Stanovanje otroku da ali ne
kje vidiš, da otroku ne bom pomagala???
gre za drugo skrajnost, da otroku že v štartu daš vse, kar je možno, poskrbiš, da se ne rabi potrudit za nič, na tak način ustvarjaš invalide iz otrok. pa saj do tega ne prideš šele v trenutku, ko jim stanovanje kupiš. taki starši so naredili svoje otroke nesposobne že dosti pred tem. vprašaj katerega koli psihoterapevta, pa ti bo to potrdil. garantirano.
[/quote]
Predlagam ti, da se odpoveš vsemu kar si do sedaj dobila z neba in bo problem rešen. Pa bosta tako ti kot tvoji otroci živeli izključno in samo od sadov svojega dela.
seveda boš dala otrokom, oddat in najemnino dat otrokom. Moj otrok bo dobil ( ob predpogoju, da bo letom primerno samostojen in kakor berem tvoj je…) stanovanje, tekom dogodkov bo dobil verjetno še enega ali pa saj pol najemnine ..odvisno od moje penzije in če bo treba kasneje dom plačevat, če bom do tja sploh prišla…po moji smrti pa še eno stanovanje. Zakaj bi moral moj otrok gristi čez življenje, če mu ni treba? Naj kam gre, naj si privošči, naj se dobro obleče, naj vozi boljši avto…naj vlaga vase..naj živi na večji nogi….to privoščim svojemu otroku.
ko boš pa stara in bolna boš pa pričakovala, da bojo skrbeli zate…
zakaj bi sklepal kdo fiktivne pogodbe za najemnino, da bi se IZOGNIL davku?
to se verjetno nanaša na davek na nepremičnine, ki se pobere od stanovanja, če ni dano v najem?
če bosta imela sklenjeno pogodbo o najemnini, bo treba tud davek na dohodnino plačat, da bo vse po reglcih. davka na nepremičnine pa še ni. zaenkrat. in ne kaže da bo kmalu.
Ne, ni edini sin. Če bi bil edini, bi verjetno drugače razmišljala, tako mi pa ta drugi ne more rečt, da sem enemu zastonj dala stanovnje, drugemu pa nič…
[/quote]
Me veseli, da obstajate tako pošteni starši. Pri nas je od nekdaj bilo in je še vedno situacija, da se vse k riti tišči bratu, jaz pa se lahko pod nosom brišem..
Če trenutno ne potrebujem, to ne pomeni, da mogoče kdaj ne bom, da ne bodo potrebovali moji otroci itd..In tako je lahko on do zdaj dobil najmanj 50 jurjev, jaz pa 0.
to so besede modre, razumne in čustveno stabilne ženske. Dar je, če vidiš otroka kako mu je življenje lažje in boljše kot je bilo tebi in tako vsakemu naslednjemu rodu. Če lahko celo sam pripomoreš k tej zgodbi je to še en dodaten Dar. Verjamem, da si srečen človek. On pa nesrečni. Pa ni jim jasno zakaj. Ker živijo v bedi svojih misli in Duha.
Ko sem prebrala tačetek, sem hotela napisat, ja, kimu boš pa dala, če ne svojemu otroku in to zdaj, ko rabi, ne pri njegovih 50. Tudi misel o najemnini mi je bila tuja.
Ko sem prebrala več, pa razumem dilemo. Dva otroka sta, do jaterih moraš biti pravična. Normalno je, da razmišljaš tudi o sebi in nizki penziji. Na starost stroški niso bistveno manjši, saj je zdravstvo vse prej kot brezplačno. Za vsako figo moraš iti privat ali pa čakat, da mine ali te pobere. Zdravstvo ti nudi le naj.ujnejše fizioterapije idr. Tudi če si dokaj zdrav, gre več denarja za ohranjanje zdravja in preventivo.
Jaz bi prodala in vse skupaj razdelila na tri dele. Vsakemu sinu in sebi oz. vama z možem. Pa z vsemi bi odkrito spregovorila, da ju imaš oba enako rada in želiš biti pravična in tudi, da te je strah za svojo prihodnost v penziji.
Draga avtorica. Jaz na zadeve gledam drugače kot večina tu pišočih. Zakaj? Dobra šola za mano…
Po smrti roditelja, ki je z darilno pogodbo nekaj let pred smrtjo prepisal svojo dvostanovanjsko hišo na svoja dva otroka (vsakemu v naravi ločeno polovico), je med otrokoma (z vnaprejšnjimi hudimi razpokami) vzniknil dolgoletni sodni spor, kaj in koliko komu dejansko pripada (moj oče je tam dejansko živel, obnavljal, skrbel za posest in za svojega tam živečega očeta, medtem ko je njegova sestra prišla občasno na kak obisk in si obenem pobrat kak pridelek z vrta).
xx let trajajoči sodni spor s plombo na premoženju sem presekala jaz kot eden od ‘domačih’ otrok. Ker je bilo dejansko grozno, saj je očetova sestra med vsemu drugimi pravnimi bombami skušala svoj del prodati na črnem trgu pod ceno, mi pa naj se potem nadalje bodemo s bohvekakimi prišleki na lastnem dvorišču. Prišlo je tudi do groženj s fizičnim nasiljem nad mojo družino, kar je prevagalo pri moji odločitvi, da vzamem kredit (edina kreditno sposobna za to vrednost) in odkupim del očetove sestre.
In kako so šle zadeve naprej? Plačevala sem visok kredit za mir moje družine v lastni hiši. Samo jaz, brez kakšnekoli pomoči družine. Kasneje sem se v sosednje stanovanje tudi odselila (pred tem sem ga oddajala, saj dejansko nisem imela druge opcije zaradi visokega obroka kredila na mojo nizko plačo – takrat še ni bilo takih omejitev glede višine plače kot danes – z leti pa sem prišla do boljše). Drugi otroci so ostali doma – brez najemnine, plačevanje le dela stroškov -enako tudi po tem, ko sta se starša po upokojitvi umaknila oz. se preselila na njuno vikednico. Torej sem dejansko JAZ plačevala še za vse ostale, saj brez mojega odkupa normalnih pogojev za bivanje ne bi bilo.
In mojemu očetu se je vse to zdelo vse vredu. Vredu!!! On je rekel – če kdo hoče biti doma, naj pa bo. Najemnine ni računal – in mu tudi ni niti na misel prišlo, da bi morda meni pomagal pri kreditu ali pa da bi drugi kaj prispevali ali karkoli…. ker jaz se bom že znašla…. drugi se pa ne in jim mora pomagat…. mislim…. a veš kaj mi dela v duši, ko le pomislim na to….
In oh ja – najlepše od vsega – iskreno sem ga imela rada do dneva njegove smrti in ga imam tako zelo rada še zdaj, da stalno iščem opravičila zakaj (kaj vse se je po njegovi smrti še pokazalo v dnevni luči, pa res raje ne bi…) bah, ni point.
Moj point je: JA, loči zadeve čustveno in ravnaj preudarno in pravično. In nič ni narobe, da iz svojega poskrbiš najprej zase, če in ko pa za otroke, pa bodi ENAKO POŠTENA IN PRAVIČNA DO OBEH. Tvoj plan z nakupom in najemnino se mi zdi preudaren in dober. Vsekakor veliko boljši in zdravorazumski od vseh tistih, ki trapajo, da je treba vse otrokom zdevat, četudi sam stradaš cel mesec….pa dobro ljudje, saj ste že popolnoma znoreli od kvazi marijoterezjanstva…
Draga avtorica. Jaz na zadeve gledam drugače kot večina tu pišočih. Zakaj? Dobra šola za mano…
Po smrti roditelja, ki je z darilno pogodbo nekaj let pred smrtjo prepisal svojo dvostanovanjsko hišo na svoja dva otroka (vsakemu v naravi ločeno polovico), je med otrokoma (z vnaprejšnjimi hudimi razpokami) vzniknil dolgoletni sodni spor, kaj in koliko komu dejansko pripada (moj oče je tam dejansko živel, obnavljal, skrbel za posest in za svojega tam živečega očeta, medtem ko je njegova sestra prišla občasno na kak obisk in si obenem pobrat kak pridelek z vrta).
xx let trajajoči sodni spor s plombo na premoženju sem presekala jaz kot eden od ‘domačih’ otrok. Ker je bilo dejansko grozno, saj je očetova sestra med vsemu drugimi pravnimi bombami skušala svoj del prodati na črnem trgu pod ceno, mi pa naj se potem nadalje bodemo s bohvekakimi prišleki na lastnem dvorišču. Prišlo je tudi do groženj s fizičnim nasiljem nad mojo družino, kar je prevagalo pri moji odločitvi, da vzamem kredit (edina kreditno sposobna za to vrednost) in odkupim del očetove sestre.
In kako so šle zadeve naprej? Plačevala sem visok kredit za mir moje družine v lastni hiši. Samo jaz, brez kakšnekoli pomoči družine. Kasneje sem se v sosednje stanovanje tudi odselila (pred tem sem ga oddajala, saj dejansko nisem imela druge opcije zaradi visokega obroka kredila na mojo nizko plačo – takrat še ni bilo takih omejitev glede višine plače kot danes – z leti pa sem prišla do boljše). Drugi otroci so ostali doma – brez najemnine, plačevanje le dela stroškov -enako tudi po tem, ko sta se starša po upokojitvi umaknila oz. se preselila na njuno vikednico. Torej sem dejansko JAZ plačevala še za vse ostale, saj brez mojega odkupa normalnih pogojev za bivanje ne bi bilo.
In mojemu očetu se je vse to zdelo vse vredu. Vredu!!! On je rekel – če kdo hoče biti doma, naj pa bo. Najemnine ni računal – in mu tudi ni niti na misel prišlo, da bi morda meni pomagal pri kreditu ali pa da bi drugi kaj prispevali ali karkoli…. ker jaz se bom že znašla…. drugi se pa ne in jim mora pomagat…. mislim…. a veš kaj mi dela v duši, ko le pomislim na to….
In oh ja – najlepše od vsega – iskreno sem ga imela rada do dneva njegove smrti in ga imam tako zelo rada še zdaj, da stalno iščem opravičila zakaj (kaj vse se je po njegovi smrti še pokazalo v dnevni luči, pa res raje ne bi…) bah, ni point.
Moj point je: JA, loči zadeve čustveno in ravnaj preudarno in pravično. In nič ni narobe, da iz svojega poskrbiš najprej zase, če in ko pa za otroke, pa bodi ENAKO POŠTENA IN PRAVIČNA DO OBEH. Tvoj plan z nakupom in najemnino se mi zdi preudaren in dober. Vsekakor veliko boljši in zdravorazumski od vseh tistih, ki trapajo, da je treba vse otrokom zdevat, četudi sam stradaš cel mesec….pa dobro ljudje, saj ste že popolnoma znoreli od kvazi marijoterezjanstva…
[/quote]
ti si od tete odkupila njeno polovico hiše oz. eno stanovanje v dvostanovanjski hiši in sedaj je tvoje. Tvoj oče je imel samo polovico hiše in z njo je lahko počel, kar je hotel. po njegovi smrti ste najbrž vsi enakovredni dediči njegovega premoženja, ki s tvojim stanovanjem nima nič.
a je bilo tako ali imaš kaj drugega v mislih?
Ko je bil otrok se majhen smo kupili stanovanje in dali not najemnike, s katerimi smo imeli veliko sreco in smo zelo zadovoljni. Sedaj se je otrok zaposlil v istem mestu in si poiskal svoje stanovanje po svojem izboru glede lokacije in pa kvadrature, lege in opreme. Najemnino si placuje sam oz skupaj s punco
Najemnina od oddaje ostaja na trr. Tako se je odlocil otrok. V letu 2020 planirata selitev v tujino in jima bo ta nasparan denar prav prisel. Ko si bo kupoval svojo nepremicnino ve da lahko racuna na tole stanovanje ali da bo z najemnino kril del obroka kredira ali pa da bo slo v prodajo.
Midva z mozem bova v penziji zivela od prihrankov in penzije. Ce bodo pa potrebe vecje pa bova prodala hiso v kateri trenutno ziviva. No to bova najbrz prej kot slej storila ker postaja prevelika za naju.
Zakaj bi razdelila denar, da ga vsak svoj mali del počasi spravi na nič.
Če sta dva otroka, je eden lahko v stanovanju in namesto 400€ plača 200€, ki pa jih dobi drugi otrok. Tako je volk sit in koza cela.
Sicer imam samo enega otroka si pa ne predstavljam da bi mu računal najemnino in tudi delam na tem da bom ko bom v penziji finančno samozadosten.
Si ne bi želel staršev, ki bi mi stanovanje dali v najem, potem v starosti pa bi še skrbel za njih, tako finančno kot psihično / fizično.
In kot rečeno, pri 50, 60tih mu stanovanje ne bo dosti pomenilo. Mladi potrebujejo pomoč ko se postavljajo na noge, vseh zamujenih let ti ne more povrnit nihče.
Saj tvoj otrok bi stroške plačeval… ti bi njemu zaračunala najemnino + stroške, ki jih bo itak plačeval kjerkoli. Glede tistih, ki jih ti poznaš… verjemi, ja, dajo za stroške, za najemnino pa nikakor ne.
[/quote]
Poznam jih kar nekaj, ki poleg stroškov “zahtevajo”, ali pa jim otroci kar sami dajo tudi neko simbolično najmenino, do nekje 200 eur. Ker če ta mlada dva zaslužita skupaj recimo 4 jurje in več, ta stara pa imata skupaj 1200 penzije, zakaj ne bi mladi nekaj prispevali..Itak stari vsak dan kuhajo, čuvajo otroke, ko so bolni, ko gredo mladi na lepše..nekateri jim celo perejo, kurijo, ko so mladi v službi itd.
Jaz sem še mlada, da ne bo pomote, živimo na svojem, hvala bogu..ampak ne morete pa vzet vse tako samoumevno.
Poznam jih kar nekaj, ki poleg stroškov “zahtevajo”, ali pa jim otroci kar sami dajo tudi neko simbolično najmenino, do nekje 200 eur. Ker če ta mlada dva zaslužita skupaj recimo 4 jurje in več, ta stara pa imata skupaj 1200 penzije, zakaj ne bi mladi nekaj prispevali..Itak stari vsak dan kuhajo, čuvajo otroke, ko so bolni, ko gredo mladi na lepše..nekateri jim celo perejo, kurijo, ko so mladi v službi itd.
Jaz sem še mlada, da ne bo pomote, živimo na svojem, hvala bogu..ampak ne morete pa vzet vse tako samoumevno.
[/quote]
Ce tamladva dva zasluzita 4k potem sta pospravljena nekje v JS za ndc in imata komot svojo nepremicnino.
Tale sine po moje dela za jurja /jurja pa pol snaha pa se to ne. Po moje oba skupaj nimata vec kot2k. Avtorica se motim?
ti si od tete odkupila njeno polovico hiše oz. eno stanovanje v dvostanovanjski hiši in sedaj je tvoje. Tvoj oče je imel samo polovico hiše in z njo je lahko počel, kar je hotel. po njegovi smrti ste najbrž vsi enakovredni dediči njegovega premoženja, ki s tvojim stanovanjem nima nič.
a je bilo tako ali imaš kaj drugega v mislih?
[/quote]
Je bilo tako… se je pa dalo stvari še malo bolj zafecljati, kot sem pripravljena tu pisati… Moje priporočilo v teh zadevah je – naj bodo vse meje zelo jasno ločene, stvari jasno dogovorjene, dokumentacija čista brez palamudenja, in ne dajati enemu tako, drugemu drugače oz se iti dobrotnika na račun kogarkoli drugega. Najprej pa naj ljudje poskrbijo zase, če le lahko, noben otrok ni garant za skrb na stara leta.
Predlagam ti, da se odpoveš vsemu kar si do sedaj dobila z neba in bo problem rešen. Pa bosta tako ti kot tvoji otroci živeli izključno in samo od sadov svojega dela.
[/quote]
meni je priletelo z neba točno 2 jurja, kot posojilo od staršev, ki mi ga ni bilo treba vrnit.
če se tej ali revalorizirani vsoti odpovem, se moje življenje v ničemer (!) ne bo spremenilo.
starši so me delno vzdrževali
na zapuščinski razpravi po očetu pa sem se odpovedala tako hiši kot denarju (pa ni bil majhen znesek) v korist mame. tako da, jaz živim od tega, kar sem sama ustvarila in ne od tega, kar bi mi kdo šenkal
in nekaj takega bom pričakovala tudi od hčere.
Jaz kot mati nebi računala najemnine svojemu otroku saj je to edina stvar kako lahko pomagaš otroku za zagon. Otrok potrebuje sedaj pomoč ne čez 10 let in v tej situaciji sem tudi sama ko starši lahko pa nočejo ravno sedaj ko rabiva pomoč za zagon. Potem čez 10 let bom mami lahko le rekla hvala sedaj pa res ne rabim več pomoči.
Ce tamladva dva zasluzita 4k potem sta pospravljena nekje v JS za ndc in imata komot svojo nepremicnino.
Tale sine po moje dela za jurja /jurja pa pol snaha pa se to ne. Po moje oba skupaj nimata vec kot2k. Avtorica se motim?
[/quote]
Poznam tudi take, ki imajo po 6 jurjev, ne gredo na svoje, ker je bolj komot živet doma, imet skuhano in pospravljeno in poskrbljeno 24/7 za varstvo otrok. Pa ne dajo niti za stroške. Pa si stari starši v času šole in vrtca še enega prostega dneva ne privoščijo.
Ampak to so spet starši krivi, ki to izkoriščanje dopuščajo, otroci pač izkoristijo.
Je bilo tako… se je pa dalo stvari še malo bolj zafecljati, kot sem pripravljena tu pisati… Moje priporočilo v teh zadevah je – naj bodo vse meje zelo jasno ločene, stvari jasno dogovorjene, dokumentacija čista brez palamudenja, in ne dajati enemu tako, drugemu drugače oz se iti dobrotnika na račun kogarkoli drugega. Najprej pa naj ljudje poskrbijo zase, če le lahko, noben otrok ni garant za skrb na stara leta.
[/quote]
ja saj razumem, foter si je itak najbrž predstavljal ves čas, da je cela hiša njegova, čeprav nikoil ni bila, pa uporabljal je najbrž tudi vse, pa okoli hiše …..
verjamem, da bi prišla dosti bolje skozi, če bi kupila stanovanje čisto nekje drugje
ja saj razumem, foter si je itak najbrž predstavljal ves čas, da je cela hiša njegova, čeprav nikoil ni bila, pa uporabljal je najbrž tudi vse, pa okoli hiše …..
verjamem, da bi prišla dosti bolje skozi, če bi kupila stanovanje čisto nekje drugje
[/quote]
Sem dobila en tak bolj kisel nasmešek na obraz… si vse prav napisala. Lep dan ti želim.
Ne morem verjet, da bi lastnemu sinu računala najemnino? Ali pa njegovi punci?
Jaz sicer nimam te možnosti, imam pa nekaj prijateljic, ki so svojim otrokom kupile stanovanja. Ne vem, zakaj se tebi to zdi problematično, glede na to, da sta z možem očitno preskrbljena? Boš stanovanje nesla s sabo na oni svet?