PSIHOTERAPEVT

Recimo ta primer https://www.robertgoreta.si/psihoterapija-je-lahko-tudi-usodna/

ali pa…

mogoče ta https://arhiv.onaplus.delo.si/zlorabil-me-je-terapevt

ali ta https://arhiv.onaplus.delo.si/izpoved-bralke-kako-me-je-zlorabila-psihoterapevtka

Imajo, imajo.. samo so bolj fiktivne narave…

do sedaj še nihče ni odgovarjal za nič..

Ja.. na prvi pogled vse bajno krasno.. ko se pride pa do konkretne težave pa se vidi kdo je kdo in kaj deluje in kaj ne. 🙂 🙂

Sam sem jo z možem obiskovala cca 6 mesecev.

Že od začetka sem imela mešane občutke. Ogromno enega besedičenja, nobenih rezultatov.

Imela sem občutek, da me terapevtka ne razume ampak me skuša zvleči v moževo realnost, namesto da bi med nama poskušala ustvariti most.

Tako sva ostala vsak na svojem bregu in se ločila.

škoda mi je bilo predvsem časa.

Ima kdo kake izkušnje?

Malo sem pobrskala tudi po netu https://med.over.net/forum/tema/zakonska-terapija-3042239/

sem očitno še ena z zelo negativno izkušnjo obravnave v realitetni psihoterapiji. Obravnavana sem bila po metodi Williama Glasserja, teorija izbire, realitetna psihoterapija. Specializantka psihoterapije je bila in je še vedno članica nekega društva, ki je član SKZP. Iz prve roke lahko povem, da društvo ne izvaja supervizij nad njihovimi specializanti, niti ne izvaja nadzora na primernostjo dela s strankami njihovih članov.

Sem imela pa priliko povprašati enega iz delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapiji, ali so naredili pregled tega, ali društva v okviru svojih mehanizmov sploh uveljavljajo poklicne in etične standarde. Za kaj takega res ne rabiš nobenega zakona. Odgovor me v bistvu ni presenetil, ker se ne delovna skupina ne Ministrstvo za zdravje niso niti vprašali, ali bi bilo smiselno najprej preveriti stanje na terenu, ne pa kar “legalizirati” obstoječi Teksas.

Tej iz SFU ja živijo v paralelni realnosti

https://sfu-ljubljana.si/sl/novice/izjava-za-javnost-zakon-o-psihoterapiji

Zanikajo dejstva o zlorabah klientov, etiko,..itd

Mislim… no comment..

Ce to ni patologija narcisističnega spektra ( zanikanje tezko sprejemljive  realnosti zaradi ogrožanja omnipotentnega ega) potem ne vem no…

Ljudje nismo neumni marsikdo od nas je že poskusil s psihoterapijo.. izkusnje z le to beremo..

beremo mnenja in gledamo soočanja…

tej pa nam kar skušajo prati možgane..

Pomoč je potrebna njim.. in to ne psihoterapija ampak psihiatrična.. za na zaprti oddelek, ker so nevarni sebi in drugim.

v kolikor ste bili pri psihoterapevtu, ki se je educiral na Teološki fakulteti, potem je smiselno vedeti, preden izberete terapevta iz te šole, da je ta psihoterapevtska paradigma zelo povezana s krščanskim naukom in teologijo oziroma razumevanjem družine in odnosom med spoloma v njej, kot to razume krščanska vera. Njihova ideja temelji še vedno na tem, da je oče glava družine, ki je prime bread winnner in pokroviteljsko (paternalistično) ščiti ženo in otroke, žena se mu podreja in se mu pusti voditi.

Če je ženska dominantna, potem “kastrira” očeta in so potem težave v družini.

Pristop tvoje psihoterapevtke, kaže na to, da ste bili deležni točno tega.

(Žal iz širše družine poznam primer, kjer je dedec sam ležal in ukazoval drugim, kaj morajo delati in početi. Denar, tudi njen, pa je zapravljal za svoje hobije. V psihoterapiji je bila deležna pranja glave o tem, kaj je vse narobe z njo, gospod je bil pa “bogi,” ker ga noben ni slišal in upošteval. Dejansko pa je bil klasičen nasilen in nesposoben lul***)

https://www.teof.uni-lj.si/uploads/Predstavitveni%20zbornik%20(2024-2025)%20ZD%C5%A0.pdf

moj odgovor se nanaša na post avtorice z imenom “zakonska terapija”

za: bi bilo fajn prej se pozanimat

Hvala za zanimiv odgovor.

Mislim pa da če zenska res nima neke tezke patologije in se zaveda sebe, moškemu ob katerem se počuti varna spontano sledi.

Sem žal (ali na srečo) ena od tistih, ki je preživela hudo zlorabo na psihoterapevtskem stolu, članice SKZP. Za preživetje se imam za zahvalit ravno klinični psihologinji, ki je stvari postavila na svoje mesto.

Bila sem na večletni partnerski psihoterapiji, pri čemer je psihoterapevtko ex partner tako obrnil, da mu je verjela na vsako besedo in ji nekritično sledila. Šlo pa je v ozadju za brutalno psihično in ekonomsko nasilje zoper mene in mojega otroka. Psihoterapevtka je prikrivala varanje mojega ex, podpirala njegovo nesodelovanje pri delu doma in z otrokom, njegovo luftanje pa sploh. (Ker je tako neizmerno trpel že v svoji matični družini.)  Skratka, izparazitirala je honorar za cca 150 obravnav.

Sankcij za njeno početje (kamoli vračila neupravičeno izplačanega denarja ali kakšne škode) ni bilo nobenih, ne od njenega matičnega društva, ne od SKZP. Si medsebojno ščitijo riti in med njimi ni gnilih jajc. (Čeprav so in imajo v rokah vse vzvode za sankcioniranje neustreznih obravnav in zaščito uporabnikov.)

Psihoterapevti SKZP načeloma ne priznavajo obstoj psihopatlogije, ampak naj bi po njihovo vsi problemi izvirali iz neurejenih odnosov. Na psihoterapevtskem stolu pa obravnavajo tistega, ki vidi probleme. Skratka, po načelih psihoterapevtov SKZP je možno narcisizem psihoterapirati v odnosu, kar pa klinična psihologija in psihiatrija zanikata.

Po ločitvi sem izvedela, da je psihoterapevtka pri sebi doma imela povsem enake probleme kot pri nas, le da so bili hujši po intenziviteti z bolj brutalnimi posledicami.

Skratka, jaz iz lastne izkušnje svetujem, da greste pred vsako psihoterapijo, sploh partnersko, na temeljito psihodiagnostiko, da se ugotovi, kaj sploh je problem in ali  se s psihoterapijo sploh da karkoli narediti. (Pri nas se zaradi diagnoze ex ni dalo, in je psihoterapija vsem razen njemu zelo škodovala.)

Pri psihoterapevtu se jaz ne bi več pozanimala samo o tem, ali ima opravljeno izobraževanje in usposabljanje, ampak tudi o mnenjih drugih uporabnikov (s podobnimi (!) problemi, težave v partnerstvu pač niso isto kot žalovanje ob smrti bližnjega) in pa zelo o tem, ali ima doma vse urejeno, ali pa so odnosi popoln raztur in bi psihoterapevt sam potreboval obravnavo.

Skratka, moja izkušnja je, da se je treba pri partnerski psihoterapiji (sploh pri subtilnem družinskem nasilju) na daleč izogniti realitetnim psihoterapevtom.

Začetni post z linkom na Sano… ni kprektna reprezentacija dela posameznih strokovnjakov.

So psihiatri, ki predpišejo zdravila, a v večini ne delajo psihoterapije, ker v večini niso usposobljeni in nimajo časa za tako pogoste obravnave. Njihova izobrazba je medicinska fakulteta.

Klinični psihologi so zadolženi za diagnostiko – recimo, da bi želeli preveriti ali ima vaš otrok motnjo avtističnega spektra ali ADHD ali… kar pomaga pri nadaljnem zdravljenju. Tudi oni v večini niso psihoterapevti, ker nimajo specializacije za to. Si pa v zadnjem času prizadevajo, da bi to dobili in so politično zelo agresivni do psihoterapevtov, da bi jih izločili. V ozadju verjetno želja po moči in tokovi denarja. Predvsem vrhovna elita kliničnih psihologov s katero se posamezni klinični psihologi niti ne strinjajo. Podobno kot FIDES med zdravniki. Izobrazba kliničnih psihologov je psihologija s specializacijo iz klinične psihologije.

Tretja skupina so psihoterapevti, ki se izobražujejo na različnih fakultetah (teološka, SFU) in inštitutih (IPSA…). SKZP psihoterapevti bi pomenilo terapevti, ki so včlanjeni v Slovensko krovno zvezo psihoterapevtov. Obstajajo tudi terapevti izven te zveze. Bistvo je, da ima psihoterapevt dokončan vsaj 4 letni študij (teorija, lastna terapija in obvezno redna supervizija tekom študija in tudi kasneje). Če bi izbirala sama bi imela fokus na to. Pa tudi na to, da je to človek z neko integriteto in samokritičnostjo/samorefleksijo.

Se pa v zadnjem času veliko na tem forumu govori o tem, da so psihoterapevti sami imeli kakšne manjke in napake in vedenja… z namenom, da se jih očrni. Se sprašujem kdo je pri tem tako zavzet?

Seveda imajo manjke. Pomembno je, da jih predelajo v svoji terapiji. Tako kot zase poskrbi srčni kirurg ob težavah s srcem. Ali se mora srčni kirurg zato odpovedati operacijam drugih, če ga to ne ovira pri delu?

In še odgovor na zastavljeno vprašanje:

Izbrala sem dva psihoterapevta v dveh različnih obdobjih življenja. Oba sta izobražena v skladu z zgoraj napisanim (razdelek kdo so Psihoterapevti). Oba imata integriteto. In oba sta hkrati samo človeka. Oba sta mi pomagala, da sem splezala iz dreka in se postavila na noge. Cena je bila povprečna cena psihoterapevta v tistem času. Plačala sem iz lastnega žepa.

@Popravek

Avtorica se zavedaš kaj si napisala?

Preberi si se enkrat

… ker drugače… mislim, da ravno nimaš stika z realnostjo..

O Bože moj.. o Bože moj dragi

Kakšna glupa neuporabna tema

Kdo se vam zdi boljša referenca glede strokovnosti v psihoterapiji:

– mag. Možina psihiater-ustanovitelj SFU

– dr.Dobnik klinicni psiholog- predsednica kliničnih psihologov slo

Raziskava?