bežite!
Vojska prihaja!
Turki, ki jih ni bilo veliko in so pričakovali, da bo mesto dobilo okrepitve, so se tako prestrašili, da so skočili vsak na svojega konja in odvihrali izpred Ljubljane.
Še 300 let pozneje so se Ljubljančani vsako leto na velikonočni ponedeljek veselili zmage nad Turki in to veselje kazali s kanonadami v Turški jami.
Še ob koncu 19. stoletja je bila živa ta ljubljanska velikonočna šega.
Množice ljudi so se na velikonočni ponedeljek zlivale proti Turški jami.
V jami jih je pričakala množica fantičev, ki so predstavljali Turke.
Zgoraj, ob robu jame se je trlo gospode, ki so mladino v jami obmetavali z jabolki, pirhi, prestami, žemljami, krhlji in drugimi dobrotami.
Fantje so se te kanonade vneto udeleževali.
Kdor je ujel kak prileteli dar, ga je spravil v žep in se brž pripravil na naslednji ulov.
Dobrote so se vsipale kot dež na srečne lovilce.
To je bil za ljubljanske otroke srečen dan.
Šega je prenehala, ko so tedanje pokopališče pri svetem Krištofu razširili in jamo zasuli.
Neke sobote je bila zelo velika nevarnost, da Turki porušijo obzidje in vdrejo v cerkev, polno ljudi.
Ko bo ura zgoraj v cerkvi zvonila poldan,
bo moj konj zobal z oltarja zgoraj v cerkvi!
Tako se je bahal krvoločni aga, poglavar turške čete, ki je drvela proti vrhu gore.
Ura je bila tedaj ravno pol dvanajstih.
Nenadoma se je nebo nad Šmarno goro stemnilo.
Silen vihar je nastal in kot bi zrasel iz zemlje, se je pred osuplimi Turki znašel mož v beli obleki in z ognjenim mečem v rokah.
Beli mož je bil sveti Ahac, zaščitnik pred Turki.
Prestrašeni Turki so se razbežali.
Hvaležni kmetje so v spomin na čudežno rešitev na prostoru, kjer je beli mož ustavil Turke, zgradili kapelico svete Sobote, ki stoji še danes.
Še danes na Šmarni gori zvoni poldan ob pol dvanajstih v spomin na ta dogodek.
Nekega dne se je Osman aga, vodja ene turških čet, ki so plenile po naših krajih, odločil, da bo zavzel šmarnogorski tabor ponoči.
Tiho in previdno so se vzpenjali v pobočje gore.
Želeli so presenetiti branilce.
Danilo se je, ko je Osman aga s svojo četo dosegel skale na južni strani gore, tik pod Sedlom med Grmado in Šmarno goro.
Star puščavnik, ki je živel v votlini blizu te skale, je turški četi zaustavil pot in zaklical:
Stojte,
cerkev je nezavzetna!
Glasen krohot je dobil v odgovor.
Osman je zamahnil z mečem in starec se je zgrudil.
V osrčju gore je nenadoma zagrmelo.
Zamajale so se skale.
Prestrašeni Osmanov konj je z vso silo udaril po skali.
Globoko se je kopiti zasekalo v kamen.
Čudna moč je Turke prikovala k tlom.
Okamneli so za vedno.
Na mestu tega dogodka stoji kapelica Turško kopito.
V skali pod njo so še danes sledovi kopita turškega konja.
Konj, njegov jezdec in četa so za vedno ostali na Šmarni gori.
Še danes okoli kapelice leže okamneli Turki.
Leta 1813 je francoski general Belotti dobil ukaz, da mora s 7000 vojaki zavarovati most pri Črnučah.
Francoska vojska se je utrdila pri Mengšu.
Avstrijska vojska je prišla iz Celja in se ustavila pri Lukovici.
Slovenski fantje so šli v boj.
Eni na francoski, drugi na avstrijski strani.
Ljubljana,
Ljubljana,
o,
kaj se godi?
Okol in okol
armada leži!
Francoz jim je pisal,
se jih nič ne boji,
v Ljubljani na gradu
pripravlja gosti.
Bojo bombe letele
spod Šmarne gore.
Se bojo jokale
ljubljanske gospe.
Preljuba mat božja
s Šmarne gore,
ti meni pomagaj
s te strašne vojske!
8. septembra 1813 je bila huda bitka v bližini Črnuškega mostu.
Na severni strani mostu so utrdili staro obrambno postojanko Tabor.
V hribu nad mostom so še vidni sledovi obrambnega zidu.
Belotti je iz mengeškega zvonika vodil premike svoje vojske.
Avstrijci so zmagali in Belotti je bil ujet.
Francozi so se hitro umaknili iz naših krajev.
V Ljubljano pridem čez goro.
Od doma jemljem že slovo.
Od svoje ljube žalostne.
Od svoje mamce presrčne.
V kasarno pridem še vesel,
potem sem jokati začel,
raztrgam svojo obleko preč,
pripašem ta soldaški meč.
Puška pa že tam visi,
oh,
meni pa solze v oči,
pa pred ko bom puško na ramo djav,
bom tebi,
ljubca,
vedet dal!
Hribčki ponižajte se!
Dolince povišajte se!
Da se bo vidlo to ravno polje,
da bom vidla,
kje fantič moj gre.
Moj fantič v Ljubljani na vahti stoji,
sam hauptman pa ž njim govori:
Al kje imaš vendar ti tvoje dekle,
da bi prosila za te?
Ko bi,
ti fantič,
vedel za to,
kako je meni pri srcu hudo,
nazaj bi se obrnil s te tretje dežele,
potroštal bi moje srce!
