Imam strašno lepo svakinjo, taka instagramobilna bi človek rekel. Lepa ona, lep mož, oba s super službama, popolna otroka, nova hiša, dva dobra avta, še pes je totalno redke pasme in nekaj posebnega, kot cela družina. Na ven so dobesedno popolni. Potem pa z njimi preživiš kakšno urico več, kot bi si želel in vidiš kako gnilo jedro imajo, vsak od njih in kot družina.

On in otroci ne govorijo drugega kot kaj bodo kupili in koliko stane, ona pa kam bodo šle s prijateljicami in na kakšen lepotni tretma se je potrebno še naročiti. Ker smo bili skoraj cel dan pri njih, po sili razmer, bi človek pričakoval, da da bodo tudi kaj na mizo dali.

Skozi debato sem izvedela, da svakinja ne kuha. Tega resnično nisem vedela. Kako ti pri dveh majhnih pade na pamet, da ne bi kuhal kosila. Sem bila tako začudena, da mi je kar sama začela razlagati, da se tudi pri njih doma ni prav pogosto kuhalo, da je to njen potrata časa. Da pač onedva jesta vzunaj, otroka pa v šoli in vrtcu, med vikendu pa se kam na kosilo povabijo ali pa tašča skuha. Mi pribije bejba z dvema otokoma, da ni bila rojena, da bo za šporgetom stala. Ok! Vsak po svoje si mislim.

Ker pa sta bila moja otroka res lačna in posledično temu primerno sitna, sem prosila, če lahko jaz nekaj za papico za vse nas pripravim. Pazi zdaj, razen zmrznjene goveje juhe, ki je taščino delo in dveh juh v vrečki ni imela doma nič. Nobene hrane. Ne mleka, testenin, krompirja, nič.

Sem na začetku mislila, da se heca, ampak o moj bog, ona to čisto resno. Zdaj pa vi meni povejte, bi bilo treba punco malo v roke vzeti in ji razložiti kako to v familiji deluje, jo prijaviti socialni, zašpecati tašči. Meni se otroka prav smilita.

A so bili njeni otroci lačni?

Ok, zdaj si dol posrala mati teh otrok, da ne kuha. Zakaj pa potem oče ne kuha? On ne rabi jest?

Zmotil me je tudi ta stavek: “bi bilo treba punco malo v roke vzeti in ji razložiti kako to v familiji deluje, jo prijaviti socialni, zašpecati tašči. Meni se otroka prav smilita.” 

Je prehranjenost, higijena … otrok le mamina vloga? Ker ti si zgrožena, (iz tvojega teksta izhajam) le nad tam kako mama ne gospodinji? Zoper očeta nobene nisi rekla, tudi le njo bi prijavila?

Si mogoče pomislila, da ker oče ni želel sodelovati pri svoji polovici gospodarskih opravil, je ona dvignila roke in rekla, ” najina otroka sta, ne le moja, najina skrb sta, ne la moja, midva morava to in tisto … nuditi, če pa ne misliš ti nič, pa tudi jaz ne bom nič. Kuhinja ni moja, ampak najina, pralni stroj, likalnik, sesalec … najin in ne le moj. Danes ti. Jutri jaz. Ti nič, jaz nič.” In je to vzrok za današnje stanje. On ne pomaga, ona pa je rekla, da mu ne bo stregla.

Dan obeh ima le 24 ur. Oba delata 8h, spita 8h. Odbij 4h za transport, opravke, umivanje itd. Ostane 4h. Če on nič ne pomaga mu ostane 4h prostega časa, njej pa, da vse postori in uredi, verjetno 0h. Če si delita je to 2h prostega časa za oba. Ne pomagat partnerju pomeni nespoštovat njegov prosti čas. In če se ni hotel malo prilagodit je ona verjetno dvignila roke in rekla, da mame mu pa ne bo igrala, služkinja mu ni, kregat in tečnarit vedno znova in znova pa tudi noče. Pa pač gresta vn pojest. Se vsedeš, naješ in greš. In ti ostane prosti čas. Manj denarja ali čas pa.

njuni otroci*

Če se oba z možem strinjata, potem je vse v redu!

Sem v penziji in med tednom ne kuham.Vzamem za oba v lokalu malico, imajo zelo dobre in raznovrstne.

Kuhanje mi nikoli ni bila prioriteta, lačni pa nikoli nismo bili.Rada pa pečem različne potice , pecivo in piškote.

Torej, v čem je problem?

Eni radi kuhajo, drugi vrtnarijo, tretji pečejo potice, četrti pa nič od tega.Znajo dobro zaslužiti denar, pa si vse našteto – kupijo…

Če je to tvoja svakinja, je njen mož tvoj brat? Kako je možno, da tvoj lastni brat ne zna nič skuhati?

žena brata mojega moža (žena moževega brata) — jétrva, svakinja 

https://sl.wikipedia.org/wiki/Uporabnik:Andrejj/Peskovnik16

Ti babnici kar razloži, sem pa skoraj prepričana, da odziv ne bo ok.

čakaj, čakaj, razlika je če ženska ne kuha zaradi različnih dejavnikov, druga pa je, da ženska ne zna kuhati, se ti ne zdi? Kakšna, ženska, žena, mama pa je to, da za svoje družine ne zna nahraniti.

Očitno pač funkcionirajo tako. A so shirani, niso. Njen desc je na zacetku vedel, da ni kuharca. Pa si je vseeno z njo ustvaril družino. Če greste pa na obisk, ne na pojedino, ki se čisto slučajno zavleče (obisk), se pa doma nafutrajte prej. Ali pa za vsak slučaj lonec kuhe zraven prinesi, da ne boste stradali.

Čisto slučajno še je obisk kavice razlegel v v pričakovano pojedino? A fajn lačna in pol sit na da sta bila? Ti kot ala dobra kuharica oz gospodinja, bi pa tudi loh računala svoj čas, če si ga v svojih željah prekoračila in šla kuhat domov. Po kakšni sili razmer se je pa obisk razvnele čez dan, se je avto na lepem pokvaril?

Je bilo brati v enem postu, vse naredim okrog doma, kuham gospodinjim, v sluzbo hodim, a s strani desca ni bila spoštovana. In je bilo samoumevno. A ti je pa briljanost, kjer skorajda edina vrlina kuhe in gospodinjstva odnos gor drži?  Tam sex ena trudi žlahto pohostit, pa jih večina ni jedla, kar je postregla. Res ste ene kuharice zgolj v svojem kalupu širine. So tudi tiste po ala sili razne, ko pridejo na obisk, pol še jih pa ne losajo, kot je bilo tudi brati.

Ne verjamem glih temu napletanju. Celo dala ti je dovoljenje za ‘papico’, pol pa od dojenčkove papice za odrasle nič ni bilo na razpolago? Papica,  zelo zrelo in popolno. 😂 Se mi zdi, da si ena intrigarica., ki ji je slednje za jutranje duše. In seveda, če ne pade na plodna tla, ja zna biti nerodno, če pol lačna ostaneš.

Ti sebe raje v roke vzemi. In se spokaj čimprej domov, predno s svojimi igricami škodo narediš.

My ass po sili razmer 🙄🤣😂😠😂😅😅😅

Preveč stereotipno, da bi kupila zgodbo, sorry.

Moja hci ima doktorat.  Pa se ne ukvarja s kuhanje kosila.

Moj mož pa zna skuhati kosilo. Jaz seveda tudi. In znava še marsikaj drugega. Oba. Pravzaprav sva srečna. Tudi zato, ker se s kuhanjem ne obremenjujeva preveč.

Za premetavanje piskrov je čas, ko si v penziji.Da pa lepo prideš do tja in imaš dobro penzijo, je pa treba prej delat na karieri.

Verjetno je isti avtor zgodbice kot pri tisti zgodbi oodmetavanju smeti in stari prfoksi.

če ima moški šanso za izbiro med lepotico in dobro kuharico bo izbral lepotico v vseh življenjskih obdobjih. Sicer pol tip jebe ježa ampak moški so danes zelo potrpežljivi ratali kar se žensk tiče, tolerirajo praktično vse, tako da dons praktično ni več moško/žensko klasike. Navsezadnje so glavni kuharski mojstri moški in tud med mlajšo generacijo opažam, da se fantje bolj znajdejo v kuhinji kot punce.

Doma smo imeli zajtrk.

V šoli smo imeli vse obroke + kosilo.

V službi smo imeli kosilo.

Doma smo imeli kosilo.

Ven nismo kaj dosti šli – vsaj ne daleč, ker nismo imeli časa, ker je bilo treba letet domov na kosilo.

Doma smo imeli večerjo.

Redili smo se kot pujsi.

Sedaj si doma vzamemo kakšen prigrizek potem pa gasa ven.

Okoli 18:00/19:00 naredim KoVeč – kako mineštro, kos mesa z zelenjavo, šmorn ipd.

To sem si tudi jaz mislila, pa sem počasi le spoznala, da je ta stereotipna zgodba zelo pogosta, pa ne bi zdej posrala vsake lepotice. Negospodinjske so tudi manj lepe, bolj lepe, mlajše, starejše, suhe, visoke, majhne, okrogle, tajnice, trgovke, zdravnice, učiteljice ali bančne uslužbenke. Sploh nima zveze, kakšna in kdo je, takih je ogromno. In ja, tudi sama sem to sprva spoznala na primeru svakinje, ko najina tašča ni (in ne bo) nikoli imela časa za družino mojega moža (t.j. tudi mojo družino), ker na polno paro skrbi za moževega brata, njegovo ženo in (zdaj že) njuna odrasla otroka. Vsi 4 ne da so nesposobni, pač pa komot. Najinih otrok ni enkrat samkrat nahranila (razen s kakšno sladoledno lučko, ko smo kdaj prišli ali bili povabljeni na obisk), ni bilo enega samega nedeljskega kosila, niti prazničnega, niti rojstnodnevnega. Za božič in novo leto je narezek, vendar seveda nikoli nismo vabljeni mi, ampak smo vabljeni “poleg” njih. Hodila ji je likat, v vrtec nista šla do 3 let, nato pa je to prevzel tast. Zjutraj ju je vozil v vrtec, ob 12.00 šel po njiju, pojedli, spali, ne svak ne svakinja se nista pomujala priti po njiju, tam pozno popoldne ju je tast (s spakiranim kosilom/večerjo) odpeljal. Včasih je odklenil in počakal, da se svakinja in svak vrneta z opravkov. Med vikendi sta tast in tašča prihajala k sebi. Tašča je vsako soboto šla v trgovine. Včasih me je celo poklicala in spraševala, kje kupujem jogurte/piškote/kaše/bodije/plenice za otroke, katere in podobno. Ker če je bilo dobro za moje otroke, kar sem jaz kupila, ji je bilo logično, da je tudi za nečake dobro in bo ona to tam kupila, kot jaz za svoje.

Med vrsticami je povedala, da je zmatrana in da si bo odpočila od tedna. Ko sta bila otroka še majhna, sem naivno mislila, da bi morala it kaj k njim na obisk, kot to počnejo moje prijateljice. Mislila sem, da je lepo, da gredo vnuki obiskat babico in dedka, ker je to ja tradicija, povezanost, kri.  Pa smo se kdaj povabili na kavo v soboto ali nedeljo popoldne. Pa sem sčasoma (sicer ne prav hitro, ker sem neumna) ugotovila, da “saj v redu, da ste prišli, ampak….smo veseli, da pridete, ampak še bolj veseli, ko odidete). So pa pri svakovih toliko škrti, da v gostilne pa ne bi šli, saj zakaj pa bi. Hiter izračun pove, kaj se jim bolj splača.

In ker sem neumna, poleg tega, da sem samostojna in da gospodinjim od malih nog (mama in ata navadna izmenska delavca), nisem dooooolgo časa ugotovila, kako se moje fine prijateljice šlepajo, vključno s svakinjo. Čez teden pri eni babici, čez vikend pri drugi. Vedno sveže oprane, dišeče, ene po fitnesih, druge po kavicah, tretje z možkom v toplicah. Tako je.

Vi se dejansko posmehujete takim, v resnici so pametne. Imajo denar, imajo pomoč, imajo čas. Ni nujno, da je jedro v njih gnilo, to je stvar karakterja, taki bi bili tudi, če bi sami v svoji kleti mleli prasca v klobase.

Zelo pametno! Tudi jaz sem ravno zadnjič razmišljala, da je biti več časa na prostem veliko več vredno kot vsak dan kuhano kosilo na mizi. Sploh ker je to vsakodnevno kuhanje med tednom eno samo hitenje, ves izmučen stojiš za štedilnikom, potem je treba še vse pospraviti – čisto razumem tiste, ki se odločijo, da ne bodo kuhali. Strinjam se, da je sicer redna prehrana, sploh doma skuhana, zelo pomembna, ampak ko je skuhana v naglici, ko se zaradi kuhanja nimaš časa gibati, biti zunaj, takrat je pa treba malo spremeniti perspektivo.

pa saj kuhaš lahko zvečer pre spanjem,medtem,ko pospravljaš… kuhaš na zalogo… enostavne jedi.eni čisto preveč komplicirate.

Ob 8ih začnem otroke kopat, ob 20:30 smo v posteljah, do 21:00 beremo pravljice, do 21:30 zaspimo.

Jaz zaspim že ob 21:15.

Ob 23:00 se zbudim, grem stuširat, poseksat starega in spat.

Ti mi praviš, naj grem zvečer zmatrana kot drek še kuhat?

Aja mož naj gre kuhat? On zna samo žar obračat – tega ne moreš na zalogo za en dan skuhat.

Aja mož naj gre z otroci spat – ampak meni taaaakooooo paaaašeeee it ob 21 malo zategnit.

Zbujamo se ob 7:00 – komaj.

Ja kaj češ smo pač zaspanci, ki nam je free time in spanje bolj pomembno od hrane 😀

Brez veze – nam tak paše. Če smo kak dan popoldan doma al pa če je dež celo kaj skuhamo.

Recimo kuham v soboto – ponavadi nam ostane še za enkrat. V nedeljo k babicam, ki nam spakirajo še za enkrat. Potem te ostanke pojemo čez teden, pa mogoče da enkrat še skuham al pa dvakrat.

Res pa je, da se pakl juh, nagecov, pomfrija meka ipd svinjarije izogibam kot hudič križa in da ko kuham kuham iz osnovnih sestavin.

Zvečer pred spanjem, ko pospravljam? Ta logika, da vse ženske pred spanjem že zglancajo stanovanje in skuhajo kosilo za naslednji dan je pa sploh nekaj, kar je čisto preveč zažrto v vse pore družbe. Upam, da naslednji generaciji to ne bo več tako samoumevno. Večer je namreč predvsem čas za starša – ko gredo otroci spat, si vsak od staršev lahko vzame nekaj časa zase (za hobije, sprehod, tek ali druge športe, druženje …) ali pa čas, ki ga starša lahko preživiva skupaj.

Kuhamo ponavadi vsak dan, ko pridemo domov, nekaj hitrega in enostavnega. A kadar nas to preveč obremenjuje ali pa nam bolj paše dan preživeti na soncu zunaj, kuhanje kosila brez slabe vesti izpustimo.

Hjoj ti si ista kot moja tašča, ki se ji moji otroci in mož blazno smilijo. Pri nas jemo vsi v službah/šoli toplo kosilo/malico. Popoldan pridemo domov in vržem na štedilnik 3 krompirje in cvetačo, skuham, tačas pogledamo naloge in torbo in se preoblečemo. Zmiksam vse skupaj z grškim jogurtom in smetanov v eno bolj gosto cvetačno juho in zlate kroglice zraven, pojemo in to je to za danes.

Če bi vprašal mojo taščo bi jim morala naredit juho iz vegete če nimam časa kostne kuhat, nuggetse/pohance/dunajske/karkoli v tej smeri in pa pomfri/makarone/svaljke z drobtinami pa solato pa potem še sladico dat ubogim revežem sestradanim. In tako vsak dan.

Hvala, ampak ni bila v tem poanta.

Avtorica piše, da sta bila njena otroka lačna in sitna, o svakinjinih ni besede. Torej sklepam, da je svakinja za svoje otroke ustrezno poskrbela in jih nafutrala.

Po kakšni sili razmer so bili cel dan tam, ne piše, ampak očitno ni šlo za neko planirano druženje, da bi jih svakinja povabila na kosilo.

Pa še tole bom rekla, odkar so se mi kuhinjski molji zaredili in sem morala zmetat stran za 50 evrov suhe hrane, tudi pri nas doma ni nekih silnih zalog. Imam en paket testenin, ko ga bomo pojedli, bom kupila novega. Tako da če se mi zdajle nenapovedano še ena familija nariše na kosilo, bomo imeli težavo. Seveda je ta problem rešljiv, ker je trgovina 200 m stran in gremo lahko kupit, kar nam srce poželi, ampak za nesramno svakinjo, ki bi mi stikala po omarah, se zgrazala nad mojim gospodinjenjem in namigovala, da me bo socialni prijavila, se ziher ne bi se tem ukvarjala. Naj nafutra svoje otroke, kakor ve in zna.

Moji otroci so bili lačni ja – ker so navajeni dobro in oblino papcat vaskae 2 uri.

Njeni pa imajo že sprogramirane želodce tako, da po šolskem kosilu več ne čutijo lakote.